Koncert Cece!

Bil je osmi marec, ko sta domov z velikim šopkom vrtnic prišli dve vstopnici za Cecin koncert. Prinesel ju je gospod, ki ne mara, da ga imenujem mož, ker naj bi to bilo strašno neosebno in naj ne bi izražalo prav nobenih čustev, zato bom napisala ljubi. Ena vstopnica je bila seveda zame, druga pa nikakor ni bila zanj, kajti on niti mrtev ne bi šel poslušat Cece. Druga je bila za našo Jovanko Broz. Da bi bilo veselje še večje, sta bili vstopnici za VIP stojišča, kar ni pomenilo samo tega, da sva bili z Jovanko pod samim odrom (ali če hočete pod Cecino miniko), ampak tudi in predvsem to, da se pred in po koncertu nisva nič “gužvali”. Oja, po navadi “priti noter” pomeni pravi podvig, ki zahteva vsaj eno uro časa in precej živcev. Sinoči sva skozi vhod Gospodarskega razstavišča prišli v pičlih treh minutah, potem pa sva pri šanku “čikali” in vlačili po zobeh prihajajoče. Zaradi čevljev. Kot vedno doslej nama tudi tokrat ni bilo dano doumeti, kako ženske lahko na koncert pridejo v tako visokih petkah. Imam občutek, da so bile petke še višje kot na prejšnjih koncertih in da jih je bilo še več. Ne mislite, da pod pojem visoke petke v tem primeru sodijo tiste, ki merijo pet centimetrov. Ne, ne pet. In tudi deset ne. Pišem o petkah, ki merijo petnajst centimetrov in več. Kako gospodične (in tudi kakšna gospa) v njih zdržijo šest ur in več, mi je nedoumljivo. Oja, šest ur traja cela reč. Od devetih do treh. Ko sva z Jovanko nehali “čikati” in opravljati pri šanku ter sva se odpravili v dvorano, je bila ura pol desetih in je svoj nastop ravno zaključila neka mlada pevka. Nakar je bil eno uro na odru tisti pevec, ki sicer poje v En Pubu in je pred leti tekmoval v nekem vsejugoslovanskemu šovu, podobnemu Big Brotherju. Totalen žur. Potem so sledile še folkorne skupine …

… in ob pol dvanajstih je na oder prišla Ceca. Zelo pomankljivo oblečena in z “geštelom”, da padeš dol. Okej, tukaj pomaga tudi silikon, ampak vseeno.

Če se Jovanka in jaz kaj vprašava, ozvočenje tokrat ni bilo takšno, kot bi moralo biti, za kar pa verjetno ne gre kriviti Gospodarskega razstavišča, kajti te težave ni bilo, dokler so bile na odru predskupine. Naju je to motilo ravno dovolj, da nisva čisto “padli noter”, sva pa vseeno prepevali in plesali.

Ko sva vmes morali na zrak, ki je bil seveda pomešan tudi z nikotinom, sva opazili samo eno gospodično, ki je poleg svojih čevljev stala na mrzlih tleh, vse druge so se dobro držale in res, kapo dol. Do majskega koncerta Lepe Brene bodo njihove noge verjetno že okrevale. In potem se spet vidimo. Moje petke gotovo ne bodo višje od petih centimetrov. Že s temi zna ob treh zjutraj biti hudo.