Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for december 2008

Jokam …

Posted by zogca na december 25, 2008

Advertisements

Posted in Glasba | 183 komentarjev »

Bi morala ob božiču koga treščiti po gobcu?

Posted by zogca na december 24, 2008

Ne vem, kje naj začnem. Naj začnem na koncu in zaključim z začetkom? Ali naj začnem na začetku in, kot se spodobi, končam z zaključkom? Začetek bi bil papežev nagovor kuriji, zaključek pa moje vprašanje, ali moram, kajpak v dobro človeštva, ob božiču treščiti po gobcu kakšnega homoseksualca.

Letošnji božič je očitno v znamenju ekologije. Vse lepo in prav. Ampak je žal ta ekologija dobila dve veji, ena je ekologija okolja, druga pa ekologija človeka. Ekologija okolja bo potekala na naslednji način. Božično drevo na Trgu sv. Petra v Vatikanu bodo po božično-novoletnih praznikih reciklirali in iz njegovega lesa izdelali igrače za revne otroke. Je sploh kdo, ki tega ne pozdravlja? In potem je tukaj še druga ekologija, ekologija človeka. Za katero resnično upam, da je ljudje ne bodo pozdravljali. “Cerkev bi morala ljudi zavarovati pred samouničenjem. Potrebujemo nekakšno ekologijo človeka. Tropski gozdovi zaslužijo našo zaščito. Vendar človek kot stvaritev ne zasluži nič manj. Kot je treba zaščititi gozd, je treba ljudi zaščititi pred homoseksualnostjo,” je dejal papež Benedikt XVI. Zanj so homoseksualci očitno ekološki problem. Jaz pa sem, očitno zmotno, mislila, da je božič čas miru in ljubezni.

Zdaj se odpravljam v trgovino. Kajpak s svojo ekološko vrečko. Varujem okolje. Vendar se sprašujem, ali je to dovolj, kajti s tem rešujem samo okolje. Bi bila mar morala po gobcu treščiti kakšnega homoseksualca in pomagala reševati tudi človeštvo? In če naletim na biološkega ter temu primerno razgradljivega homoseksualca, kaj potem? Jaz pa sem mislila, da bo danes moja edina dilema, kateri kruh naj kupim, Jelenov ali Krjavljev. Šment!

Posted in Nesmisli, Trnek | 71 komentarjev »

Po rojstvu ne diši, le po trohnobi …

Posted by zogca na december 24, 2008

NA BOŽIČNI VEČER

Ni jaslic, ni drevesca v naši sobi,
odela bela zima ni poljano,
po rojstvu ne diši, le po trohnobi
in siva megla pada nad Ljubljano …

O, kje ste, časi neskaljene sreče?
Opojno nam kadilo je dišalo,
radost vzbudile so prižgane sveče,
da sleherno srce je vztrepetalo.

Le nekaj nam spominov je ostalo,
prepolne so bolesti naše duše
in v naših srcih je ljubezni malo.

O, sveta noč, pod nizko belo streho!
Kaj mi ne bo več srce dočakalo,
da ranjenemu bila bi v uteho?

Vera Albreht

Posted in Poezija | 35 komentarjev »

Izgubljena lastovka …

Posted by zogca na december 24, 2008

KOLIKOKRAT

Kolikokrat se vrnem
v svoje gnezdo,
kolikokrat se potikam ob obali,
izgubljena lastovka sem,
moj let je poniknil v krutosti.
Koliko neznanih sporočil
sem pozabila,
koliko težav,
koliko grenčice!
Kako brez poleta čez ocean?
Mar ni zakon narave,
da lastovka umre,
ko ne more vzleteti z jato,
ali takrat, ko jata vzleti
in nanjo pozabi?

Irena Žerjal

Posted in Poezija | 17 komentarjev »

Utvara, da nisi živel zaman!

Posted by zogca na december 23, 2008

UTVARE

Ne zadrži jih,
naj tiho odidejo,
preden se prižgo
večerne luči.
Pomagaj jim,
beračicam,
če katera izmed njih klone
pod bremenom cunj,
da ti ne obsedi
na pragu!
Ne vabi jih nazaj,
saj se ne bodo več vrnile,
ne poslušaj
njihovih laskavih besed!
Naj gredo
in naj ne vedo,
da so ti strle srce.

V tvojem praznem domu
bo ostala ena sama,
ki te bo spremnila
prav do konca poti,
utvara,
da nisi živel zaman.

Ludovika Kalan

Posted in Poezija | 84 komentarjev »

Kako srce boli!

Posted by zogca na december 23, 2008

IŠČEM TE

Kako boli srce, odkar sem sama,
odkar še z dušo išče
trudni te korak.
Ne morem pozabiti,
kar med nama bilo je lepega,
ko šepetal je mrak.

Vse dneve je oskrunila črnina,
srce samotno
kliče te še v molk noči.
Odzvala klicem se je bolečina
in mi z dlanjo
zasenčila je luč oči.

In vendar kljub samoti
nisem sama,
še, še počiva v meni
tvoj obraz sladak.
In pozabila te ne bom,
ko jama pripne mi na srce
prsti za žalni trak.

Ada Škerl

Posted in Poezija | 18 komentarjev »

K vragu lepota, mene zebe!

Posted by zogca na december 22, 2008

Pravijo, da je treba za lepoto tudi potrpeti. Puljenje dlak. Potrpim. Vse, kar je povezano z lasmi. Potrpim. Petke. Potrpim. Občasno, ampak vsekakor ne zadnje leto in pol, potrpim tudi lakoto, da se lahko spravim v luštne cunje. Ko pridejo ledeni dnevni, kakršni so se začeli v soboto, si pa rečem … K vragu lepota, mene zebe!

V soboto sva se z Jovanko odpravili na pokopališče in potem po nakupih v BTC. Zgroženi sva prišli do zaključka, da je temperatura občutno padla. In četudi sva se večino časa greli znotraj City Parka, sem se jaz tistih nekaj minut pod vedrim nebom tresla kot šiba na vodi, pa tudi zobje so mi šklepetali. Vendar je bilo najhujše zmrzovanje šele pred menoj. Ko sva z do konca napolnili voziček, sem se odpravila v mesto. Najboljši prijateljici sem namreč obljubila, da bom prišla pred Mestno hišo poslušat koncert pevskega zbora njene nečakinje. Po petih minutah sem bila že povsem zmrznjena, vendar sem morala prijateljico in njenega bratranca počakati še kakšnih deset, petnajst minut. Zapodila sem se med stojnice. Upala sem, da bo kje tudi kakšna, kjer strežejo hrano in pijačo ter seveda imajo plinske buče. Našla sem jo. Na tržnici. Priznati moram, da so imeli zelo zanimiv glasbeni izbor. Vrteli so Druže Tito, mi ti se kunemo in Hej, slovani. Za silo sem se ogrela, potem pa sem šla vohljat okoli drugih stojnic. Še dobro. Kajti našla sem prav takšne rokavice, ki sem jih želela zadnjih nekaj let. Volnene in še podložene. Ter prešite z usnjem v tistem delu, kjer se roka oprime volana. Odrezane na polovici prstov, da lahko kadim, ampak s pokrovčki, da prste lahko pokrijem, ko jih več ne potrebujem. Kakšen izum. Pisan prav meni na kožo. Zadovoljno sem mahala s svojo vrečko, ampak sem bila že čez pet minut spet pri isti stojnici. Gospod, mi lahko odrežete etiketo in ločite rokavici, da si jih nadenem? Z veseljem mi je ustregel ter se pozanimal, ali me res tako zelo zebe. Zelo, gospod. Hotel me je peljati na vroč čaj, ampak kaj, ko ni mogel zapustiti stojnice. Saj ne bi šla, bil je kar nekaj let starejši od mene. Ampak ko se treseš in šklepetaš z zobmi, se ti zdi luštno, da si tudi v tako neuglednem stanju nekomu ljubek. Potem smo poslušali koncert, po koncertu je sledil še sprehod, na kratko gretje v moji najljubši restavraciji in še zmrzovanje do avtomobila. Ne vem, koga je bolj zeblo, mojo prijateljico ali mene, ampak odločila sem se … Dokler bo tako zelo mrzlo, gredo lepota in plaščki v omaro. Ven pa je prišla moja najtoplejša bunda. Nekoč davno sem zanjo odštela zajetno vsoto denarcev in je eno mojih najljubših oblačil. Tako zelo je namreč lepa. In hkrati ogromna. Včasih se sicer spomnim, da je moj predbivši fant govoril, da je ne bi smela nositi, ker sem v njej povsem brez oblike … Ko me zebe, mi je prav vseeno za vse. Za lepoto. Za obliko. Za mnenja drugih. Če me zebe še bolj, si na glavo nadenem tudi kapuco.

In zdaj imam tudi rokavice … Zakaj so tako pomembna pridobitev? Moj volan je pozimi leden. Četudi takoj vključim gretje, iz avta še precej časa piha samo mrzel zrak. Jaz pa roke tlačim v rokave bunde ali plašča in se prek »posrednika« dotikam volana. Kajpak tako ne gre in do prvega križišča se sprijaznim z mrazom ter se s golimi rokami dotaknem ledene površine, kajti moram zaviti. In moje avtomobilsko petje, ki je že samo po sebi obupno, je zahvaljujoč tresenju in šklepetanju z zobmi verjetno naravnost tragično. Če bi me kdo posnel, bi mu bila morala za posnetek izročiti vse svoje premoženje. Ne, samo te sramote ne. Volan in avto sta ponavadi topla šele takrat, ko sem že sto metrov pred ciljem.

Tako je videti moj boj proti mrazu. Ki se mu sicer najraje izognem s tem, da preprosto ostanem doma. Vendar to kdaj ni mogoče. Včasih pa si tudi zaželim ven, v družbo meni dragih ljudi.

Kupila sem vsa darila. Zdaj se moram samo še odpraviti v klet po smrečico, jo okrasiti, darila postaviti pod njo in Dedek Mraz, po imenu Žogca, bo pripravljen na najdaljšo noč.

Posted in Življenje | 24 komentarjev »

Tiho si korak obrnil!

Posted by zogca na december 22, 2008

MOJ VRTNAR

Bil si mojih juter zarja,
rosa, vetrič v vročih dneh,
roka blagega vrtnarja,
nosil cvetje si mi v dlaneh.

Si v nočeh mi nosil sanje,
zvezde tkal si na nebo,
tvoje mi je šepetanje
zlilo sij vseh sreč v oko.

Ko na gredice pogrnil
rdečih rožic si škrlat,
tiho si korak obrnil,
drugih rož si šel iskat.

Druge deklice milina
zdaj s teboj gre v novi svet,
nič ne moti te bližina
mojih gred oveli cvet.

Le po srečni cesti hodi!
Mlad si, lep je njen obraz,
dragi moj, prepričan bodi,
kmalu zveneta kakor jaz!

Milka Hartman

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Slovensko-hrvaška vojna na spletu!

Posted by zogca na december 21, 2008

Ko je slovenski premier Borut Pahor sporočil, da bo Slovenija dala veto na hrvaška pristopna pogajanja, se je na spletu vnela prava vojna med “nami” in “njimi”. Odprtih je več bojišč. Komentarji pod novicami na spletnih portalih informativnega značaja. Komentarji na spletnih straneh časopisov. Forumi. Blogi. In nenazadnje virtualna različica življenja, Facebook. Aktivno sodelujete v teh bitkah ali ste mogoče opazovalec in jih berete? Menite, da ti spletni bojevniki lahko karkoli dosežejo ali pa gre samo za praznjenje in izražanje jeze nad drugo stranjo? Kaj mislite, kako se bo končal slovensko-hrvaški spor? Tisti pravi, ne spletni.

Posted in Politika, Trnek | 19 komentarjev »

Kar je bilo, je bilo …

Posted by zogca na december 21, 2008

BOLEČINA

Kar je bilo, je bilo
in odveč so sanje.
Dan je dan, a večer večer.
Spet bo vsakdanjost
zožila to majhno,
smešno življenje
v pretesen okvir.

Kar je bilo, je bilo.
Več ne more biti.
Prisojen je enodnevnicam
samo en dan.
Kar je potem,
je le boleče ugašanje,
a mrak v čakanju noči
še vse bolj teman.

Kar je bilo, je bilo.
Vzvalovala sta vala pomladna
v ljubeč dotik.
V solzah pršečih razšla sta se.
Nemirna gladina zrcali sveta
in ljudi iznakažen lik.

Ivan Minatti

Posted in Poezija | 20 komentarjev »