Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Kaj naj obkrožim, ZA ali PROTI?

Posted by zogca na november 8, 2009

Ker ima dan samo 24 ur, jaz pa moram spati, delati, skrbeti za osebno higieno, pospravljati, hoditi po trgovinah, komu pomagati, se učiti astrologijo, urejati blog in še cel kup stvari bi lahko naštela, mi zmanjka časa, da bi spremljala, kaj natančno se dogaja s Piranskim zalivom. Zgolj po naključju sem slišala, da se je zgodil podpis sporazuma v Stockholmu in da nas skoraj gotovo čaka referendum. Niti sanja se mi ne, kaj naj obkrožim, ZA ali PROTI, zato … Če me prepričate, ste dobili moj glas.

32 Responses to “Kaj naj obkrožim, ZA ali PROTI?”

  1. asdf said

    oj!
    politiki so mastno plačani zato, da rešujejo politične probleme. kadar jih prevalijo na nas to kaže na njihovo nesposobnost… seveda ima demokratična ureditev čudovito možnost, da o problemih odloča vse polnoletno prebivalstvo. ampak kot že mnogokrat, gre tudi tokrat za zlorabo. na koncu bodo rekli- saj ste sami tako odloč’li, zdaj pa imate, kar ste želeli. in oni so oprani krivde in odgovornosti…
    meni se jebe za vse, za kar se kurčijo. edino kar bi moral biti njihov namen in cilj je, da bi olajšali življenje ljudem ob meji. vse ostalo je prepotentnost politikov…. in slepljenje/zavajanje ljudi. kako volit žoga- za čimprejšnjo rešitev problema, ki ne bo rešil ničesar…
    nikoli mi ni bilo jasno zakaj se čutijo hrvati ogroženi zaradi naših 10. ribiških ladij, ko pa italjani izlovijo 60% jadranskih rib in so jadransko morje opustošili hrvati sami z nesmotrnim lovljenjem(kočarjenje).
    ajt- lp!

  2. webmaher said

    bravo Asdf, če bo kdo najebal so to edino ljudje ob meji…ampak, ko bo Hrvatska v EU tudi to ne bo več važno…in še predno bo razpadla EU bo konec sveta, tako, da je to skoraj nepomemben problem…kar naj zapravijo 4mio€ za referendum itak so nesposobni levi desni rdeči beli črni…mene ne vidijo več ker ne morem odločat o nobeni stvari več, ker je že vse odločeno

  3. asdf said

    oj!
    web- problem je samo v tem, da plačamo mi- njih in referendum- dum, dum

  4. zogca said

    Meni je kristalno jasno, da nihče, ampak res nihče, noče prevzeti odgovornosti in da se v tem referendumu ne skriva demokracija, temveč prelaganje bremena. Pa vseeno …

  5. zogca said

    Če verjamemo v konec sveta, potem je okej. Če pa je argument to, da bo Hrvaška v EU, to zame ni argument. Ker EU bo razpadla, meja bo pa ostala. Se pa jaz sprašujem, ali mi dejansko lahko na katerikoli način dobimo več kot to, kar je zdaj podpisano. Ker tega, kar bi želeli Jelinčič in SLS po moje mnenju ne bomo dobili nikjer in nikoli.

    ampak, ko bo Hrvatska v EU tudi to ne bo več važno…in še predno bo razpadla EU bo konec sveta

  6. cija said

    Hrvati in Slovenci se končno družno strinjamo, da je arbitražni sporazum zanič🙂
    Če hočem trezno pogledat na vse skupaj… Kakorkoli se bo izteklo, resno dvomim, da bomo tako mi, kot hrvati imeli kakršne koli koristi od takšnega ali drugačnega izida. Ne vem, kaj si Hrvati obetajo od neposredne meje z italijo, kaj je na tem tako čudovitega?? Za nas pa sem tudi prepričana, da če stika z odprtim morjem ne bo, da se bo dala najti dovolj dobra rešitev, da koprsko pristanišče ne bo ogroženo. Koprsko pristanišče bo prej ogroženo zaradi slabe povezanosti z zaledjem, ne pa zaradi šikaniranja hrvatov.

  7. zogca said

    Potem proti?

    se končno družno strinjamo, da je arbitražni sporazum zanič

  8. lynx said

    Za nas pa sem tudi prepričana, da če stika z odprtim morjem ne bo, da se bo dala najti dovolj dobra rešitev, da koprsko pristanišče ne bo ogroženo.

    V vsakdanjem življenju imamo velikokrat medsosedske težave v zvezi z dostopi do parcel in podobno. Obstaja pravna rešitev v obliki “služnostne poti”, ki zagotavlja tako lastništvo enega, kot tudi interes drugega vpletenega.
    Nekaj takega je najmanj, kar bi naša država morala dobiti.

  9. zogca said

    Ampak premnogi to razumejo kot razprodajanje naše zemlje, ne?

    Nekaj takega je najmanj, kar bi naša država morala dobiti.

  10. lynx said

    Ampak premnogi to razumejo kot razprodajanje naše zemlje, ne?

    Dejstvo je, da Piranski zaliv ni bil nikoli pod hrvaško kontrolo. Obstaja le še vprašanje dostopa do odprtega morja. V mednarodne pomorske konvencije pa se ne bi spuščal.

  11. zogca said

    Ampak ni pa tudi logike v tem, da bi bil naš. Saj jaz je ne vidim.

    A to je to, kar hočemo mi?

  12. zogca said

    To hoče pa SLS?

  13. Nevenka said

    Načelno ne podpiram referendumov, ker gre za odločitve za katere plačujemo politike.
    Ta tema okoli meje pa me sicer pošteno žuli predvsem zato, ker že toliko časa ni nobenega poštenega sporazuma, torej zaključka.
    Če bom šla na referendum, bom podprla sporazum, čeprav ima tudi slabosti. Saj za pričakovati sporazuma v katerem bi bilo vse dobro samo za nas.

  14. Nevenka said

    Izpustila sem “NI” … ni za pričakovati.

  15. zogca said

    Če naj za kaj bo referendum, potem naj bo za to. Bolje kot za sodniške plače. Čeprav tudi jaz mislim, da gre v tem primeru samo za prelaganje odgovornosti na nas in čisto nič drugega. To se strinjam, sporazuma, v katerem bi bili sami plus za nas in sami minusi za Hrvate tako in tako ne bo nikoli.

  16. Nevenka said

    Lynx gre za to, pod čigavim nadzorom je določen del morja, kdo komu plačuje takse za tranzit in podobno. Saj prometa nam najbrž ne bi smeli zapreti, ovirajo ga pa lahko iz raznih razlogov, tudi ekoloških.
    Predvsem bi koridor za dostop do odprtih voda pomenil, da tudi za preletavnje morja ne rabimo dovolenj itd… Cel kup nekih pravic je skritih v naši težnji po “dimniku”.
    Seveda gre za naše ekonomske in strateške koristi.

  17. Lynx said

    Lynx gre za to, pod čigavim nadzorom je določen del morja, kdo komu plačuje takse za tranzit in podobno. Saj prometa nam najbrž ne bi smeli zapreti, ovirajo ga pa lahko iz raznih razlogov, tudi ekoloških.
    Predvsem bi koridor za dostop do odprtih voda pomenil, da tudi za preletavnje morja ne rabimo dovolenj itd… Cel kup nekih pravic je skritih v naši težnji po “dimniku”.
    Seveda gre za naše ekonomske in strateške koristi.

    Kar si napisala je res in to tudi vem. Zato sem zapisal, da je to najmanj, kar bi nam moralo pripadati in tu ni bil mišljen zgolj prehod pod kakršnimikoli pogoji, ampak pod točno določenimi. Odgovor morda bolj služi Žogci, ki piše, da ni logike, da bi bil zaliv naš. Mednarodno pomorsko pravo nam verjetno ni zelo v prid, zaradi naše lege. Zato pa imamo do njega absolutno veliko večjo pravico zaradi zgodovinskih okoliščin. Če kdo ne ve, je bila obala ne samo Piranskega, ampak tudi Tržaškega zaliva do Tržiča stoletja poseljena večinoma s slovenskimi ljudmi in tudi ribiči so bili povečini Slovenci. Kako smo ta del ozemlja “izgubili” se ve, na žalost pa Hrvatov to ne zanima.

  18. zogca said

    To so govorili tudi Srbi glede Kosova, zgodilo pa se je …

    Zato pa imamo do njega absolutno veliko večjo pravico zaradi zgodovinskih okoliščin.

  19. zogca said

    Če ni tvoje, ni tvoje in da, lahko nagajaš, kolikor te je volja, seveda v nekih mejah, ampak nagajaš pa lahko.

    Saj prometa nam najbrž ne bi smeli zapreti, ovirajo ga pa lahko iz raznih razlogov, tudi ekoloških.

  20. lynx said

    To so govorili tudi Srbi glede Kosova, zgodilo pa se je …

    Velika razlika je v tem, da se pri nas demografska podoba ni popolnoma nič spremenila, kar je na Kosovu več kot očitno.

  21. asdf said

    oj!
    ena lucidna stvar je v zvezi s piranskim zalivom- hrvati ga imenujejo savudrijska vala- tj. savudrijski zaliv. savudrija, kot tudi svetilnik sta za rtom piranskega zaliva, torej je ime več kot butasto…
    glede nagajanj in podobnega- pa saj se naši tudi zdaj vozijo skozi hrvaške vode do kopra, pa ni nobenih problemov… gre samo za nezaupanje.
    aja- koliko med vami vas ve, da joras živi na zemljišču, ki ga ima v najemu? pa tudi primorc ni. to so, po mojem, sami zdraharji in marionete… na obeh straneh je takšnih nestrpnežev več kot dovolj. zgodbe o kanjonu mirne kot meji, in podobno so pa samo nacionalistično nakladanje.
    ajt

  22. asdf said

    aja- zgodovinsko je tudi vse do dunajskega gozda in tržiča naše…. ja, pa še kaj… kasneje, do konca prve pa je blo vse to avstro-ogrsko… sklicevati se na preteklo zgodovino, ki je kasneje že bila presežena z državnimi pogodbami je nesmisel…
    zaj pa res konec.

  23. zogca said

    Jaz tako in tako menim, da on živi od tega, da dela zdraho. Mislim v finančnem smislu živi od tega.

    koliko med vami vas ve, da joras živi na zemljišču, ki ga ima v najemu? pa tudi primorc ni. to so, po mojem, sami zdraharji in marionete…

  24. pika said

    Referendum kot način demokratičnega izražanja volje “ljudstva” je postal ena najbolj zlorabljenih oblik demokracije. Tudi demokracija je v glavnem samo pesek v oči ali varljiv občutek možnosti vplivanja. Referendumi so postali eden najljubših izgovorov nesposobnih politikov za prikrivanje njihovega lastnega “dometa”.

    Lani, ko sem bila dva tedna na izobraževanju v Luxemburgu, so me vsi vpraševali v zvezi z našimi odnosi z Hrvaško glede meje. Ne razumejo. Hoteli ste v EU, kar na določen način pomeni “prepustiti” del lastnega “biti” širši skupnosti; sedaj pa vas moti meja. Ne razumejo, da so Slovenci zaradi stoletij nesamostojnosti občutljivi na vse, kar je odraz “slovenstva”. Majhnost naroda, čeprav je bolj v glavah kot kje drugje (osebno menim, da se veličina naroda ne odraža s številom prebivalcev in kvadraturo ozemlja), je definitivno v teh okoliščinah breme. Prav tako dejstvo, da smo bili vedno skozi igro “velikih” izigrani in izgubili velik del slovenskega ozemlja. Morda je to nam, na tej strani meje, vseeno, a marsikomu na oni strani meje ni. S tem sem se soočila tudi letos, ko sem potovala po avstrijski Koroški, in naletela na predele, kjer so se vsi pogovarjali slovensko in so bili slovenski napisi nad nemškimi. Biti del širše skupnosti, a biti tudi to, kar si, z vsemi svojimi značilnostmi. Korenine se temu reče, kajne?

    In zame je zgodovina zgodovina in pomembna, čeprav je njena objektivnost včasih lahko vprašljiva. Vedno je bila in vedno bo. Ni nekaj, kar se je “pač zgodilo”, ampak je nekaj kar sooblikuje naša življenja danes. Zaradi “včeraj” danes živimo tako kot živimo. “Danes” bo vplival na naša življenja “jutri”.

    Kosovo in sporni del Istre pa sta dve popolnoma drugačni zgodbi. Kosovo je namreč bilo nekdaj srbsko, Istra pa ni bila nekoč hrvaška, ampak je to postala predvsem v preteklem stoletju.

  25. zogca said

    Ne razumejo, ker gre za našo mejo. Če bi šlo za njihovo, verjemi, bi razumeli. Nihče ne razume, ko boli drugega, mu je pa vse hitro jasno, ko gre zanj.

    Ne razumejo.

  26. zogca said

    In oba sta šla baj baj.

    Kosovo in sporni del Istre pa sta dve popolnoma drugačni zgodbi. Kosovo je namreč bilo nekdaj srbsko, Istra pa ni bila nekoč hrvaška, ampak je to postala predvsem v preteklem stoletju.

  27. Spider said

    Sej del Istre je v Sloveniji.

  28. zogca said

    Počakaj, kje pa se Istra začne?

  29. webmaher said

    eto ti ga na-stvar je jasna…prodali so nas leta 91 in nas prodajajo zopet…le zakaj? morda vem odgovor če pa ne pol pa Tano vprašejte:mrgreen:

    PIRANSKI ZALIV JE LAHKO SAMO
    PIRANSKI
    Tudi kamni pričajo, da Salvore ali Savudrija (in morje vmes)
    pripadata Piranu
    Bert Pribac
    Mag. bibliotekarstva, (Mlib. University of NSW, Sydney 1979)
    Spričevalo avstralskega bibliotekarskega združenja (LAA), 1968
    Absolvent primerjalne književnosti na ljubljanski univerzi 1959
    Maturant koprske gimnazije 1955
    V Avstraliji preživel 43 let.
    Sergaši, Junij in Julij 2009
    2
    Vsebina:
    PIRANSKI ZALIV JE LAHKO SAMO PIRANSKI ………………………………………………………………… 1
    Vsebina: ……………………………………………………………………………………………………………………….. 2
    Pojasnilo bralcem…………………………………………………………………………………………………………… 2
    1. Kadar kamni spregovorijo………………………………………………………………………………………….. 3
    2. Evropi se ne mudi…………………………………………………………………………………………………….. 4
    3. Istra in Piranski zaliv niso nikoli bili hrvaški ……………………………………………………………….. 4
    4. Razna štetja v Istri ……………………………………………………………………………………………………. 5
    5. Hrvaški apetiti po Istri ………………………………………………………………………………………………. 6
    6. Po vojni: vse do Mirne pod upravo Kopra…………………………………………………………………….. 7
    7. Izgubljene pogajaske priložnosti…………………………………………………………………………………. 8
    8. Pomanjkanje državotvornega in zgodovinskega čuta………………………………………………………. 9
    9. Hrvaške koristi od slovenskih žrtev …………………………………………………………………………… 10
    10. Eksodus Lahov ali Italijanov iz Istre………………………………………………………………………….. 11
    11. Iskanje možnosti za dogovor…………………………………………………………………………………….. 12
    12. Držati blokado in potrpeti ………………………………………………………………………………………… 13
    O piscu te razprave:………………………………………………………………………………………………………. 15
    Pojasnilo bralcem
    To razpravo sem napisal, ker sem zaskrbljen za usodo Slovenske Istre in za pravične odnose z
    našo sosedo Hrvaško. Problemi pripadnosti Piranskega zaliva in slovenskega suverenega dostopa do
    odprtega morja so vznemirili, ne samo politike in novinarje, ampak tudi mnogo preprostih ljudi. Ne
    ponujam rešitev temveč ozadja, možnosti in informacije za naše pogajalce in javno mnenje.
    Sem staroselski Istran, Šavrin in Slovenec rojen januarja leta 1933 tu v šavrinski Istri. Po vojni
    sem tam v poznih 50. letih bil skoraj tri leta uradni jugoslovanski tolmač pri Razmejitveni komisiji z
    Italijo in imam določene spomine ter izkustva o tej tematiki. Je pa dobršen del te razprave tudi poskus
    osvežitve zgodovinskega spomina na čase in peripetije, ko je Slovenija po tisoč dvesto letih spet
    prišla do morja in ko so veliki narodi in nasilni mali narodi mešetarili in preplavljali to našo brižno
    Istro milo…
    3
    1. Kadar kamni spregovorijo
    V stavbi občine Piran, nad pregibom prvega stopnišča, ki vodi iz pritličja, je na
    levi strani vzidana kamnita plošča, na kateri švicarski državljan grof Antonio Caccia
    zapušča ali podarja občini Piran svoja posestva v Salvore (Savudriji). Vklesano je
    naslednje sporočilo:
    Foto: Bert Pribac, Piran, 15.7.2009
    Kot mi je znano, se gornja oporoka ni nikoli preklicala in še velja, a piranska občina ni uradno nikoli
    odstopila ali se odpovedala svojemu ozemlju. Razni obalni in republiški uradniki ter funkcionarji pa
    niso vedno imeli državotvornega in nacionalnega občutka za te zadeve. Mnoga naselja preko
    Dragonje so bila brez potrebe in brez kake pogodbe kar prepuščena Hrvaški ali od nje protipravno
    zasedena. Tudi o tem bom razpravljal.
    4
    2. Evropi se ne mudi
    Sledim našemu tisku in temu našemu zapravljanju časa s hrvaškimi reakcijami na slovensko
    blokado njihovega vstopa v Evropsko skupnost. Zgodovinske izkušnje nam pravijo, da v končnih ali
    skrajnih situacijah odločajo ta veliki in močni v Evropski skupnosti, kdo se jim bo pridružil. Slovenijo
    že imajo v Skupnosti zaradi poti iz Tržaškega zaliva in preko znamenitih Churchillovih Postojnskih
    vrat, ki jim odpira najboljši pretok iz Sredozemlja in jugozahodne Evrope, v Srednjo in Vzhodno
    Evropo ter na Balkan. In ko je začela razpadati Jugoslavija, so nas hitro vzeli v Skupnost, da ne bi
    vojna vihra prišla na laške in avstrijske meje. To je bilo to. Slovenija jim je bila takrat potrebna in
    zadosti. Sicer nas znajo ti Evropejci prisiliti (ali prepričati), da umaknemo nekako to blokado
    Hrvaške, ko jim bo to zares koristilo1. Trenutno jim pa koristi, da je Hrvaška zunaj kot protiutež
    zavirani turški vlogi za vstop, predvsem pa zato, ker EU še ni pripravljena, da bi sprejela Hrvaško kot
    polnopravno članico, saj -ta še ni pravno in civilizacijsko zrela, kot piše anglo-ameriško časopisje.
    Časopis Slobodna Dalmacija pa je 8. julija povzel izjavo nekega uradnika EU, da “Večini evropskih
    vlad ustreza omenjeni spor, ker na ta način blokirajo širitev EU, na katero niso pripravljene.”.
    Seveda, Hrvaški se zelo mudi v EU, ker biti zunaj, pomeni letno zgubljati stotine in stotine
    milijonov evrov.
    3. Istra in Piranski zaliv nista bila nikoli hrvaška
    Zame pa je stvar glede razmejitve tega zaliva enostavna. Piranski zaliv je postal ob podpisu
    mirovne pogodbe z Italijo v Parizu 15. septembra 1947 (in potrjeno je bilo ob podpisu
    Londonskega sporazuma 1954 leta) dejansko in pravno ves slovenski; prej pa je bil laški,
    avstrijski, beneški itd …ker je obala ali rob Istrskega polotoka od Savudrije vsaj do Kaštela spadala
    vedno pod starodavno piransko občino, od podpisa mirovnih pogodb pa sem pod sedanjo slovensko
    občino Piran; to potrjujejo vse zemljiške in občinske knjige in tudi zgodovinska dejstva. Saj imamo v
    stavbi piranske občinske palače prav v kamen vklesano, da je bila Savudrija podarjena Piranu za vse
    čase. Sosedje Hrvati, ki se ponašajo z zgodovinskim in državotvornim čutom, bi ja morali to
    upoštevati.
    Ta del Istre tudi ni bil nikoli etnično hrvaški ali administrativno pod Hrvaško. Nobena
    slovenska vlada ne more in ne bi smela tega odpisati ali podpisati. Če to stori, se bo za tisoč let
    zamerila svojemu narodu in ga oškodovala za čudovit izhod na svetovna morja, Hrvaški pa ne bo
    koristila v ničemer, razen v zadovoljevanju njene nečimrnosti, da mora mejiti z Italijo, pa čeprav
    samo preko “jadranske mlake”, ker nočejo biti na Balkanu. Hrvaška nas na morju davi ne samo
    zaradi svojih balkanskih kompleksov in nevoščljivosti zavolj Luke Koper, ampak občutek imam, tudi
    zaradi dolga Ljubljanske banke, ki pa je zdaj stvar jugoslovanske sukcesije, saj so vse slovenske
    devize morale v Beograd, tudi tiste od hrvaških in posebno kninskih varčevalcev, ki so bolj zaupali
    slovenski banki kot hrvaškim. Bivši hrvaški varčevalci pa znajo biti zdaj zastrupljevalci odnosov.
    To, da bomo kmalu skupaj s Hrvati v Evropi in da meje nič ne pomenijo več, ne drži povsem.
    Italijani uvajajo svojo mejo, kadar jim godi, prav te dni so jo Avstrijci in Nemci tudi. Pa tudi ta
    skupna Evropa ima že v sebi kali razkroja in bo trajala le tako dolgo, kolikor bo trajala nemškofrancoska
    naveza, ali dokler se nam ne bo katera od bližnjih sosed hudo skujala.. Imeti moramo
    lastni izhod na morje, sankcioniran od dejanskega posedovanja morja in mednarodno
    deponiranih ter priznanih dogovorov in ne od milosti nepredvidljivih sosedov. V okviru SFRJ
    smo to imeli vse do l.1991 in upravljali smo tudi ves Piranski zaliv.
    1 Železniška povezava iz Sredozemlja preko Reke na Madžarsko in dlje zna koristiti nekaterim deželam vzhodne Evrope.
    Hrvaško-ameriški investitorji že čakajo, vendar Rusi tudi načrtujejo železnico iz Boke Kotorske do Beograda in dlje, a
    Lahi in Avstrijci so se tudi že zmenili pred kratkim za veliki novi tunel pod Alpami in boljšo povezavo. Morda bi bilo
    prav, da Slovenija čimprej posodobi svojo progo iz Kopra do madžarske meje, saj celo Bosanci načrtujejo veliki pristan v
    Neumu in železniske povezave z zaledjem.
    5
    In čeprav S. Žižek pravi v Mladini, da gre za smešno male koščke zemlje, so ti delčki bistveni
    za najboljši vhod in prehod iz Sredozemlja v srednjo Evropo.
    To so ugotovili tudi strokovnjaki Zavezniške vojaške uprave v Trstu (ZVU) in ameriško vojno
    ministrstvo (American War Department) v svojih depešah iz Trsta od 1946 do 1948. leta, ki se
    imenuje Intelligence Review (Obveščevalni pregled).
    4. Razna štetja v Istri
    Če določamo pripadnost nekega ozemlja po njegovem prebivalstvu in ne zavolj kake vojaške
    okupacije, potem bi moralo biti število prebivalstva neke etnične ali jezikovne pripadnosti odločilno,
    pod katero državo to ozemlje spada. Naj omenim v tem smislu spet depeše ZVU v Trstu
    V teh depešah (IR No.59, 3/4/47) so zavezniki na primer tudi našteli, da je bilo leta 1947 za
    bodoči Svobodni tržaško ozemlje (STO) naštetih 350,000 prebivalcev, od tega 75 % Italijanov, 20 %
    Slovencev in komaj 5 % drugih. Verjetno so to bili tistih pet odstotkov drugih predvsem Istrani2, kajti
    povedal mi je pred tremi ali štirimi leti, le kakega pol leta pred smrtjo, pokojni garibaldinski kapetan
    Dušan Faganeli, ki je bil v tisti zavezniški komisiji, ki je hodila po Istri 1946 ali 1947 leta in štela ter
    spraševala ljudi po narodnosti, da v deželi izza Dragonje in do Mirne niso našli skoraj nobenega
    Hrvata, temveč samo Slovince in Istrijane, pa še precej Lahov3, v Koprščini pa samo Lahe in Šavrine,
    torej Slovence.
    Zavezniška vojaška uprava je leta 1946/1947 pri odločanju o obsegu STO-ja odklonila
    upoštevati italijanski iredentistični cenzus iz leta 1921 in tudi tistega od Hrvata Rogliča4 iz 1945, ker
    so bili strokovno sporni in je zato naredila svojo raziskavo po arhivih in na terenu. Sicer je že sto let
    prej, davnega leta 1846 tržaški zgodovinar Pietro Kandler napisal razpravo o Slovanih v Istri
    (L’Istria No.11 & 12, 1846). Kandler je svoje štetje Slovanov v Istri utemeljeval s štetjem nekega
    K. Czoerniga zgodaj leta 1846, osnovano na osnovi občevalnega jezika in to štetje ni takrat naštelo
    prav nobenega Hrvata v Istri, ampak samo Slovence, Srbe, Črnogorce ter Vlahe in Venecjane.
    Kandler pravi takole: “Trdimo lahko torej, da od ljudstva, ki biva v istrski pokrajini v svojem
    telesnem svojstvu in ki ga je 234,000 oseb5, do 109,000 govori slovansko (slavo). 114,000 italijansko,
    10,000 nemško, 1000 grško.
    Od Slovanov jih pripada 54,000 družini Slovencev (famiglia slovenza), h katerim spadajo tudi
    Kranjci (carniolini) in se dele na štiri plemena z malo razlike v dialektih…”
    Povzemam po Kandlerju: Največjo pleme šteje 40,000 ljudi med Dragonjo in Trstom v
    srednji Istri (Istria media), ali kot se reče v Istri Šavrini, ….kakih 7000 je bilo Slovencev ob
    zgornjem delu reke Mirne izza Buzeta, ….a okrog 15,000 pomešanih z Italijani jih je bilo preko
    Dragonje vse do Mirne in Novega grada.
    Celo v avstrijskem štetju iz 1910 leta je bilo v Istri kar 55,134 Slovencev, 147,417 Lahov in
    seveda 168,184 Hrvatov. Seveda, ostali so izginili vsi: Vlahi, Srbi, Istrorumeni, Čiči in še kdo.
    2 Ali so ti Istrani ali Istrijani iz takojšnjih povojnih let pleme ali narod zase, bi se dalo razpravljati v nedogled. Vsekakor,
    da so Istrani mešano predvsem slovansko pleme, ki ni hrvaško, razen na robu tam preko Pazina. Po starih avstrijskih
    štetjih so bili vsi ti “slavi”ali Slovani, ki si jih prilašča Roglič in drugi hrvaški “strokovnjaki” bolj Srbi, Vlahi, Uskoki in
    Črnogorci ter celo Albanci, ki so jih v Istro pripeljali Avstrija in Benečija po velikih kugah in ob turških vdorih. In vmes
    je bilo še ogromno ostankov Histrov in Istrovenetov ter seveda na kraškem robu vse od Rakitovca do Jelšan in še čez tudi
    Čičev ali Vlahov, pod samim robom pa nekaj Karnov. V bistvu bi tem ljudem pripadala državica zase ali vsaj močna
    avtonomija. Ampak Istra je zdaj končno okupirana od Hrvatov in že skoraj napol naseljena s hrvaškimi Hercegovci. Težko
    verjamem, da bi jim Zagreb dal večjo avtonomijo kot sedanjo županijo. Slovencem pa ni bilo treba nikoli okupirati svojih
    delov severne Istre, ker so bili vedno (in so še) strnjeno šavrinski, slovenski in jih je slovenski Istrski odred 1945.leta le
    osvobodil izpod tujcev; Lahov iz obalnih mest pa nismo mi izgnali; zvečina so šli svojevoljno, ker niso želeli sprejeti
    slovensko ljudsko oblast.
    3 Besedo Lah ali Lahi ne rabim iz nobenega slabšalnega namena, pač pa, ker smo tu v šavrinski Istri vedno imenovali
    Italijane za Lahe od besede (leski, tuji).
    4 To je taisti zakompleksirani Roglič, ki je 1945. leta dokazano ponaredil štetja za Istro in piransko občino in hotel doseči
    od evropske in svetovne geografične stroke, da se Balkan preimenuje v Jugovzhodno Evropo.
    .
    6
    V bistvu smo ostali Šavrini (ali istrski Slovenci) še danes edini avtohtoni prebivalci Istre s
    svojim značilnim narečjem in strnjenim območjem severne Istre, od Škednja, vse vdolž pod Steno do
    Dragonje in še čez preko Buzetščine. Našla bi se še morda kakšna drugačna in manjša izrazita
    skupina sredi Istre ali od Poreča do Rovinja.
    Kasnejša štetja so hrvaški ali madžarski uradniki v avstrijski službi uporabili za proglasitev
    vseh Slovanov v Istri za Hrvate; Srbe in Vlahe. Za te pa je katoliška cerkev in avstrijska politika
    kmalu ali postopoma prisilila v katolištvo. Latinska cerkev je naše glagoljaše in vse, ki so rabili
    staroslovansko bogoslužje, silila in prisilila sčasoma v svojo liturgijo. Danes imamo o njih samo še
    kakšen cerkveni zapis ali kamen. Ampak še isto leto po prvem popravljenem štetju (1846) je bilo v
    vsej Istri samo še okrog 32,000 Slovencev (zmanjkalo jih je kar naenkrat vsaj 22,000) , vsi drugi
    “slavi” so kar naenkrat postali Hrvati; to je pojem, ki so ga ob majhnem, a vplivnem in bojevitem
    kavkaškem plemenu Hrbatov, ustvarili Avstrijci in Madžari, da se zoperstavijo pravoslavlju. Pa tudi
    zaradi mešanice tolikih preprostih in neizobraženih balkanskih ter romanskih ljudstev v Istri, jim tega
    ni bilo težko storiti.
    5. Hrvaški apetiti po Istri
    Hrvaški nacionalistični apetiti po Istri, latentni že od začetka 19 stoletja, ko je Avstrija
    prevzela bivše beneške pokrajine in obalna mesta v Istri, so se potem v okviru hrvaški naklonjene
    avstrijske politike, nadaljevali po vsej Istri vse do začetka 20. stoletja, ko je prišlo do italijanske
    okupacije. Takrat so slovenski in hrvaški domoljubi do neke mere sodelovali v skupnem odporu
    italijanizaciji,… ampak odpor v okviru TIGR-a je bil v glavnem slovenski. A hrvaški apetiti so se
    razplamteli prav močno takoj po razpadu Italije 1943. leta in nasprotja med slovenskimi in hrvaškimi
    partizani so bila kmalu tako ostra, da bi skoraj prišlo do spopadov med njimi prav v zaledju šavrinske
    Istre. Takrat v modi komunistični internacionalizem in bratstvo niso kdovekaj umirili zadev. Sicer
    obstajajo še žive priče, ki vedo, da so se v Pazinu sestali 1943 takoj po razpadu Italije slovenski in
    hrvaški partizani. V hrvaški delegaciji so bili člani njihove vlade in celo nekaj zgodovinarjev, ki so
    imeli vsa pooblastila. V slovenski delegaciji je bil samo komandant Stane Rozman, ki ni imel kakih
    večjih pooblastil, kot da se pogaja in je odločno zahteval mejo na Mirni, Hrvati pa na Dragonji. Do
    Staneta so bili hrvaški emisarji zelo arogantni. Komandant Stane je pristal, da naj bo to samo vojno
    operativna cona, a končna meja naj se določi po vojni. Kot mi je povedal eden od poveljnikov
    Istrskega odreda so že 1944. leta nekateri šavrinski partizani pod hrvaško komando zahtevali, da se
    priključijo slovenskemu Istrskemu odredu. Vprašal sem nekoč tega človeka, zakaj so se ustavili na
    Dragonji in na Kaštelu ter niso šli čez ta rob vse do Mirne?. “Kaj hočeš, Bert, če si v vojski, ubogaš
    komando od zgoraj.” Pozabil sem ga vprašati, kdo je bil tisti od zgoraj.
    Toda pokojni zgodovinar Vlado Habjan je v svojih raziskavah6 ugotovil, da je v začetku
    februarja 1944 prišlo še do enega sestanka s Hrvati, tudi tokrat ob prisotnosti komandanta Staneta7
    (ali/in Gučka?) in to na koti 276 na Maliji nad Izolo in Hrvatom se je zaradi težavnosti našega
    operativnega dostopa preko reke in gričevja dovolilo, da oni operirajo preko Dragonje. Obalo
    Umaga in Savudrije vse do Mirne in seveda vso zdajšnjo slovensko obalo še preko Ankarana pa
    je osvobodil slovenski Mornariški odred Koper v sestavi IX. korpusa in tam tudi deloval še po
    vojni ter tako sta tudi ves Piranski in Koprski zaliv prišla pod slovensko upravo in naj bi bila še
    zdaj.
    6 Vlado Habjan: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, 2000. Posebno na strani 27.
    7 Komandant Stane Rozman je umrl v sumljivih okoliščinah novembra 1944 na Dolenjskem pri preizkušanju nekega
    orožja. Obstajajo sumi, da je imel sam Tito prste vmes, ker mu je Stane Rozman rasel vojaško-strateško čez glavo,
    slovenska partizanska vojska pa mu je postajala vse bolj sumljiva in moteča, da jo je dal razpustiti takoj po koncu
    2.sv.vojne. V Rozmanu je Tito videl slovenskega nacionalista, kot je to videl tudi v Kardelju, ki naj bi preživel kar sedem
    nepojasnjenih atentatov. Celo na lovu s Titom je bil enkrat ustreljen “po pomoti” v glavo. Miha Marinko mi je sicer pravil,
    da so bili za te atentate v glavnem krivi naši ta beli.
    7
    V Coni B STO pa so Hrvati, (ki so imeli veliko zaslombo v Titu, saj jim je menda bil
    pripravljen dati vso Istro do Kopra), posegli ne samo po glavnih položajih v jugoslovanski vojaški
    upravi, ampak tudi po ključnih položajih na okrožnih komitejih.
    Zemljevid sporne meje vzdolž Dragonje (povzeto iz “GoogleMaps”)
    Takoj po zaključku sovraštev leta 1945 pa je hrvaška Cerkev tudi začela takoj nastavljati svoje
    župnike vse do Dragonje. Tam so še zdaj in Bog ne daj, da bi tam po nekaterih cerkvah govoril
    slovensko ali laško. Naženejo te, kot so pred nekaj tedni blizu Oprtalja nagnali mojega tržaškega
    bratranca, ko je želel fotografirati neke freske. V Buzeščini ne smejo otroci pri verouku niti moliti več
    Očenaša po slovensko8. Naši slovenski vodilni kleriki pa niso imeli takrat časa za Istro; otepati so se
    morali madeža kolaboracije – in rdečega terorja, kot mi je bežno pred nekaj leti zaupal nek primorski
    škof.
    6. Po vojni: vse do Mirne pod upravo Kopra.
    Spominjam pa se dobro, da je v letih od 1946 do 1948 moj zdaj že pokojni brat Avguštin, kot
    narodni zaščitnik (miličnik) v Portorožu, hodil vse do Brtonigle patruljirat in tudi pobirat obvezno
    kmečko oddajo. Tisti del Bujščine in Savudrijščine, pa vse do Umaga, in do Mirne je spadal pod
    slovensko notranjo in državno upravo v Kopru; z njim sem šel tudi enkrat ali dvakrat. Okrog 1952 ali
    1953 pa sem spremljal vodilne tovariše Beblerja in Wilfana na ogled tistega dela Istre, zato ker sem
    dobro poznal te kraje in se lahko pogovarjal z ljudmi v moji šavrinščini ali po laško. Kaj sta
    pravzaprav iskala, mi ta dva tovariša nista povedala; le nekaj, da se gre za meje. Bil sem zanje
    mulec. Ali so kaj napisali o svojih vtisih iz Istre, ne vem. Naj kdo pogleda v njihove arhive, če ne za
    drugo, vsaj za kako diplomsko nalogo.
    V Kopru sem po nižji gimnaziji živel in delal od oktobra 1949 pa skoraj do konca leta 1952
    kot novinarski pripravnik, najprej pri Istrskem tedniku in nato pri Slovenskem Jadranu (SJ). V tisti
    stavbi nasproti Taverne je takrat poleg SJ domovala tudi La Voce del Popolo, ki sta jo urejala neki
    Kraševec po imenu Jazbec in Hrvat Ive(?) Mihovilovič. Slednji je rad sprožal debate, da so kraji
    8 Glasbenik Emil Zonta, ki prihaja iz Buzetščine, je v svoji najnovejši knjigi (Od Svetega Duha in nazaj; Libris, Koper,
    2009, strani 189 in 195), dokumentiral tako stanje in še hujše: kako so njegovemu očetu buzetski okrajni funkcionarji
    grozili s smrtjo, če vpiše sina in hčer v slovensko šolo.
    8
    južno od Dragonje hrvaški. Imel je vpliv na Okrožnem komiteju partije in v upravnih organih Cone B.
    Poveljnik jugoslovanske vojaške uprave v Kopru je bil takrat neki polkovnik Mirko Lenac, zelo
    prohrvaško orientiran.. Mislim, da so prav pod Lenacem jugoslovanske vojne oblasti oropale Koper,
    Izolo in Piran mašinerje vseh predelovalnih tovarn Ampelea in Arrigoni ter nekaj destilerij ter stroje
    odpeljali v Rovinj (nekaj malega tudi v Umag) in celo v Dalmacijo, s čimer so pognali na tisoče
    Šavrinov, Buzečanov, Koprčanov9 ter Izolanov v eksodus, kajti čez novo mejo niti v Trst niso ljudje
    mogli več na dnino ali prodajat svoje kmečke proizvode, niti jih predelovati doma. Nekateri se tega še
    živo spominjamo. Hrvate bi morali spomniti tudi na reparacije za to krajo. Kaj so tam v Kopru
    še skuhali v tistih letih, ne vem. Kdo od Slovencev (ali pa celo Hrvatov in morda Lahov?) na
    takratnih koprskih okrožnih ali okrajnih komitejih je morda podpisal ali se zmenil za prenos delov
    piranske občine in tovarn na jug? In kdo ga je (in če ga je) s podpisom sankcioniral na republiški ali
    zvezni ravni? Potrebno bi bilo pogledati podrobno v arhive, če niso že kam odromali.
    Advokat Dušan Puh iz Pirana, človek, ki dobro pozna slovensko Istro, saj je tod bil med
    vodilnimi istrskimi partizani vse do osvoboditve in še nekaj časa potem, se o teh zadevah spominja
    takole:
    »Dandanes imamo še vedno probleme s Hrvaško. Ti problemi so samo zaradi tega, ker je slovensko
    politično vodstvo zanemarjalo to stvar in je ni reševalo že takoj takrat, ko so se ti problemi začeli
    pojavljati. Začelo se je davno tega. Takrat, ko je Hrvat Mirko Lenac, polkovnik Jugoslovanske
    armade kot poveljnik Vojne uprave Cone B, razmejil okraj Koper od okraja Buje tako, da je mejo
    potegnil po Dragonji (oziroma Kanalu svetega Odorika). Ta meja je bila vojaška, provizorična. Bila
    je napačna po vseh kriterijih, po katerih se sicer določajo meje. Slovenska vlada ni reagirala, ko so
    Hrvatje to mejo samovoljno utrdili s tem, da so napravili nove katastrske operate in nove zemljiške
    knjige za slovenski katastrski občini Kaštel in Savudrija. Zakonita zemljiška knjiga je bila v Piranu.
    Upam, da je sedaj v naših arhivih. V bistvu smo imeli [in še imamo] zelo leno in nesposobno državno
    upravo … Vse matične knjige, rojstne, mrliške, poročne in kar je še tega, so za Kaštel in Savudrijo
    bile v Piranu. In so še«.
    Tako je povedal gospod Dušan Puh in je še nadaljeval: »Danes Sanader10 in Jandroković
    govorita, da Hrvaška ne bo kupovala vstopa v Evropsko zvezo z ozemljem in morjem. Štajerski
    poljaničar Davorin Rudolf, … pa govori, da ne more biti tega, da z obale stopiš v tuje morje. Prav.
    Toda obala na južni strani Piranskega zaliva je vedno bila piranska, kar pomeni slovenska. Nikoli ni
    bil niti en kvadratni meter zemlje tam v rokah hrvaškega kmeta. Ta obala torej pripada morju,
    pripada Piranski občini in s tem Sloveniji. Če se Hrvaška že odmika od svečane proklamacije, da
    veljajo meje na dan 25. junija 1991, kakršno je dala tudi Slovenija – in je pokojni dr. Janez Drnovšek
    z Ivico Račanom parafiral nesrečni Sporazum očitno zato, ker je imel preslabe svetovalce, potem je
    mejo treba potegniti po grebenu Savudrijskega rta, kjer je bila celih 700 let, kolikor je stara
    Piranska občina. Tudi po drugi svetovni vojni, v času Svobodnega tržaškega ozemlja in pozneje v
    času obstoja Cone B je Slovenija upravljala savudrijski svetilnik in sploh vse pomorske zadeve do
    Umaga. Luška kapitanija je bila namreč v Piranu. Ribolov in vsa marikultura je bila vedno v izključni
    pristojnosti Občine Piran. V času Avstrije in Italije je piranski župan sklepal pogodbe z ribiči za dobo
    desetih let. Po osvoboditvi pa so se sklepale za eno leto. «
    7. Izgubljene pogajaske priložnosti
    Zadnje tedne pa sem iz verodostojnega vira tu na Koprskem zvedel, da se nam je še enkrat
    ponudila prilika, da bi se vsaj nekoliko popravila ta godlja s piransko občino, spet takoj ob
    osamosvajanju 1991. leta. Tu ne govorim o nekih kombijih polnih mark za hrvaško orožje, ki so
    romali v Kočevsko reko, namesto, da bi nam za plačilo bila priznanaslovenska meja na Mirni. Takoj
    9 Rad rabim ustrezne šavrinske izraze za te krajane.
    10 Gospod Sanader naj bi 3.julija letos odstopil predvsem zaradi bojkota Slovenije in nerazumevanja Evrope. Tako je rekel
    Jutarnjemu.Listu. Sanader je bil po mnogih svojih izjavah sodeč infantilen in neresen leader. Niti omenil ni nevarnosti
    kolapsa hrvaškega gospodarstva in celo pravnega reda, za kar je baje prav on precej kriv. Če pa smo ga pa spravili ob
    živce prav Slovenci, se nam lahko sosedi Hrvati za to zahvalijo.
    9
    leta 1992 ali 1993 je bila ustanovljena pod vodstvom našega takratnega zunanjega ministra Dimitrija
    Rupla in z blagoslovom Lojzeta Peterleta, Slovenska (mednarodna) razmejitvena komisija za
    razmejitev s Hrvaško, odnosno postavljen je bil slovenski del te komisije. V njej so bili ali naj bi bili
    predstavniki obalnih občin in bil je tudi vsaj en znan univerzitetni pravnik z mednarodnimi
    izkušnjami (neki Bohte menda). Predstavnikom občin je ukazoval neki visoki predstavnik piranske
    občine (doma iz neke kranjske dežele), ki je slabo poznal teren, saj ni vedel niti, kje je naselje Krog,
    kjer naj bi se sestali, da vidijo ves Piranski zaliv in drugi breg preko Dragonje. Ne Rupel, ne Peterle
    nista imela ne posluha, ne znanja in niti uvidevnosti se nasloniti na lokalne poznavalce, ker so zanje
    bili v glavnem preveč rdeči. Bohte pa sam brez lokalnih izvedencev si tudi ni mogel kaj dosti
    pomagati. A so kaj sploh vedeli takratni ljubljanski Ruplovi nastavljenci o slovenski Istri in
    razmejitvi s Hrvaško? Zato ni čudno, da tudi Drnovšku ni imel kdo svetovati ter prikazatiozadje in
    resnico, ko je klamfal tisti nesrečni sporazum z Račanom.
    V Primorskih novicah 3. julija pa nam je Aurelio Juri povedal, da so se leta 1995 on kot
    koprski župan ter Fičur in Gasparini kot ostala dva slovenska župana z Obale zmenila z bližnjimi
    hrvaškimi župani in celo Istrsko županijo, kako dati Sloveniji dostop do odprtega morja in
    “internacionalizirati” Istro morda. Juri se zdaj toži, da sta ga na cedilu pustila D. Kajin in Jakovčič.
    Kdo se pa lahko upre HDZ v Zagrebu (in celo v Bujah). Hrvaška je v Istri zdaj zakon, italijanska
    manjšina pa le okrasek, socialistični internacionalizem pa izgubljene sanje. Kot bi rekel naš bivši
    slovenski senator v Italiji Miloš Budin: Gre se za zemljo, za ozemlja ! To je treba razumeti in potem
    se pogajati.
    Toda po vseh pravilih kritičnega in uravnovešenega pristopa k zadevi moramo pri slovenski
    meji na morju vzeti v poštev tudi zgodovinska dejstva, bližnja in daljnja ter z njimi združeno načelo
    pravičnosti, drugače so tudi mednarodne razsodbe ničvredne. Tako pravi naš strokovnjak za
    pomorsko pravo Marko Pavliha: “Hrvaška …bo težko trdila, da ne želi upoštevati načela pravičnosti,
    da se predajmo samo [mednarodni] arbitraži raje. Pomeni to morda, da se otepa pravične rešitve?”
    In ko sem pisal ta del eseja, je govorec hrvaškega zunanjega ministra Marjo Dragun povedal
    da oni: “… išče(jo) civilizirano rešitev v skladu s tistim, kar predpisuje mednarodna skupnost. Vse
    druge rešitve ne morejo biti trajne in mednarodno sprejemljive niti za Slovenijo niti za Hrvaško niti
    za mednarodno skupnost.” Jaz bi temu dodal: torej vrnite ali umaknite se iz tistih delov piranske
    občine, ki ste si jih zvijačno prilastili ali ukradli in plačajte škodo. To bi bila zares civilizirana rešitev
    vprašanja meje. Marjo Dragun je ostal govorec tudi po odstopu Sanaderja in je že osmega julija
    zaničeval izjavo našega govorca Milana Balažiča, da “hrvaška taktika pritiskov, lobiranja in včasih
    grobe ter nepremišljene retorike proti Sloveniji Hrvaško vodi proč od Evropske unije”. Dragun je
    temu oporekal češ: “Nisem našel niti najmanjšega dokaza za tako težke ocene svojega slovenskega
    kolega”. Je pač evidentno, da Dragun ni sposoben zaznavati infantilnosti ali neresnosti Sanaderjevih
    (in tudi nekaterih Mesičevih) izjav in stališč.
    8. Pomanjkanje državotvornega in zgodovinskega čuta.
    Če že nočemo iskati več meje na Mirni in preko Buzeta, kot nam dopovedujejo gospod
    Jelinčič in vsa SNS-SLS, je vseeno dobro vedeti, da bi nam tudi po zgodovinarju Petru Kandlerju in
    ne samo po Jelinčiču, gotovo vse to moralo pripadati, saj tam Hrvatov zgodovinsko do zadnjih časov
    nikoli ni bilo11. Tudi povojne zavezniške ugotovitve bi nam morale biti v korist, posebno pa z
    dokumenti in celo kamenitimi pričevanji o posedovanju cele občine Piran. To posedovanje cele
    piranske občine bi morala biti tista glavna utež in minimalna zahteva, ki bi morala prepričati
    tudi bratrance ali sosede Hrvate, da je ves Piranski zaliv tudi pravno zares piranski in s tem
    11 Tudi nima smisla več iskati neke nove plebiscite v Istri, kot nam dopoveduje France Bučar, kajti Hrvati so že od
    razpada Italije 1943. leta začeli polniti svoje fojbe z laškimi fašisti, kar sem sam videl tistega leta v Poreču: kolone
    fašistov, zvezanih z žico – taisti, ki so jih gledalci videli v filmu Srce v breznu. A takoj po vojni 1945, ko so bili
    Američani še v Pulju, so izgnali skoraj 200,000 Lahov ali Istrovenetov in sčasoma, namesto njih, napolnili Istro s
    Hercegovci in bosanskimi Hrvati.
    10
    tudi slovenski. Advokat Danijel Starman je izračunal, da so nam Hrvati protipravno zasedli
    1310 hektarjev slovenskega ozemlja. To bi morali vrniti, ako želijo dobro sosestvo.
    Povzemam po Borisu Šuligoju (Delo, 11/7/09), da, če bi zdaj s Hrvaško startali s položaja 25.
    junija 1991, bi bil odgovor na te nesporazume enostaven. Težko pa bo prepričati Hrvaško, da je
    prenagljeno zasedla katastrsko občino Sečovlje na primer, polovico Piranskega zaliva in razglasila
    morske pasove tako, da je z njimi zaprla Sloveniji dostop do odprtega morja itd. Nekaj je bilo narobe
    v piranski občini in celo v koprski, da so to dovolili ali dopustili. Še bolj pa narobe v naših vladah, da
    tega niso videle. Nedavno je hrvaški govorec Vidas opozoril javnost, ”…da je Slovenija v
    dokumentih za vstop v EU leta 1998 navedla, da ima 45 kilometrov obale in pripadajočih 180
    kvadratnih kilometrov teritorialnega morja oziroma toliko, kolikor bi ji pripadlo, če bi meja s Hrvaško
    tekla po sredini Piranskega zaliva”. A ni to delinkvento od naših vladnih služb, da južno obalo
    Piranskega zaliva nismo šteli za svojo? Hrvati pa so s svojimi ponarejenimi vložki kar pohiteli in
    proglasili za svoje, kar ni njihovo nikoli bilo.
    Seveda smo lahko maksimalno
    spravljivi a la Drnovšek in Račan, kot sta
    bila onadva leta 1991 in si vzamemo samo
    tista dva smešna kilometra morske tube, ki
    nam daje vstop v mednarodne vode. Lahko
    prepustimo Hrvatom še kakšen gozd
    povrhu, kjer nam radi sekajo drva, kakor
    smo jim prepustili 500 metrov ozemlja nad
    vinogradi Briča vse do Starega Briča.
    Vseeno, moje soimenjake in starodavne
    sorodnike, vse Pribce v tistih treh naselkih
    ob Dragonji, v zaselkih Bužini, Škudelini
    in Mlini, ki so po izvoru iz starodavne
    slovenske vasi Padna, (in po šavrinskih
    vaseh živijo Pribci že preko tisoč let) bi pa
    rad videl v Sloveniji čimprej. Mejni prehod
    pred Dragonjo pa bi moral biti vsaj izza nje,
    izza mlina, gori ob Casinoju Mulino ali celo
    pod Bujami. To naj bi bil naš minimum.
    9. Hrvaške koristi od slovenskih žrtev
    A to, da je s povojno razmejitvijo med Jugoslavijo in Italijo ostalo 100,000 Slovencev in
    skoraj noben Hrvat pod Italijo? “To nima nobene realne teže v pogajanjih …”, bi rekel
    zgodovinar Jože Pirjevec. “Za Hrvate je povsem brez pomena in gre le za drobiž, s katerim ni
    mogoče ničesar kupiti”. To je morda res pri kakih legalističnih pogajanjih, ampak Hrvatom je
    treba ponavljati, da so oni na račun tega drobiža, (velikih območij slovenske starodavne etnične
    zemlje okrog Trsta in Gorice ter Vidma, ki je šla pod Italijo), dobili nazaj vso Dalmacijo in Reko
    (ki jih je njih poglavnik Pavelič prepustil Mussoliniju) ter večino Istre. Cona B STO-ja pa je bila
    ustanovljena predvsem kot protiutež tolikim slovenskim vasem in mestecem okrog Trsta, ki so jih
    zavezniki pustili v coni A STO-ja in s tem posredno tudi Italiji. O tem se je govorilo in o tem smo vsi
    vedeli pri razmejitveni komisiji z Italijo, na čelu z Rihardom Knezom, ki je bil vodja te komisije.
    Svobodno tržasko ozemlje leta 1954
    11
    Nekateri italijanski delegati so mi to v pogovorih potrdili. In če naj bi mi bili s Hrvati tudi brati, bi to
    oni morali upoštevati!
    Občutek sicer imam, da s svojim pisanjem hrvaške politične nevoščljivosti in sovražno
    razpoloženega razuma ne bomo premaknili, ampak pozabiti tudi ne smemo. Lahko pa povemo vse to
    Evropi, da zve za ozadje in kakšni pogajalci so naši južni sosedje. In sedanjemu hrvaškemu
    predsedniku lahko tudi parafraziramo besede njihovega pokojnega vojskovodje Franja Tuđmana: “Pa
    kaj se toliko mudi tem Slovencem iz Jugoslavije”12. In, ko smo proglaševali svojo neodvisnost, je on
    spustil jugo tanke preko Zagreba nad Slovenijo in takoj za tem, ko se je zaradi slovenskega odpora
    Jugoslovanska armada sesuvala, je tekel k Nemcem in v Vatikan po priznanje Hrvaške, da nas prehiti
    in se baha za en sam dan.
    Lahko tudi mi zdaj rečemo: “Pa kaj se jim toliko mudi tem Hrvatom v Evropsko unijo? Saj so
    lepo uštimani po njihovem geografu Rogljiču na severozahodu jugovzhodnega evropskega polotoka.”
    Sploh niso na Balkanu po njegovih in tudi ne po Mešićevih željah. in imajo še dosti potencialnih skrbi
    s tremi ali štirimi sosedi na jugovzhodu in pri ostalih pogajalskih poglavjih za vstop z Evropo. To mi
    je potrdil pred dnevi celo en bosanski mufti, da na Neum ne bodo pozabili in da po njegovih
    informacijah niti Črnogorci niso zadovoljni z zadevami na Prevlaki.
    Sploh imajo naši sosedje Hrvati v bližnji zgodovini nekaj grotesknih in infantilnih oseb, da
    omenimo spet samo še vojnega zločinca Pavelića, ki pokloni Lahom Reko in vso Dalmacijo (Istre kot
    da ni več na svetu), da bi ga le pustili vladati v Hercegovini in čez , a šele dva meseca pred koncem
    druge svetovne vojne napove vojno sami ZDA, vedoč, da te vojne ne more niti izgubiti, kaj šele, da bi
    jo dobil…
    Teh zagat s Hrvati smo si sicer tudi sami nekoliko krivi, saj naš pooblaščenec za pogajanja s
    Hrvati, baje zelo dobro plačani Miha Pogačnik naj bi pripravil ves zgodovinski in pravni material, pa
    je pogodbo prekinil predčasno, ker so mu šli mediji na živce. Povrh tega, kot se je pohvalil hrvaški
    pogajalec (drugače menda napol štajerski janičar) Davorin Rudolf, je on imel vsa pooblastila in bi
    lahko dogovor v imenu Hrvaške podpisal v enem dnevu, naš Pogačnik pa ni imel nikakih pooblastil
    kot to, da se pogovarja z njimi v nedogled.
    10. Eksodus Lahov ali Italijanov iz Istre
    Kar lahko še upravičeno očitamo Hrvaški, je dejstvo, da so kmalu po 2. svetovni vojni minirali
    peskovnike laških otrok na puljski plaži v Vergaroli in s tem povzročili veliki eksodus Lahov iz Istre,
    zaradi katerega smo tudi mi Slovenci pri njih osovraženi, kajti v Italiji ne ločijo med Slovenci in
    Hrvati. Dne 18 avgusta 1946 ob dveh popoldne se je na puljski plaži Vergarola zgodil velik zločin, za
    katerega nekdanji Puležani obtožujejo Jugoslavijo oziroma Hrvaško. Na peskovniku plaže je
    eksplodirala prava orožarna torpedov, granat in min. Ubitih je bilo vsaj 70 ljudi, v glavnem kopajoče
    se mladine, ranjenih pa je bilo preko sto ljudi. Zavezniška vojaška uprava v Pulju je sicer takoj
    sprožila preiskavo in ugotovila, da eksplozija ni bila naključna, ampak niso znali ali hoteli povedati,
    kdo jo je sprožil. Zavezniki so tisti večer sproščeno plesali v neki kavarni. Ezulski tisk je pa prepričan
    in ima precej dokumentacije, da je bil zločinski masaker namenjen teroriziranju italijanske populacije.
    Iz Pulja in okolice se je v nekaj dneh in tednih izselilo na hitro z barkami preko Jadrana nekaj deset
    tisoč prestrašenih ljudi.
    Za istrtske ezule, kot je Lacota, pa smo itak še vedno vsi skupaj samo “slavi ali ščjavi.” Na
    Koprskem pa ni bilo nobenih večjih ekcesov nad Lahi, razen nekaj rumpanja po vratih in oknih ter
    nekaj gostilniških pretepov. Toda ta rumpanja in tudi nekaj žrtev vmes so huje prizadela predvsem
    domače šavrinske kmete, ki so se zagrizeno branili obveznih oddaj in kolektivizacije.
    Lahi iz slovenskega dela Istre pa so šli proč, ker jih je njihova propaganda iz Trsta izvabila z
    obljubo, da se vrnejo kot zmagovalci in ker jim je bilo pod čast, da bi sprejeli slovensko ljudsko
    12 Bral sem hrvaški časopis še v Avstraliji, ki je citiral prav Tuđmana, ko je tako rekel na nekem obisku v Berlinu: “ Šta
    se to toliko žuri tim Slovencima iz Jugoslavije!”
    12
    oblast. Glasovali so z nogami proti takratni Jugoslaviji in Sloveniji13. Dobili so namreč navodila iz
    Trsta in Rima: »Votate colle gambe! – Glasujte z nogami!«.
    11. Iskanje možnosti za dogovor
    Nista samo naš Pogačnik in Aurelio Juri zgubila živcev zaradi te meje. Še dobro, da so se
    zdajšnja pogajanja v režiji naveličanega Finca Olija Rehna sfižila in da je hrvaški premier Sanader
    tudi zgubil potrpljenje in živce s Slovenci in z Evropo ter je nepričakovano odstopil. Hrvati se bodo
    zdaj vsaj nekaj tednov opotekali, da si utrdijo novo vlado. Ali nam daje to zares čas, da se bolje
    pripravimo, ko pa vemo, da so se hrvaški emisarji pred nekaj tedni sprehajali po Vatikanu in že prejeli
    njihov blagoslov za hitro ureditev te zadeve. Ali imamo sploh še čas in voljo, da se zares temeljito
    pripravimo na končna pogajanja? Dvomim, razen če ne prebudimo slovenskih visokih “implantov ali
    vsadkov” v Vatikanu v osebi kardinala Rodeta. Sicer, zdaj, ko sta Rehn in Sanader obupala, mi še ne
    smemo obupati. Potrebujemo sicer mir in urejene zadeve s sosedo, ne pa pretirano nujo za hitri
    dogovor in to za ceno predaje naše zemlje, morja in narodne časti.
    Zadnji zastoj pogovorov med Slovenijo in Hrvaško je Radovan Žerjav (iz SLS) ocenil kot
    novo priložnost, v kateri bi se slovenska politika lahko dokončno poenotila in postala
    samozavestnejša. “To pomeni, da bi morala zahtevati od Hrvaške ne le, da umakne iz pristopne
    dokumentacije dokumente, ki prejudicirajo mejo, temveč tudi vse fizične prejudice – objekte, ki jih je
    postavila na slovenskem ozemlju, tako na Primorskem kot tudi v Prekmurju.” je bil odločen Žerjav.
    Ivo Vajgl (iz Zaresa) pa vidi Hrvaško v vse bolj negotovem pogajalskem stanju: ”Hrvaška
    ima odprto mejno vprašanje s kar štirimi sosednjimi državami. EU si bo zato nujno morala zastaviti
    vprašanje, ali je država, ki ni sposobna sporazumno občrtati z mejo svojega ozemlja, dobrodošla
    nova članica …. Tudi, meni Vajgl, da si je Hrvaška sicer v dolgih letih ohranjanja odprtega mejnega
    problema sproti zagotavljala močnejša izhodišča s »politiko izvršenih dejstev, nepriznavanjem
    posebnih okoliščin nastajanja meje na kopnem in morju ter z agresivnimi enostranskimi potezami v
    škodo Slovenije, torej z ustvarjanjem novih dejstev na terenu«.« Glede deblokade Hrvaške Vajgl sicer
    meni, da lahko Slovenija počaka – do spremenjenih okoliščin. Spora navsezadnje ni sprožila
    Slovenija, ampak soseda – s prejudiciranjem meje v spornih dokumentih.. Zmago Jelinčič, prvak
    SNS, pa meni, da je zadnji zaplet prizadevanj za rešitev vprašanja meje pokazal na to, da je edina
    možnost in edina rešitev, ki lahko pripelje do nekega »normalnega konca«, mirovna konferenca o
    Jugoslaviji, toda slovenska vlada je že izjavila, da se z Zmagom ne strinja in je še vsa zagnana za
    dvostranska pogajanja.
    Na taki mirovni konferenci vztraja tudi znani publicist in urednik revije 2000 Peter Kovačič
    Peršin14: “Slovenska politika bi morala že leta 1991 odpreti celoten problem razmejitve, vztrajati bi
    morala pri obljubi Zahoda, da bomo imeli za celotno jugoslovansko ozemlje mednarodno konferenco
    o razmejitvi. To bi bilo edino pravično in to bo enkrat tudi potrebno, sicer bomo še doživeli nove
    balkanske vojne”. Glede meje v Istri, pa PK Peršin pravi: “da je treba vztrajati samo pri
    Londonskem memorandumu iz leta 1954, ki je mednarodno veljaven in obvezujoč pravni akt. Ta
    izrecno zahteva, da se meje občin v Istri z delitvijo ozemlja na nove republike ne smejo menjati. K
    občini Piran pa so vedno spadali Kaštel, Marija na Krasu, Savudrija in zaselki ob njih”.
    Popolnoma drugačno stališče pa zagovarja bivši koprski župan in nekdanji evropski poslanec
    Aurelio Juri, ki je nekako mnenja, naj bi pogajanja prepustili istrskim županom, saj so 1995 že
    dosegli menda dogovor za rešitev neposrednega stika Slovenije z mednarodnimi vodami. Ali pa, meni
    Jurij, naj bi se brezpogojno in popolnoma prepustili mednarodni arbitraži. Zaradi svojega nestrinjanja
    glede pogajanj s Hrvaško je celo izstopil iz Pahorjeve stranke, ker so “…v SD šli preko znosnih meja
    13 Bral sem tržaške časopise takrat, ki so pozivali Italijane k odhodu, z obljubo, da jim bo Italija prav kmalu osvobodila
    Istro in videl sem tudi plakatiče CLN (Comitato di liberazione nazionale) doli po Via Eugenia v Kopru, (sedanja
    Kidričeva) v tem smislu, da naj glasujejo z nogami (Votate col’le gambe).
    14 PKP: Levica je privolila v merkantilistični kapitalizem, Delo, Sobotna priloga, 20.junija 2009, st.12
    13
    [njegovih] postulatov za razumevanje socialne demokracije in levičarstva ter internacionalnosti, ki
    mora biti v središču vsake leve opcije….” (PN 3.julija 09)
    V Jurijevih postulatih slutim tudi frustracijo mnogih Istranov, ki ne morejo priti do svoje
    avtonomne pokrajine ali vsaj Istrske regije v sklopu Evropske skupnosti. Cela Slovenija na primer bi
    komaj zadostovala za eno evropsko regijo in ne verjamem, da se bo zaradi Istrske regije odpovedala
    suverenosti nad delom Istre, Krasa in Goriške.
    12. Držati blokado in potrpeti
    Ob vsem, kar sem nanizal zgoraj, slovenska vlada (katerakoli) ima po mojem za zdaj samo
    dva ali tri možne izhode in vztrajati bi morala brezkompromisno predvsem na Peršinovem predlogu,
    ki ga spet povzemam tu spodaj:
    1. Da drži blokado Hrvaške, dokler ta ne pride k pameti, ne glede na kaj bo Evropska
    skupnost rekla. Tako so storili na primer Danci, ko niso hoteli Nemcem dati pravic do
    svoje zemlje. Treba je brezkompromisno vztrajati pri Londonskem memorandumu
    iz leta 1954, ki je mednarodno veljaven in obvezujoč pravni akt. Ta izrecno zahteva,
    da se meje občin v Istri z delitvijo ozemlja na nove republike ne smejo menjati.
    Kot vemo, so k občini Piran vedno spadali Kaštel, Marija na Krasu, Savudrija in
    zaselki ob njih. Evropa ne bo propadla, če se ji Hrvaška še tri ali štiri leta ne priključi. Do
    takrat bodo morda tudi Srbi in Bosanci ter Makedonci že zreli za vstop. O kredibilnosti
    kogar koli pa pustimo špekulirati hrvaški tisk.
    2. Da Slovenija možno zgodnjo deblokado Hrvaške pogoji z zahtevo po obvezujoči
    hrvaški izjavi vsem članicam Evropske skupnosti, da njen vstop ne prejudicira meje
    s Slovenijo v Piranskem zalivu in njenega suverenega dostopa v mednarodne vode:
    Kar je lahko še stvar nadaljnih pogajanj in končnega dogovora, so tehnike okrog mejnih
    znamenj in režima v vodah. V to smer se nagibajo celo nekatera hrvaška natisnjena
    razmišljanja.
    3. In v skrajnem primeru, da suvereno zahtevamo od Evropske skupnosti in ZDA, da
    Hrvaški ukažejo, da se umakne iz vseh spornih delov Piranske občine (tako kot so
    ukazali Srbom na Kosovu in v Bosni). Končno je ta piranska godlja tudi zapuščina razpada
    Jugoslavije. Seveda, smešno je, da jih moramo na to spomniti, ampak to lahko ima vsaj
    psihološki efekt.
    Sem pesimist glede vere, da bi/bosta slovenska vlada in diplomacija bili sposobni in voljni
    zares vztrajati na vsaj eni od teh treh točk. In Londonski memorandum iz 1954. leta bi nam morala
    biti osnovna ali izhodna premisa za nadaljnja pogajanja, saj sta bila ves Piranski zaliv in rob
    Savudrijskega polotoka vsaj de iure vsa naša. Naši politiki bodo nedvomno preizkusili tudi vse ovinke
    in stranpoti, da bi kaj dosegli. Ljudstvo pa postaja naveličano in bo sprejelo, kar jim bo najlepše
    ponujeno. Pa še velik praznik in hrvaško slovensko objemanje nam bodo priredili zraven. Nekaj
    malega upanja pa mi vseeno dajejo nedavna izjave našega veleposlanika in koordinatorja za Zahodni
    Balkan Vojka Volka in samega predsednika države Danila Tűrka.
    Vojko Volk namreč meni (STA, 9/7), da bi morala Hrvaška izbrisati posledice svojih potez in
    v celoti povrniti stanje na dan osamosvojitve obeh držav, šele nato bosta obe državi na štartni črti
    mediacije, arbitraže ali sojenja resnično izenačeni in ne bo ena že vnaprej v veliki prednosti, upanje v
    razumno rešitev mejnega problema pa bo zares utemeljeno. Volk še opozarja, da je slovenska blokada
    hrvaških pristopnih pogajanj z EU zato upravičena, predvsem zavolj hrvaške enostranske in
    protipravne prisvojitvije polovice Piranskega zaliva, kjer meje nikoli ni bilo. …Hrvaška je svojo
    pravno in politično napako potrdila še s tem, da je svoje [nelegitimne] pridobitve in sredinsko črto v
    Piranskem zalivu vnesla v svoje uradne zemljevide, zakone in druge predpise, še poudarja
    veleposlanik. Dodal bi, da je ponekod postavila tudi kamne ali pile, mi pa nič.
    14
    Predsednik države Danilo Türk pa je pred nekaj dnevi za Objektiv, sobotno prilogo
    Dnevnika, komentiral trenutne odnose med Slovenijo in Hrvaško, tudi v luči nedavnega domnevnega
    poskusa atentata hrvaškega državljana na vrh slovenske politike … kar je povezano z atmosfero, v
    kateri se je to zgodilo. ..Po njegovem mnenju sta se v tem primeru obe strani odzvali zrelo in
    odgovorno, sedaj pa morata nadaljevati z zrelimi in odgovornimi koraki, ki bodo motivirani z idejo
    rešitve problemov. Državi, če želita priti do rešitve, se morata zavedati, da je vedno pomembno
    medsebojno spoštovanje.
    Po Tűrkovi oceni gre zadnji Rehnov predlog s 15. junija “zelo daleč in v pravo smer,” ki obeta
    možnost rešitve spora. Kot ocenjuje, gre za “najzrelejši, najresnejši predlog, ki največ obeta od vsega,
    kar smo imeli v dosedanji zgodovini v bilateralnih odnosih ali v poskusih reševanja s pomočjo
    tretjega. … Hrvaški predlog, po katerem je Zagreb izrazil pripravljenost umakniti določene pristopne
    dokumente, če bi pravne službe Evropske komisije ocenile, da prejudicirajo mejo, je označil za
    iluzijo.. Rehnov predlog namreč pravi, da dokumentov ni treba umakniti, se jih pa ne sme uporabljati
    v postopku reševanja spora, je dodal.
    Zanimivo je, da se je končno oglasil tudi naš bivši slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel,
    ki je 14. julija za hrvaški Jutarnji list dejal, …”da sedaj, ko ima Slovenija zaradi prejudiciranja meje v
    hrvaških pristopnih dokumentih zadržke v več poglavjih ne gre za blokado hrvaških pogajanj, temveč
    za “tehnični problem”. Že lani je Rupel še kot naš zunanji minister prvi opozoril, da ima Slovenija
    zadržke glede hrvaškega prejudiciranja meje v pogajalskih dokumentih za vstop v EU. Po tej logiki,
    če Hrvati dokumente umaknejo, zadržkov ni več in blokade ni več. Ampak tukaj je težko najti
    soskladje s tistim, kar menita Tűrk in tudi Rehn.
    Seveda so še nekakšne možnosti fer dogovora, da lahko pogovore o meji sporazumno
    prestavimo na kasnejšo obdobje, če bi bilo možno v tem obdobju imeti nekonfliktno mejno stanje. To
    niti ni tako pogubna ideja glede na to, da so nacionalistična čustva na Hrvaškem še zelo pregreta in bo
    potrebno še vsaj deset ali petnajst let kot mi je pred kakimi desetimi leti povedal hrvaški ambasador v
    Avstraliji, da se nacionalistične strasti umirijo. Ampak hrvaški infantilni poglavarji, ki te strasti samo
    še podžigajo, nam še vedno trdijo skoraj vsak dan: da “Hrvaška bo postala polnopravna članica
    Evropske unije, vendar za to ne bo dala niti centimetra svojega ozemlja,” Prav, dobro, saj ji tudi ni
    treba. Naj Hrvaška samo vrne Sloveniji tisto, kar nam je ukradla ali si nezakonito prisvojila!
    Hrvate moramo mi ali pa mednarodna skupnost prepričati, da glede Piranskega zaliva nimajo
    v ničemer prav in da bi bilo prav, da nehajo gnesti dragonjsko blato in da lahko mejijo na Zahodno
    Evropo samo s tem, da mejijo na Slovenijo.
    V smislu možne odgoditve končnega dogovora, se za skrajno silo lahko Slovenija zmeni s
    hrvaško vlado tudi za začasni takoimenovani Franko Jurijev kondominij teh spornih vod v zalivu in
    na visokem morju (vse do izliva reke Mirne), tega naj bi bili sedaj Hrvati pripravljeni sprejeti (nič
    uradnega še). Glede na to, da Slovenija vztraja trdno vsaj na stanju 21 junija 1991, je predlog za
    kondominij brezpredmeten, saj je bil takrat piranski zaliv še ves naš in tako naj bilo še poslej. Naši
    pogajalci naj se, samo ob omembi možnega kondominija, spomnijo tudi šavrinskega ljudskega reka,
    da “ z dvemi guspudarji še voso (osel) krepà od glada ” ali po kranjsko: v španoviji še pes crkne. Kar
    nas takoj spomni, da smo iz takozvane “stoletne” jugoslovanske španovije sedaj prišli v evropsko
    “večno” federacijo ali španovijo.
    Lahko samo molimo: Bog nas ohrani, Bog nas obvarji!
    15
    O piscu te razprave:
    Bert Pribac, rojen v Sergaših v Slovenski Istri, je 43 let preživel v Avstraliji, kjer je deloval
    kot bibliotekar v Narodni knjižnici Avstralije in potem na Zveznem ministrstvu za zdravje in v tem
    svojstvu je bil tudi občasni svetovalec za zdravstveno informatiko pri Svetovni zdravstveni
    organizaciji (WHO) in ob tem je naključno pomagal ponovno navezati diplomatske stike med ZDA
    in Kitajsko. Objavil je pet pesniških zbirk, vrsto esejev, razprav in člankov v angleškem in
    slovenskem jeziku. Prevedel je libreto Planinske rože Radovana Gobca v angleščino in še nekaj
    krajših tekstov. Lani pa je v angleščino prevedel še Kosovelove pesmi in zbirka 120. izbranih pesmi
    je izšla v Cambridgeu. V slovenščino je prevedel zbirko sodobne avstralske poezije in antologijo
    aborigenske poezije. Pri založbi 2000 je izdal tudi knjigo Slovenske spravne motnje.

  30. zogca said

    Uf, tole bom pa zvečer prebrala.

  31. Spider said

    ne vem, kje s eIstra začne, ampak že ime capodistria ti pove, da je Koper “šef istre”.

  32. Lynx said

    Počakaj, kje pa se Istra začne?

    Nekje na Debelem rtiču.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: