Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Hrbtna stran našega srca!

Posted by zogca na februar 15, 2009

“Kako naj prestopimo vrata besa, da bi našli svojo strast, ko pa je prav to tisto, česar se bojimo in po čemer najbolj hrepenimo? Strasti se bojimo, ker obljublja spontanost, nenadzorovanost in ker ponuja nekaj, kar je zunaj našega razumnega in znanega jaza. Hrepenimo po njej, ker ima naša strast barvo, dimenzijo, utrip. Razkriva hrbtno stran našega srca, našo blagoslovljeno divjost.”

Iz knjige Nočem umreti, ne da bi živela avtorice Dawne Markove.

57 Responses to “Hrbtna stran našega srca!”

  1. zogca said

    Tale odstavek mi je dal misliti. Ogromno ljudi hodi po tem svetu popolnoma nesproščenih, ves čas on guard. Jaz temu rada rečem zadrgnjenost. Nekateri tovrstno resnost blazno občujujejo/mo, ampak v resnici imamo verjetno vsi mi v sebi strasti. Se jih torej tisti, ki jih skrivajo, bojijo? In se s tem pravzaprav bojijo samih sebe? Izraz hrbtna stran srca pa se mi je sploh zdel neznansko zanimiv.

  2. kaj pa vem, nisem še bila v takšnem telesu brez strasti, moje strastno in otroško nagajivo in polno življenja,
    nj povedo tisti drugi,
    ki drugače čutijo…….
    in vedo o tem več
    kakor JAZ
    8)

    ne , nočem umreti, hočem vsaki dan živeti in ne životariti in čakati na jutri,
    pusti jutri,
    živi danes

  3. zogca said

    Jaz sem tudi ultra nagajiva in ultra sproščena in to vedno tudi pokažem. Nikoli nisem zadrgnjena hodila po svetu in upam, da nikoli ne bom. Se mi zdi, da je hrbtna stran mojega srca tudi lepa in da ni potrebe, da bi jo skrivala. Se pa kdaj pa kdaj najde kakšen visoko moralen, ki se zgraža nad menoj. Zato ker zinem, česar si on/ona ne upa ziniti, čuti pa verjetno prav tako.

  4. Nevenka said

    Moj ljubi je v strast samo prst pomočil, ga obliznil in rekel, da je prenevarno.
    Prenevarno se je srečati s seboj, se razgaliti in verjeti, da bo to, kar si, še vedno vredno ljubezni.
    Prenevarno je ugotoviti, da si tako dolgo živel v zmotah, in da imaš v rokah navidezen svet, da so celo sanje bolj resnične.
    Na drugi strani srca, je vse kar človek skriva pred seboj in vse čemur ne more uiti. Vse kar odloča ali bo človek srečen ali ne.

  5. zogca said

    To bo to, Nevenka, da. Tudi jaz tako razmišljam.

    Prenevarno se je srečati s seboj, se razgaliti in verjeti, da bo to, kar si, še vedno vredno ljubezni.

  6. zogca said

    Ampak jaz si pa mislim – če me ne moreš imeti rad zaradi tistega, kar sem, tudi ni treba, da me imaš rad zaradi tistega, kar nisem. Zato nočem paziti, kaj govorim. Nočem filtrirati informacij v smislu – to naj sliši, to bo pa tako ali tako izvedel čez deset let. Sem, kar sem.

  7. maxi said

    Ta odstavek, je ključni….ampak na drugi strani smo vedno sami v svojih rokah. Jaz nisem bila človek spontanosti, še vedno se borim s tem, da to postanem.😦
    In ja ravno strast je kriva, da …. odstiram tančice.
    …in kakšno jutro si rečem; go Maxi, go…

  8. Nevenka said

    Saj ni lahko živeti z odprtim srcem.
    Ni lahko biti to kar si, ko te pa na koncu ravno človek, za katerega bi roko dal v ogenj, ne sprejme.
    Meni se je to zgodilo in ne bi moglo boleti bolj.

  9. zogca said

    Nevenka, naj si na najde eno neodprtega srca, naj si najde eno, ki mu bo skrivala, kaj v resnici misli. Naj se nasanka, če nima pameti. Lahko človeka rešiš pred njim samim? Ne moreš. Jaz sem temu svojemu vedno povedala vse tako, kot sem mislila in mu nič nisem prikrivala. In bi se bolj varnega počutil, če bi jaz bila ena tiha miš, ki bi si mislila svoje. Če bi imela ene svoje računice in bila modro tiho. To ima raje. Prav. Je očitno pozabil, kaj sta mu naredili dve takšni miši in potrebuje novo lekcijo. Pač, kaj mu morem!

  10. maxi said

    Saj ni lahko živeti z odprtim srcem.

    Verjamem.
    Ampak še težje je tičati v prvem grmu z zavedanjem kaj vse zamujaš. Ko se zaveš vseh nians in odtenkov stojiš na križpotju; ena pot vodi v pasivo; kjer življenje opazuješ skozi okno in druga te vrže v ocean; kjer za vsako kapljo (do)živiš njen dotik.

    …in potem si spet rečem; Go Maxi, go…

  11. zogca said

    Jaz sicer ne razmišljam o tem, kaj vse zamujam. V smislu dogodkov, dogajanja. Ne bi pa rada zamudila sebe v smislu, da ne bi spuščala na dan svojih pravih čustev.

    Go, Žogca, go.

  12. Nevenka said

    Jaz pa razmišljam, zelo in ves čas.
    Predvsem kaj zamujava. Ker je njemu življenje brez mene ljubše. Jaz pa ga brez njega sploh nimam.
    Saj se zavedam, da jaz tako zamujam veliko več. Ne zmorem si več reči, go, Neva, go…en ocean me je nosil do neba in na svoje dno, ne zmorem več…

  13. zogca said

    Saj jaz tudi, Nevenka. Koliko lepih juter, koliko lepih večerov. A mu je očitno to zdaj ljubše. Očitno mu je bilo ljubše tisto … Poglej, jaz ne vem, ali ti veš, kaj ta tvoj patron počne, jaz sem pač vedela, ker sem bila pol leta, devet mesecev po tem, ko sva se razšla … Midva sva se vsak dan slišala, tudi po večkrat. In sem zato vedela, kaj dela in kako živi. Kot sem tudi vedela, da je trpel, mu je bilo hudo, da nisva skupaj. In zakaj si me potem zapustil? Ker se bova čez pet let tako ali tako ločila. Ti veš, ti že veš! Niti priložnosti nama ni dal, da bi nama uspelo. In kaj mu morem? Nič mu ne morem. On se je tako odločil. Brez mene. Niti enkrat me ni vprašal, kaj si jaz o tem mislim. Niti enkrat ni omenil, da ga karkoli moti. Niti enkrat mi ni rekel, da nama ne gre. Je razmišljal, računal in preračunaval in je ugotovil, da verjetno zanj obstaja nekje lažja rešitev. Ne boljša, ampak lažja. Tudi prav. Vem pa, o tem sem prepričana, da on nikoli ni bil prepričan o tem, ali je naredil prav. V končni fazi, saj je sam večkrat rekel, da se je hotel pobotati z menoj, ampak … Še pet mesecev pozneje je to rekel. Torej ves ta čas ni vedel, kaj bi. Jaz pa sem, to po njegovo, naredila hudo napako, ker sem “pritiskala” nanj. Menda bi se morala vesti, kot da mi za vse skupaj dol visi, potem bi on imel občutek, da je odločitev njegova in … In še ko sem ga zadnjikrat videla pred tremi meseci, sem vedela, sem se imela priložnost prepričati o tem, da on ni čisto ziher o tem, ali ni morda zajebal. Ne mene, samega sebe. Pa lahko o zdaj o meni okoli govori, kar hoče. On prekleto dobro ve, koliko lepega sem mu jaz prinesla v življenje, kako lepo mu je bilo z menoj in kako je on užival s svojo navihano, nagajivo in čvekavo Žogco. Kaj mu moreš, Nevenka? Nič mu ne moreš. Lahko si samo razočarana. Jaz sem, še danes. Sčasoma se navadiš živeti s tem, da ga ni in da ga več ne bo. Pa ga še vedno kdaj pogrešam. Takrat se v mislih stisnem k njemu in ga pobožam po licu, laseh. Potem zaspim in jutri je nov dan. Življenje gre naprej. Ni se ustavilo, ko je odšel, čeprav je bilo tako videti. Sonce je, lep sončen dan. Priznam, veliko raje bi šla zdaj na sprehod z njim. Z roko v roki. Potem bi jaz zganjala norčije in on bi se mi smejal. Joj, bi bilo luštno. Ampak – njega ni. In se bom oblekla, dala na uhlje mp3 plejer in šla na sonček sama.

  14. zogca said

    Za Nevenko!!!

    Dido – White flag

  15. Nevenka said

    Hvala, lepa pesem.

    Jaz pa ne grem nikamor. Trikrat se zaklenem. Prej sem šla za par minut na vrt, ker me je prišel obiskat sosedov mucek. Me pokliče, ko pride, z glasnim mijav in se sprehodi po terasi. Prijazen. Črn. Okrogel.

  16. zogca said

    Tudi meni se največkrat ne gre nikamor, ampak se prisilim. Ali bolje, ponavadi se podkupim. Ker si potem, ko sem zunaj, kaj kupim. Na primer čokoladno presenečenje. Ljubiteljice obveščam, da zdaj obstaja tudi vanilijevo presenečenje in da je blazno dobro.😉

  17. Boom said

    Včasih človeka življenje samo zanese, v eno ali drugo smer. Priznam, tudi sam spadam bolj kot ne med zadrgnjence oz. se vsaj tako počutim. Pa ni bilo vedno tako. Leta nazaj sem bil pravo nasprotje sebe samega, vendar takrat sem bil tudi obkrožen z odprtimi in toplimi ljudmi, ki se niso bali izražati čustev, saj za strah pred tem ni bilo prav nobenih razlogov.

    Potem je prišla menjava okolja, odločitev za to pa je bolj ali manj padla pod pritiskom bližnjih in znašel sem se med ljudmi, ki so bili diametralno nasprotje prejšnjim. Hlad, strah pred sočlovekom, zaprtost in tišina, za dodatek pa še občutek nekakšne odgovornosti za svoje morebitno početje (za kar je sicer čisto moja krivda oz. odločitev, ki pa ima verjetno tudi svoje korenine). To je rezultiralo v rahlo osebnostno krizo, nekaj življenjskih napak v iskanju izhodov iz situacije ter ne nazadnje v prilagoditev. Vendar se kljub vsemu nekako ne sprijaznim s tem in lahko rečem, da še vedno zelo pogrešam tisto tisti košček moje osebnosti, ki obstajal prej, ki pa se kljub vsemu vrača (čeprav malo prepočasi).

    Kar hočem povedati s tem je, da lahko obstaja zelo veliko vzrokov za tako zategnjenost in da ni nujno, da je to toliko stvar osebnosti ter niti ni nujno, da je to čisto prostovoljna odločitev. Zdi se mi, da bi marsikdo tak želel biti drugačen, u pa to preprečujejo različni razlogi: od vzgoje pa vse tja do obrambnih mehanizmov, ki jih je razvil na podlagi slabih izkušenj z izkazovanjem čustev.

  18. maxi said

    Kar hočem povedati s tem je, da lahko obstaja zelo veliko vzrokov za tako zategnjenost in da ni nujno, da je to toliko stvar osebnosti ter niti ni nujno, da je to čisto prostovoljna odločitev.

    Če povem iz svoje kože….sem prve spontane občutke, take na zavedni ravni kasirala pri cca 30-ih; kot flash so bili. Waau, kaj se pa zdaj dogaja…he he
    In zdaj sem ujeta, nočem – v bistvu niti ne morem – nazaj…in ne upam naprej.😦

  19. zogca said

    O tem se pa strinjam. Ampak ni dovolj želeti si biti drugačen, je treba tvegati. In izpovedovati čustva. Pa čeprav je kdaj odziv … Najhuje pa je, če imaš sam slabe izkušnje in potem narediš nekaj takšnega, da še nekdo drug zaradi tebe dobi slabo izkušnjo.

    Zdi se mi, da bi marsikdo tak želel biti drugačen, u pa to preprečujejo različni razlogi: od vzgoje pa vse tja do obrambnih mehanizmov, ki jih je razvil na podlagi slabih izkušenj z izkazovanjem čustev.

  20. maxi said

  21. zogca said

    Bejbi, U2.😉 Najina najljubša skupina.😉

    Kaj novega glede vstopnic???

  22. zogca said

    Veš, kako sem jezna, ker jih ves čas brišejo z YouTuba? Dam pesmi desno in čez nekaj dni – falš link. Pa tako bi si želela desno vse njihove, da so vedno samo klik daleč, ampak …

  23. maxi said

    Kaj novega glede vstopnic???

    Ma ne…bo treba počakat, da se oglasijo domače agencije, če so jih seveda kaj zakupile.

  24. Boom said

    Drži. Vendar je to proces. Tisto drugo pa se tako ali tako dogaja večinoma. Žal. Potem nekateri iz strahu v svojo obrambo izvedejo napad.

  25. zogca said

    To je to.

    Potem nekateri iz strahu v svojo obrambo izvedejo napad.

  26. zogca said

    Mene, na primer, ni sram pokazati čustev. Niti jokati me ni sram. In če bi se mi nekdo smejal, ko bi jokala, me zato ne bi bilo sram naslednjič jokati. Ali povedati, kako čutim. Mene takšnih stvari ni sram. Sram bi me bilo, če bi bila pokvarjena. To pa zame je sramota.

  27. Jazz said

  28. asdf said

    “I really believe that the love song has a part to play in creating a potential world we could realize if we accept the power we have as individuals. I think every problem in the world we face is a result of a lack of love, a lack of care, a lack of consideration. It’s a cliche, but it’s one that I happen to believe in.”

    sting- citat s home pagea… v zagrebu je bil preteklo sredo- dowland s karamazovim (lutnja)

  29. Nevenka said

    Vidiš, včeraj so me prijatelji popokali seboj na pico, skoraj ugrabili so me, ko smo se srečali med opravki. In jaz?
    Sedela se m za mizo in bila kot morski val, enkrat sem bila prisotna na obali, pa me je takoj spet odneslo v ocean mojih misli, pa spet malo prisotna, pa spet me je odneslo. Toliko misli imam na človeka, ki sem ga izgubila, da mene nikjer več ni. Ne vem ti povedati o čem je tekla debata, niti čemu smo se smejali. Nasmihala sem se pač takrat, ko so se drugi.

    Vidiš, taka nisem za nikamor.
    En človek me še nekako zamoti, ker sem prisiljena bolj slediti pogovoru, pa tudi takrat kar odtavam in se zagledam v prazno.

    Niti slučajno si nisem več podobna.
    Popolnoma nekdo drug sem postala.
    Živim samo še navznoter in to v preteklosti.

    Občutek, da moje življenje ni v mojih rokah, da ne znam biti srečna zase, me ubija. Nekje sem prebrala, da je infantilno, da človek čuti tako veliko odvisnost od globoke čustvene povezave z drugim človekom, da je življenje odvisno od ljubezni. Nikjer ne piše kako se to premaga. Kako se premaga bolečino.

    Jaz se sploh skoncentrirati ne morem. Hvala bogu, da mi je delo v službi postalo toliko rutinsko, da ga zmorem, sicer bi bila resno socialno ogrožena.
    Nikoli nisem mislila, da se mi bo kaj takega dogodilo. Ker sem sicer močna in trpežna oseba. Taka, ki prestavi Himalajo.
    Še nikoli v življenju nisem bila tako globoko prizadeta. In sedaj sem razočarana še nad seboj.

  30. Lynx said

    Nevenka, si že pomislila na odpravljanje svojih težav z zdravili?

  31. zogca said

    Jaz sem med tistimi, ki se zdravilom raje ognejo, ampak šentjanževka bi pa mogoče pomagala. Jaz sem jo lani spomladi, ko je bilo najhuje, pila kakšen mesec ali dva.

    Seveda si razočarana sama nad seboj. Ker nisi dobro prenesla tistega, kar ti je prineslo življenja. Ampak vseeno – saj imaš kdaj pravico razočarati samo sebe. Kolikokrat nas razočarajo drugi, lahko kdaj tudi sami sebe. Zaradi tega se še ne bi smeli tako strogo kaznovati.

    Naj je bolečina še tako močna, počasi izzvanja. Tudi ti, čeprav mogoče tega ne priznaš, čutiš, da zdaj boli malo manj kot pred meseci. Po drugi strani pa se naučiš živeti z bolečino in jo veliko laže nosiš okoli.

    Kako se premaga bolečino.

  32. Jazz said

    Naj je bolečina še tako močna, počasi izzvanja. Tudi ti, čeprav mogoče tega ne priznaš, čutiš, da zdaj boli malo manj kot pred meseci. Po drugi strani pa se naučiš živeti z bolečino in jo veliko laže nosiš okoli.

    – Ja,najboljše zdravilo je čas.Da damo stvarem in dogodkom pravo ime in mesto.

    http://www.mojvideo.com/video-hazard-ni-cvetja-brez-trnja/82a6fd1c6c6e74d7dae9

  33. Nevenka said

    Lynx, sem. In jih celo jem. Že nekaj mesecev. S tem delom žalosti, ki je bolezenski, ki človeka uklene v začaran krog, sem se spopadla strokovno, ko sem videla, da me napadi hude tesnobe že fizično uničujejo. Po čustveni plati ne napredujem niti za milimeter. Človeku, ki ga imam rada, se ne morem odpovedati, ker ga imam raje kot sebe in moje življenje. Edini človek ob katerem nisem bila osamljena v mojem življenju.

  34. zogca said

    To je pa veliko težje. Dati stvarem in dogodkom, še bolj pa ljudem, pravo mesto. V glavi že, to se da. Ampak ne pride pa to vedno do srca.

    Ja,najboljše zdravilo je čas.Da damo stvarem in dogodkom pravo ime in mesto.

  35. Nevenka said

    Ravno to čutim, da nimam več časa na voljo. Časa za okrevanje, prej se bo moje življenje končalo.
    Vse reke so stekle mimo mene, samo najbolj žalostna me je vzela seboj. Popolnoma nerešjivo se mi zdi.
    Nič mi ne bo moglo nadomestiti kar sem izgubila.
    Realno ni verjetno kaj drugega.

  36. zogca said

    Če ni preveč osebno vprašanje, ješ antidepresive? Jaz sem dvakrat, trikrat pomislila nanje, potem pa sem si rekla, da bom zmogla brez in bom zmogla brez. Ampak me pa čudi, da ti ne pomagajo. Večkrat sem na forumu brala, kako so jih ženske hvalile. V bistvu sem bila presenečena, koliko ljudi jih jemlje.

    In jih celo jem. Že nekaj mesecev. S tem delom žalosti, ki je bolezenski, ki človeka uklene v začaran krog, sem se spopadla strokovno, ko sem videla, da me napadi hude tesnobe že fizično uničujejo. Po čustveni plati ne napredujem niti za milimeter.

  37. zogca said

    Nerešljivo to gotovo ni. In tudi reka te ni vzela s seboj, ti samo tako čutiš. In preprepričana sem, da so na tem svetu ljudje, ki so veliko bolj vredni tvoje ljubezni kot on. In prepričana sem, da jih boš našla, če se boš nehala oklepati njega.

    Vse reke so stekle mimo mene, samo najbolj žalostna me je vzela seboj. Popolnoma nerešjivo se mi zdi.

  38. Nevenka said

    Ja, predpisali so mi Eglonyl, ker ničesar drugega ne prenesem, ker moj želodec zdravila zelo slabo prenaša.
    Drugačna zdravila bi mi verjetno veliko bolj pomagala.
    Ta, ki jih imam, so blaga a kompleksna, proti tesnobi, proti depresiji in proti psihozi. Tudi dozo imam nizko, ker imajo tudi ta zdravila neprijetne stranske učinke, ker vpivajo na hormonsko sliko.
    Raje si ne zamišljam kako bi brez njih. Z zdravili mi je veliko bolje kot brez, a ne dovolj dobro.
    Razumsko bi se morala bolj boriti, pa se kar srcu prepuščam. A ta moja vez je bila edini azil v mojem življenju, edino kar sem sprejemala kot resnično
    vrednost.

  39. Nevenka said

    Ne bom našla nikogar več.
    Ogromno moških poznam, pa me nihče ne zanima. Enostavno nimajo tega v sebi.
    Prazno mi je vse.

  40. Lynx said

    Tudi to, da svoje težave zaupaš popolnim neznancem je ena oblika terapije. Poskusi še s kom, ki se na to spozna bolje od nas.
    Ne smeš stopicati na mestu.

  41. zogca said

    Dejstvo je, pa naj bo še tako kruto, da azilov ni. Pravzaprav ni ničesar drugega kot ti sama s seboj, jaz sama s seboj ali kdorkoli že sam s seboj. To je kruto dejstvo, na katerega pozabimo, ko nam je luštno, ko smo srečni, ko je okoli nas veliko ljudi, ki nas imajo radi. V enem samem trenutku je lahko vsega konec. Lahko nam ljudi vzame usoda, lahko se sami odločijo, da bodo šli. To je kruto dejstvo, ampak resnično.

    Ne on, ti si tisto najbolj resnično v svojem življenju. Da ne boš mislila, da jaz ne razumem tvoje bolečine. Pa še kako jo. Tudi meni je hudo, ker njega ni. Tudi jaz ga pogrešam. Ampak vem, da nisem imela druge izbire – morala sem se naučiti živeti brez njega. Če ne bi, bi lahko preprosto zgnila pri živem telesu. Komu bi s takšno samodestruktivnostjo pomagala? Nikomur. Bi me on imel zato raje? Malo morgen. Bi imela zato kaj raje sebe? Malo morgen.

  42. zogca said

    Ni treba, da so ljudje, ki jih najdeš, moški, s katerimi boš imela ljubezensko razmerje. Veliko je, da najdeš ljudi, ki te začutijo in ti začutiš z njih. Tudi mene moški v smislu ljubezenske zveze ne zanimajo. Ne iščem nikogar in vem, da bi bilo nesmiselno zapletati se z drugim, dokler ljubim njega. Ampak to ne pomeni, da moram nehati živeti.

    Ne bom našla nikogar več.
    Ogromno moških poznam, pa me nihče ne zanima. Enostavno nimajo tega v sebi.
    Prazno mi je vse.

  43. zogca said

    To ima lynx povsem prav. Pa čeprav z zelo majhnimi koraki, pa čeprav zelo počasi, se moraš odmikati od mesta, na katerem stojiš zdaj.

    Ne smeš stopicati na mestu.

  44. Nevenka said

    Saj nočem stopicati.
    Trudim si postaviti kakšne cilje.
    Pa že mislim, da me bo potegnilo, pa spet omahnem in se mi zdi vse brez smisla. Vse sproti izgublja vrednost. Res je težko. Pa se hočem prisiliti, da bi čutila spet kakšno veselje do stvari, kot sem ga prej. Pa me prevzame za pet minut in izgine. Interes kar usahne kot voda na Krasu.
    Še najbolj se zamotim z gledanjem televizije, a to je popolnoma neproduktivno.

  45. zogca said

    Poslušaj to pesmico!!!

    Verjetno tako razmišljaš. Kajne? Vem, tudi jaz sem pogosto. Ampak v takšni situaciji ne bi smela, ker te to samo vleče dol.

  46. zogca said

    Tudi jaz jih žal nimam. Do tja še nisem prišla. Odsotnost ciljev je same odsotnost motivacije, predanosti in še marsičesa. Cilj še iščem. Povsem te razumem.

    Kar pa se tiče gledanja televizije … Jaz se tudi drogiram s svojimi humorističnimi nadaljevankami. Pa kdaj si kaj lepega kupim. In s tem zapolnim to praznino. Kaj mi je v bistvu hudega? Saj to sta dve od treh stvari, ki jih najraje počnem. Gledam svoje nadaljevanke in si kaj lepega kupim. Dobro, manjka mi tista tretja stvar, mečkanje z njim. Ampak hej, dve od treh tudi ni slabo, kajne?

    Pa kaj, če je to, da gledaš teve, neproduktivno. Kje pa piše, da moramo biti vse življenje produktivni? Za mnoge ljudi bi bilo bolje, da ne bi delali nič, ker tako ali tako delajo samo škodo.

    Trudim si postaviti kakšne cilje.

    Še najbolj se zamotim z gledanjem televizije, a to je popolnoma neproduktivno.

  47. Nevenka said

    He, he… dobra si. Saj nekateri pa res.
    Veš tule imam youtube zablokiran, ne morem pogledati.
    Doma mi je pa vrag vzel hard disc.
    Čakam na boljše čase, tako in drugače🙂 Če bo sreča bo danes računalnik že popravljen.

  48. zogca said

    To težavo se da rešiti.

    Še posebej, ker je poudarek na besedilu in ne glasbi.

    You’re nobody till somebody loves you
    You’re nobody till somebody cares

    You may be king
    You may posses the world and its gold
    But gold wont bring you happiness when you’re growing old

    The world still is the same
    You’ll never change it
    As sure as the sun shine above

    You’re nobody till somebody loves you
    So find yourself somebody to love

    You’re nobody till somebody loves you
    You’re nobody till somebody cares

    You may be a king
    You may posses the all world and its gold
    But gold wont bring you happiness when you’re growing old

    The world still is the same
    You’ll never change it
    As sure as the sun shines above you

    You’re nobody, nobody till somebody loves you
    So find yourself somebody
    You got to get yourself somebody
    because you’re nobody till somebody loves you
    You’re nobody to somebody cares

    You may be a king
    You may posses big fat world and its gold
    But gold wont bring you happiness when you’re going old

    The world’s always the same, you’ll never change it, change it
    As sure as the stars shine above

    You’re nobody, nobody till somebody loves you
    So find yourself somebody, somebody to love

  49. Jazz said

    Prevečkrat zaradi gozda ne vidimo dreves…ali kako že gre…takih majhnih,celo drobnih a pomembnih stvari.Lahko so tudi edine,ki so nam ostale,vendar so.Vedno nekaj imamo.
    Ej,pa tale Kavarnica pri Žogci ;)…to je nekaj imenitnega!😀

  50. Nevenka said

    Ja, saj se človek včasih res tako počuti. Vendar bi bila jaz še bolj na tleh, če sama ne bi zmogla nobenga iskrenega čustva.

  51. zogca said

    Upam, da se obiskovalci zavedate, da je edini kavni napitek, ki ga zna Žogca pripraviti, kapučino.:mrgreen: Prosim, ne naročajte turške kave, ker me boste spravili v zadrego.:mrgreen:

    Ej,pa tale Kavarnica pri Žogci

  52. zogca said

    Nevenka, saj lahko imaš čustva. Tudi njega lahko brezmejno ljubiš. Samo umirati ne smeš zaradi njega, umirati pri živem telesu. Jaz tega svojega princa, ki ni več hotel biti moj princ ljubim, bolj kot si to kdorkoli lahko misli. In kaj naj? Saj ga nisem jaz nagnala, da bi se morala zdaj trpinčiti. Sam je odšel. Trudim se, da si vsak dan z nečim polepšam, da se vsak dan malo razvajam (saj se mi zdi, da se skoraj preveč). Ker ne želim biti žrtev tega, kar se je zgodilo. Če mi je pa kdaj res hudo, se pa v mislil stisnem k njemu in ga pobožam po licu. Saj, sliši se neumno, ampak meni pomaga. In tega mi nihče nikoli ne more vzeti.

    Ja, saj se človek včasih res tako počuti. Vendar bi bila jaz še bolj na tleh, če sama ne bi zmogla nobenga iskrenega čustva.

  53. zogca said

    Ali je življenje, ki ga živim, življenje, ki hoče živeti v meni?

    Parker Palmer

  54. Janis said

    Ja, predpisali so mi Eglonyl, ker ničesar drugega ne prenesem, ker moj želodec zdravila zelo slabo prenaša.

    Če smem vprašat – kaj si dosedaj že probala od psihiatričnih zdravil in ali imaš kakšne kronične težave (z želodcem, jetri, itd.)?

    Eglonyl je nevrolepitk, ki sicer seveda ima tudi antidepresivni učinek, ampak moram priznat, da bi se jaz (jemlji kot osebno mnenje) prej odločila za kakšen Seroxat.

  55. zogca said

    Kakšno je tvoje mnenje o šentjanževki, Janis? Obstaja še kaj podobnega, da bi človek dobil malo več življenjske energije?

  56. Nevenka said

    Janis, gastritične težave imam, dispepsijo in veliko polipastih tvorb v želodcu, občasna vnetja dvanajstnika in vnetje v ileumu. Odkar jemljem Eglonyl imam bistveno manj gastritičnih težav, ne potrebujem več zdravil za želodec, razen včasih kak antacid. Redko.

    Preizkusila sem Asentro pri kateri sploh nisem uspela priti na 1 celo tableto v dveh mesecih tako mi je bilo slabo po njej. Na voljo je pa delovala Asentra zelo dobro. Preizkusila sem tudi Cipralex, po katerem mi je vrelo v prebavilih, brbotalo itd. v glavnem ni šlo. To so moje izkušnje.
    V obdobju, ko mi je umiral oče, sem dobila Xanax, pomirjevalo. Ta je učinkoval dobro, vsaj toliko da sem spala vsaj po štiri ure. No, po Eglonylu spim sedem ur. Me pa moti, ker povišuje prolaktin in se pojavljajo težave v zvezi s tem, bolečine v prsih itd….Xanaxa ne jemljem več.

    Ne poznam Seroxata.

  57. Nevenka said

    Aja za jetra si še vprašala. Direktno nimam težav, imam pa povišan horesterol.
    Sedaj spet jem zdravila. Nekaj časa nisem, ker tudi tega moj želodec ni nesel. Sedaj pa kar gre. Več pa ne vem.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: