Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Kolikokrat naj se še razbijem, ljubezen?

Posted by zogca na januar 16, 2009

JANUAR

Ljubezni ni več. Moje.
Jaz pa moram biti. Kar naprej.
Zaenkrat še.
Konec mi ne prizanaša.
Iz koliko kosov
bom na koncu cela?
Kolikokrat naj se še razbijem,
ljubezen?

Kaj čakam? Kaj me čaka?
spustil si me in zapustil.
Ali pa sončna zima!
Nisem slepa.
Samo boli,
a čutim vse,
samo tesneje so barve in vonji
zliti v kletnih kamrah srca.
Vrhovi gora so zvečer roza.
Kot divje potonike!
Nisem slepa.
Samo boli.
Samo kletne kamre srca
so bolj nabita
in je težko dihati in govoriti.
Ni bilo časa!
Vabila sem te celo poletje.
Bil si drugje.
Z neko drugo ljubeznijo
si trgal ciklame še vso jesen,
ljubezen, ki te ni več.
Vabila sem te še,
ko je bilo že prepozno.

Ifigenija Simonović

24 Responses to “Kolikokrat naj se še razbijem, ljubezen?”

  1. vlatka said

    žogca,

    neizpeta ljubezen vedno pušča za sabo bolečine. 😉

  2. zogca said

    Tako je, Vlatka, res je tako. Ne moreš pa je izpeti, če ti dajo roko na usta in te utišajo. Na silo. Ali v prevodu, ne želijo je več peti s teboj. Navdušena sem nad Simonovićevo.

  3. zogca said

    Tale komad http://www.youtube.com/watch?v=rD7qveSCQIw sem sicer prilepila že pred dvema dnevoma, ampak ker je naslov pesmi Januar, se skoraj spodobi …

  4. trnovčanka said

    Če citiram mojega 2-3 letnega sina: “Tale pesmica ja pa meni všeč”.

  5. zogca said

    Vlado Georgiev – Živim da te nađem

  6. zogca said

    Crvena jabuka – Tamo gdje ljubav počinje

  7. alja said

    Meni je pa všeč njegova ritka🙂

  8. zogca said

    Luštna, je kajneda? Sploh mi je ta fotka super in sem jo kar nekaj časa imela na računalniku ter jo šparala za ta pravo pesem. Pesmica pa mi je, kakor bi rekel sin od Trnovčanke, zelo všeč. Dejansko so to vprašanja, ki sem si jih neštetokrat zastavila.

    Iz koliko kosov bom na koncu cela?

    Kolikokrat naj se še razbijem, ljubezen?

    Kaj čakam? Kaj me čaka?

  9. trnovčanka said

    Jaz sem dočakala princa na belem konju, ki je kos za kosom pazljivo zlepil v novo, lepšo, boljšo vazo. Sicer je zlepljena, ampak vodo pa drži. In je v svoji nepopolnosti veliko lepša kot prej.

    Pazit moram samo to, da se še enkrat ne razbijem. Ker potem bo veliko težje sestavit kose spet nazaj.

  10. trnovčanka said

    Spomnila sem se na tale video: http://www.youtube.com/watch?v=QkpwyU9HnF8

  11. zogca said

    Trnovčanka, ta je pa samo zate!!!😉

  12. zogca said

    Ko je bilo meni najhuje, ko sem tri mesece bila živo truplo, živa, ampak mrtva, mi niti pod točko razno mi pomagalo brcanje, ampak nežne besede. In takrat mi je najlepše in najnežnejše na forumu pisala gospa, ki se je podpisovala kot Teotima. Nekaj časa je tudi brala moj blog, ne vem, ali ga še. Bi bila pa tega zelo vesela. Skratka, ona mi je pisala … Bom šla kar poiskat in prekopirat. Ampak to je to, kar ti pišeš, da te pomaga skupaj zlepiti nekdo, ki te ljubi in sprejema. Ti bom skopirala spodaj nekaj njenih misli, ki so meni takrat pomagale, da se nisem vdala popolnemu obupu.

    Jaz sem dočakala princa na belem konju, ki je kos za kosom pazljivo zlepil v novo, lepšo, boljšo vazo.

  13. zogca said

    To je gospa Teotima kopirala iz knjige.

    iz knjige Notranji glas ljubezni (Pot skozi trpljenje v svobodo), Henri J.M. Nouwen:

    “Živi svoje rane

    Življenje ti je zadalo mnogo različnih ran. In kolikor bolj se boš odpiral procesu zdravljenja, toliko bolj boš spoznaval, kako globoke so. To ti bo jemalo pogum, kajti pod vsako rano boš odkrival nove. Pot do resnične ozdravitve bo pot trpljenja. Mnogo solza bo še treba preliti.

    Toda ne boj se. Že samo dejstvo, da se sedaj bolj zavedaš svoje ranjenosti, kaže na to, da si se sposoben soočiti z njo.

    Največji izziv je v tem, da zaživiš svoje rane, namesto da bi jih miselno predeloval. Bolje je, da jočeš, kot da si zaskrbljen. Bolje je, da svoje rane čutiš v vsej globini, kot da jih razumeš. Bolje je, da jih sprejmeš v svojo tišino, kot da govoriš o njih. Ves čas stojiš pred izbiro: ali boš svojo ranjenost povezal z glavo ali s srcem. V glavi jo lahko analiziraš, poiščeš vzroke in posledice ter kuješ besede, s katerimi o njej govoriš in pišeš. Vendar iz tega vira verjetno ne moreš pričakovati nobene dokončne ozdravitve. Svoje rane moraš spustiti v srce. Potem jih lahko živiš in pri tem odkriješ, da te ne bodo uničile. Srce je večje od teh ran.

    Razumeti rane je samo takrat zdravilno, če to razumevanje služi srcu. Spustiti se v srce, ko si ranjen, pa ni lahka stvar; zahteva namreč, da se odpoveš mnogim vprašanjem. Vedeti hočeš “Zakaj so me ranili? Kdaj? Kako? Kdo?” Misliš, da ti bodo odgovori prinesli olajšanje, toda v najboljšem primeru ustvarijo le nekaj razdalje do bolečine. Odpovedati se moraš potrebi po obvladovanju bolečine in zaupati v zdravilno moč srca. V njem bodo tvoje rane našle varno zatočišče. Ko bodo enkrat sprejete, bodo izgubile svojo razdiralno moč in postale rodovitna prst za novo življenje.

    Predstavljaj si vsako rano kot otroka, ki ga je prijatelj prizadel. Dokler otrok kriči, besni in se skuša maščevati, ena rana vodi v drugo. Če pa otrok doživi tolažilni objem staršev, bo sposoben izživeti bolečino, se vrniti k prijatelju, odpustiti in zgraditi nov odnos. Bodi prizanesljiv do samega sebe in ko boš živel svoje rane, naj ti bo srce kot ljubeča mati.”

  14. zogca said

    Vsega ne morem najti. Tole sem našla: “Če je tisti, zaradi katerega nekdo trpi, vreden solz ali ne, je za trpečaga povsem nepomembno. Dejstvo je, da so ljudje, ki se nas dotaknejo v globine, pustijo sledi za vse življenje. Je dragoceno za tistega, ki je že prehodil celoten proces. Ampak o dragocenosti trpljenja govorit nekomu, ki skor da doživlja agonijo, je kot s kladivom po glavi.”

    Predvsem pa je ona zagovarjala pristop, da se moraš sicer sam pomagati, ampak da pa dokončno preboliš bolečine in travme (ki niso nujno posledica moških, lahko tudi staršev), če imaš srečo in zaživiš v tistem pravem odnosu, kjer si sprejet in ljubljen.

  15. Lynx said

    “Ampak o dragocenosti trpljenja govorit nekomu, ki skor da doživlja agonijo, je kot s kladivom po glavi.”

    Se strinjaš s tem?

  16. zogca said

    Absolutno se. Kaj je meni takrat, ko niti spala nisem in sem se kot zombi majala po svetu, pomagalo to, da so mi ljudje govorili, da se bom iz tega nekaj naučila??? To je tako, kot bi nekomu, ki se mu trga od lakote, razlagal, da 40-dnevni post telesu lahko samo koristi.

  17. Lynx said

    Potem se strinjaš tudi s tem da je trpljenje včasih dragoceno?

  18. zogca said

    Tako ti bom rekla. Kdor mi želi dobro, me bo osrečil in te prizadejal trpljenje.

  19. zogca said

    Yesterday – Beatles

  20. zogca said

    Help! – Beatles

  21. Lynx said

    “Razumeti rane je samo takrat zdravilno, če to razumevanje služi srcu.”

  22. zogca said

    Jaz sem se nehala truditi razumeti. Na vsake kvatre še malo izbruham tisti gnev, ki je še vedno v meni, sicer pa … Nimam kaj razumeti.

  23. zogca said

    Look away – Chicago

  24. trnovčanka said

    Zogca, se strinjam s tem, da moraš na začetku predelati svojo žalost in da brce prav nič ne pomagajo. Po enem letu žalosti je pa, vsaj meni, pomagala samo krepka brca v rit.

    Glede trpljena pa takole. Načeloma ne odobravam niti ne berem knjig za samopomoč. Sem pa po naključju, ko sem najbolj potrebovala razlago, naletela na knjigo Elisabeth Lukas z naslovom “Tudi tvoje trpljenje ima smisel”. Ti bom kar skopirala opis knjige:

    ***
    Vprašanje trpljenja je za vsakogar izmed nas eno najtežjih življenjskih vprašanj, tudi če ta hip živimo zadovoljno in brez skrbi. To je hkrati tudi vprašanje, na katerega ne moremo enkrat za vselej dokončno odgovoriti, ampak se moramo vsak dan truditi, da tudi sredi težav najdemo smisel svojemu bivanju. Elisabeth Lukas je teoretične zamisli profesorja Frankla, njegovo logoterapevtsko tehniko, bistveno obogatila na podlagi lastnih, izredno bogatih kliničnih izkušenj, poleg tega pa jo je postavila na trdna tla izkustvenega raziskovanja. Pri tem ji je pomagala njena človečnost, ki jo varuje pred tem, da bi se pogreznila v gole tehnicizme ali celo v manipulativne strategije, in ji daje moč, da ljudem, ki so ji zaupani, vrača izgubljeni nasmeh.
    ***

    Ob naslednjem obisku knjižnice ti priporočam, da si jo vzameš. To je bila edina knjiga v poplavi raznih “priročnikov” iz katere sem izluščila kak smisel.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: