Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Kompromisi, pot do sreče ali pekla?

Posted by zogca na december 20, 2008

Žena bi imela dva otroka, mož ne bi imel nobenega. Skleneta kompromis in se odločita za enega. Žena bi živela v samem središču Ljubljane, mož bi v gorah. Skleneta kompromis in se odločita za predmestje Ljubljane. Žena bi rdečega BMW-ja, mož bi modrega Saaba. Skeneta kompromis in se odločita za Volvo škrlatne barve. Kajpak, na kompromis pristanemo, ker se nam zdi, da bomo na ta način iztržili vsaj nekaj, kajti sicer bi tvegali, da ostanemo praznih rok. Nam ta vsaj nekaj prinese srečo ali pa je ta vsaj nekaj v resnici pekel, kajti nikoli ne dobimo tistega, kar si želimo?

70 Responses to “Kompromisi, pot do sreče ali pekla?”

  1. asdf said

    oj!
    hm, ko si navajen razkošja samozadostnosti, je težko razmišljati o dvojini. meni je fajn bit sam. ne maram kompromisov in sem zahteven in nepopustljiv človek. od drugih pričakujem toliko kot od sebe….
    ko sem zaljubljen prevečkrat pozabim nase in želim drugemu ugajati in ugoditi do neskončnosti. to se ponavadi ne konča dobro. zato sem raje sam. me pa včasih popade hrepenenje po bližini in takrat sem žalosten. se mi zdi, da se vedno bolj poznam in razumem. in vem, da živim svoje enkratno in neponovljivo življenje. včasih je lepo, včasih neznosno. pravzaprav sem zadovoljen in hvaležen, da je bilo in je takšno kot je…
    ajt- lepo bodite, žogajte se;-)

  2. Nevenka said

    Po mojih izkušnjah kompromisi vodijo v največjo človeško bedo kar je je. Čisto brez sicer najbrž ne gre, ko so del drobne komunikacije, a kompromisi o pomembnih stvareh pomenijo, da se ne zavzemaš zase in se odpovduješ lastnemu življenju. Te pravice pa od tebe nima nihče zahtevati.

  3. Nevenka said

    Najhujši je tisti: bom ostal, saj mi ni tako zelo hudo. Ko nekje občepimo popolnoma otopeli.
    Pa naj bo to služba ali zveza.
    Pa ostenš ve neki službi, ker si razložiš, da je itak povsod tako in ostaneš v nekem zakonu in si misliš, da sčasoma itak vsak zaton tak rata. In si razloziš, v tej službi sicer ne zaslužim dobro, je pa šef v redu. In si misliš, žene sicer ne ljubim, a živiva mirno brez prepirov…Ti notranji kompromisi, ki jih človek naredi sam s seboj, so najbolj nevarni. Še posebej, ker si znamo izmišljati miljone izgovorov samo zato, ker se ne upamo ničesar spremeniti.

  4. zogca said

    Dobro jutro! Ne vem, kaj mi je, ampak ne morem več spati do poldneva. Upam, da se bo to na popravilo, ker ne maram zgodnjega vstajanja. 😦

    Nevenka, to, če čemer pišeš, gre pod “sicer bi tvegali, da ostanemo praznih rok.” Je pa tako. Vprašanje je, ali so naše predstave o tem, kakšen naj bi bil zakon, sploh prave. Pred nekaj dnevi sem brala na spletni strani RTV SLO o tem, kako televizija in filmi v nas vzbujajo občutek, da je zakon nekaj, kje živiš v rožcah in na oblakih. Pa temu seveda ni tako. Pa drugi strani … Če imaš občutek, da tvoje želje niso zadovoljene in da je vse en sam kompromis ter ga moraš sklepati ne samo s partnerjem, ampak tudi sam s seboj … Vse to vodi v frustracije, kar pa je, če grem po zgornjem vprašanju, pekel. In ne sreča.

    Je kompromis, da mi mož ne more ponuditi velike hiše, pred katero stoji bazen? Terenca znamke Volvo? Zraven pa še seksa dvakrat na dan? Je to kompromis ali samo realnost?

  5. zogca said

    Asdf, všeč mi je ta tvoj žogajte se.😉 Seveda, ko imaš nekoga rad, ga skušaš sprejemati takšnega, kakršen je. In to od tebe zahteva določene prilagoditve. Zadeva ne more furati, če vsak vleče na svojo stran. Je pa tako, če se prilagaja eden, drugi pa ne … In eni ljudje so v smislu “če ne bo po moje, potem grem”. Seveda ne takoj, prej poskrbijo, da te “navlečejo nase” in potem ko si ves zaljubljen … Raje se malo podrediš, kot izgubiš. Čeprav te nekdo, ki je te pripravljen zapustiti za vsako malenkost, tako ali tako nima rad.

  6. Jazz said

    Jutro!:-)
    Dokler občutimo kompromis kot sprejemanje,ok.Prilagajanje ali celo podrejanje sta pa pot v pogubo.

  7. cija said

    sem že včeraj na forumu vprašala, pa ni bilo odgovora:
    če je kompromis ena od slabših variant, kaj je potem boljše:

    Določit, kdo ima pravo glasanja, ali iti narazen takoj, ko imaš o par stvareh kontra mnenje?
    Sicer je pa res, da pri par temah kompromisov ne more bit. Lahko je kompromis med tremi in petimi otroki, ne more bit pa med nič in x.

  8. lynx said

    To o čemer govori Nevenka je večna dilema; bolje vrabec v roki, ali golob na strehi. Večina ljudi se odloči za prvo, kar je dejansko kompromis. Tisti notranji.
    Drugače je s kompromisi v odnosu. Nasprotja se privlačijo. Morda res, a le za kratek čas. Zato je verjetno najpametneje izbrati človeka, ki ima podobne vrednote, načela, potrebe in želje kot mi. Tako se možnost za konflikte pri zelo pomembnih odločitvah zminimalizira. Majhni kompromisi pa so itak nujni in travm ne povzročajo.

  9. lynx said

    In še nekaj bom napisal, kar mi bodo predvsem ženske oporekale.
    Moja opazka je, da je v uspešnih razmerjih, ki že leta štimajo, ponavadi vedno en “šef”. Največkrat moški, včasih tudi ženska. Ali pa si komando vsaj razdelita po področjih. Tukaj naredi popolna demokracija več škode kot dobička, dela nemogoče kompromise.
    Ženske odmancipirajte se!😉

  10. maxi said

    “Nasprotja se privlačijo. Morda res, a le za kratek čas. Zato je verjetno najpametneje izbrati človeka, ki ima podobne vrednote, načela, potrebe in želje kot mi. Tako se možnost za konflikte pri zelo pomembnih odločitvah zminimalizira. Majhni kompromisi pa so itak nujni in travm ne povzročajo.”

    Če bi tole prebrala Alenka(moja prijateljica), bi rekla, da sem napisala jaz.
    Lynx podpišem 2x!

  11. maxi said

    lynx Says:
    “…v uspešnih razmerjih, ki že leta štimajo, ponavadi vedno en “šef”. Največkrat moški, včasih tudi ženska. Ali pa si komando vsaj razdelita po področjih. Tukaj naredi popolna demokracija več škode kot dobička, dela nemogoče kompromise.”

    Spet podpišem!

  12. lynx said

    Tudi pri seksu ne moreta biti oba hkrati zgoraj.😉

  13. Nevenka said

    Lynx, jaz se popolnoma strinjam s teboj. Tudi o delitvi glavne besede. Čista demokracija vedno in povsod je lahko problematična. Sem ženska z izoblikovanim pogledom na svet, ne pa s togim pogledom. Še ga spreminjam. Ne sodim med feministke.
    Jaz bi bila na smrt srečna, če bi se v kakšni stvari lahko naslonila oziroma zanesla na ljubega človeka. Nalašč se izogibam besedi partner. Sem že toliko časa sama, da sem se je začela bati.Sploh ne vem več, če si želim skupnega življenja z nekom. Zelo srčno sem si želela polno čustveno razmerje.
    Če bi zelo fantazirala, bi si najbrž želela, da z mojim ljubim živiva v hiši z dvema stnovanjema. In se obiskujeva. A na tak način ohraniva suverenost v svojem življenju. Dovolj skupaj bi bila, da bi si pomagala, dovolj narazen, da se ne bi motila, dovolj skupaj, da bi se lahko ljubila in dovolj narazen, da se ne bi naveličala drug drugega. Saj morda fantaziram, zgolj zaradi moje lastne življenjske izkušnje…a vendar. Tako bi odpadlo določeno kompromisarstvo. In občutek stalnega prilagajanja. Nimam v mislih odprtega razmerja. To pa ne. Zelo ljubeče, monogamno razmerje imam v mislih.

  14. Nevenka said

    Jaz družine ne morem več načrtovati, zato mi je ta koncept sprejemljiv in blizu. Družina zahteva drugačne ureditve zaradi otrok. A je tudi v družini zelo zdravo zagotavljanje osebnega prostora, tudi za otroka. Če se le da.

  15. vlatka said

    žogca,

    kompromisi morajo biti. Lahko so pa taki: ostaneta v središču Ljubljane, pa kupita modrega Saaba 😀 😀

    V vsakem primeru, mora biti vsaj kakšna izpolnjena želja od vsakega. 🙂

  16. piff said

    Kompromisi in prilagajanje v partnerstvu.
    Zanimiva tema, se kar strinjam z Lynx.
    Imam na srečo partnerja s katerim imava podobne nazore, vrednote, način življenja, tudi prihajava iz podobnega okolja. In verjetno se zaradi tega močno zmanjša pogostost konfliktov.
    Ker pri nama je bilo jasno, da ne bova živela nikjer drugje kot v Ljubljani in to čim bližje centru, da bova imela otroke in da ne bodo hodili v cerkev. Kraj bivanja, otroci in ateizem, so zame tri odločilna področja življenja, kjer bi verjetno zelo težko sklenila kakršen koli kompromis. Na srečo mi ga ni bilo treba. Tako, da v bistvu ne vem, ali bi se lahko prilagodila, ali ne. Mislim, da ne.

  17. maxi said

    Nevenka Says:
    “Po mojih izkušnjah kompromisi vodijo v največjo človeško bedo kar je je. Čisto brez sicer najbrž ne gre, ko so del drobne komunikacije, a kompromisi o pomembnih stvareh pomenijo, da se ne zavzemaš zase in se odpovduješ lastnemu življenju.”

    Nevenka tudi tole podpišem.

  18. zogca said

    Evo mene, prezebla do konca. Pijem vrel kakav, termo pečka pod noge. Da se odtalim.😉

  19. zogca said

    Z lynxom se ne strinjam o tem, da je večkrat moški tisti, ki komandira. Ne, to ne drži. Tale Trnek je tako ali tako nastal kot posledica večnih tem na forumu o tem, koliko otrok bomo imeli. Kaj misliš, čigava pretehta v večini primerov? Če misliš, da moška, se motiš. Mene osebno to moti. Da moški sploh več niso moški in ne znajo voditi družine, ampak se z ženami prerekajo kot bi bile njihove matere. In potem, enako kot materam, nagajajo. Če se, ko se vrneš oz službe, vržeš na kavč ali podaš v lokal, od tebe pa ni nič, potem si težko glava družine. Hiše se kupujejo tam, kjer želijo ženske. Tudi avtomobili se že kupujejo po njihovih željah. Odločajo o številu otrok. In ne, temu sploh ni kriv feminizem. Ampak to, da so moški pripravljeni vse prepustiti ženski, da jim one v zameno za to dovolijo, da ostanejo večni otroci.

  20. zogca said

    Še to bom dodala. Sklenem kompromis o številu otrok. O avtomobilu. O televizorju. O počitnicah. O vsem sklenem kompromis. O eni stvari pa ne. In sicer o Ljubljani. O tem se ne pogajam z nikomer. Ne grem v manjše mesto in ne grem na vas. Ni se rodil ta junak.

  21. Nevenka said

    Saj zato sem pa jaz rekla, da bi se z veseljem naslonila nanj. To bi pomenilo, da mu zaupam. Da se bo odraslo in zrelo odločal v skupno dobro. Ne samo svoje. Ženska resnično ne more biti partnerjeva mama. Čim je pa mama, je ne spoštuje na pravi način.
    Tačno tako kot pravi Žogca. In iz tega razloga je tudi zvestoba velik problem. Je pa tak moški osvinčen s krivdo. Po lastni izbiri, pa še ženska, ki sprejme vlogo mame to namerno naredi, ker ga vseeno noče izgubiti. In ji ustreza moralno nadrejena vloga.
    Ko sem spoznala take zveze, manipulativne do kraja, se mi je pa zakon na splošno kar malo zagravžal. Tudi v taki zvezi margolijo kompromisi kot gnilobne bakterije.

  22. zogca said

    Jaz sem temu svojemu govorila. Imela sem prej fanta, ki je vse prevalil name. Vse, obveznosti, odločitve, vse name. In jaz sem mu povedala, da dejansko hočem moškega, ki me bo na nek način vodil. In sem mu tudi prepustila odločanje o vsem. Ampak če sodim o tistem, kar je on pozneje blebetal, je bilo njega strah, da bo vse po moje. Kaj je bilo v najini zvezi po moje, to ve samo on. Ko sva šla na počitnice, me je spraševal, kam hočem. In sem mu rekla, naj se sam odloči. Ko bo pripeljal tja, bom vedela, kako se je odločil. Niti vprašala ga nisem. In zato sem tako zelo jezna, prav besna, da se potem izgovarja na takšne stvari in blebeta okoli, da me je zapustil, ker je čutil, da bo vse po moje. Patološki lažnivec.

  23. Nevenka said

    Vidiš, Žogca, meni pa to ni tak problem, dom bi imela kjerkoli, samo da bi imela ljubezen. Vse bi si uredila in se prilagodila, ker mi ni tako pomembno, da bi to občutila kot sklepanje kompromisa. Kompromis ima v sebi odpovedovanje nečemu. Če na nekaj nisi tako zelo navezan, to ni odpovedovanje.

    Ljudje smo različni, na srečo. Je pa dobro biti pozoren, ko spoznavaš človeka, da vidiš na kaj je močno navezan in česa nikakor ni pripravljen spremeniti brez velike muke in na dolgi rok s tiho zamero, ki bi ti jo ob priliki vrgel v glavo. Taka reč nikamor ne pelje.

  24. zogca said

    Nobenemu moškemu nočem biti mama. To mi je nekaj najhujšega. Žogca, kaj, kako, kam, zakaj, nenehno neka vprašanja. O ničemer se ne more odločiti sam, za vse potrebuje potrditev. Kajpak, tudi zato, da potem, če se je narobe odločil, ima prikladnega krivca.

  25. Nevenka said

    Veš čemu se jaz ne bi več hotela odpovedati. Lastnemu stanovanju.
    Vsaj garsonjero bi hotela imeti in obdržati iz čiste previdnosti, da imam kam iti, če mi bi bilo v zvezi težko.
    Če bi prišlo do skupnega življenja. Nikomur nikdar več ne bom toliko zaupala, da bi vse vložila v skupno imetje.
    Že tako imam zadržke do čisto skupnega življenja.

  26. zogca said

    Jaz povem po pravici. Jaz sem temu svojemu popustila pri vseh vprašanjih. Ko je slišal, da sem za koruzništvo, mu je to bilo nesprejemljivo. Je rekel, da se bova poročila. Potem je rekel, da se bova poročila cerkveno. Prav. Potem je rekel, da bodo otroci krščeni, prav. Potem je rekel, da bodo otroci hodili v verouku. Prav. Če pa bi mi rekel, da grem živeti ven iz Ljubljane, v tisto njihovo hišo s celo familijo v njej, ne, to pa ne bi bilo prav. Tista sredina pa ni zame in bi jaz tam umrla. Pa saj je vseeno, ker je vse zgornje našteto bilo samo nakladanje in nič od tega on ni resno mislim. Po lastnem priznanju. Kajti pred kratkim se je zagovoril, da se je on samo z eno punco videl v tistem “skupaj se bova postarala”. Kar lahko pomeni samo to, da se z naslednjimi šestimi ni videl. Verjetno pa jim je držal enaka predavanja kot meni. Ali če hočeš – vlekel jih je za nos.

  27. zogca said

    To tako ali tako, jaz svojega stanovanja prodajala ne bi. Bi pa šla živeti v drugo stanovanje, če bi bilo treba. Dokler bi to res bilo stanovanje in ne nadstropje v hiši njegovih staršev. Takšnih stvari pa se ne grem. Svoje stanovanje bi oddajala. Odlično, veš, koliko je do denarja.

  28. Nevenka said

    Ja, na temo vizije o zvezi lahko moški močno manipulirajo.
    Težko priznajo, da so žrtve lastnega ida in jih iskrena čustva ne zanimajo preveč. Sem kar dosti takih že spoznala.

  29. zogca said

    Tukaj je šlo za to, da je nekaj časa njemu bilo pomembno, da bi jaz bila povsem očarana z njim in ga na smrt ljubila. Ko je vse to dobil, to, za kar si je prizadeval, je pa spizdil. In bo zdaj z istimi psihološkimi igricami lovil neko drugo žensko. Ker jaz ne verjamem, da je vse to predaval samo meni. Gotovo je že kje prej vse to zvadil.

  30. lynx said

    Žogca, pisal sem o uspešnih razmerjih, ki že leta štimajo. Ti si zadevo posplošila. Zveza v kateri mož ni več mož in žena kljub “nadvladi” ni zadovoljna, ni uspešno razmerje.
    Moški se, po vašem mnenju, še premalokrat zanimamo za gospodinjstvo, medtem ko se nekatere ženske vtikajo v zadeve o katerih nimajo pojma. Ali komplicirajo v smislu, da se mora pokrov straniščne školjke v kopalnici, barvno skladati z zaveso v dnevni sobi in podobne oslarije.
    Pogoj, da eden od partnerjev prepusti večino odločanja drugemu, pa je zaupanje.

  31. zogca said

    Lynx, oprosti, ampak … Takšna razdelitev je dandanes nepravična. Skrajno. Na ženska in moška dela. Zakaj? Vzemimo družino, ki živi v bloku. Moški ne bo kosil trave, ker je ni. Ne bo popravljal ograje, ker ne ni. Ne bo pleskal fasade, ker pač za to poskrbi upravnik bloka. Enako velja za streho. Avta v teh časih tudi ne more popravljati, ker je že skoraj vse na elektroniko. Kaj mu potem ostane? To, da avto enkrat na leto pelje na resgistracijo. Oprosti, ampak to ne odtehta vsakodnevnega pomivanja posode, kuhanja, likanja, sesanja, brisanja tal in podobnega. In tega, da zna povedati, kateri računalnik ali televizor je bolje kupiti. To nima nič opraviti z mojo izkušnjo, jaz takšnih “seksističnih” težav nisem imela. Ko pa berem vsega naveličane MON-ovke, mi je jasno, da je to v premnogih primerih stalna praksa. Moško delo je valjanje po kavču, žensko vse drugo.

    Seveda sem mu zaupala. In kaj je naredil? Peljal naju je pred strelski vod. Vse je uničil, vse.

  32. Janis said

    No, jaz pa sem feministka in mimam pojma, zakaj se ženske tej oznaki izogibate, kot da je nevemkakšna sramotna ali škandalozna oznaka.

    Imam tudi drugačen pogled na te kompromise od Žogce. Večno kompromisarjanje na dolgi rok uniči vsako zvezo, prav tako večna igra “jaz odločam, ti se pa prilagodi”. Tisti pari, ki ugotovijo, da se morajo nanstop kompromisarit ali kjer mora nonstop eden popustiti, drugi pa odločati, sploh ne bi smeli obstajati. Ker to pomeni, da je med partnerjema tako malo kompatibilnosti, da zveza lahko samo životari, zares zadihat pa ne more.

    Dva kompatibilna človeka imata mogoče razliko v mišljenju, ali se glede na razmere odločiti še za tretjega otroka ali ne. Eden, ki gleda na željo, bo bolj za. Drugi, ki gleda recimo bolj na finance in zunanje okoliščine, bo bolj proti. Ampak kompatibilna sta v tem, da si tretjega otroka načeloma oba želita in sta tudi pripravljena poslušat argumente drug drugega. Mogoče bosta v pogovoru ugotovila, da je želja po tretjem res realno neodgovorna, ker recimo že dva komaj preživljata. Mogoče bosta ugotovila, da ima strah prevelike oči in da si tretjega objektivno lahko privoščita in da življenja ne moreta podrejati “kaj bo, če bo” v najbolj črnem scenariju. Seveda bo objektivno gledano od zunaj “zmagal” eden, ampak v resnici sploh ne gre za kompromis, ampak reality check med partnerjema. Furati zvezo ni enostavno, zato je zelo pomembno, da poleg čustev že v osnovi obstaja tudi določen enak pogled na pomembna vprašanja. Zato, ker imeti nenehno opozicijo v vseh pomembnih vprašanjih je mogoče fajn in rajcig za neobvezno šestmesečno fukeraško zvezo, za dolgoročno partnerstvo pa preprosto nemogoče.

    Dva nekompatibilna človeka se niti v željah ne ujemata, pogosto se pa povrhu še ne znata pogovarjat in nimata iskrenih čustev drug do drugega, ker smo ljudje tako narejeni, da določeno mero kompatibilnosti že podzavestno iščemo. Če je ne, pomeni, da skozi zvezo rešujemo neke nerešene travme iz preteklosti, da podzavestno z nobenim ne znamo funkcionirat brez večnih konfliktov in je partner kot oseba v resnici na drugem ali celo tretjem mestu. Zato se seveda lahko tako zvezo fura samo na zgoraj omenjena načina.

  33. zogca said

    Janis, pri meni je tako … Zaradi samega dejstva, da si ne želim komplicirati življenja za vsako ceno, se zaradi določenih stvari ne obremenjujem. Rečem pa stop pri tistih stvareh, ki bi zamorile moje vsakodnevno življenje. Kakor sem že zgoraj napisala, ne bi šla živet na kmete v hišo tasta in tašče. Tega pa ne. Ampak ne zaradi feminizma, to nima nobene zveze s tem. Preprosto se ne bi šla prestavljat v sredino, kjer mi življenje ne bi bilo prijetno.

    In to, kar ti pišeš … Veš, so ljudje, ki so ti pripravljeni tudi eno leto lagati, da imajo iste želje kot ti, potem pa se to izkaže za blablabla. Še več, tako zelo govorijo o željah (ki jih sploh nimajo), da tebi na plan privlečejo želje, ki jih sicer imaš, ampak ne za zdaj, za daljno prihodnost. Da misliš, kako zelo si se osrečil, ker … V resnici pa … Psihološke igrice.

    Meni se pač ene stvari ne zdijo tako pomembne, kaj šele usodne. Drugim pa … Jaz, na primer, nisem imela pojma, da je tako strašno pomembna moja narodna, politična in verska pripadnost. Niti v sanjah ne. Ampak je po desetih mesecih zveze naenkrat postala. Sicer čudežno po tem, ko se je njegov prijatelj začel aktivno ukvarjati z menoj, nič prej. Ampak po deh njegovih telefonskih klicih, sem od svojega fanta slišala naslednje … Če bi vedel, da si ekstremistična levičarka, nikoli ne bi začel hoditi s teboj. Si lahko misliš? Ampak on tega ni vedel deset mesecev, pa je z menoj na pol živel. Mu je to po dveh telefonskih pogovorih znal povedati nekdo, ki me niti poznal ni. In on mu je verjel na besedo. Pa še vedno zase trdim, da sem v politiki predvsem skeptik, bolj kot karkoli drugega. In da je ta ugotovitev bolj posledica … Ne mojega ekstremističnega levičarstva, ampak ekstremističnega desničarstva njegovega prijatelja. Sicer navzven strpnega, sicer pa hudega ne samo desničarja, ampak tudi nacionalista.

  34. Janis said

    No, ampak kot potegnemo črto, zveza ni obstala, kajne?

    Osebno mislim, da je še zmeraj moralno boljši tisti človek, ki iz zveze iz xy razloga pobegne, kot pa tisti, ki se spravi začet projekt “spreminjanje partnerja” in si zada za cilj, da bo naredil iz kurbe devico ali iz device kurbo.

  35. zogca said

    Ne, ni. Ampak ni padla na sedanjosti. Padla je na nekih absurdnih idejah o prihodnosti. Teh idej nikoli nihče ni omenil, dokler se ni v zadevo vključila vsemogočna tretja stran. Mogoče zveni, da je uporaba besede vsemogočna cinizem, ampak ni. Ker ta tretja stran iz nekega nenormalnega razloga dejansko ima veliko moč. Do tistega desetega meseca ni bila nikoli postavljena pod vprašanje kakršnakoli moja lastnost. Potem pa se je naenkrat začelo. Tako da … Ponavadi imajo ženske težave s taščami. V tem primeru bi, če se prav razumela, bila tašča povsem v redu. Bila naj bi ženska, ki je odprta, ki se ne vtika, ne kritizira, skratka, super. Zato pa ta patron … Ko pomislim, da bi tega norca imela vse življenje na grbi, da bi se mi en iks moški vtikal v vsakdanje življenje in bi mi sprožal zakonske spore od tod do večnosti … Mogoče je res bolje, da se je končalo. Ker … Če ne on, bi mi tisti drugi spil vse do zadnjega živca. Njega pač žena ne posluša, živi v nekem svojem svetu, jaz pa sem dovzetna in zato bi meni delal sranja.

  36. Janis said

    No, vidiš. Pa prideva nazaj na tisto, da rabiš kompatibilnost, drugače se lahko samo podrejaš ali imaš nenehne vojne. Kompatibilnost ni samo to, kako rada seksava in kje se bova poročila in koliko otrok bi imela. Je tudi to, da se oba strinjava, kje in kako bova reševala najine nesporazume in kdo ima vpliv na naju. Ali doma in midva ali pa flaša/služba/ljubimci in vsi ostali.

  37. zogca said

    Vem, Janis, ampak jaz ves ta čas nisem vedela, da imam to težavo. Nisem. Pač nek večer po dopustu sem ga klicala in je zvonilo v prazno. Ker je bila ura pozna (čeprav on ni hodil zgodaj spat), sem mislila, da pač spi. Zjutraj ob sedmih me nekdo kliče in vztraja, da sem ga pozno zvečer klicala. Nisem. Na koncu pa se je izkazalo, da je ta moj pozabil izključiti prevezavo, ki jo je naredil zaradi dopusta in ta njegov patron je tako dobil mojo telefonsko številko. Nekaj dni pozneje telefonski klic. Dveurno teženje o mojih političnih stališčih in zakaj jih pišem na forum. Ko končno prekine, pokličem svojega fanta in ga vprašam … Te je vprašal, ali me sme poklicati? Ne. Ti je povedal, da me bo poklical? Ne. Ti povem, to mi je bilo skrajno nenavadno in vsiljivo. Ne sam klic, ampak dejstvo, da je on brez vprašanja njega in brez svarila vzel telefon v roke in se odločil, da me bo moril. Poglej, če se jaz z enim parom aktivno družim, potem se ne čutim dolžna spraševati ženo, ali lahko pokličem moža. Če pa poznam ženo, njega pa ne poznam, bom še kako vprašala, ali smem poklicati. Ker se mi to zdi prav. Ker si nimam pravico lastiti tam nekega drugega človeka. In takšen klic se je teden pozneje ponovil še enkrat. Potem pa par dni pozneje – moj izdavi, da sem jaz ekstremistka. In še cel kup podobnih. Fuj, fej in bljak. Kajpak, njemu se ni zdela sporna predrznost njegovega prijatelja, daleč od tega, sporna sem kar neankrat postala jaz. In da, ko imaš takšen primer, da beseda enega prijatelja lahko spremeni toliko stvari, da njegova beseda šteje več od besed partnerke, potem imaš hudo težavo.

  38. Janis said

    Poglej, te bom spet spomnila na to: svet je enostaven. Če te nekdo noče, te noče. Pika. Konec filozofiranj, razumevanj, razšičevanj, pomilovanj, iskanj opravičil in psihoanaliziranj in spreobračanj besede “noče” v “ne more, ne zna, ni navajen, zmotil se je, bil je zaveden”. Pa čeprav je to lahko vse objektivno res, zate nič, ampak prav nič od tega ni pomembno in ne sme šteti. Zate mora šteti samo dejstvo, da te nekdo noče in samo na podlagi tega moraš živeti življenje naprej.

    Še veliko bolj kot zate to velja za Nevenko, ki po celem tvojem blogu idealizira svojega bivšega. To je človeško, ampak treba se tudi počasi začet pobirat in ne s takim užitkom čepeti na tleh.

  39. zogca said

    Ne razumi me napak, jaz se samo spomnim vsega. In četudi govorim čez tistega drugega, ki mu ne oprostim in mu nikoli ne bom, se prekleto dobro zavedam dejstva, da je za vse kriv moj bivši fant. Ker če bi on bil, kot se sposobi, bi tistega drugega nazjal kot psa in mu prepovedal vtikanje v svojo zvezo in klicarjenje njegovega dekleta. Moj fant je bil tisti, ki je dovolil, da so vrata, ki jih je oni drugi odprl, ostala odprta. In je tisti drugi non stop skakal notri. Meni nepredstavljivo, ampak tako je bilo. Kriv je moj bivši fant in nimam nikakršnega namena iskati opravičil zanj. Če je vedel, da ne zna, bi me bil pustil pri miru in me ne bi nagovarjal na resno zvezo. Če je vedel, da ne more, mi ne bi smel govoriti, da kani do smrti biti z menoj. Če ni navajen, bi počel tisto, kar je navajen in mene pustil pri miru. Zmote mu pa sploh ne priznavam, ker on se je tako zmotil že šestkrat, sedemkrat, kar se mene tiče, je to kar lepo postal life sytle in ne zmota.

    Kot sem že napisala Nevenki. Če bi bil idealen, tega ne bi naredil. In pika.

  40. maxi said

    Jap, svet je enostaven, vse ostalo je stvar odločitev.

  41. zogca said

    Idealni niti pomotoma ne bodo povzročili toliko trpljenja. In se za nameček potem še sprenevedali od tod to nezavesti.

  42. zogca said

    Maxi, ko pa jaz pravim, da je svet v resnici črno-bel, pa hočete barve.❓

  43. maxi said

    Enostaven ne pomeni črno bel. Enosaven pomeni; da tam kjer je bel, ne trdimo, da je rdeč. Ampak sprejmemo dejstvo, da je bel.

  44. zogca said

    Jaz na to gledam tako … Če je črno, ne išči odtenke zelenega. Ki so ponavadi samo opravičila, da ni treba reči, da je črno.

  45. Janis said

    Svet ni črno-bel, je pa enostaven😀

    Barve so dobre za to, da ne postanemo prenapeti moralisti, ki pravičniško z bičm sekamo po tujih hrbtih do krvi, svojega pa zavijamo v trideset cunj. Moje prepričanje, da so ljudje redko zlobni, pač pa v glavnem samo produkt svoje zgodovine, genetike in okolja, se prav nič ne tepe s prepričanjem, da je velika večina ljudi sposobna naredit nek korak naprej v svojem osebnem razvoju, če le hoče. In se tudi prav nič ne tepe s prepričanjem, da so odrasli ljudje, ko potegnemo črto, sami odgovorni za svoja dejanja.

  46. zogca said

    Priznavaš pa, da nekateri so tudi zlobni, kajne?

  47. Janis said

    Ja, priznam, da so nekateri tudi zlobni. Da načrtno in zavestno uživajo, ko sočloveku povzročajo bolečino.

  48. zogca said

    In pri takšnih je meni tudi črno-belo. Me ne zanima, zakaj to počnejo. Res me ne. Oziroma ne, zanima me že, ampak vzroki niso opravičilo.

  49. Janis said

    Hja, veš, pa pridemo do tega, kar mi je na forumih večkrat očitano. Do brc v rit🙂 OK, čistim zlobnežem nič ne pomaga, za njih je dejansko samo hišni pripor. Pri vseh normalnih je pa treba tudi loviti tisto včasih tanko mejo med tem, da bi razumevanje vzrokov njihovih dejanj izkazal kot ujčkanje in da bi taisto razumevanje izkazal kot brco. Ker jaz še zmeraj zatrjujem, da ima lahko dobro umerjena in tempirana brca v rit stokrat bolj blagodejen terapevtski učinek kot sto let ujčkanja.

  50. zogca said

    Jaz brce v rit sploh ne gledam kot zlobo, daleč od tega. Jaz gledam kot zlobo namerno povzročanje težav nekomu drugemu. Ne govorim o taktikah, ki jih izberemo, da nekoga presvetlimo.

  51. zogca said

    Primer. Jaz sem nesrečna, zagrenjena in razočarana. Ter vse moči uperim v to, da, na primer tebi in tvoji partnerki, s sto in enim poditakanjem zagrenim življenje. To je zame zloba. In da, ljudje delajo tudi to. Ljudje delajo marsikaj. Včasih je že ena beseda dovolj, da nekomu povzročiš pekel. Na primer, grem v trgovino in srečam sosedo. Na njen dober dan, odvrnem, da sem včeraj videla njenega moža v tem in tem bloku v Štepanjskem naseljo. A tista gospa, ki mu je odprla vrata v jutranji halji je pa njegova sestra, še vprašam za konec. Na primer. To bi bilo narediti štalo iz čistega miru. Niti sem kaj videla. Niti se me tiče, če bi videla. Pa tako ali tako nisem. To bi bilo uživanje v trpinčenju ljudi.

  52. Janis said

    Ja, saj tudi nisem mislila tega, da je brca v rit zloba. Brca v rit je v bistvu zmeraj dobronamerna. Zloba je nekaj čisto drugega, je pa res, ga hvalabogu zlobnih ljudi ni veliko, so bolj anomalija človeškeega rodu.

  53. zogca said

    Z brco v rit je pa tako. Mene, na primer, so določeni ljudje na forumu brcali v rit. In ti povem, sem točno vedela, kdo me brca v rit zato, ker hoče, da se zdrznem. In kdo za to, ker je komaj dokačal, da padem in me je hotel še bolj prizadeti ter je ob tem užival. Se čuti, čuti se razlika.

  54. Janis said

    Jaz te zmeraj dobronamerno🙂

    Veš, spoznala sem nekaj ljudi, kot jih zgoraj opisuješ. Zato tudi vem, kakšno moč ima lahko manipulator in kako se da s pravilno doziranimi opazkami načeti zaupanje med dvema osebama.

  55. zogca said

    O tem nisem nikoli dvomila. In kar se foruma tiče … Kakorkoli sem stvari obračala okoli, vedno je šlo za iste primerke. Ko so bile brisače, politika, zlobno brcanje v rit ali pa branjenje Primoža, ko se je šel “kliknite še na deset reklam, pa vam povem, s kom je hodila”. Ista četica ljudi. Eni prepoznavni po nickih, tudi po slogu pisanja.

    Ta primer pa, ki sem ga opisala … Tako je, takšen človek lahko s pravilno doziranimi opazkami, ki jih kajpak izreka zelo dobronamerno, naredi takšno štalo, da je včasih dva pametna ne morata popucati. Ampak če takšnega primerka kaj vprašaš, je tako ali tako hotel samo dobro. Na primer, če vzamem primer sosede in njenega moža v Štepanjcu … Jaz bi to lahko naredila in okoli govorila, da sem pač opazila, da v njunem zakonu ni vse, kot bi moralo biti in jima samo pomagam, da se bosta čim prej razšla ter si našla prava srečo. Govorim teoretično. Jaz se takšnih stvari ne bi šla za noben denar. In furala svojo čudovito samopodobo, da samo pomagam in se Kristusu Bogu ne bi pustila prepričati, da v resnici samo uživam v tem, da povzročam trpljenje.

  56. zogca said

    Da te še malo izkoristim (in to iskreno povem) … Oil secretion je po domače pot, izločki potenja? Ali je kaj drugega. Nekaj sem brala in mi nič povsem jasno, kaj želijo povedati.

  57. Janis said

    Tisti zlobneži, ki se zavedajo, da to počnejo zaradi lastnega užitka, so še najbolj pošteni zlobneži (mogoče celo z minimalno šanso za ozdravitev). Tisti zlobneži, ki bodo pa vzeli v roke bič in ti med udarci čisto resno govorili, da to počnejo samo iz ljubezni do tebe in iz pravičnosti in občutka za moralo – hišni pripor. Do smrti.

  58. Janis said

    “Oil secretion je po domače pot, izločki potenja”

    Če govorimo o ljudeh, so to kvečjemu izločki žlez lojnic (ne znojnic).

  59. zogca said

    Zavedajo? Kaj pa če se sicer nekje globoko v sebi sicer zavedajo, priznati pa si ne morejo, ker se to ne sklada z njihovo čudovito samopodobo? Takšni so najbolj grozljivi. Za vse “štalarje”, ki jih jaz poznam, velja, da so prečudoviti ljudje (tako mislijo), ki samo želijo pomagati in so vedno nerazumljeni.

  60. zogca said

    Oil secretion = izločki žlez lojnic. Razumela sem. Pa še vseeno eno vprašanje. In pot je samo eden od izločkov. So tudi drugi?

  61. Janis said

    Zaveš se lahko samo nečesa, kar si tudi priznaš. To sicer ne pomeni, da boš ravnal drugače. Ampak vedel boš, kdo si. Tisti, ki imajo o sebi čudovito samo podobo, lahko samo slutijo, kdo so, ampak zavedajo se pa ne. Pri enih grejo emocionalne poškodbe res globoko.

  62. zogca said

    Prav imaš, ne zavedajo se, ampak slutijo. Emocionalne poškodbe, zanimivo. In si zato prizadevajo, da bi poškodovali še koga drugega ter bi imeli družbo?

  63. maxi said

    Torej smo dognale; svet je enostaven okrog njega je pa paleta barv.😆

  64. Janis said

    “In pot je samo eden od izločkov. So tudi drugi?”

    Seveda so. Vaginalni izločki in predsemenska tekočina, recimo – izločki spolnih žlez. Ker se pa tiče notranjosti telesa, pa še ogromno drugih – hormoni, encimi, itd. itd.

  65. zogca said

    Ajoj, se bom kar ustavila pri prvotnem vprašanju. Oil secretion = izločki žlez lojnic. Stvari so, vidim, zapletene, jaz pa sem preveč zaspana, da bi jih ponotranjila.

  66. zogca said

    Da, Maxi. In strinjamo se, da so nekateri ljudje preprosto zlobni, da se tega ne zavedajo, ampak mogoče samo slutijo.

  67. Janis said

    “Emocionalne poškodbe, zanimivo. In si zato prizadevajo, da bi poškodovali še koga drugega ter bi imeli družbo?”

    Hmm, se bojim, da je to vseeno preveč idealistična razlaga. Ljudje smo že rojeni kot socialna bitja, precej lahko na to vplivajo tudi izkušnje v otroštvu. MIslim, da so nekateri ljudje že rojeni brez sposobnosti empatije, drugi so pa samo nepopravljivo poškodovani na socialnem področju zaradu hudih zlorab v otroštvu (predvsem s strani staršev). Če gledam s tega vidika, gre za invalide. Ampak ti invalidi so človeški družbi nevarni – za razliko od skoraj vseh ostalih tipov invalidnosti.

  68. maxi said

    Tole z zlobo je po moje takole; ljudje postajajo zlobni, kadar so polni strahov in notranjih neskladij.

  69. zogca said

    Tudi jaz mislim, da se velikokrat preveč zanemerja to, kakšni pridemo na ta svet in velja prepričanje, da je mogoče na vse vplivati z okoljem. En primer s foruma, ko sem dobila malo manjši popizditis. Ena je imela fiks idejo, da bo en bonbon na dan otroku … Zobje mu bodo zgnili. In sem jaz napisala, da mu ne bodo. Potem je ena od mene hotela garancijo, da temu ne bo tako. Že res, da nepravilna hrana in neumivanje lahko zobe poškodujejo, ampak … Nekaj je pa tudi odvisno od faktorja genov. So ljudje, ki drgnejo zobe non stop in imajo vseeno zanič zobovje. In so ljudje, ki so malo nemarni glede tega, pa nimajo gnilih zob. Enako je z nohti. So ženske, ki nanje dajejo vse pripomočke, ki jih je mogoče kupiti. So ženske, ki ne delajo nič od tega. Pa imajo vseeno neprimerno trdnejše nohte. Z nekaterimi stvarmi pridemo na svet.

  70. maxi said

    Jap, geni igrajo svojo vlogo.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: