Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Kako naj se piše otrok?

Posted by zogca na avgust 18, 2009

Ne, nisem noseča. Čudež, ki je uspel Mariji z Jezusom, meni še vedno ni. K pisanju me je spodbudila tema na mojem naljubšem forumu. Jaz sem, priznam, malo za Luno in meni se zdi “normalno”, da otrok nosi priimek svojega očeta. Vem, da dandanes veliko otrok nosi tako priimek očeta kot matere, kar se mi ne zdi sporno, ni pa po mojem okusu. Na forumu pa sem zasledila, da očitno nekatere ženske mislijo, da bi otrok moral nositi priimek matere, kajti ona ga je nosila, rodila in dojila. Moškemu očitati, da tega ni počel, se mi zdi skrajno neprimerno, kajti … Kako naj bi to izvedel?

Jaz zagovarjam stališče, da naj bi otroku priimek dal oče, mama pa ime. In vi, kaj menite, kako naj se piše otrok?

133 Responses to “Kako naj se piše otrok?”

  1. pika said

    Morda sem konzervativna, staromodna, in “kajješetakihbesed”… a mi je vseeno. Čutim, da so določene stvari, odnosi, ipd., ki v prvi vrsti pomenijo občutek varnosti v smislu pripadanja, tradicije, korenin in vsega, kar je s tem povezano (ljubezen, odpovedovanje, skrb, tolažba, učenje, vzgoja, igranje, ipd.,) tisti, ki so zame “sveti” (ne v verskem smislu, saj nisem verna). Družina, zakon ali partnerstvo (čeprav menim, da je poroka nekaj, kar bi moralo biti; ne zaradi drugih, zaradi družine, naju, najinih otrok), otroci… Sem nedvomno sodi to, da nosi otrok očetov priimek. Ne priimek obeh, ker je očetov “malo čuden”, ipd., ampak očetovega. Ne gre samo za nekaj, kar je tradicija dedov in babic, gre za nekaj, kar ima določen pomen. Vsaj zame. A ime? Pravijo, da bi ga morali dati otroku takrat, ko ga vidimo. Šele takrat lahko začutimo, če je to ime za tega otroka ali ne. Ne vem. Pri nas je tudi ime izbral oče. Ker mi je bilo všeč in ker je bilo “čisto pravo za otroka” (tako sem začutila, ko sem ga prvič prijela v naročje takoj po porodu), je dobil to ime. In mu je všeč! Morda smo imeli srečo. Ne vem. A pri izbiri imena bi morala sodelovati oba. Vsaj sama tako mislim. Tako kot sva sodelovala midva. Oče ga je zbral, sama sem ga potrdila.

  2. zogca said

    Jaz bi želela, da se mi v kompletu vsi enako pišemo. Prej nisem bila tega mnenja, to je prišlo od princa, me je on okužil.😉 Pa tudi sicer mi je njegov priimek zelo všeč. Me bo fental, če to slučajno prebere.😳 Pri meni je bilo prej tako. Vedno sem bila mnenja, da mora otrok nositi očetov priimek, princ je bil pa prvi moški, katerega priimek bi jaz nosila. S tistimi prej nisem čutila tiste želje in potrebe, da bi hotela tako zelo pripadati. Kar pa se imena tiče, si pa res malo pridružujem pravico, da jaz izberem, seveda pa se mi zdi, da je prav, da sem tako fer, da če gospod oče reče, da mu je ime fuj in fej, da to upoštevam in izberem takšno, ki očetu ni fuj in fej.

  3. asdf said

    oj!
    meni je popolnoma vseeno čigav priimek ima otrok. če partnerka misli, oziroma ji je pomembno, da nosi njenega, se lahko tudi s tem strinjam…
    v glavnem pa je z imeni tako- ankdota o mojem prijatelju- ko se je rodil, je oče rekel: ” meni je vseeno kakšno ime mu damo, ampak jaz ga bom klical Ivan.”

  4. zogca said

    Ti si pa zelo liberalen.😉 Imam en tak hanč, da bi bilo vsaj 90 odstotkov moških proti.

    meni je popolnoma vseeno čigav priimek ima otrok. če partnerka misli, oziroma ji je pomembno, da nosi njenega, se lahko tudi s tem strinjam…

  5. cija said

    Hja, ampak kdo pa hodi okrog pediatrov, pa roditeljskih sestankov, pa razvaža otroke? Večinoma so to matere, vsaj več kot 50% Iz čisto birokratskih razlogov je verjetno bolje, da ima otrok tudi materin priimek. Moj otrok bo vsekakor imel moj priimek, če pa bo imel tudi partnerjevega, bomo pa še videli🙂

  6. Spider said

    V večini primerov, ki jih jaz poznam in partnerja nista poročena, ima otrok očetov priimek.

  7. zogca said

    Jaz sem imela pa filing, da ti že imaš vsaj dva potomca.

    Moj otrok bo vsekakor imel moj priimek, če pa bo imel tudi partnerjevega, bomo pa še videli.

  8. cija said

    ojej🙂
    Nimam otrok. Sem imela pa obdobje par let nazaj, ko me je hudo mučilo, da bi jih imela. ampak res hudo. Na žalost ali pa na srečo sem bila takrat samska.

  9. maxi said

    Ma meni je pa cirkus okoli priimkov in imen prav smešen. Valjda, zdaj ko je vse to za mano…mi je smešno.🙂 Se pa strinjam s tem, da je treba dat otroku ime, ko ga vidiš.

    Anekdota okli mojega sina; V izboru smo imeli dva imena in eno od njiju, je bilo takšno, da mu ob rojstvu nikakor ni pristajalo. Ampak, ko ga danes gledam, se mi zdi, da postaja vedno bolj primeren za tisto drugo ime…🙂

  10. zogca said

    Res, prav res. Vidiš, tudi jaz se kdaj zmotim.:mrgreen:

    In kdaj načrtuješ potomstvo, če ni skrivnost?

    ojej

  11. zogca said

    Jaz imam pa že od petega leta dalje izbrani dve imeni za fantka. Eno ime se je v tem času zelo razpaslo, takrat je bilo redkost, tako da odpade, še posebej pa odpade, ker je enako prvim trem črkam priimka njegove visokosti. Tako da – drugo. Za punčko imam pa razne prebliske, sem od petega leta dalje zamenjala že sto imen. Meni niso dali imena, ko so me videli, ampak so določili vnaprej, pa vsi pravijo, da mi zelo paše.😉 Povsem samovščeno.😉

    Se pa strinjam s tem, da je treba dat otroku ime, ko ga vidiš.

  12. zogca said

    Zaupaj mi na mejl.😉 Še tisto drugo ime, pravega vem.

    V izboru smo imeli dva imena in eno od njiju, je bilo takšno, da mu ob rojstvu nikakor ni pristajalo. Ampak, ko ga danes gledam, se mi zdi, da postaja vedno bolj primeren za tisto drugo ime…

  13. cija said

    In kdaj načrtuješ potomstvo, če ni skrivnost?

    Ah, ne vem. Trenutno okoliščine niso ravno optimalne. S partnerjem pa tudi imava nek tihi dogovor (počasi bo eno leto, odkar sva v vezi), da se bova drugo leto odločila, kako in kaj.

  14. asdf said

    oj!
    meni so všečna, kot hec seveda, tista na zgodbo bana… sin je ray ban, vnukinja pa je ban ana…
    dajte no, saj otrok lahko z imenom, ko odraste, lahko naredi karkoli… in ime ali priimek nikakor ne določata ali omejujeta kaj, ali kdo je oseba…
    sploh pa izbrat imena svojih potomcev, ko imaš pet let,…..
    meni to bolj na barbiworld zgleda…
    pa ne bit jezni…
    noč

  15. zogca said

    Nič jezna.

    Ne vem, s čem si se ti igral pri teh letih, ampak nekje med petim in sedmim letom smo me, punčke iz bloka, v majhnih vozičkih sprehajale okoli dojenčke. Pa dekice smo imele pred blokom, na njih pa kahlice, dajale smo jih na kahlice, jih previjale. To je bilo non stop, samo ti dojenčki in vozički. Kako ne bi izbrala imen? Zanimivo, danes, ko gre voziček mimo mene, zelo redko pogledam, kaj je notri. Mi očitno še vedno niso vžgali ta pravi hormoni.

    sploh pa izbrat imena svojih potomcev, ko imaš pet let,…..
    meni to bolj na barbiworld zgleda…
    pa ne bit jezni…

  16. zogca said

    Tebe sem pa čisto falila. Ponavadi me občutek ne prevara, ampak zate sem pa res mislila, da imaš za seboj 15 let zveze in dva otroka.

    (počasi bo eno leto, odkar sva v vezi)

  17. asdf said

    s čemerkoli sem se med 5-7 letom igral in ukvarjal, me je že zdavnaj minilo. oz. takratnih odločitev dandanes nimam za merodajne. zanesljivo se večine niti spomnim ne. če tebi tako dolgo držijo imena za otroke, pa tudi ok. jaz s tem nimam nobenih problemov. povedati sem pač hotel, da se od tistih zgodnjih let, do materinstva, najbrž v človeku kaj spremeni…
    ali pač tudi ne.
    postla me kliče- kriči!

  18. zogca said

    Oja, se je marsikaj spremenilo, v bistvu vse, ampak ti dve imeni sta ostali. Pozneje je bilo eno prečrtano, tako da je ostalo to eno ime. Pač, tako dobro sem takrat izbrala in ne vem, zakaj bi spreminjala, če mi je še vedno všeč. Pa samo enega fantka s tem imenom poznam, kar je tudi dobro, ker ne želim, da jih je veliko.

    Šibaj spat, šibaj, jaz se hladim na balkonu.😉 Razmišljam, da bi mogoče celo na balkonu spala.

  19. StaneP said

    Hmmm…

    Meni se zdi da ljudje čisto preveč kompliciramo in ga čisto preveč “serjemo” zadnje čase. Ko bo ženska šla v semensko banko in si iz kataloga izbrala primerno seme za svoj naraščaj (beri projekt), bo z rezultatom lahko počela karkoli ji bo pač pasalo. Izključno njej. Kot avto npr…

    Dokler me bo pa gledala v oči in iskreno govorila o ljubezni do mene in in drhteče sprejela vase moje seme, je pa za moje pojme njena logična želja, da nosi otrok moj priimek! In kot oče, si tega ne bi pustil nikoli vzeti.

    Če te želje nima v sebi, potem me kot moškega postavi na nivo plemenskega bika. Tudi prav. Ampak potem naj da mir z eventualnimi preživninami, vzgojo itd… Hotela je plemenskega bika, dobila ga je in to je to. Jaz veselo oplajam naprej in naj mi potem kakšna razloži, kaj imam v takšnem primeru jaz kot plemenski bik z njenimi otroci.

    Ženske postajajo samozadostne. No, vsaj želijo si biti… Pa ne bodo nikoli!! In v tej želji (pravici!?) do samozadostnosti naredijo kup sranja sebi, otrokom in moškim. Vsem… In ko gredo stvari narobe, je itak logično potem kriv dec… One niso nikoli! V svojem bistvu, so v bistvu “uboge”. Niso sposobne resnične ljubezni, predanosti, pripadnosti… Želijo si tega kot sahara vode… Jemljejo si vse mogoče, da bi nasitile svoj skromen in lačen jaz. In bolj ko žrejo, bolj so lačne. Ker se itak vsak pameten moški obrne stran… Ostanejo jim samo šleve.

    Vsakdo ima svojo vlogo. Narave se ne da prinesti okoli. Človeštvo se je tisočletja razvijalo in skozi prakso prišlo do nekih rešitev. Očetov priimek, materin jezik… Tako ima vsakdo svoj delež pravic, odgovornosti…

    Tista ženska, ki spoštuje svojega moškega, bo otroku z ljubeznijo napisala priimek njegovega očeta v rojstni list. Če že zaradi drugega ne zato, ker ve, da ga brez njega ne bi bilo…

    Če pa kakšna potrebuje plemenskega bika, ji pa z veseljem pomagam. Obljubim, da se bo z mano imela lepo. V bistvu bo v devetih nebesih. Zamolčal ji pa bom dejstvo, da ji niti v sanjah ne bom naredil otroka… Prasec, a ne?

  20. Spider said

    He he, Zogca, Cija je nekje tvojih let, mogoče kakšno leto ali dve več.

  21. Nevenka said

    Nekako sem vajena, da otroku daje priimek oče. S tem ga po neki trdiciji javno prizna za svojega, za mamo se v večini primerov ve katera je.
    Kar se pa imena tiče, je pa vseeno; najbolje je, da se za ime odločita sporazumno, pa je zadeva rešena.

  22. zogca said

    Ne, saj jaz nisem mislila, da je ona več kot nekaj let starejša od mene, sploh ne.

    Cija je nekje tvojih let, mogoče kakšno leto ali dve več.

  23. zogca said

    Moj občutek je tudi takšen. Če bi jaz v blok prinesla otroka s svojim priimkom, bi večina mislila 1. da ne vem, kdo je oče 2. je oče poročen in z vsem skupaj noče imeti nič. Dva takšna primera namreč v bloku imamo. Da mama ne ve, kdo je oče. In da je oče poročen.

    S tem ga po neki trdiciji javno prizna za svojega, za mamo se v večini primerov ve katera je.

  24. zogca said

    Tokrat se na nek način celo strinjam s teboj, samo stvari ne bi peljala do te skrajnosti. Oziroma, če jo pelješ, potem lahko ženska na isti način zagovarja svojo pravico, da se otrok piše po njej.

    Ne vem, jaz izhajam iz tistega, kar je govorila meni moja mama leta nazaj, ko sem se jaz s predbivšim fajtala, ko je on težil, da se moram jaz pisati kot on. Kaj bo to meni? Kaj bi ti rad? Ne dam očetovega priimka. Pa mi je mama opisovala, kako je bila ona tako zaljubljena v očeta in mu je hotela pripadati. Nič jaz tega nisem razumela. Potem pa se je zgodil princ in naenkrat sem vse razumela, mi je bilo jasno, o čem je govorila mama.

    Koliko je to povsem logično in koliko imajo ženske moške za plemenske bike, to pa verjetno ne bo držalo.

    Dokler me bo pa gledala v oči in iskreno govorila o ljubezni do mene in in drhteče sprejela vase moje seme, je pa za moje pojme njena logična želja, da nosi otrok moj priimek! In kot oče, si tega ne bi pustil nikoli vzeti.

    Če te želje nima v sebi, potem me kot moškega postavi na nivo plemenskega bika.

  25. Spider said

    Ja, kar pravi Nevenka bo zelo res.

    Je pa pol malo zoprno za mamo, ko gre recimo s svojim otrokom čez mejo, pa mora z rojstnim listom dokazovati, da je to njen otrok, ker se drugače pišeta(otroka namreč ne smeš peljat čez mejo brez dovoljenja staršev).

  26. zogca said

    Zato pa veliko žensk po ločitvi obdrži priimek moža.

  27. Janis said

    Ah, žogca, tebe pač privlačijo konzervativni tipi moških in ti je tudi ideja patriarhalno urejene družine čisto všeč.

    Mene pa konzervativci niso nikoli privlačili in mi patriarhat v nobenem primeru ni sprejemljiva oblika razmerja. Tudi vsa razlaganja, kako si želiš biti z nekom eno in zato prevzameš njegov priimek in namigovanja, da če tega nočeš, pač “ne ljubiš dovolj in ne ljubiš zares”, so, oprosti, zame navaden bullshit, ker je logično, da to velja strogo samo za ženske.

    Midve imava obe priimka od obeh, prav tako ga ima najin otrok in ga bosta imela najina dvojčka.

  28. cija said

    :)))
    saj, nekak se je meni tudi zdelo, da me žogca ni toliko postarala, samo cel kup življenjskih izkušenj mi je dodala🙂

    Sicer pa, sem že zgoraj napisala, da gledam na priimke izključno iz praktičnega razloga. V normalni vezi partnerjev ego naj ne bi bil prizadet zaradi takega ali drugačnega priimka. Če imaš partnerja res rad in si siguren tudi v partnerjevo ljubezen, so priimki brezpredmetni. Če se samo zaradi priimka počutiš, kot da nisi primeren partner, je nekaj narobe z odnosom samim.

    Priimek je pač včasih odražal lastnino. Ženske in otroci so bili last moških. Vedno mi je bilo zanimivo, kako so to reševali v skandinavskih okoljih – Islandija ima to še danes. (Johansson, Johansdottir). Tam nihče v družini nima enakega priimka, razen, če je imel dedek enako ime, kot oče, potem se bo sin pisal enako, kot njegov oče. Pa niti to ni nujno.

  29. Janis said

    V normalni vezi partnerjev ego naj ne bi bil prizadet zaradi takega ali drugačnega priimka. Če imaš partnerja res rad in si siguren tudi v partnerjevo ljubezen, so priimki brezpredmetni. Če se samo zaradi priimka počutiš, kot da nisi primeren partner, je nekaj narobe z odnosom samim.[/quote]

    Jaz odkrito povem, da imava midve obe oba priimka samo zaradi otrok in ne naju samih. Če bi bila v zvezi z moškim, kjer bi bilo starševstvo legalno urejeno, bi imela jaz samo svoj priimek, otroci pa še zmeraj oba. O tem pri meni ni debate in ni trte mrte in nikoli ni bilo. Moški ali ženska, otroci bodo imeli oba najina priimka.

  30. Spider said

    Joj kako prisrčna tema..

    http://med.over.net/forum5/read.php?151,5646207

  31. zogca said

    Joj, sem se luštno naplavala. Da vidim, kaj ste napisali. Janis bom ziher morala kaj odgovoriti.😉

  32. zogca said

    Natanko tako. In se res ne vlečem ven.

    saj, nekak se je meni tudi zdelo, da me žogca ni toliko postarala, samo cel kup življenjskih izkušenj mi je dodala

  33. zogca said

    Da, mi je, seveda v primeru, da moški svojo vlogo odigra, kot se spodobi.

    Ah, žogca, tebe pač privlačijo konzervativni tipi moških in ti je tudi ideja patriarhalno urejene družine čisto všeč.

  34. zogca said

    Lej, ko je meni predbivši leta in leta nabijal o tem svojem priimku in bil ves čas užaljen, ni s tem čisto nič dosegel. Jaz tega nisem čutila in pika. Potem sem jaz to pri princu začutila sama, ni mi on tega predaval, on mi je spredaval to, da koruzništvo ne pride v poštev, da se bova poročila, ne samo civilno, ampak tudi cerkveno. Ni pa on nikoli omenil tega, kateri priimek naj bi jaz potem nosila in verjetno niti ne ve, da sem hotela vzeti njegovega.

    Se pa strinjam o tem ne ljubiš dovolj in ne ljubiš zares, to sem pa napisala že Stanetu. Ker tukaj gre pa za to, da tisti, ki izsiljuje, ne ljubi zares. Kar se mene tiče.

    Tudi vsa razlaganja, kako si želiš biti z nekom eno in zato prevzameš njegov priimek in namigovanja, da če tega nočeš, pač “ne ljubiš dovolj in ne ljubiš zares”, so, oprosti, zame navaden bullshit, ker je logično, da to velja strogo samo za ženske.

  35. masena said

    Že dalj časa občasno berem blog, to pa je tema, kjer se nemara lahko oglasim, ker se mi zdi nekako aktualno. Piimek po moje ni nobena ovira, je partnerjev. Ime – skupna izbira.

  36. veter_02 said

    Meni se zdi vse to kompliciranje okrog priimkov cisto brezpredmetno. Je pa res, da sem v heteroseksualni zvezi in odpade brdo problemov, ki jih ima Janis. Se mi tudi nikoli ni zdelo samo po sebi razumljivo, da bom prevzela partnerjev priimek, ker ne vidim pri najboljsi volji nobenega razloga, da bi to naredila. Ali pa on mojega, ko smo ze pri tem. Hci ima pa priimka od obeh -je od obeh in se nama je zdelo cisto logicno, da bo tako. Edino malo sva studirala, kateri je boljsi na zacetku, moj ali njegov. Sva na razlicnih koncih abecede in nisva bila ziher, ali je boljse, da si v redovalnici na zacetku ali na koncu🙂

  37. zogca said

    Jaz bi rekla, da na koncu.😉

    Sva na razlicnih koncih abecede in nisva bila ziher, ali je boljse, da si v redovalnici na zacetku ali na koncu.

  38. zogca said

    Tudi meni to ni nekaj samoumevnega, ampak pač nekaj, kar si jaz želim ali pa ne želim narediti.

    Se mi tudi nikoli ni zdelo samo po sebi razumljivo, da bom prevzela partnerjev priimek, ker ne vidim pri najboljsi volji nobenega razloga, da bi to naredila.

  39. Spider said

    Ha ha, jaz sem bil v redovalnici itak vendo prvi, prvi vedno vprašan..Meni ej bilo vseeno, itak sem vse znal.

  40. zogca said

    Jaz pa sem znala razložiti, zakaj ne znam, in sicer tako, da je moja razredničarka (hvalabogu samo dve leti) dobila živčni zlom. Ko me je vprašala, zakaj ne znam, sem ji po pravici povedala, da zato, ker nismo en dan pred kontrolko, jaz pa se bom začela učiti šele takrat. Kaj ji morem, če ne prenese resnice? Njen trapast predmet je bil zame ena velika potrata dragocenega časa.

  41. Spider said

    Jaz sem bil en piflarček..v osnovni šoli. V gimnaziji pa povprečen. Ampak naša gimnazija je imela tak fensi program, kot ga ima Bežigrad, nisi mogel biti nenapovedano vprašan.

  42. masena said

    Sem se vključila v debato? Ne vem namreč kako to deluje. Moram storiti še kaj ekstra pri pošiljanju sporočila?

  43. zogca said

    Jaz pa ne vem, kam bi se uvrstila.

  44. zogca said

    Deluje tako, da moram jaz odobriti prvo sporočilo novega avtorja, ko to sporočilo odobrim, gredo vsa druga avtomatično skozi. Ker pa jaz nisem takoj videla čakajočega obvestila, ga nisem takoj odobrila in … Skratka, tebi ni treba narediti ničesar več. Ko boš hotela kaj napisati, to narediš in sporočilo se bo takoj videlo na blogu.

    Sem se vključila v debato? Ne vem namreč kako to deluje. Moram storiti še kaj ekstra pri pošiljanju sporočila?

  45. zogca said

    Dobrodošla na blogu in upam, da se večkrat oglasiš.😉

    Že dalj časa občasno berem blog, to pa je tema, kjer se nemara lahko oglasim, ker se mi zdi nekako aktualno.

  46. masena said

    Aha, no sedaj pa res vidim, da sem dobila tudi odgovor. Torej sem “in”🙂. Zakaj se mi zdi ta tema aktualna? Sem namreč močno zaljubljena in nehote na tak način podoživjam njega, ki pa me, resnici na ljubo, pušča nekoliko na distanci. Zveza ni namreč zamrla, a upanje ostaja. In rada bi nosila njegovo ime. Močno ga ljubim. Tako da mislim, da je to ključno. Tudi pri izbiri piimka in ob odločitvi za ime.

  47. zogca said

    Nekateri tukaj živimo od upanja in ljubezni.😉 Sicer pa vidim, da si podobnega mnenja kot jaz. Čeprav, jaz se pri imenu ne dam in pričakujem prijazno popustljivost z nasprotne strani. Kaj pomeni pušča na distanci, če nisem preveč firbčna? Če sem, ti ni treba odgovoriti.😉

  48. John said

    Masena, upam ne boš postala “nuna”, tako kot Žogca!😉

  49. zogca said

    Sploh ni tako švoh biti nuna, veš? Tako spoznaš tudi kakšno drugo dimenzijo življenja, ko se vse ne vrti okoli moških.

  50. zogca said

    Kaj porečete pa na to temo?

    http://med.over.net/forum5/read.php?95,5642161

    Meni je prav težka. Ponavadi se zlahka opredelim, na kateri strani sem, tukaj pa se ne morem. Gredo namreč, vsaj pri meni, enako tehtni argumenti na obe strani.

  51. Šnuja said

    tudi pri nas je ime izbral oče in dete nosi njegov priimek. v bistvu nikoli nisem pomislila, da bi bilo lahko drugače pri nas (stali si pa lahko uštimajo kakor jih je volja)

  52. zogca said

    Pozdravljena. Grem večkrat na tvoj blog pogledat, kako dete raste. Kot zanimivost, tvoj blog sem odkrila, ko si bila ti ravno v porodnišnici.😉

  53. zogca said

    Kot zanimivost. Če bi se jaz rodila z lulčkom, bi dobila očetovo ime. Pa ne zato, ker bi oče to hotel, ker je mama tako hotela. Očetu se to ni zdelo praktično, ampak mama je vztrajala. Zakaj, sem jo vprašala. Ker je bila tako zaljubljena. Predvidevam, da jo zaljubljenost še ni minila, ker je meni težila, da mora potem pa vnuku biti tako ime. Japajade. Čeprav je res, da se pri nas na vsako drugo generacijo to ime pojavi.

  54. maxi said

    Jaz pa ne vem, kako bi mi bilo ime, če bi bila fant. Lahko, da bi samo zadnji a odvzeli.:)

  55. Mona said

    Mi3 imamo enak priimek. In mi je všeč, da je tako.

    Vedno mi je bilo nekako samoumevno, da bo otrok nosil očetov priimek, četudi bi bila koruznika …

    S Stanetom se strinjam tudi v tem: “Tista ženska, ki spoštuje svojega moškega, bo otroku z ljubeznijo napisala priimek njegovega očeta v rojstni list. Če že zaradi drugega ne zato, ker ve, da ga brez njega ne bi bilo…”

    Tako jaz …

  56. Janis said

    Meni je prav težka. Ponavadi se zlahka opredelim, na kateri strani sem, tukaj pa se ne morem. Gredo namreč, vsaj pri meni, enako tehtni argumenti na obe strani.

    Jaz bi rekla, da je odločitev v tem primeru veliko odvisna od tipa moškega in njegovih argumentov. Če vidiš, da gre za enega vsesplošnega bluzatorja, ki bo v resnici “zrel” otroke tam enkrat pri 50-ih (in potem po možnosti drugim do onemoglosti pametoval o starševstu ala Crnkovič), potem je boljše popokati kufre in iti takoj. Moški pač imajo biološki čas, da samega sebe iščejo do 50-ega leta, potem si pa najdejo 30-letno punco, s katero naredijo tiste otroke, ki so jih ostali naredili dvajset let prej. Ženske nočeš nočeš tega časa nimamo in smo glede tega veliko bolj v pat položaju. Tudi če se ženska razide z dolgoletnim partnerjem pri 32-ih, ker ta ex ni hotel otrok, bo žal ostala pred slabo dilemo. Ali gre v “projekt otrok” praktično takoj po začetku nove zveze, kjer moški hoče otroke (in s tem postavi na stranski tir spoznavanje partnerja in razvoj zveze) ali pa čaka na primernega partnerja, ki seveda lahko pride prvo leto, če ima srečo ali pa tudi deset let ne, če je nima – in potem je za otroke že prepozno.

    Jaz vem, kaj bi sama naredila v položaju, če bi si obupno želela otroka, ne bi pa imela (več) partnerja z isto željo. Umetna oploditev. Vsekakor slaša izbira kot starševstvo v dvoje, vseeno pa boljša kot vseliti se skupaj in narediti otroka s prvim, ki ti ga bo hotel.

  57. asdf said

    janis=”Moški pač imajo biološki čas, da samega sebe iščejo do 50-ega leta”
    to je verjetno glede plodnosti in očetovsta, pa o sindromu Crnkovič, ampak jaz, kot oče- odgovoren in odrasel oče, se s takšno diskriminatorno kvalifikacijo ne morem strinjati. vsekakor iz stereotipa ne smeš, ali ne moreš, narediti pravila. meni se zdi, da ga ti pogosto.
    ok- bottom line- to je tvoja omejitev, ne moja.
    katerga starša priimek- če partnerkinega- naj utemelji, če bo dovolj tehtna, ni problema. edina logična je, od obeh. če se imata resnično rada, pa sploh ni pomembno. ker določati priimek, je kot da bi po pasje označeval svoj teritorij. kar imaš rad označuješ z ljubeznijo, in nikakor s priimkom. v imenu pravičnosti in enakosti, pa enakovredno pripada obema. tudi po priimku in izbiri imena. in kot sem daleč nazaj povedal- ko je otrok star 18- lahko izbira ime in priimek- samo staršev ne in njih omejitev…
    noč

  58. pika said

    “kar imaš rad označuješ z ljubeznijo, in nikakor s priimkom.”

    Se strinjam, da se nič ne “označuje” s priimkom. Če bi izhajala iz tega, potem to ni ljubezen, ampak posesivnost, lastništvo. Z ljubeznijo to nima nič skupnega. In ravno zaradi ljubezni je zame osebni pomen v tem, da ima moj otrok priimek človeka, ki sem ga imela tako zelo rada, da sem si želela njegovega otroka. Ne otroka kar tako, na splošno. “Njegovega” otroka. Človek lahko marsikaj počne z marsikom, a otroka imaš lahko samo s čisto posebno osebo. Posebno za vsakega posameznika, seveda. Zopet čisto osebno mnenje. In ravno zaradi tega razne druge oblike “priti do otroka” zame niso sprejemljive; ker otrok ni “nekaj”, kar pač “imaš”, ali “želiš imeti”; je najbolj intimna združitev naju dveh ali tega, kar sva in najine ljubezni. Tako čutim jaz; zame je to ljubezen, srce…

  59. zogca said

    Ampak to ni pošteno do žensk, ki so jih v svojem iskanju samega sebe zavajali, pa tudi do otrok ni pošteno, da so jih imeli, ko skorajda že več niso mogli hoditi brez bergel. Zdaj malo karikiram. Moj stric je letos dobil prvega otroka, star je 58 let. Ni varijante, da bi on svoji hčerki dal vse tisto, kar je meni dajal oče. Če nič drugega, ima zelo omejen čas za dejanje. Nima toliko energije, potrpljenja še manj, sploh je za plankom glede enih stvari. Jaz sem bila nove sestrične zelo vesela, vsi smo je bili, ampak to ne spremeni dejstva, da …

    Moški pač imajo biološki čas, da samega sebe iščejo do 50-ega leta, potem si pa najdejo 30-letno punco, s katero naredijo tiste otroke, ki so jih ostali naredili dvajset let prej.

  60. zogca said

    Oja, to. Meni tudi to veliko pomeni. Pa vidim, da je mnogim ženskam cilj otrok, ne otrok z veliko ljubeznijo, ampak otrok. Potomstvo. Po možnosti čim več potomstva. Jaz na to gledam drugače. Mogoče ravno zato, ker ima tudi moja mama takšno razmišljanje in sem ga jaz poslušala leta in leta. To, kako sta se z očetom tako zelo imela rada. Kako sem jaz plod tako velike ljubezni. Vse to … Mah, ne bi mogla na način, ki ga je Janis omenjala – ali gre v “projekt otrok” praktično takoj po začetku nove zveze, kjer moški hoče otroke (in s tem postavi na stranski tir spoznavanje partnerja in razvoj zveze). Tega jaz ne bi bila sposobna. Mah, saj vem, da mnogi tukaj ne verjamete v horoskope, jaz pač nekaj dam na astrologijo. In ravno včeraj sem brala o znakih velike čustvenosti. In piše, da so trije pokazatelji, če je eden od teh treh prisoten, človek velja za zelo čustvenega. Jaz imam vse tri pokazatelje, vsi tri. Mene so sama čustva. Jaz ne morem iz tega delati računice, pa če bi še tako hotela, če bi se še tako trudila, če bi mi voda še tako tekla v grlo in biološka ura še tako tiktakala. Umetna oploditev, okej. Zveza z nekom, ki ga ne bi na smrt ljubila, no way. Otrok v zvezi z nekom, ki ga ne bi na smrt ljubila, nooooooooooo way.

    Eh, bo, kot je usojeno, da bo. Pa sem ziher, zase sem ziher, da mi ni usojeno, da se grem zveze brez velikeee ljubezni in otroke, ki niso plod velikeee ljubezni. Res sem velikooo raje sama.

    “Njegovega” otroka. Človek lahko marsikaj počne z marsikom, a otroka imaš lahko samo s čisto posebno osebo.

  61. pika said

    Niso vsi otroci “sad ljubezni”, prave ljubezni. Kar ne pomeni, da so zato manj ljubljeni. A zame je otrok to…”sad ljubezni”. Tiste prave ljubezni. Še vedno večkrat ob pogledu na najinega otroka, ko mi “stisne” lupčka na lice, ko me pogleda… čutim to, kar sem čutila v trenutkih intimnosti…takrat, ko sem mu povedala, da bova imela otroka; ko sva ga prvič previjala skupaj; ko smo se “cartali” in noreli po najini postelji… zelo topli občutki, čeprav danes samo spomina…

  62. Spider said

    Mojemu očetu je ime tako, kot je bilo njegovemu očetu, mojemu pokojnemu dedu.

    Mojemu stricu je ime tako, kot njegovemu očetu.

    Japs, Žogca,razumem tvojo mamo. Marsikatera ženska razmišlja enako, ko je ful zaljubljena.

  63. Spider said

    Kar se tiče dotičnega primera, on 30, ona 32, dve leti v zvezi, ona hoče otroka, on okleva, pa bi rekel, da je zagata nemara v tem, da sta skupaj šele 2 leti in da on ni ziher “če je to res to”.

  64. zogca said

    Če je temu tako, potem je fer, da se to pove. Oprosti, nisem še ziher, ali si ti prava zame. Zakaj tega ne reče? Ker noče ogroziti zveze, ker s takšno izjavo bi jo. Noče ogroziti zveze, ker mogoče bi pa on v tej zvezi še bil. To je točno to nategovanje, o katerem sem pisala na forumu. Da ne gre za to, da bi nekdo hotel počakati z otrokom dve leti, ampak za to, da ne ve, ali bi ga sploh imel in ali bi ga sploh imel s to žensko. In takšnega potem ženska čaka še tri leta, potem on ugotovi, da to ni res to, in kaj naj ženska potem? Je ostala brez otrok. Kar ni tako huda težava, če si ga ni prav grozno želela. Če pa si ga je, jo je zajebal big time.

  65. zogca said

    Na koncu te potem verjetno najbolj uniči misel, da si se bila pripravljena materinstvo celo odreči zavoljo nekoga, ki ves ta čas niti ziher ni bil, ali sploh želi ostati s teboj. Torej ni šlo za odrekanje materinstvu zavoljo neke velike ljubezni, ampak za en velik nateg.

  66. StaneP said

    Že itak sem človek, ki veliko razmišlja. Zadnja leta in mesece pa sploh. Vsi furamo neko bitko med spoloma, namesto, da bi nam bila največja vrednota na tem področju ljubezen. Meni osebno se vse skupaj to neko petelinjenje na eni drugi strani zdi… Rajši ne rečem na glas…

    In potem se vsi sprašujemo zakaj??? Ločitve, nategi, preživnine, solze, priimki…

    Že v Malem princu je bila napisana vsa resnica:
    BISTVO JE OČEM SKRITO. čE GA ŽELIMO VIDETI, MORAMO GLEDATI S SRCEM!

    Tisti, ki so dojeli in hkrati imeli srečo, da so se zaljubili v nekoga, ki je tudi dojel, SO SREČNI!
    Ostali pa naj prvo pogledajo vsak vase in šele potem iščejo nevemkakšneže razloge pri drugem.
    Več o mojem mnenju sem napisal pri sebi. Če koga zanima… Pisal sem iz osebnih vzgibov, za debato pri tebi Žogca, je pa med vrsticami tudi primeren odgovor. Moj seveda.

  67. zogca said

    Stane, zadevo se da tudi obrniti. Če bi tebi bila najvišja vrednota ljubezen, bi ti bilo povsem vseeno, kako se otrok piše, po mami ali po očetu.

  68. zogca said

    Zaradi sebičnosti in samoživnosti.

    In potem se vsi sprašujemo zakaj??? Ločitve, nategi, preživnine, solze,

  69. Spider said

    Zogca, sej maš prav.

    Ženske v takem primeru sebičnosti in nategovanja bistveno bolj najebete, pač zarad biološke ure..

  70. StaneP said

    Stane, zadevo se da tudi obrniti. Če bi tebi bila najvišja vrednota ljubezen, bi ti bilo povsem vseeno, kako se otrok piše, po mami ali po očetu.

    Ljubezen je definitivno najvišja vrednota! Tudi meni! Ampak kaj ko je redka skoraj bolj kot diamanti.
    V zgoraj omenjem primeru je pa tako, če je ljubezen obojestranska, bo z ženska z ljubeznijo dala otroku očetov priimek. Ker je pač njegov oče! To, da ga je ona rodila je nesporno dejstvo, z priimkom mu pa na simbolni ravni da očeta. Tako preprosto je to. Če mu ga ne da, si ga lasti za sebe. Bolano!! Oba priimka pač nista praktična, čeprav je matematično gledano to najbolj pošteno!?! A je ljubezen matematika?? A je ljubezen liberalna?? Seveda pa ljubezen ni lastništvo, da ne bo kakšen skočil po meni! Če pa bi osebno moral izbrati samo na črno beli način med tema dvema pojmoma, je pa ljubezen še vedno bolj lastniška kot liberalna zadeva. Nobene ne poznam, ki bi iz čiste ljubezni rekla zvečer partnerju, naj ja gre malo potolažit samsko sosedo, da ne bo revica zmetala pol plače za dildotove baterije.

    Priimek je simbol. Kot je zastava, kot je logotip podjetja… Prestanimo scati proti vetru, ker nam vso scalino meče nazaj v obraz.

    Danes je največja težava družbe to, da 20-40 let star človek misli, da je na faksu, kavicah, instant knjigah tipa “kakobitisrečen” in v nekaj različnih posteljah pobral vso možno pamet tega sveta, ter dejansko verjame, da je njegov “ubogi” individum alfa in omega vsega.

    Težava je v nas samih. Rešitev je tudi v nas samih. Srce…

  71. Spider said

    Danes je največja težava družbe to, da 20-40 let star človek misli, da je na faksu, kavicah, instant knjigah tipa “kakobitisrečen” in v nekaj različnih posteljah pobral vso možno pamet tega sveta, ter dejansko verjame, da je njegov “ubogi” individum alfa in omega vsega.

    —————-

    Stane, kako je to res..Ljudje kar iščemo neke šablone, predpise za srečno življenje, v vsakem vidimo napake, samo pri sebi ne..

  72. StaneP said

    Nobenemu normalnemu človeku ni vseeno za stvari ali ljudi, ki jih ima rad!! Ali se laže ali pa nima rad! Lažemo se ljudje tudi sami sebi! Večkrat kot drugim…

  73. zogca said

    Jaz tudi takrat, ko se načelno strinjam s teboj, v tem primeru se, se potem ne morem strinjati, ker imaš tako ekstremističen pristop.

    V zgoraj omenjem primeru je pa tako, če je ljubezen obojestranska, bo z ženska z ljubeznijo dala otroku očetov priimek. Ker je pač njegov oče! To, da ga je ona rodila je nesporno dejstvo, z priimkom mu pa na simbolni ravni da očeta. Tako preprosto je to. Če mu ga ne da, si ga lasti za sebe. Bolano!!

  74. StaneP said

    Ljudje kar iščemo neke šablone, predpise za srečno življenje, v vsakem vidimo napake, samo pri sebi ne..

    Res je Spider. Jaz sem se z leti in klofutami naučil, da je navadno težava največkrat v meni. Včasih je potrebno napraviti korak nazaj, da vidiš kako naprej. In če je človek zmožen videti svoje lastne slabosti in napake, kar naenkrat ugotovi, kaj je njemu resnično pomembno in brez česa komot živi! In tako človek pride do nekaj enostavnih zadev. Pri 100 težavah, ki jim ne vidiš rešitve, je potrebno na koncu pri sebi spremeniti eno ali dve stvari, vreči nekaj tebi neprimernih ljudi stran, ter se boriti za tisto, kar si res želiš. Od 100 težav, jih na koncu ostane samo nekaj… S katerimi pa itak vsak človek mora živeti. Saj konec koncev nismo v pravljici.

  75. zogca said

    Jaz, če sodim po napisanem, ne bi rekla. Ne pravim, da tebi ljubezen ni vrednota, bi pa rekla, da je tebi višja vrednota od ljubezni to, da je zadeva po vzorcih, po katerih bi jo ti imel.

    Ljubezen je definitivno najvišja vrednota!

  76. StaneP said

    Jaz tudi takrat, ko se načelno strinjam s teboj, v tem primeru se, se potem ne morem strinjati, ker imaš tako ekstremističen pristop.

    Žogi, to si pa tako lepo napisala!!

    Ko boš uspela videti globje v mojo virtualno dušo, boš videla, da z ekstremiznom poudarjam nekatere poante, ki jih želim povedati.
    Ravno včeraj mi je žila na vratu zopet izstopila (mojasestričnamaserkametakomiri), ko sem v neki družbi razlagal, kako grozno ne maram fanatikov, ekstremistov in podobnih enosmerno, slepo zazrtih ljudi oziroma bolj njihovih dejanj, ki iz tega izhajajo…
    Po drugi strani je pa tudi res, da je v življenju in nas ljudeh tudi veliko strasti (hvalaboguzastrast), ki nas včasih naredi zdravo ekstremistične. Sebe uvrščam med slednje.
    Ekstrem sam po sebi ni slab. Lahko ga edino slabo uporabimo, kar ne rečem, da ga jaz ne.

  77. StaneP said

    Jaz, če sodim po napisanem, ne bi rekla. Ne pravim, da tebi ljubezen ni vrednota, bi pa rekla, da je tebi višja vrednota od ljubezni to, da je zadeva po vzorcih, po katerih bi jo ti imel.

    Hmmm… Vzorci sami po sebi in brez sožitja s tabo kot človekom so čisto brez veze. V bistvu so sranje.
    Ampak ne morem pa reči, da ni v življenju okrog mene nekaj vzorcev, ki so mi kot človeku zelo blizu. Mislim, da se nekaterim vzorcem z lahkoto reče: vrednote! Vrednote so pa vsaj v dokaj večini primerov lepe stvari, ki nam življenje delajo lepše, mirnejše… Brez vrednot se kot družba vrnemo nazaj na raven krdela. Pravzaprav ne krdela volkov, temveč bistveno bolj na raven tropa ovac.

  78. zogca said

    Ampak to, da se otroku da priimek moškega, temu ne moremo reči vrednota. Spoštovati moškega je vrednota. Ljubiti moškega je vrednota. Biti zvesta moškemu je vrednota. Dajanje priimka moškega je tradicija.

  79. Shirley Valentine said

    Jaz praviloma postanem strašno previdna, kadar imam opravka z ljudmi z vrednotami. Tipično se namreč izkaže, da morajo te vrednote zelo drago plačevati njihovi najbližji svojci, sosedje in sodržavljani.

    Sicer k debati o priimkih: jaz bi uvedla matronimni in patronimni tip prenašanja priimka, deklice naj se pišejo po mami, sinovi po očetu, v izjemnih primerih (na primer kadar bi sicer priimek – in s tem simbolno rodbina – izginil) pa po dogovoru.

    @janis: dva priimka se mi zdita mimo iz enega samega razloga: po treh generacijah podobno razmišljujočih ljudi bo imel potem otrok osem priimkov? No go. Torej prelaganje problema na svoje potomce, to se mi pa zdi slaba politika, vedno in povsod.

  80. zogca said

    Ne vem. Meni tvoje razmišljanje velikokrat zveni kot – ali bo po moje ali ne bo nikakor. In ne vem, ali bi se temu lahko reklo zdravo. Jaz sem vsekakor za to, da človek ima načela in se jih drži, ampak …

    Sebe uvrščam med slednje.

  81. maxi said

    Sicer k debati o priimkih: jaz bi uvedla matronimni in patronimni tip prenašanja priimka, deklice naj se pišejo po mami, sinovi po očetu, v izjemnih primerih (na primer kadar bi sicer priimek – in s tem simbolno rodbina – izginil) pa po dogovoru.

    Še vedno smo tu; torej pri debati, kdo je bolj “zaslužen”, da podari priimek sin/hči.
    Tale zgornja razlaga, me spomni še na eno anekdoto z mojim sinom; ki mi je nekje med svojim tretjim in četrtim letom razložil logiko rojevanja otrok in sicer je rekel; Mami jaz sem fant in zato je mene rodil oči, mojo sestro pa ti ker je punčka….

    No v glavnem še vedno s pridihom ciničnosti dodajam, marsikateri problem sem reševala v svojem zakonu, nobene dileme pa nisva imela okoli priimkov otrok.

  82. zogca said

    Meni se pa to ne zdi primerno. Kot da je eden bolj od enega, drugi pa bolj od drugega.

    Sicer k debati o priimkih: jaz bi uvedla matronimni in patronimni tip prenašanja priimka, deklice naj se pišejo po mami, sinovi po očetu, v izjemnih primerih (na primer kadar bi sicer priimek – in s tem simbolno rodbina – izginil) pa po dogovoru.

  83. zogca said

    Jaz je tudi s tem nimam. Jaz nosim očetov priimek, torej ga bodo tudi moji otroci nosili, mislim na priimek svojega očeta, ne mojega.

    No v glavnem še vedno s pridihom ciničnosti dodajam, marsikateri problem sem reševala v svojem zakonu, nobene dileme pa nisva imela okoli priimkov otrok.

  84. cija said

    Sicer k debati o priimkih: jaz bi uvedla matronimni in patronimni tip prenašanja priimka, deklice naj se pišejo po mami, sinovi po očetu, v izjemnih primerih (na primer kadar bi sicer priimek – in s tem simbolno rodbina – izginil) pa po dogovoru.

    @janis: dva priimka se mi zdita mimo iz enega samega razloga: po treh generacijah podobno razmišljujočih ljudi bo imel potem otrok osem priimkov? No go. Torej prelaganje problema na svoje potomce, to se mi pa zdi slaba politika, vedno in povsod.

    Španci so že davno rešili tole dilemo: vsak ima dva priimka, očetovega in materinega, na otroka preneseš enega samega, drugi je potem od partnerja, ženske pa moževih priimkov ne prevzemajo.
    Pravzaprav zelo simpatična ureditev.

  85. zogca said

    Ponosni očka Ricky Martin

    http://24ur.com/ekskluziv/tuja-scena/ponosni-ocka-ricky-martin.html

  86. Janis said

    [quote]to je verjetno glede plodnosti in očetovsta, pa o sindromu Crnkovič, ampak jaz, kot oče- odgovoren in odrasel oče, se s takšno diskriminatorno kvalifikacijo ne morem strinjati. vsekakor iz stereotipa ne smeš, ali ne moreš, narediti pravila. meni se zdi, da ga ti pogosto.
    ok- bottom line- to je tvoja omejitev, ne moja.[/quote]

    Asdf, sploh ne. Jaz zgolj nisem slepa za to, da to postaja zlasti pri dobro izobraženih čedalje bolj sprejemljiv način življenjskega razvoja. Daleč od tega, da bi trdila, da ste vsi moški ali večina moških taki, lepo te prosim. Govorim o enem točno določenem pojavu odlaganja starševstva, za katerega mislim, da se ga danes opaža enakovredno pri moških in ženskah – s to razliko, da vam vaša biološka danost omogoča starševstvo zavleči še kako desetletje dlje kot ženskam, kjer je že tako ali tako aktivna popaganda, da je imeti otroka pri 45-ih enako ali celo bolje kot pri 25-ih. Crnkovič seveda ni pravilo, ampak hudič je, da število Crnkovičev narašča – jih poznam tudi iz lastne okolice. In posledično obstajajo 30-letniki, ki se jim ne zdi “nič hudega”, če z eno žensko pet mal malo bluzijo, malo furajo zvezo pri sebi na izi in se izogibajo “težkim temam”, potem pa, ko ženska začne vztrajat pri ekslicitnih odhovorih in noče več prodajanje megle, pa zvezo prekinemo. Meni se zdi nekaj najgršega, da zlorabiš zaupanje nekoga zato, da ti ni treba povedat, kaj v resnici misliš in ga filaš s floskulami “čez dve leti”, “ko boš imela boljšo službo”, itd itd.

    [quote]@janis: dva priimka se mi zdita mimo iz enega samega razloga: po treh generacijah podobno razmišljujočih ljudi bo imel potem otrok osem priimkov? No go. Torej prelaganje problema na svoje potomce, to se mi pa zdi slaba politika, vedno in povsod.[/quote]

    Shirley, jaz nimam nobenega problema in ga ne prelagam nikamor. Meni, verjemi ali ne, priimki otrok kot priimki otrok ne pomenijo ničesar drugega kot označitev odnosa starš – otrok. Poudarek na starš – otrok. In mi je popolnoma vseeno, kako se bodo moji otroci odločili, ko se bodo osamosvojili in naju kot starša ne bodo več potrebovali. Zaradi mene lahko obdržijo oba najina priimka, izpustijo mojega in dodajo tretjega, izpustijo njenega in dodajo tretjega, kompletno prevzamejo tretjega, imajo tri ali štiri in določijo dva za pravni promet, kot zahteva zakon – njihovo življenje, njihove odločitve. Glede priimkov se moramo pa na eni točki v življenju itak večinoma odločiti vsi. Jaz sem imela enega, sedaj imam dva. In če bi imela že od začetka dva, bi v Sloveniji enega enostavno prenehala uporabljat za pravni promet in bi imela pravno dva in dejansko tri. In? Kje so tukaj neki strašni problemi? Za naju je to, da imajo otroci oba priimka, celo edino logično in celo edino, kar nam skupno življenje olajša. Misliš, da se nama, kadar je ena z otrokom sama, da vsakemu državnemu uradniku, vsakemu javnemu delavcu, obmejnemu policistu, itd. zmeraj znova za vsak ušiv drek razlagat, kako imamo mi urejeno življenje? Kar bi pa morali, če bi imel otrok samo en priimek, ker bi to vsakemu najprej padlo v oči.

  87. zogca said

    To je to!!! O tem sem jaz pisala na forumu. In to je tako grdo, da ni samo grdo, ampak je že do konca pokvarjeno.

    In posledično obstajajo 30-letniki, ki se jim ne zdi “nič hudega”, če z eno žensko pet mal malo bluzijo, malo furajo zvezo pri sebi na izi in se izogibajo “težkim temam”, potem pa, ko ženska začne vztrajat pri ekslicitnih odhovorih in noče več prodajanje megle, pa zvezo prekinemo. Meni se zdi nekaj najgršega, da zlorabiš zaupanje nekoga zato, da ti ni treba povedat, kaj v resnici misliš in ga filaš s floskulami “čez dve leti”, “ko boš imela boljšo službo”, itd itd.

  88. zogca said

    Z dodatkom, da je tečna, zoprna, kar nekaj bi rada, nimam več svobode, moje življenje ni več moje in podobne neumnosti. Ne bi pa za živo glavo na začetku zveze omenil tega.

    ko ženska začne vztrajat pri ekslicitnih odhovorih in noče več prodajanje megle, pa zvezo prekinemo.

  89. zogca said

    Pri vas bi življenje dejansko bilo nemogoče, če bi ne bi otrok imel obeh priimkov.

    Za naju je to, da imajo otroci oba priimka, celo edino logično in celo edino, kar nam skupno življenje olajša.

  90. asdf said

    oj!
    nakaj odgovorov.
    – ljubezen ni najvišja vrednota- verjetno je za vsakega sreča. njegova osebna. kako jo dosega, je pa zelo veliko možnosti…
    – ekstremnost mnenj- ja, so smiselne in vedno prisotne. kot ideja dobre, aplikacija njih v realnem življenju, pa ponavadi ne.
    – o priimkih- predlog! vsi se lahko odločite, da boste dajali svojim otrokom en priimek. moj, na primer. vse razprave in kreganja zaradi tega, pa bodo postala brezpredmetna. in mirna bosna😉
    – aja, vrednote so popolno individualna kategorija. predsodki in tradicja v okolju pa mogoče največji omejevalci osebnega razvoja. pa na našem majhnem planetu je toliko različnih kultur, da včasih običaji in vrednote postanejo smešno neumni…
    lp

  91. Shirley Valentine said

    Mislim, da so razvezane ženske, ki vzamejo nazaj svoj bivši priimek, z otroki, ki imajo še naprej moževega, tako pogost pojav, da po mojem tudi vama ne bi bilo treba kaj ekstra razlagat, vsaj ne na raznih mejnih prehodih. Je pa res, da človek v vajinem položaju gotovo doživi dovolj p****rij, da postane paranoičen tudi takrat, ko za to še nima pravega razloga. Jebiga, sta pač eni od tistih, ki orjejo ledino, with full respects.

  92. asdf said

    replika na janis- ja, strinjam se, da je takšnih moških vedno več. vedno več je tudi deklet, ki prelagajo nosečnost v zrela leta.
    mislim, da to ni problem partnerskega odnosa, ampak tudi “razvoja” družbe v kateri živimo. faks, služba, kariera, premoženje (avto je še vedno velika in pomembna vrednota), in navajenost mladih, da vse dobijo od staršev, babic…
    vrednote, ki jih propagira kapitalizem, država in okolje so usmerjeni v napačno smer. in zato se tudi partnerstva sfižijo.žal nas noben ne nauči biti odgovoren do ostalih in hkrati- posledično, do sebe. tudi tega, kako biti starš nas ne nauči noben. je pa res, da je pomembno, da se že v osnovni šoli naučiš kakšni so lubje in storži smreke, hoje in jelke… sistem je sfuran v napačno smer. postajamo faktografi, birokrati, in ne srečne osebe…(predzadnji dve besedi lahko bereš tudi skupaj)
    lp

  93. zogca said

    Kaj je bilo prej, kura ali jajce?

    replika na janis- ja, strinjam se, da je takšnih moških vedno več. vedno več je tudi deklet, ki prelagajo nosečnost v zrela leta.

  94. zogca said

    Mislim, da je bolj težava v tem, da nočemo odgovornosti. Pri moških moje generacije je to sploh očitno. Ženska za luštno se imet, vse drugo pa … Kr neki mi teži, pa kr neki bi rada, kr neki si ona misli, da sem jaz njej dolžan to in to …

    mislim, da to ni problem partnerskega odnosa, ampak tudi “razvoja” družbe v kateri živimo. faks, služba, kariera, premoženje (avto je še vedno velika in pomembna vrednota), in navajenost mladih, da vse dobijo od staršev, babic…

  95. Janis said

    Mislim, da so razvezane ženske, ki vzamejo nazaj svoj bivši priimek, z otroki, ki imajo še naprej moževega, tako pogost pojav, da po mojem tudi vama ne bi bilo treba kaj ekstra razlagat, vsaj ne na raznih mejnih prehodih.

    S to razliko, da je pri razvezanih ali koruznikih starševstvo legalno priznano in lahko taka ženska kadarkoli ven potegne v Sloveniji priznan rojstni list otroka. Pa verjemi, prehod meje je v praksi še še najmanjši problem.

    Kaj je bilo prej, kura ali jajce?

    Ženska, ki misli nosečnost odložiti, moškemu ne bo “težila” za otroka, preden ga je pripravljena delat. Če ženska teži, pomeni, da otroka hoče.

  96. zogca said

    Nisem to mislila, Janis. Ampak tole spodaj. Zakaj ženske prelagamo nosečnost.

    ja, strinjam se, da je takšnih moških vedno več. vedno več je tudi deklet, ki prelagajo nosečnost v zrela leta.

  97. pika said

    Osebna stvar. To sem želela poudariti. Priimek ni nekaj, kar bi »moralo biti tako in nič drugače«, nekaj, kar lahko kdorkoli predpiše; ampak je osebna stvar. Zame pomeni »osebna stvar« moj pogled, kaj mi je pomembno, ko se odločam o neki stvari. Če gre za priimek mojega otroka, stvar mene in človeka, s katerim imava otroka, najinega odnosa. Če govorimo o otroku, potem je najin odnos ljubezen. Drugače zame otroka ni. Ne želim ga zaradi nikogar in ničesar drugega, ampak samo zaradi naju, ker menim, da je to ena najlepših strani ljubezni dveh ljudi. A to ne pomeni, da brez otrok ljubezni ni. Ne pogojuje otrok ljubezen, ljubezen bi morala biti pogoj za otroka. In zaradi tega želim, da ima moj otrok priimek očeta. Zato, ker je zame to izraz moje ljubezni do njega in najinega otroka. Ker nisem želela otroka kar tako, želela sem njegovega otroka. V tem je vsa poanta; vsaj zame. Ne lastništva, ne posesivnosti, ne podrejenosti, nadvladovanja, in vsega, kar je negativnega in daleč stran od ljubezni; ne, samo ljubezni. Preprosto imeti nekoga rad. Ljubezen, obračamo tako ali drugače, je tisto, kar si želimo v odnosu z drugim človekom. V mojem odnosu z moškim je zame to največ, kar lahko imava. A pravo ljubezen. Kaj je to? Preveč široka tema za nadaljevanje.

    Omejevanje. Vse lahko pomeni omejevanje: ljubezen, predsodki, smrt, tradicija, vrednote, videz… Ali nekaj pomeni omejevanje, ni odvisno od vsebine, ampak našega odnosa do te vsebine.Če imamo “zdrav” odnos do vsebine, vsebina ne more pomeniti omejevanje. Drugače je vprašanje, ali je vsebina dejansko še za besedami, ali pa gre za nekaj popolnoma drugega. V tem smislu je tudi “ljubezen” omejevanje. Če ne morem v odnosu s partnerjem biti to, kar sem (n.pr. peti, ker rada pojem, čeprav nimam glasu), potem to ni ljubezen, ampak nekaj drugega. Tudi smrt je lahko omejevanje, če zaradi strahu pred njo ne upam živeti. Vse lahko omejuje, če v svoji osnovi nimamo zdravega odnosa do tega. Upoštevati tradicijo za vsako ceno ne pomeni spoštovanje tistega dobrega, zdravega odnosa med ljudmi (tradicija je tudi, da se pozdravimo, ko vstopimo v hišo; nas to morda omejuje? lahko bi rekli, da gre za odnos, za navado, za vzorec… saj je vseeno… nekaj, kar delamo), ampak vztrajanje pri nečem, ker se je tako vedno delalo, čeprav je lahko v celoti negativno (bolj zaradi tega, ker nam ustreza, da tako delamo dalje; ostalo nam pri tem ni pomembno; a nismo bliže fanatizmu, zaslepljenosti?). Enako je z vrednotami. Spreminjajo se kot vse ostalo. A to še ne pomeni, da ja vztrajanje pri vrednoti, ki v okolju in času ni vrednota, še smiselno, ker dejansko ne gre več za vrednoto. Obstajajo vrednote, ki so temelj tega, kar je človeško. Družba bi morala imeti vrednote, ki so temelj človeškega v nas, vgrajene v vse vidike svojega obstoja. Tako pa… niso več moderne. Je zame vrednota imeti določen avto? Vsekakor ne. Biti pošten. Ja. Ne lagati sebi in drugim.Ja. Spoštovati pravico in svobodo drugih do svojega življenja, a le do meje, ko to dvoje ne krati pravice in svobode nekoga drugega.Ja. Skrbeti za otroke.Ja. (Ne, zame ni samo odgovornost, ker gre za vzgojom in učenje človeka, ne samo “fizičnega vzdrževanja”; uh, kakšen grd izraz!) Spoštovati drugačnost. Ja. Itd…. Zopet samo osebni vidik razmišljanja.

    Ravno ta drugačnost, s katero se srečujemo tolikokrat tu, je tisto, kar nekako vleče sem. Razmišljamo, imamo svoja stališča, mnenja. A to še ne pomeni, da ne spoštujemo mnenja drug drugega. Ne sodi, ker nisi bil in nisi v “koži” nekoga drugega. O takšni vrednoti govorim. Spoštovanja drugačnosti. Pa čeprav okrog takšne teme kot je priimek otroka.

  98. maxi said

    …žal nas noben ne nauči biti odgovoren do ostalih in hkrati- posledično, do sebe

    Tale stavek me pa moti in bi ga popravila: Torej po moje;
    Biti odgovoren do sebe in posledično do drugih.

    Tako kot jaz razumem “life”….mi ta obrnjen stavek pomeni bistveno razliko.

  99. asdf said

    mislim, da sem našel odgovor na vsa naša vprašanja in pogovore… mislim, da živimo v zmoti!

    http://www.wimp.com/partlycloudy/

  100. zogca said

    Vse je kul, samo da se ta drugih ne pozabi. Moje mnenje je, da do drugih ljudi imamo odgovornost. Če je ne želimo, nas nihče ne sili, da se z njimi zapletamo. In bolj močno, kot svoje življenje prepletamo s tujimi, večja je ta odgovornost.

    Biti odgovoren do sebe in posledično do drugih.

  101. pika said

    “mislim, da sem našel odgovor na vsa naša vprašanja in pogovore… mislim, da živimo v zmoti!”

    asdf; res luštkan filmček. Bogi štorkljec. In res se za vse najde rešitev; samo, če ima človek rad, kajne?

    Kaj jaz ne potegnem vse iz ene risanke?!

  102. maxi said

    Vse je kul, samo da se ta drugih ne pozabi. Moje mnenje je, da do drugih ljudi imamo odgovornost. Če je ne želimo, nas nihče ne sili, da se z njimi zapletamo. In bolj močno, kot svoje življenje prepletamo s tujimi, večja je ta odgovornost.

    Poznaš rek: Cenim svojo svobodo, zato ne sprejemam občutka krivde, niti ga ne dajem.

    Kar se mene tiče, sprejemam svoje življenje v izključno vso svojo odgovornost. Do nikogar ne gojim zamer in nikogar ne krivim za svoje takšne in drugačne življenske izkušnje.

  103. zogca said

    Zdaj sem jo pogledala. Zelo je ljubka.

    Kaj jaz ne potegnem vse iz ene risanke?!

  104. zogca said

    Zame to ne velja. Sprejmem občutek krivde, če se mi zdi, da nisem ravnala prav in tudi ljudem dam vedeti, kdaj niso bili fer do mene.

    Poznaš rek: Cenim svojo svobodo, zato ne sprejemam občutka krivde, niti ga ne dajem.

  105. Janis said

    Čudež, ki je uspel Mariji z Jezusom, meni še vedno ni.

    Ampak veš, Marija posledično ni bila tista, ki je odločala o imenu otroka :mrgreen: Tak čudež bi imel torej zate vsaj eno negativno posledico😉

  106. zogca said

    Janis, jaz sem se samo hotela pohvaliti, da sem nuna.😉

  107. zogca said

    Je pa ironično, Janis, kajne? Takšna ljubiteljica tičev nuna, na MON-u pa ženska vsak dan seksa in piše, da se ji možev tič gnusi in bi bruhala, če bi ga morala dati v usta. Videla sem, da si se oglasila v tej temi.

  108. Tana said

    In vi, kaj menite, kako naj se piše otrok?

    Če starša nista poročena, živita v izvenzakonski skupnosti ali celo ne živita skupaj, potem ima otrok obvezno OBA priimka.

    Če sta starša otroka poročena, potem je odvisno ali je mati obdržala svoj priimek ali svoj priimek dodala moževemu. V tem primeru ima otrok prav tako OBA priimka.

    Če je mati oz. žena prevzela možev priimek, potem je logično, da ima otrok SAMO očetov priimek.

    S tem, ko otroku daš priimek očeta, po moje pač ne izkazuješ nobene ljubezni do moškega. Ljubezen se izkazuje na bistveno drugačne načine… oz. drugače.

    Zakaj le bi ženska na ta način, da bi dala otroku izključno možev priimek, nekaj izkazovala oziroma na ta način dokazovala ljubezen do moškega – očeta otroka.

    In zakaj ne bi moški na ta način izkazal ljubezni do ženske in bi otrok imel priimek po materi? V čem je razlika? Jaz ne vidim nobene razlike!
    :mrgreen: Moje mnenje pač.

  109. zogca said

    Ti si pa skoraj dobila neopravičene ure. :mrgreen:

  110. Tana said

    Sem ravno mislila v posteljo, pa me je premamilo, da sem še malo pogledala na blog. Še dobro, ker sicer bi se mi slabo pisalo.😉

    Ker če bi neopravičeno dobila še tukaj, potem sem pa tako čisto v r***. 😉

  111. zogca said

    :mrgreen: in :mrgreen: in :mrgreen:

    Hecam se. Dokler je poletje in je tako luštno skakljati okoli, vsi dobimo opravičene. Jaz tudi.😉

  112. Janis said

    e pa ironično, Janis, kajne? Takšna ljubiteljica tičev nuna, na MON-u pa ženska vsak dan seksa in piše, da se ji možev tič gnusi in bi bruhala, če bi ga morala dati v usta. Videla sem, da si se oglasila v tej temi.

    Mah, zdi se mi sprevženo, da spolni organ svojega partnerja povezuješ z gnusom in bruhanjem. In se ob tem še imaš za heteroseksualko in za nekoga, ki bo vehementno užaljen, če ji samo namigneš, da je v tej zvezi iz preračunljivosti.

  113. zogca said

    Jaz ti povem, Janis, če bi slišala, da se moj spolni organ mojemu partnerju gnusi in mu gre zaradi mojega spolnega organa na bruhanje, bi šla zveza po hitrem postopku rakom žvižgat.

  114. Boom said

    Ima smisel debatirat o temi, ki je čista provokacija?

  115. zogca said

    Zakaj provokacija? Imaš občutek, da jaz provociram? Je pa tema v kategoriji trnek, torej je trnek, ni pa provokacija.

  116. Janis said

    Ima smisel debatirat o temi, ki je čista provokacija?

    Na MON-u je vsaka zanimiva tema praktično neločljiva od provokacije😀

  117. Boom said

    Zakaj provokacija? Imaš občutek, da jaz provociram? Je pa tema v kategoriji trnek, torej je trnek, ni pa provokacija.

    Mislim na to temo: http://med.over.net/forum5/read.php?151,5649348

  118. zogca said

    To da, Boom, brez skrbi. Niso pa vsi odgovori provokacija, kaj misliš?

  119. Spider said

    Moj se bo pisal po meni sigurno, če bo mama pridna, pa tud po njej.:)

  120. Boom said

    To da, Boom, brez skrbi. Niso pa vsi odgovori provokacija, kaj misliš?

    Najbrž niso. Moj je.🙂

  121. zogca said

    Tvojega še nisem videla. Grem gledat.

  122. Boom said

    Kar pa se te teme tiče, hvala bogu se mi s priimki otrok več ni potrebno obremenjevat🙂

  123. zogca said

    Katero sporočilo je tvoje, Boom?

  124. Boom said

    Na forumu sem vedno samo Boom

  125. zogca said

    Jaz v tej temi ne vidim tvojega sporočila, res ne.

  126. Boom said

    http://med.over.net/forum5/read.php?151,5649348,5649404#msg-5649404

  127. Boom said

    Nič ne vidim, da bi pisali kako ste preživeli dopust.

  128. zogca said

    A, zdaj vidim. Kakšne zavese?

    In tega z dopustom ne razumem.

  129. Boom said

    In tega z dopustom ne razumem.

    Mislim to, kje ste bili videli, doživeli kaj lepega čez poletje.

    Zavese pa sem mislil čisto ta prave🙂

  130. zogca said

    O mojem dopustu piše na blogu. Tako o morju. Kot o toplicah. Ko bom pa še kam šla, bo spet pisalo. In bom šla še enkrat na morje.

    Zaves še vedno ne razumem.

  131. Boom said

    Ma pusti zavese. Če bi blo po moje, jih v stanovanju niti ne bi bilo.

  132. zogca said

    Jaz jih nimam!

    Nimam zaves. In nimam tepihov. S takšnimi stvarmi se jaz preprosto ne ukvarjam. To je eno samo odvečno in nepotrebno delo. Vsaj kar se mene tiče.

  133. Lynx said

    Meni se zadeva okoli priimkov zdi navadno kompliciranje. Velikokrat tudi modna muha.
    Nekako bi se strinjal z Nevenko, le da bi njen stavek:
    “Nekako sem vajena, da otroku daje priimek oče.S tem ga po neki tradiciji javno prizna za svojega, za mamo se v večini primerov ve katera je.” malenkost popravil.
    Ne gre toliko za priznanje očetovstva, kot priznanje matere, da je otrok res njegov. Včasih je imelo to praktičen pomen (otrok z materinim priimkom je bil velikokrat označen za pankrta), danes pa, kot pravi Stane, bolj simbolen.

    Požvižgam se na žensko emancipacijo. 😉

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: