Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for december 2010

Priprave na Monico!

Posted by zogca na december 10, 2010

Vsaka objava nastane z razlogom. Ta razlog je lahko navdih, občutek krivde, ker že dolgo nisem ničesar napisala, navdušenje, žalost, jeza, razočaranje, preblisk itn. Včasih pa je razlog to, da Žogca ve, da bi morala “pucati”, vendar se ji ne ljubi in takrat pride prav vsak izgovor. “Saj bom, res bom, ampak prej moram dati pa še nekaj na blog”, sem si rekla in sedla za računalnik. Sesalnik kot kakšen zvest kužek čaka pri mojih nogah. In bo počakal, da napišem teh nekaj besed o Monici Bellucci.

Te objave seveda ne pišem zaradi knjige Giuseppeja Tornatoreja, ki je nedavno izšla in v kateri je v fotografijah opisana njena kariera od začetka manekenskih dni pa vse do današnjega (kajpak ne dobesedno). Knjigo si mogoče celo omislim, čeprav ni ravno poceni, ampak objavo pišem pa zato, ker …

… Monica prihaja v Ljubljano na otvoritev novega Emporiuma. 15/12 naj bi se to zgodilo. In ker ste me že spraševali, ali lahko pričakujete Monicine fotografije …

Jup, že pred dvema dnevoma me je klicala prijateljica in me spraševala, ali bova šli. Seveda sem rekla, da bova šli. Seveda sem bila za. Kako ne bi bila? Fotografije? Dvomim, da vam bom lahko postregla s čim drugim, kot s fotografijami nepopisne gneče, se bom pa seveda potrudila.

Sesalnik še vedno čaka. Monice še nekaj dni ne bo, prah pa je tukaj že zdaj. Že nekaj dni. Raje ne napišem, koliko.

Advertisements

Posted in Moda | 21 komentarjev »

Ena, ki sem jo slišala na radiu!

Posted by zogca na december 8, 2010

Posted in Glasba | 24 komentarjev »

Skakljanje pod lučkami!

Posted by zogca na december 6, 2010

Ponedeljkova jutra ponavadi niso namenjena pisanju objav za blog, ampak če med koncem tedna dobim več klicev in sporočil ter me sprašujejo, kaj se dogaja z menoj in zakaj na blogu že več dni ni nič novega, potem se spravim k pisanju. Še posebej, če vem, da sem zvestim obiskovalcem bloga dolžna obljubljene in zdaj že skoraj tradicionalne lučke. Kaj se dogaja z menoj? Nič posebnega, samo tisti rani na hrbtu, ki sta nastali zaradi dveh mesarskih nožev, se mi gnojita in priznam, me boli. Ampak okej, zima je, ko nase navlečeš puli in jaknico, se nič ne vidi in lahko se z nasmeškom na licu, pa čeprav zaigranim, podaš v mesto. Tokrat z avtobusom, ker avto zaradi snega že teden dni ni šel iz garaže. Mestni avtobusi so sicer nekaj, čemur se rada izognem, ampak s prijateljico sva se kar zabavali, ko sva brali trapasta sporočila na tistih zaslonih, ki so jih postavili pred letom ali dvema.

Ne, nisva šli včeraj, ko je bil v mestu Miklavž, ampak v soboto. Odločila sem se, da Miklavža letos raje izpustim. Ne, čisto nič me ni mikalo, da bi me, kot se je to zgodilo lani, spet za rito grabil parkelj. Ko sva prišli v mesto, se nisva takoj podali k lučkam, ampak sva se najprej odpravili na knjižni sejem v Cankarjev dom. Samo firbcat. Ne, niti ene knjige ne smem kupiti, dokler ne preberem do konca Kako je lijepa moja Vectra od Ozrena Keba. Konec meseca julija sem jo kupila v Sarajevu, na vlaku sem prebrala dobro tretjino in potem … V bistvu bi lahko takoj naslednjega dne sama začela pisati knjigo, ki bi se, verjamem, dobro prodajala.

Ko sva brez vrečk zapustili Cankarjev dom in se podali na mraz, naju je kar hitro začelo zebsti. Okej, dobre pol ure se je dalo zdržati, potem pa je bilo treba začeti iskati čaj. Bemtiš, da je veliko laže kot čaj najti kuhano vino …

… ampak tudi do čaja mi je uspelo piti.

Mraz je močno pritiskal in za soboto je bilo mesto precej prazno.

Jaz sem prav pametno pozabila vzeti rokavice, zato je tudi fotografij nekaj manj kot prejšnja leta. Pač, če nimaš rokavic, prekleto premisliš, ali boš roke izvlekel iz žepov in iz torbice vzel fotoaparat. Kajpak bi si z veseljem kupila kakšne rokavice, ampak verjemite, da nisem videla niti ene stojnice, kjer bi prodajali karkoli drugega kot hrano in pijačo. Lani so bile na vsakem koraku.

Hrane je, kolikor vam srce poželi. Najbolj priljubljene so letos očitno palačinke, kajti tam je bila najdaljša vrsta.

Naju niso prav nič mikale, ampak sva se raje odpravili na juho.

In potem domov.

Ko sva na postaji zmrzovali več kot dvajset minut, sem se spomnila, zakaj se tako nerada vozim z avtobusom. Ni jih od nikoder. In ker ravno imam skorajda nove zimske gume, ne vem, zakaj se ne bi naslednji obisk mesta zgodil z avtom. Če sem lani uspešno rila po snegu in ledu, lahko tudi letos. Pa saj, če bo vse po sreči, bom konec januarja imela 4 krat 4 pogon (ali kako se že temu reče) in potem bom mogoče celo vesela, ko bo snežilo. Zdaj pa šibam na delo, kajti SUV-a bo treba tudi plačati.

Posted in Skakljanja | 171 komentarjev »

Ne glej, kaj delam, poslušaj, kaj govorim!

Posted by zogca na december 2, 2010

Še ena dve leti stara objava. Kolikor se spominjam, sem jo pisala precej jezna. Ker imam hvalabogu dober spomin, tudi vem, na koga sem bila takrat tako jezna, ampak to zdaj ni več pomembno. Takole sem pisala …

Spreminjati svet? Mala mal’ca. Spremeniti sebe? Težka bo. Potemtakem ni čudno, da vsepovsod mrgoli ljudi, ki čutijo izjemno veliko potrebo, da bi spremenili ljudi okoli sebe in s tem izboljšali svet, vendar bognedaj, da bi bili pripravljeni slišati, da so tudi sami prekleto potrebni sprememb. In tako nam ljudje, ki bruhajo ogenj, pridigajo o strpnosti. Koleriki nas učijo o nirvani. Ljudje, ki nas žalijo, nam predavajo o omikanosti. Ljudje, ki sebi dovolijo prav vse, nam ne dovolijo ničesar. Ljudje, ki nas označujejo z ekstremisti, ker naše mnenje ni popolnoma enako njihovemu, nam skušajo približati širino duha. Ne glej, kaj delam, poslušaj, kaj govorim!

Pri nas doma smo bili vedno precej glasni. Pač glasno govorimo. In ker je oče glasen in ker je tudi mama glasna … Če sem jima hotela kdaj kaj dopovedati, sem ju morala preglastiti. Od tod do kričanja je bil samo še korak. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna in jaz sem se naučila, da se splača vpiti, če želiš biti slišan. Ko sem mislila, da se mi godi krivica, sem najprej začela vpiti, šele potem sem ugotavljala, kaj se je pravzaprav zgodilo. Vse dokler … Moj nekdanji zunajzakonski partner je izjemno umirjen. Na trenutke celo preveč. V vseh teh letih, ko sem živela z njim, ga niti enkrat nisem slišala povzdigniti glasu. Karkoli se je dogajalo, ton njegovega glasu se ni nikoli spremenil. Kajpak njemu, ko sva se spoznala in postala par, moje vpitje ni bilo všeč. Vendar mi nikoli, res nikoli, ni pridigal, da bi se morala spremeniti. Ko sem vpila nanj, me je samo gledal. Vpila sem prvič, vpila sem drugič, vpila sem tretjič … Četrtič pa sem ugotovila, da sem bedasta. Kajti vpijem na človeka, ki ne bo povzdignil glasu. Ne s pridigami, ampak na lastnem primeru me je naučil, da je vse mogoče rešiti tudi mirno. Brez vpitja, brez skakanja, brez zmerjanja. In od tedaj pa do današnjega dne nikoli nisem vpila na nobenega moškega. (Okej, tale zadnji stavek je bil leta 2008 resnica, danes pa je že laž. Konec septembra sem vpila na moškega, glasno vpila. Ne samo to, v lijak sem, ko je pomival posodo, zabrisala dve prazni pločevinki kokakole, ki sta tudi bili vzrok spora. Po tistem, kar je sledilo pet minut pozneje in trajalo naslednjih nekaj dni, sem lahko zaključila samo, da nekatere vpitje očitno strašno vzburja in bi se za tolikooo seksa splačalo še kdaj koga nadreti, ampak pustimo zdaj to.) Četudi mislim, da mi je naredil kaj grdega, četudi je v meni vulkan, ki bi najraje takoj izbruhnil, v roke vzamem telefon in povsem mirno vprašam, kaj je na stvari. Če je treba, se potem tudi skregam. Ampak ponavadi se izkaže, da to sploh ni potrebno. Če bi vzela v roke telefon in začela vpiti …

To je ena najpomembnejših stvari, ki sem se jih v življenju naučila. In gotovo najpomembnejša sprememba, ki mi je kadarkoli uspela. Naredila me je namreč priljudno. Zgodila pa se je zato, ker mi je nekdo na lastnem primeru pokazal, da je mogoče biti tudi boljši. Če bi vpil name, naj že neham vpiti, ne bi nehala. Vpila bi še bolj. In še bolj. In še bolj.

In zato pravim … Če hočete, da postanem strpnejša, ne bruhajte ognja po meni. Če me želite imeti mirno, ne imejte v pričo mene koleričnih izpadov. Če me hočete naučiti omikanosti, ne delajte tega z žaljenjem. Če meni ne dovolite ničesar, potem nikar sebi ne dovolite vsega. In nikar me ne učite o širini duha, če je za vas prav vsako odstopanje od “tistega vašega” ekstremizem. Če želite spreminjati svet, najprej krepko spremenite sebe. Ali pa preprosto recite: “Sprejemam nepopolnost, tako tvojo kot svojo.” In dajte mir.


Posted in Življenje | 137 komentarjev »