Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for junij 2009

Očala, modni dodatek ali nebodigatreba?

Posted by zogca na junij 18, 2009

Jaz, če tega slučajno niste vedeli, sem “špeglarka”. Ne vedno, nosim tudi leče. In ravno ta teden se zelo veselim novih leč, ki bodo manj naporne za moje lepe (joj, sem samovšečna) oči. Leče sem si v gimnaziji omislila, ker me je bilo sram nositi očala oziroma sem bila prepričana, da sem zaradi očal manj lepa, manj kul, manj … Manj vse, kar je pozitivno in bolj vse, kar je negativno. Kajpak sem se te “fiksne ideje” že zdavnaj znebila, ampak vseeno …

Še danes se premnogokrat ulovim pri naslednjem razmišljanju … Če želim na koga narediti še posebej dober vtis, se bom pojavila brez očal. Na primer, če bi me princ jutri povabil v kino (sanjati je dovoljeno, kajne?), bi se gotovo pojavila brez očal in z lečami. In kako vi doživljate očala, kot modni dodatek ali nebodigatreba, ki kazi vaš videz oziroma videz tistih, ki jih nosijo?

Advertisements

Posted in Moda | 77 komentarjev »

Zleti vame kot iskra!

Posted by zogca na junij 18, 2009

BODI UTRINEK

Bodi utrinek
in razsvetli temo.
Zleti vame kot iskra
in sežgi mrtvo preteklost.
Zadeni,
četudi si kamen, ki ubija!

Neža Maurer

Posted in Poezija | 61 komentarjev »

Zapravljaš čas!

Posted by zogca na junij 17, 2009

NE TRUDI SE S PROCESI ANALIZE

Ne trudi se s procesi analize
odkrivati moj jedrni značaj,
z razumom ne dočakaš vstopne vize
za svet, ki vrat ne odpira na stežaj.

Če sem, kar vidiš za sledjo očesa,
kar v sebi čutiš kot dopolnjen dan,
presegajoč vrednotenje telesa,
potem ne tvegaš, da si tu zaman.

S procesi analize me postavljaš
v krhko črtovje črno-belih not,
za suho teorijo me zastavljaš,

ki z umom jo prevajaš kot robot.
S to kramo zlatolasi čas zapravljaš,
s prahom izkušenj si zasipaš pot.

Zvezdana Majhen

Posted in Poezija | 171 komentarjev »

Božansko lepe!

Posted by zogca na junij 17, 2009

Posted in Glasba | 52 komentarjev »

Menda sem zlata!

Posted by zogca na junij 16, 2009

Mene, tako se namreč govori, ni treba hvaliti, ker sem zelo rada pohvalim kar sama. Tokrat temu res ni tako, ampak se hvalim po naročilu. Izbrana, redni bralci bloga jo poznate, saj je velikokrat tukaj z nami, mi je naročila, da moram na blog napisati, da je Žogca zlata. V resnici sem ji malo pomagala, zato sem se včeraj odpravila na drugi konec Slovenije.

Tam sem dobila tudi novega prijatelja. Jaz imam izjemno rada ljubka štirinožna bitejca, ampak ta kosmatinec mi je pa še posebej prirastel k srcu, tako zelo je namreč prijazen in priden. Edina napaka, ki jo ima ta kužek, je ta, da ni moj.

Kdo izmed vas je napisal, da hujšam tako, da objavljam fotografije slastnih pojedin in se zato vsi drugi redite, posledično pa sem jaz videti vidkejša? Z Izbrano sva seveda šli na večerjo in iskreno upam, da se zaradi hrustljave race, ki sem jo snedla, ne bo kdo zredil.

Če mi je sinočnja raca teknila, pa mi je bilo danes že tretjič v zadnjih desetih dneh po mesnem kosilu slabo, kar je kajpak dober znak, da bo potrebno beljakovinsko dieto zamenjati s kakšno drugo, zato sem si na poti domov kupila veliko lubenico. Obljubim, da vam na blogu ne bo treba gledati fotografij vseh lubenic, ki jih bom v naslednjih dneh spravila vase. Aja, skoraj nujno je, da napišem tudi to, da mi je strašansko vroče. Nisem edina, kajne?

 

Posted in Skakljanja | 78 komentarjev »

Po vsem mojem telesu!

Posted by zogca na junij 15, 2009

SPOMIN NA LJUBEZEN

Spomin na ljubezen
ni srce na verižici
ali narisano na lectovem pujsku,
kupljenem na sejmu,
tudi ne ognjemet,
ki se ga gleda z roko v roki,
in tudi ne tisto,
kar je vtisnjeno v moje pomnenje,
ampak tisto,
kar je vžgano nevidno
po vsem mojem telesu,
po telesu,
ki je bilo ljubljeno,
ljubkovano
in oboževano.

Jacques Prevert

Posted in Poezija | 28 komentarjev »

Kamorkoli grem, srečam župana!

Posted by zogca na junij 14, 2009

Ko sem se vračala domov s popoldnevnega skakljanja po Ljubljani, sem premišljevala o tem, da je prav neverjetno, kako skorajda vsak teden nekje srečam župana. Je njega res povsod dosti ali pa je vedno tam, kjer sem jaz?

To, da je zame sprehajanje po betonu in med betonom ob koncu tedna najljubša dejavnost, verjetno že veste. Ko sva si s prijateljico ogledali vse izložbe s čevlji in ugotovili, da je moda nama zelo nevščečna, ko sva “prešnofali” vse stojnice z bižuterijo in se uspešno ognili vsem prodajalcem sladoleda, sva se odpravili v mojo najljubšo restavracijo jest v skladu z dieto. Oja, ko sem jaz ugotovila, da dieta deluje, se je je začela držati tudi ona in tako zdaj s skupnimi močmi kilogram po kilogram … To je bilo moje kosilo.

To pa njeno.

Kajpak ogledovanje izložb ni mogla zadovoljiti mojih potreb, zato sva zavili v eno redkih trgovin, ki so ob sobotah popoldne v središču mesta odprti. Tako sem zdaj bogatejša za lak za nohte čudovite rožnate barve in vodoodporno maskaro. Uspela pa sem se upreti skušnjavi in nisem kupila parfuma, ki si ga zelo želim.

Pred koncem skakljanja sva sedli v enega izmed ljubkih lokalov, ki so postavljeni ob Ljubljanici. In šment, pet minut za nama je prišel tudi župan. Res, kamorkoli grem, je nekje blizu tudi on. Še dobro, da sem njegova “fenica”. Bognedaj, da bi tako pogosto srečevala kakšnega politika, ki mi ne bi bil ravno pri srcu.

 

Posted in Skakljanja | 36 komentarjev »

Pridi mimogrede!

Posted by zogca na junij 13, 2009

ZATO PRIDI

Samo da vidim
tvoj nasmeh.
Zato pridi.
Lahko greva na kavo,
lahko spijeva vino
in gledava cigaretni dim.
Lahko mi rečeš,
da nimaš časa
za dolg klepet.
Pridi mimogrede.
Samo da vidim
tvoj nasmeh.


Sonja Votolen

Posted in Poezija | 79 komentarjev »

Verjamete v usodo?

Posted by zogca na junij 12, 2009

Jaz, kakor morda veste, najgloblje verjamem v usodo in sem mnenja, da se nam bo vse tisto, kar nam je usojeno, zgodilo, pa četudi se temu morebiti vztrajno upiramo, in seveda, tistega, kar nam ni bilo usojeno, ne bomo dobili, pa naj se še tako trudimo. In potem verjetno ni nič čudnega, da sem ob naslednji zgodbi prikimala. Upokojenka Johanna Ganthaler iz italijanske province Bolzano-Bozen je bila skupaj z možem Kurtom na dopustu v Braziliji. 31. maja sta prepozno prišla na letališče v Riu de Janieru, zato sta zamudila nesrečni let v Pariz in za las ušla smrti. Vseh 228 potnikov na krovu aibusa A330, ki je strmoglavil nad Atlantikom, je, kakor veste, umrlo. Danes pa je odjeknila vest, da je Italijanka umrla v prometni nesreči. Times Online, tako piše portal 24 ur, poroča, da je bila zanjo usodna avstrijska cesta v Kufsteinu, na kateri sta z možem čelno trčila v tovornjak. Ganthalerjeva naj bi umrla na kraju nesreče, njen mož pa naj bi bil huje ranjen.

Zgodba, priznati morate, zelo spominja na srhljivko z naslovom Final Destination. Film govori o skupini mladostnikov, ki ne gre na letalo, kajti eden izmed njih ima zlo slutnjo, da bo strmoglavilo, kar se je potem res zgodilo. Ampak šment, drug za drugim so potem umirali v prav neverjetnih nesrečah. Kajpak je to samo film in zgodba iz njega ni resnična, pa vseeno … Verjamete v usodo? Menite, da je ni mogoče prelisičiti, prinesti okoli, izigrati? Nekje sem prebrala misel, da usoda pozna poti, po kateri se ji izogibamo. Jih res?

Posted in Življenje | 98 komentarjev »

Jovankini recepti! aka Paprike in žepki!

Posted by zogca na junij 11, 2009

Drage moje kuharice in seveda tudi kuharji. Saj menda nisem naivna, ko mislim, da znajo moški, ki berejo moj blog, v kuhinji marsikaj pripraviti? Pred vami sta še dva Jovankina recepta, potem pa boste imeli deset dni časa, da se naučite, kar smo “vzeli”, medtem ko bo naša kuharica uživala na zasluženih počitnicah.

Polnjene paprike s fižolom naredimo na naslednji način. Dan, preden se tega projekta lotimo, damo fižol namakati. Naslednji dan ga skuhamo. V drugi posodi potem prepražimo tri čebule. Fižol precedimo, vendar vode ne zavržemo. Fižol damo na čebulo. Dodamo malo mlete rdeče paprike in  vegete, posolimo in mešamo na ognju. Nato prelijemo z malo vode, ki je nismo zavrgli. V posebni posodi naredimo prežganje in prelijemo čez fižol, da ni več voden. S to maso napolnimo paprike, kar pa ostane, zložimo okoli njih, nakar posodo damo za pol ure v pečico in jed je nared.

In še skutini žepki. V eno posodo damo 500 gramov moke, eno in pol žličko soli in pol kisle smetane. Dodamo tudi en beljak in pol decilitra olja, potem pa še vzhajan kvas in in dva decilitra toplega mleka. Testo takoj razvaljamo in izrežemo na pravokotnike tako, da na zgornjem delu naredimo zarezice. Za maso, s katero žepke napolnimo, potrebujemo 250 gramov skute in dve žlici kisle smetano. To dvoje posolimo in mešano. Enakomerno napolnimo žepke in jih stisnemo z vilicami, da jih tako zapremo. Pekač namažemo z razstopljeno margarino. In ne samo pekač. Z raztopljeno margarino namažemo tudi žepke in jih pustimo, da vzhajajo, potem pa jih premažemo še z rumenjakom, ki nam je ostal od prej. Žepke pečemo na 200 stopinjah, dokler niso zlato-rjave barve. In dober tek!

Posted in Kuhanje | 66 komentarjev »