Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for november 2008

Da, nekoč bila je ljubezen!

Posted by zogca na november 26, 2008

KO MORAM

Ko moram ločiti najina svetova,
podreti vse mostove,
poteptati svoja čustva
in bežati stran od spominov,
zaiskri se v duši
in slišim tvoje zvonove.
Da, nekoč bila je ljubezen.
A ko sem začutila tvoje rezilo,
ki me je počasi
in ostro ubijalo,
sem utihnila
in zatisnila oči,
da ne slišim ranjene
in hropeče krike duše,
ki so hoteli odzvanjati v tebi.
Ko moram zapreti vrata,
ki so vodila do tebe,
se ne morem upreti skušnjavi,
da odgrnem nebo,
da ti pokažem oblake ljubezni.
Ko moram vstati,
oditi
in se ne obračati.
In videti peklenskega ognja,
ki me je žgal.
Potiskam ljubezen globoko vase.
Da ne začutiš,
kolikšen del modrine si v meni.

Tamara Vasić

Advertisements

Posted in Poezija | 27 komentarjev »

Sama sem ostala na postaji!

Posted by zogca na november 26, 2008

Posted in Glasba | 65 komentarjev »

V meni črna praznina zija!

Posted by zogca na november 25, 2008

NE MOREM DATI

Ne morem ti dati
smeha –
preveč je joka v meni,
ne svetlobe –
v meni črna praznina zija,
ne vere –
ali naj gnezdi ptič
na usahlem drevesu?
Ne neugnane prsti –
mrtvo, steptano pogorišce sem,
ne sebe –
preveč od trav in spominov.

Ničesar ti ne morem dati.

Samo to težko, lačno kri,
ki se pohlepna skozme vali:
Jemati!

Ivan Minatti

Posted in Poezija | 18 komentarjev »

Nepreprostost izgovorov!

Posted by zogca na november 24, 2008

Ni tako preprosto. Danes sem se vključila v debato o varanju in na moje razmišljanje je nekdo pripisal, da ni tako preprosto. Mogoče res ni. Ne, ne bom pisala o varanju, čeprav je ta tema vedno zanimiva. Pisala bom o preprostosti in nepreprostosti. Ko gre za varanje ali karkoli drugega. Ko slišim, da nekaj ni preprosto, mi namreč počasi začne vreti kri v žilah. Ali bo dosegla vrelišče, je odvisno od tega, kolikokrat v pogovoru slišim ta stavek. Ki je, vsaj zame, samo izgovor. Izgovor, ki bi se ga lahko posluževal vsakdo.

Mož po dvanajstih urah v službi pride domov povsem sestradan. Kajpak pričakuje večerjo. Ženo vprašala, ali mu je pripravila kaj za pod zob. In se začne … “Ni tako preprosto. Veš, danes je snežilo in nisem si hotela pokvariti pričeske, zato nisem šla v trgovino. Pa četudi bi šla, ne bi utegnila kuhati, kajti na sporedu je bila nadaljevanka, ki sem jo resnično hotela gledati. Če dobro pomislim, je mogoče zate bolje, da ne večerjaš. Zdi se mi namreč, da si se v zadnjih dneh zredil. Hrana pa je tako ali tako iz dneva v dan bolj nezdrava, vse je polno pesticidov in konzervansov.” Tako je, ko ni preprosto. Če nočeš, da je. Če žena hoče, da je preprosto, pove, da se ji ni ljubilo kuhati. Vam je bil primer všeč? Na zalogi imam še enega. Žena in mož sta drug drugega pooblastila na svoji bančni kartici. Ko mož hoče na bencinski črpalki plačati, kar je nalil v svojega jeklenega konjička, ugotovi, da mu je nekdo izropal tekoči račun. Kajpak ni nobenega dvoma o tem, kdo je bil ta nekdo. Pokliče svojo ženo, da ji razloži, da ga je zaradi popolne brezobzirnosti spravila v težave … “Ni tako preprosto. Ko sem bila v BTC-ju, sem videla krilo, ki je bilo ravno pravšnje zame in če si sodelavka lahko privošči tako draga oblačila, potem si jih zaslužim tudi jaz. Mar ti misliš, da si jih ne? Ter parfum, ki si ga je kupila soseda … Tudi jaz sem si ga. Če misliš, da si ga ne zaslužim, potem …” Tako je, ko ni preprosto. Če bi bilo preprosto, bi se žena najglobje opravičila za neuvidevnost, s katerim je možu povzročila težave.

Ni dvoma o tem, da marsičesa ne naredimo iz povsem opravičljivih razlogov. Kajti žal nismo vsemogočni. Vendar se mi vse bolj zdi, da je ugotovitev, da stvari niso preproste, samo uvod v izgovore, kakršni so zgodnji. Jaz, na primer, slovim po zamujanju. Zelo redko kam pridem točno. In verjemite, nikoli stvari niso preproste. Ne najdem ključev. In res jih pogosto ne. Vendar bi to bilo povsem nepomembno, če bi se jaz pravočasno odpravila od doma. Na poti same rdeče luči. Tudi to se kdaj zgodi, vendar jaz ne bi zamudila, če se ne bi od doma odpravila takrat, ko bi že morala biti na dogovorjenem mestu. Na poti sem ugotovila, da mi zmanjkuje bencina. Nihče mi ne more zameniti, da sem šla na bencinsko črpalko, pa vseeno … Če bi se dovolj zgodaj podala na pot, to ne bi bil razlog za zamudo. Ni preprosto, mar ne? En sam samcat človek in toliko težav. Vendar dvomim, da bi razumeli, kako zelo ni preprosto, če bi me čakali kje na mrazu. Bilo bi povsem preprosto, Žogca ni šla dovolj zgodaj od doma.

In prav zato, ker se zavedam, kako zelo preprosto je in koliko izgovorov si je mogoče izmisliti, vem, kakšne pravljice ljudje predavajo, ko se izgovarjajo na nepreprostost. Predvsem pa se vedno bolj zavedam, da je debatiranje s tistimi, ki jim nič ni preprosto, najslabše, česar se lahko lotiš. Ugotavljam, da ima moj oče najboljši odnos do nepreprostih stvari, ki so v resnici preproste. On samo vpraša, ali si ali nisi. In ne posluša izgovorov, s katerimi si, na primer jaz, perem slabo vest. Ki me še kako peče, ko moram priznati, da nisem in ne morem nadaljevati, zakaj nisem. Kdor noče, ima vedno na zalogi dovolj izgovorov, pravi moj oče. Ki jih bo našteval, ker je to veliko laže kot povedati, da od samega začetka nisi nameraval držati dane besede.

Posted in Življenje | 104 komentarji »

Sidro brez ladje!

Posted by zogca na november 24, 2008

MOJE EDINO

Odhajaš neustavljivo
kot dih, zarja in brezskrbnost.
Ljubezen v meni
je sidro brez ladje.

Neznano mi postaja znano,
hkrati sem tuja sama sebi.
Ljubezen ljubi življenje,
kaj ljubim jaz?

Odhajaš neustavljivo
in žalost ničesar ne reši.
Ljubezen odcveta
in zori v drobceno seme.

Hodim z vetrom pod roko,
prazna kot kozolec spomladi.
Drobceno seme, moje edino,
kaj bo s teboj?

Neža Maurer

Posted in Poezija | 67 komentarjev »

Privrela bo na površje …

Posted by zogca na november 24, 2008

V TEBI JE

Razpri ustnice,
da te poljubim
narahlo …
Zavrtiva se skozi sanje
na drugo stran …
Tja, kjer nihče
ne ugaša ognjev
in bolečina miruje,
tja, kjer veter mrši lase
in mrak neslišno
drsi po svili …
Poljubim te na prsi …
Prebuja se …
Slišim jo …
Potegni me k sebi,
oklenem se …
V zraku je vsepovsod,
iskri se kot roj utrinkov
prek neba …
Poljubljam te vse bolj,
vem, da je v tebi,
privrela bo …
Na površje …
Ljubezen.

Nevenka Klemenc

Posted in Poezija | 69 komentarjev »

Krogel ne zmanjka!

Posted by zogca na november 23, 2008

USODA

V čarobnih kroglah
se vrtijo moja življenja,
tu se dotikam svoje usode,
izbiram sladkosti,
še raje grenkobo.
Tu imam svoj tobogan smrti,
kjer izberem ljubezen
in umrem zanjo,
vedno za edino in najlepšo.
Krogel imam dovolj,
zato sem pogumna
in lovim vanje
vse odtenke ljubezni,
od začetka do konca.
Takrat se krogla ustavi
in barve obmolknejo.
Vsaka tišina
se zareže v srce strahovito …
A krogel ne zmanjka,
se še vrtijo,
usoda me preseneča
vedno znova,
z menoj ima neverjetne načrte.

Nevenka Klemenc

Posted in Poezija | 42 komentarjev »

Pošteno mi gredo na tisto, česar sploh nimam!

Posted by zogca na november 22, 2008

Danes je menda 22. november. Vsaj tako pravi moj računalnik in gotovo se ne moti. Do novega leta je torej še 40 dni. Do božiča teden dni manj. Veliko, kajne? Pa vseeno … Ko sem se odpravila po jogurte, juhe, sir, kokakolo in še nekaj malenkosti, sem se, ko sem vstopila v trgovino, skoraj zaletela v božično oziroma novoletno, kar vam je ljubše, smrečico. Preden sem se prebila do hrane in pijače, sem srečala tudi božička in nekaj jelenčkov, vmes pa je bilo veliko snežink, raznobravnih lučk, svetlečih svečk in še veliko podobne krame.

Zgodaj, veliko prezgodaj? Predlani sem v eni izmed ljubljanskih trgovin s pohištvom smrečico in božička videla že oktobra, letos pa se je menda, tako sem prebrala na spletu, ena izmed mariborskih trgovin s tekstilom okraševanja lotila že septembra.

Ne razumite me napak, nič nimam proti veselemu decembru. Ampak decembra. Ne novembra. Še manj oktobra in septembra. Če se dva meseca pred božičem zaletavaš v božička, ko greš po kruh in mleko, prazničnega vzdušja ne boš niti opazil, ko se boš odpravil kupovat darila. Kajti vsi tisti lepi okraski so zate samo še del inventarja, kot hladilniki in police.

Če dobro pomislim, je nenehno kaj. Ali sploh kdaj stopim v “normalno” trgovino? Takoj po novem letu je že vse v srčkih. Mesec in pol nas namreč pripravljajo na valentinovo. Dan po valentinovem so že povsod velikonočni okraski. Ko mine velika noč, trgovine založijo s kramo, ki jo menda nujno potrebujemo, če naj bi se zabavali na poletnih počitnicah. Ko nekateri še nismo preverili, ali je morje še slano, nas zasujejo z vsem, kar bodo otroci potrebovali v naslednjem šolskem letu. Pa tudi s tistim, česar ne bodo potrebovali, ampak je prav, da starši kupijo. Temu sledijo sveče vseh barv in velikosti. Ter buče in čarovnice, kajti noč čarovnic “je seveda pomemben slovenski praznik”. Potem pa se dva meseca zaletavamo v smrečice in božičke.

Meni, ki sicer veljam za hudo šopoholičarko, so se do konca priskutili in sem se obljubila, da ne kupim ničesar, kar bo “dišalo” po praznikih. Vendar vem, da to ne bo ničesar spremenilo. In bo drugo leto vse enako. Kajti ljudje kupujejo. In seveda, dokler bodo že novembra vožičke polnili s kitajskimi lučkami in okraski, jih bodo trgovci veselo dajali na police.

Mogoče pa sem tako zelo kritična samo zato, ker je zame božični večer vedno bil večer, ko nič pametnega ni na televiziji. To in nič več. Praznovanje novega leta pa noč kot vse druge. Prav nič bolj posebna. Le s pridihom, da je treba početi nekaj zelo posebnega in zelo drugačnega. Če ne zaradi sebe, zaradi drugih. Kajti ves december te ljudje sprašujejo, kaj boš počel za novo leto. In ves januar te sprašujejo, kaj si počel za novo leto.

Ne potrebujem ničesar, kar se nahaja na okrašenih policah trgovin. Nočem nobenih daril. Najlepše darilo zame bo, če se bo v prihajajočem letu znova v moje srce naselila tista radost, ki me je krasila vse življenje. Kaže, da sem tudi sama podlegla veliko prezgodnjem prazničnem vzdušju, če vam 22. novembra pišem, kaj želim za novo leto.

Posted in Nesmisli | 108 komentarjev »

Ves svet diši po tvoji koži!

Posted by zogca na november 22, 2008

VONJ TVOJE KOŽE

Ves svet diši po tvoji koži.
Ko se mi ustnice dotaknejo sadeža,
ko se mi dotaknejo kruha,
začutim tvojo trdno
in voljno kožo.

Opoldansko sonce me greje
s toploto tvoje kože.
Negiben mir
z mesečino presejane noči
je pritajeno drhtenje tvoje kože,
ki se me bo zdaj zdaj dotaknila.

Trava, rjuha, mah, seno,
skodrano ovčje runo,
vse me vabi,
da ležem, da pustim,
naj teče, kar teče,
voda, veter, čas,
solze, znoj, kri,
življenje,
naj teče vse svojo pot,
ki je in ni določena.

Jaz pa mirujoča z zaprtimi očmi
sprejemam in vsrkavam vonj sveta,
vonj tvoje kože.

Neža Maurer

Posted in Poezija | 33 komentarjev »

Dva obraza ima!

Posted by zogca na november 22, 2008

SAMICA

Dva obraza ima,
eden je dober in veder,
drugi zloben in trd.
Oči so prestrašene.
Se boji izgubiti,
kar ima,
ali dobiti,
česar noče?

Od strahu
ali ljubezni
izgublja glavo,
pol je je na eni dojki,
pol na drugi.
Je sredi med obema
modrost sovjega očesa?
Ne.
Le popek,
iz katerega se bo razprl cvet.
Samo da pade seme,
da dozori odločitev.

Neža Maurer

Posted in Poezija | 7 komentarjev »