Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

V duši kot eno …

Posted by zogca na september 22, 2010

POGLEJ ME V OČI

Poglej me v oči,
dotakni se duše
in zakriči.
Vem, da gorim.
Vem, da se topim v globini
in ti podajam roko,
da ti povem,
da sem vedno ob tebi.

Ne bom zajokala,
ne bom še odšla,
čakala bom na dotik neba,
naj me dvigne med angele sonca.
Da bom ostala zasidrana
v tvojem srcu za vedno –
v duši kot eno.

Tamara Vasić

29 Responses to “V duši kot eno …”

  1. zogca said

    Utapljam se v delu.😦 Nimam več časa živeti.😦

  2. Jazz said

    Pa ja…🙂

  3. webmaher said

    ti kr deli pa unih 50k $ mi že posodi, saj si obljubila:mrgreen:

  4. mmisaa said

    Ti jest posodim 100, da bo že mir!!!

  5. zogca said

    Ja, pa ja, zdaj spet dirkam. In zvečer bom spet dirkala. Samo še dirkam. Presneti Saturn, saj sem vedela, da bo stisnil z obveznostmi, ampak ne pa toliko …

  6. Zvezdica said

    Jaz pa vas samo na hitro pozdravim in za minutko, da si olajšam dušo…

    …pol ure po tistem, ko sem sklenila, da dokončno preneham kaditi, sem si kupila novo škatlo cigaret in ko sem si prvo prižgala, se mi je posvetilo, da sem cca 200 eur v zadnjem mesecu in pol porabila za čike…prva noč, ki sem jo dokaj solidno prespala, šele proti 6. zjutraj sem spet začela traumirat in ne kot prej en mesec in pol celo noč (napredek se mi zdi :))…in prvič, da je šef zjutraj veselo prižvrgolel v pisarno z “Dobro jutro” in ko me je zagledal ni odskočil za dva koraka nazaj in panično vprašal, če je vse vredu z mano (zelo velik napredek)…čeprav še vedno jočem na poti v službo in nazaj, da me že vsi v prometu čudno gledajo in še vedno brišem solze in silim nasmešek, da upam vsaj malo prepričljivo odgovorim, da mi gre dobro, ko me kdo vpraša, kako sem…ampak imam vseeno občutek, da mi gre na bolje, ker me v prsih ne duši več toliko in nimam več občutka, da me trga narazen…
    si bo treba neke cilje zdaj poiskati, neke načrte narediti…da bom lahko šla naprej
    zdaj pa na zaslužen cigaret😉
    ciaoooo

  7. webmaher said

    @Mmisaa, kje se dobiva😆
    Vsak mesec vrnem 5% vračam 40 mesecev:mrgreen:

  8. zogca said

    Tooooook? Ti kadiš še več kot jaz!!!

    da sem cca 200 eur v zadnjem mesecu in pol porabila za čike…

  9. zogca said

    Bravo. Vedno laže bo, boš videla. Verjemi!!!!!!

    ampak imam vseeno občutek, da mi gre na bolje, ker me v prsih ne duši več toliko in nimam več občutka, da me trga narazen…

  10. romeno said

    Zvezdica, saj se ne rabiš znebit odvisnosti, zamenjat jo moraš s kakšno, ki je bolj poceni🙂

  11. zogca said

    Oja, tudi jaz sem mnenja, da se odvisnosti samo zamenjujejo druga za drugo. In dobro je zelo škodljivo zamenjati za manj škodljivo. Meni je tako in tako jasno, da jaz od nečesa zdravega ne morem biti odvisna.

  12. romeno said

  13. zogca said

    Kuham kofe. In verjetno si bom začela vrteti Pink, da bom zdržala delovno noč. Če bo sploh računalnik zdržal.

  14. zogca said

    Jesen, fuj!

  15. zogca said

  16. Zvezdica said

    Ejla…mal pozno odgovarjam, včeraj me ni bilo več na netu…
    ma ja, zgleda, da mi je ušlo nekako iz rok…toliko sem kadila, ker sem mislila, da mi bo z vsakom cigaretom, ki ga prižgem boljše, lažje (kaj pa vem, kot neka protibolečinska terapija)…cigareti itak sproščajo, vsaj mene in sem naivno mislila, da bo mi tako majn hudo od vse te žalosti, bolečine, jeze, osramočenosti…da včasih sem imela potrebo, da še predem sem enega ugasnila, prižgala drugega…potem sem se itak počutila še telesno slabo…občutku da sem osel, se je pridružil še tisti občutek, da se spreminjam v prekajeno šunko…
    Zogca, res hvala za spodbudne besede, verjamem, da bo res enkrat še vse dobro…mora biti…

  17. zogca said

    Ni mi treba govorit, ker sem tudi v najhujših časih dve leti in pol nazaj prižigala drugega za drugim. Takrat sem ziher bila na dveh škatlicah na dan. Danes sem spet “samo” na eni.

    Saj nočem biti pametna, ampak res, vse mine, kot mine tisto lepo, mine tudi tisto najhujše.

  18. Zvezdica said

    Trenutno vem samo to, da imam skozi občutek, da mi manjka pol telesa, da mi manjka pol duše…in v notranjosti čutim, kot da bi kričim…sej vem, da pač moram dati skozi to…Čeprav priznam, včasih, no, kar pogosto, si želim, da to ne bi bilo res, da bi se zbudila in ugotovila, da so bile samo grde sanje. Vem, da daleč nisem edina, ki je bila razočarana in trpi…to je pač del življenja. Pa čeprav sem si pa sama kriva. Jaz sem se 4x potopila v ves ta gnoj, samo zato, da sem na koncu “ugotovila” da je vzadaj samo en kup gnoja.
    Ma ko imam največjo krizo, pošljem sms moji najboljši prijateljici, da boli. In ona vedno odgovori približno tko:”Vem, da boli. Bodi močna, stisni zobe. Bo minilo, obljubim.” Zogca imaš prav, da vse mine, sej na trenutke, se mi zdi, da se počasi sestavljam. In vem (morda se tolažim), da tudi vse, kar se nam zgodi, se zgodi z razlogom, ker če ne, kje je smisel vsega tega trpljenja, pa čeprav si je človek sam kriv. Še enkrat hvala za spodbudne besede Zogca, zlata si. Hvala.

    P.S. Joj, se mi kar prsti tresejo, ko to tipkam…najbež abstinenčna kriza…sem zadnjič kadila pred pol ure.:D Zvečer razmislim in si na list napišem cilje za naslednjih 6 mesecev…morda bom celo začela malo špotrta. Se bo treba postavi na noge.

  19. zogca said

    Res, to sem dala skozi. In kar nekaj ljudi z bloga je bilo priča tej moji golgoti. Počutila sem se, kot bi me živo zakopali. Dejansko sem verjela, da je konec, da je vsega konec, da nikoli ne bo bolje. Ni bilo to povezano samo z izgubljeno ljubeznijo, preprosto se mi je vse sesulo … v prah. Je zadeva hotela svoj čas in da, je minilo. Mi je trapasto zdaj preveč ponavljati, da bo bolje, še posebej zato, ker vem, kako se to sliši nekomu, ki trenutno akutno trpi, ker vem, kako sem jaz slišala in brala te besede, ampak ja, odtrpeti je treba bolečino, jo res predelati in potem …

  20. zogca said

    Drugače pa jaz priporočam pesem, ki sem ti jo spodaj nalepila. In jo kanim poslušati ob vseh prihodnjih življenjskih brodolomih. Zdi se mi, da da neko distanco do bolečine. Poslušaj besedilo.
    Ne vem, meni zbanalizira bolečino, res mi jo. V smislu … Ni pomemben tisti, zaradi katerega trpimo, pač, pripada nam toliko in toliko bolečine in …

  21. zogca said

    t’s only pain
    It only hurts
    I am only down on the floor
    where I have been before
    And I’ll be here again
    Though it hurts to lose you
    It’s only pain

    We went so far
    We flew so high
    Now it’s not easy
    To watch it die
    To just let go
    And not ask the reason way
    It won’t matter anymore

    It’s only pain
    It only hurts
    I am only down on the floor

    where I have been before
    And I’ll be here again

    Though it hurts to lose you
    It’s only pain

    It’s not my style
    It’s not my way
    To see the future
    In shades of grey
    Though I still can’t bring myself to say
    That you don’t matter anymore

    It’s only pain
    It only hurts
    I am only down on the floor
    where I have been before
    And I’ll be here again
    Though it hurts to lose you
    It’s only pain
    It’s only pain

  22. romeno said

  23. Zvezdica said

    Zogca, imaš prav…vse se sesuje v prah. Že ko mislim, da mi gre na boljše,pa pride spet kakšen dan, ko sem na tleh in očitno so zdaj spet tle ti dnevi. En mesec in tri tedne je, kar sva narazen, na začetku je bilo za znoret…zavedanje, da ni več poti nazaj, da ni več možnosti za naju, da sem igubila vse sanje, upanje. Zaradi navezanosti nanj, sem pogrešala sem ga tako močno, da je fizično bolelo, in tisti občutek praznine, kot da življenje nima več smisla…tako krizo sem imela! Po koncu zveze je najhuje premagati navezanost na osebo, spominja prav na odvajanje od droge, tako da zdaj popolnoma razumem kaj čutijo odvisniki, ko se odvajajo od svoje odvisnosti. Se spomnim, nekje en teden po tistem, ko sem ga pustila, sem bila prvič sama doma in sem se sredi kopalnice skričala ven, na vso grlo…in to kričanje je prešlo v krčevit jok…najbrž sem izkričala ven vso bolečino, nemoč, razočaranje in ponižanje, ki se mi je petnajst mesecev nabiralo v meni…potem mi je odleglo…za pol ure morda.Pa vse svinjarije, ki jih je počel, sem mu že po nekaj dneh oprostila, res, to je bilo še najlažje, ker z zamerami jaz ne znam živeti. Nikoli pa se ne bom sprijaznla s tem, da je on slab, podel človek. Tega nikakor ne morem preboleti. To doživljam kot smrt ljubljene osebe. Ta občutek nemoči, kot veš, da ne moreš spremeniti nič več. Edino se lahko vdam v usodo. Včasih si želim, da bi bile to le grde sanje iz katerih se bom nekoč zbudila. Ampak taka je žal realnost. Še zdaj komaj verjamem, koliko hudega so sposobni narediti nekateri ljudje, pa bom čez tri tedne že 33 let in pri tej starosti bi že morala biti dovolj cinična, da me nič več ne bi moglo presenetiti…pa še zdaj ne dojamem…sej vsi so me opozarjali, kakšen je, sam jaz tega nisem verjela, ker sem verjela vanj, zato sem ga branila pred vsemi, ki so pljuvali po njem in potem me je ravno on zaj****,in zdaj hodim s sklonjeno glavo, ker so vsi imeli prav in jaz sem se motila.
    Sem se malo preveč razpisala, ma mi je v olajšanje. Oprosti, ker težim s tem…bom pa poslušala tisto pesem, ki si jo priporočila. Res še enkrat hvala za vse.

  24. Zvezdica said

    Tako sem počutim zdaj…

    Ta pesem pa me spominja na naju…sam je ne smem poslušat, ker potem jočem za brezveze…

    On je še njemu podoben…neverjetno!!! Razen barva las.

  25. zogca said

    Ampak ni po vseh zvezah tako. Pri meni je po eni bilo. In ja, kot odvisnica sem bila. Dihati nisem mogla, če se mi ni oglasil na telefon, ko sva se razšla. Strašno, vem, poznam, ampak kot sem rekla, mine. V tem trenutku nepredstavljivo, ampak nekoč bo samo še bežen spomin.

    Po koncu zveze je najhuje premagati navezanost na osebo, spominja prav na odvajanje od droge, tako da zdaj popolnoma razumem kaj čutijo odvisniki, ko se odvajajo od svoje odvisnosti.

  26. zogca said

    Ampak to je dobro. Huje je, če bi ga idealizirala. To bi pa potem bila (začasna) smrt tebe.

    Nikoli pa se ne bom sprijaznla s tem, da je on slab, podel človek. Tega nikakor ne morem preboleti. To doživljam kot smrt ljubljene osebe.

  27. zogca said

    Kar piši. Pomaga. Vem. Jaz sem pisala romane. Tudi po tisočkrat eno in isto včasih.l Vse sem morala dati iz sebe. Tisto pesem pa le poslušaj. Ne vem, ali bo tudi tebi tako pomagala, jaz sem si jo vrtela non stop in mi je pomagala vzpostaviti distanco do vsega, kar se je dogajalo.

    Sem se malo preveč razpisala, ma mi je v olajšanje. Oprosti, ker težim s tem…bom pa poslušala tisto pesem, ki si jo priporočila. Res še enkrat hvala za vse.

  28. zogca said

    Poznam, dobro poznam!!!

    Tako sem počutim zdaj…

  29. maxi said

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: