Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Kdaj pride smrt?

Posted by zogca na januar 12, 2009

Gotovo veste, da se je ta konec tedna na naših smučiščih in cestah zgodilo več tragedij, v katerih so ugasnila mlada življenja. Nikakor ne bi želela, da na blogu “mrhovinarimo” po teh primerih in bolečini svojcev. To objavo pišem, ker sem med komentarji teh novic prebrala misel, ki je ne morem spraviti iz svojega “naravnega računalnika”. Ena gospodična oziroma gospa je napisala, da si vsak sam izbere način in kraj smrti. Da se rodimo, ker moramo na tem svetu osvojiti določene “lekcije”. Ko nam to uspe, smo svoje poslanstvo opravili in se zato poslovimo, umremo. Če se še tako trudim, da bi v takšnem razmišljanju našla kaj več kot poskus osmislitve smrti, mi to ne uspe. V smrti, vsaj po moje, ni mogoče najti smisla, če ne gre za slovo devetdesetletnika, ki odhaja po dolgem in polnem življenju. Kdaj pride smrt? Kdo odloča o tem, ali se bo nekdo poslovil še v plenicah, medtem ko bo nekdo drug dočakal visoko starost? Je to Bog? Je to usoda ali pa gre za neverjeten splet mnogih naključij, ki jih je preprosto nemogoče razumeti in je nanje tudi nemogoče vplivati?

22 Responses to “Kdaj pride smrt?”

  1. zogca said

    Lahko jaz začnem? Nagibam se k temu, da gre za splet naključij. Kdaj pa kdaj pomislim tudi, da ima mogoče prste vmes tudi nekaj, čemur pravimo usoda. Ups, pa mogoče sem zgoraj v objavi pozabila omeniti gene.

  2. webmaher said

    da ti je že naprej nekaj usojeno ne verjamem, da so pa naključja, ki se jih da razumet pa…v treh letih sem izgubil nekaj najdražjih😦

  3. zogca said

    Žal mi je. Jaz izgub ne prenašam ravno najbolje, zato o čem takšnem sploh nočem razmišljati. Laže mi je ob misli, da mene ne bi bilo več kot pa nekoga od meni najdražjih. Čeprav je to razmišljanje verjetno ultra sebično, ker če pa mene ne bi bilo, bi bilo pa mojim najdražjim hudo.

  4. John said

    da si vsak sam izbere način in kraj smrti. Da se rodimo, ker moramo na tem svetu osvojiti določene “lekcije”. Ko nam to uspe, smo svoje poslanstvo opravili in se zato poslovimo, umremo.

    Ne vem, kakšno lekcijo je potem imela na tem svetu tista punčka. Ali pa tisti 13 letni fant. Naključje? In če naključij ni? Kaj potem? Mogoče se pa prehitro sprašujemo o tem. Ker odgovor bomo tako na koncu vedno dočakali. Žal ga ne bomo imeli nikomur za povedat…

  5. zogca said

    Saj, za ta dva primera je tudi šlo v komentarju, ki sem ga povzela. Vendar nisem teh primerov hotela omenjati, ker se mi preprosto ne zdi prav. Brala sem, kako na nekaterih spletnih portalih (24 ur, pa so umaknili, RTS SLO) secirajo nesreče, kot bi reševali primere iz CSI.

    Misliš, da na koncu dočakamo odgovor? Po moje ne. Če se zadeva zgodi hitro, je tako ali tako časa premalo za karkoli. Če se dogaja počasi, pa je po moje bolj kot modrovanje o čemerkoli prisoten stran. Ampak to je samo moje razmišljanje, ki ni nujno pravilno.

  6. cija said

    meni se zdi takšno razmišljanje ravno tako debilno, kot tisto, da si vsak svoje starše izbere sam.
    Življenje je splet naključij, volje, sreče, smole… V smrti ni nobenega smisla, razen tistega, da je neizogibna. Da vsakemu rojstvu sledi tudi smrt. Enega doleti prej, drugega kasneje, mnogo ljudi prehitro, tu in tam pa tudi koga prepozno.

  7. Lynx said

    Žogca, same “težke” teme izbiraš.
    Lahko rečem samo to, da je smrt najbolj pravična stvar človekovega bivanja. Pa ne bi o tem, kdaj nastopi. Premalo vem.

  8. zogca said

    Kdaj pa moram.😉 Saj večino časa veseljačimo okoli tičev in seksa.:mrgreen:

    Žogca, same “težke” teme izbiraš.

  9. zogca said

    Če bi imeli možnost izbiranja, se verjetno nihče ne bi hotel roditi v najbolj revni vasici v Afriki, kjer ni ne hrane ne vode ne zdravil. Predvidevam. In se strinjam s teboj.

    ravno tako debilno, kot tisto, da si vsak svoje starše izbere sam.

  10. Nevenka said

    Redko se izrazim na tak način, a izjave takih “duhovnežov” so zame prfuknjenost brez primere vredne psihiatričnega zdravljenja.
    Po tej logiki so si tudi v Hirošimi ljudje kar združno izbrali atomsko bombo, da jih skuri. Ful so rabili lekcijo.
    Mislim, kretenizem brez primere.

  11. Nevenka said

    A veš Žogca, po tej logiki si si ti sama izbrala propad svoje ljubezenske veze in jaz svoje. Mislim za umret.
    Nimaš pojma koliko norcev prosto hodi okoli in kaj vse klatijo. Moj je imel za take ljudi milo oceno, da češ, da so večinoma “neškodljivi”. Pa se nisem ravno strinjala.

  12. zogca said

    Jaz jih nimam za prifuknjene. Jaz v takšnih teorijah vidim, kot sem že napisala, obupan poskus osmisliti smrt in pa življenje samo. Če gre za nekoga, ki žaluje in zelo trpi – takrat takšno razmišljanje razumem. Mogoče ga celo pozdravljam v določenih primerih, ko gre, na primer, za smrt otroka, ki je dejansko tako huda travma, da je brez “blažil” ne preživiš. Je pa res, da eni, verjetno iskoč ta “blažila” že vnaprej, predavajo, da bi bili srečni, če bi njihova žena in otroci umrli, ker to bi pomenilo, da so svoje poslanstvo opravili in se preselili na lepši kraj. Kot sem napisala, zame je takšno razmišljanje bergla. Če si takšno berglo sposodi nekdo, ki zelo trpi in komaj hodi, mi je to razumljivo. Malo manj mi je razumljivo, da nekdo, ki se mu ne dogaja nič slabega, potrebuje toliko “pomagal”. Ampak vsak po svoje.

  13. zogca said

    Pa si jo nisem. To je zame izbral nekdo, ki mu je bilo prav malo mar zame. Kako zelo malo mar, tega pa nisem vedela, dokler nisem nedavno slišala, kakšne laži okoli govori o meni in o najinem takratnem odnosu.

    Po tej logiki si si ti sama izbrala propad svoje ljubezenske veze in jaz svoje.

  14. Magi said

    Fant, ki se je ponesrečil na Golteh je bil moj strokovni kolega in skupaj smo živeli v študentu. V četrtek grem na pogreb, pa mi ni čisto jasno, da se je to zgodilo njemu in na takšen način. In seveda večni zakaj??? Morda res usoda….

  15. zogca said

    Ne vem, kaj naj napišem. Vse te tragedije so pretresljive že, ko se dogajajo nekomu, ki ga ne poznamo. Ko pa gre za nekoga … Usoda, verjetno, ali pa splet naključij. Prav tam bi se lahko znašel tudi kdo drug, pa se je on. Moje sožalje ob izgubi kolega.

  16. Magi said

    Iskrena hvala.Morda je to opomin nam vsem, da ni časa za popravne izpite in odlašanja v stilu “bom že ko bom imel čas”….ker ta čas lahko potem nikoli ne pride. Je pa zanimivo, da na pogreb, potem ko se seveda kaj zgodi, pa vedno pridemo in takrat imamo vedno čas. Jaz sem se odločila, da v letošnjem letu namesto ne vem kakšnih daril podarjam čas in ga poskušam čim bolj kvalitetno preživet s tisto osebo…
    Sem pa vesela, da sem te spet “našla”, ker te rad berem.

  17. trnovčanka said

    Jaz sem se odločila, da v letošnjem letu namesto ne vem kakšnih daril podarjam čas in ga poskušam čim bolj kvalitetno preživet s tisto osebo…

    Kako dobra misel. Sploh v časih, ko imamo vsi občutek, da moramo ne vem kam hiteti in ko ni časa za nič in za nikogar.

    Iskreno sožalje ob izgubi prijatelja.

  18. zogca said

    Tudi jaz sem vedela, da si me spet našla. Žal s tako žalostno zgodbo, kot si jo napisala, ampak upam, da se oglasiš tudi z veseljšimi. In prav imaš, večinoma živimo tako, kot bi imeli še več desetletij časa, pa v resnici ne vemo, ali ga res imamo. Saj smo še mladi, si mislimo. Je pa tako, vsaj te filozofije se jaz držim. Da se do ljudi, ki jih imam res rada, vedem, kot da jih jutri ne bo več. Ker sem bila priča travmam, ki jih ljudje doživljajo, ko se nekaj zgodi, oni pa so se prejšnji dan na tega človeka zadirali ali se z njim kregali. Pa čeprav globoko v sebi vedo, da jim ta človek tega ni zameril in da je odšel vedoč, da so ga imeli radi, vseeno … Dati čas, pozornost in ljubezen je veliko več kot dati darila, zato pozdravljam tvojo namero.

  19. Magi said

    Hvala draga dekleta, saj lahko tako rečem, mar ne? Hvala za te besede in, da smo se “našle”. Seveda se bom še oglasila, pa kaj pomodrovala, kaj dodala.Prihaja pomlad, včeraj sem bila v Kp in je bilo 7 st na sončku…

  20. zogca said

    Komaj čakam pomlad, komaj čakam. Vsaj marec, če že maj ne. Ko diši po rožcah in travi. Pa dnevi so daljši. In nič več ne zmrzujemo. Joj, pa saj mi že sedem stopinj dela skomine.😉

  21. Janis said

    Ena gospodična oziroma gospa je napisala, da si vsak sam izbere način in kraj smrti. Da se rodimo, ker moramo na tem svetu osvojiti določene “lekcije”. Ko nam to uspe, smo svoje poslanstvo opravili in se zato poslovimo, umremo.

    Osebno mislim, da so vsa taka prepričanja dvorezen meč. Čeprav se z njimi v omejenem obsegu morda kdaj celo strinjam. To pa zato, ker hočeš nočeš spodkopavajo empatijo med ljudmi, čeprav morda na začetku tako subtilno, da tega niti ne zaznamo. Če si vsak v detajle izbere svojo usodo, potem je preprečevanje nasilja in trpljenja nad nekom drugim pravzaprav greh. In to je teza, s katero se nikakor ne morem strinjati. Če si je otrok sam izbral, da se bo rodil nasilnim staršem, ker je njegova lekcija, da se “nauči, kako je biti žrtev”, je vsaka odstranitev otroka iz tega nasilja kobajagi napačna. Če si otrok izbere, da bo umrl tako, da se bo zadušil, je vsak moj poseg, da to preprečim, napačen. Če si je ženska izbrala, da bo brutalno posiljena, ker to lekcijo rabi, je od mene očitno najbolj prav, da se obrnem stran in se delam, kot da ničesar ne vidim.

    Hvala lepa.

  22. zogca said

    Na ta način pa sploh nisem razmišljala, ampak imaš prav. Zdravniki, policija in podobni so potem ne samo odveč, ampak nebodigatreba, ki ljudem onemogočajo, da bi živeli tisto, kar so si izbrali.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: