Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Kaj je res in kaj ne?

Posted by zogca na november 20, 2008

Pred mesecem dni sem, mogoče se spominjate, sklenila, da se bom manj ukvarjala z moškimi (ko bi vsaj res šlo za množino) in več s tem, da postanem še malo pametnejša. Če bi računala, koliko časa sem posvetila moškim (res ne gre za množino, samo lepše se sliši) in koliko znanju, bi bila statistika porazna. Kajpak, v škodo znanja. Tako mimogrede, med umivanjem zob, med kuhanjem in še kakšno podobno dejavnostjo pa mi je vseeno uspelo prebrati nekaj Nietzscheja. In bom, kakor v objavi Religija sočutja in religija udobja!, prepisala eno njegovo misel.

“Vi trezneži, ki se čutite zavarovani pred strastjo in sanjarjenjem in bi iz svoje praznine najraje napravili ponos in okras, imenujete se za realiste in namigujete, da je svet dejansko tak, kakor se kaže vam, samo pred vami je razgaljena dejanskost in vi sami naj bi bilo mogoče njen najboljši del. Ampak kaj niste tudi vi v svojem najbolj razgaljenem stanju še skrajno strastna in temna bitja, če vas primerjam z ribami, in še zmeraj vse preveč podobni zaljubljenemu umetniku? In kaj je dejanskost za zaljubljenega umetnika? Še zmeraj nosite s seboj vrednotenja stvari, ki izvirajo iz strasti in zaljubljenosti prejšnjih stoletij. Še zmeraj je utelešena v vaši treznosti skrivna in neodpravljiva pijanost. V vsakem občutku, v vsakem čutnem vtisu je košček te stare ljubezni, in ravno tako je pri tem sodelovalo in tkalo še kdo ve kakšno sanjarjenje, kakšen predsodek, kakšna nespamet, kakšna nevednost, kakšen strah in kaj vem kaj še vse. Tamle tisti hrib! Tamle tisti oblak! Kaj pa je na tem dejanskega? Za nas ni nobene dejanskosti in tudi za vas, trezneži, ne. Mi si še malo nismo tako tuji, kakor se vam zdi, in mogoče je naša dobra volja prebiti se skozi opijanjenost ravno tako vredna pozornosti kakor vaša vera, da se sploh ne morete opijaniti.”

Bilo je še poletje, ko sem eno sobotno noč v oddaji Larry King Live poslušala mnenja vrhunskih psihiatrov in fizikov, mnenja o tem, kaj je resničnost in kaj ne. Trdili so, da ni resničnost tisto, kar vidimo kot resničnost, kar kot resničnost vidijo vsi okoli nas, ampak tisto, kar kot resničnost zaznavajo naši možgani. In je zato vse, tako sreča, žalost, hrepenenje, zaljubljenost, slaba volja, prav vse, stvar signalov, ki jih pošiljamo v svoje možgane, oni pa nam jim potem vračajo s počutjem. Dobrim ali slabim. In če je temu res tako, potem je Nietzsche mogoče imel prav. In ni prav nič narobe presanjariti življenja. Večna dilema. Vsaj zame. Ki so me učili, da je vsak dan, ko nič ne narediš, izgubljen. Da je treba biti krut realist, zelo trdno na tleh. Mar ni bolje življenja preluftati, prelenariti, presanjariti, živeti v neki lažni resničnosti, če tista prava resničnost ni lepa? Saj možgani ne bodo, če bom za to poskrbela, vedeli, da se njihova resničnost ne ujema z dejansko resničnostjo?

Kakorkoli že, dovolj sem filozofirala. Mogoče možgane lahko ukanem, da sem srečna, ko sem nesrečna, gotovo pa jih ne morem ukaniti, da nisem lačna, ko sem lačna. Zato se spodobi, da se lotim dela in si zaslužim kakšen kos kruha. Zvečer pa bom lahko, če bom hotela, na peščeni plaži, na samotnem otoku, na mojem telesu dve močni, vendar nežni, moški roki, ki me bosta božali, jaz pa bom zadovoljno predla. V sanjah. Pa saj možgani ne bodo vedeli, da ni ne sonca, tudi peska ne. In da se me že tako zelo dolgo ni nihče dotaknil.

Advertisements

40 komentarjev to “Kaj je res in kaj ne?”

  1. zogca said

    The Everly Brothers – All I Have To Do Is Dream

    Šibam ven kofetkat! Ali bolje kapučinat!

  2. maxi said

    Jaz in romatika sva zadnje dni pozabila na en drugega, zato poslušam:

    😎

  3. lynx said

    Trudim se, da istih pesmi ne lepim dvakrat. Ker pa so stari linki izbrisani, ne bo nobene škode, če vajo ponovim. Tudi zato, ker je nekateri še niste slišali, predvsem pa zato, ker je meni zelo všeč. Kot bi rekla Maxi, All I Have To Do Is Dream, malo drugače, za Lynxa:

  4. sonček said

    Sam imam to srečo,da se še vedno upam sanjariti…se upam smejati iz srca…se upam pustiti strasti,da me opijani…se upam priznati,da imam tudi svoje sence…upam si imeti upanje in lahko rečem,da mi je dobro.
    Nisem vedno dobro,ker tudi meni včasih zastane korak…dobim pa moč,da grem naprej.

    In še to….če se rad smejem,ni rečeno,da sem zato neresen in če rad sanjarim,ni rečeno,da tudi živim v oblakih…

  5. zogca said

    Maxi in lynx, ne vem, kaj se je dogajalo, ampak vajini sporočili sta bili zvečer zadržani. Ne vem, zakaj, kajti imata samo en link, ne vidim razloga. Opravičujem se, ampak res nisem kriva. Upam, da se to ne bo dogajalo še naprej. Če se bo, bom šla pa spreminjati nastavitve sistema.

  6. zogca said

    Sonček, jaz sem večer preživela z Izbrano. Tako je, tisto Izbrano z bloga. In sva se res nasmejali. Na koncu nisva pili kapučina, zato pa toliko več kokakole, se najedli sendvičev in se res imeli luštno.

  7. zogca said

    Še enkrat opravičilo Maxi in lynxu.

  8. zogca said

    These dreams – Heart

  9. lynx said

    Rdeča nit- sanje.
    Nazareth- Dream on:

  10. zogca said

    Ta je fantastična.

    Izziv, da še jaz najdem kakšno.

  11. zogca said

    Bruce Springsteen – Working on a dream

  12. lynx said

    Abba-I have a dream:

  13. zogca said

    Seveda, na to pa nisem niti pomislila. V bistvu pa je najbolj famozna.

  14. zogca said

    The Coral – Dreaming of you

  15. zogca said

    The Rascals – Out of dreams

  16. lynx said

    Cliff Richard- Dreaming:

  17. zogca said

    Očitno znaš bolje iskati. Jaz skoraj nič ne dobim. 😦

  18. lynx said

    Al sva pametna. En bolj kot drugi. 😉
    Blondie- The dreaming:

  19. zogca said

    Totalno mi ni jasno. Pet pesmi ti je spustilo čez brez težav, Blondie pa ti je zadržalo. Po katerem principu tale mašinca deluje, no clue.

  20. lynx said

    Dovolj sanjarjenja. Žogca, zbudi se v življenje:

  21. zogca said

    The best, pesem mojega otroštva, Life is life.

  22. zogca said

    Talk Talk – It’s my life

    Ko sva ravno pri lajfu.

  23. lynx said

    Jaz sem bil tisto poletje že s punco na morju. 😎

  24. zogca said

    Ko je bil Life is life?

    Jaz sem bila še …

    Smrklja.

  25. lynx said

    Ja, sem bil kar zgoden. Zato sem tudi zgodaj prišel v drugo puberteto, ali drugače povedano, kriza srednjih let me je prej zagrabila.
    The Beatles- In my life:

  26. zogca said

    Meni je par mesecev manjkalo do 19 let, ko sem bila prvič s fantom na morju, tri dni v Portorožu. Ampak ni bilo tako grozno luštno. Midva sva bila tako zelo resna, preresna. Pozneje je obema udarilo na otročje. Saj pri meni to vidite. 😉

  27. lynx said

    Rad bi prebral mnenje od Janis na zgornjo temo. Kako razmišlja človek njenega kova. Potem bom mogoče še jaz kaj napisal.

    Še vedno pri lajfu: Ryan Paris – La Dolce Vita

  28. zogca said

    Bomo počakali Janis. Mislim, da je že dan, dva ni bilo na blogu. Tudi na forumu je nisem nič zasledila. Bo že prišla, Janis vedno pride. 😉 Jaz jo tudi izjemno rada berem in debatiram z njo.

  29. historix said

    Če prav razumem, zagovarjaš mnenje, da je življenje najbolje preživeti zadrogiran?

    Mar ni bolje življenja preluftati, prelenariti, presanjariti, živeti v neki lažni resničnosti, če tista prava resničnost ni lepa? Saj možgani ne bodo, če bom za to poskrbela, vedeli, da se njihova resničnost ne ujema z dejansko resničnostjo?

  30. zogca said

    Ne zagovarjam, sprašujem se. Pa ne v smislu, da se opijaš in jemlješ mamila. Sama ne pijem alkohola, ne jemljem mamil, nobenih opojnih substanc ne jemljem. Bolj sem razmišljala v smislu … Ko ti je hudo, preprosto zbežiš v domišljijski svet.

    Sicer pa sem zelo proti alkoholu in mamilom, zelo, zelo, zelo.

  31. zogca said

    Še nekaj. V bistvu se jaz, ko kaj pišem, bolj sprašujem kot trdim. Bolj gre za iskanje odgovorov kot pa za njihovo podajanje.

  32. historix said

    Razlika med stališčem, o katerem razmišljaš ti, in stališčem, ki ga imajo džankiji, je pretežno v tem, da oni niso a priori zelo, zelo, zelo proti alkoholu in mamilom. Žižek to pove še bolje: http://www.youtube.com/watch?v=t5b_Q_KOGqE

  33. zogca said

    Bom poslušala, kaj je povedal. Medtem ko poslušam … Poglej, jaz sem zelo dolgo bila zelo pridna in sem si prizadevala za stvari. Ter jih tudi dosegla. Kar sem lahko dosegla s svojimi rokami in možgani. Potem pa sem si želela še nekaj stvari, ki niso bile odvisne samo od mene. In so se sfižile. Zdaj pa, eno leto sem žalostna hodila okoli in postala hudo depresivna. Mogoče se to ne bi zgodilo, če bi presanjarila to leto in v svoje možgane s tem pošiljala veselejše signale. O tem se sprašujem.

  34. historix said

    Že mogoče. Edo Maajka tudi tako misli: http://www.youtube.com/watch?v=pYxJSAn4SrM

  35. zogca said

    Joj, kako moteč naglas. 😦

    Sicer pa da, zanimivo.

    In on se na nek način strinja z menoj. Ali pa jaz samo to hočem slišati. V bistvu vsi vemo, da nimamo resnične demokracije, pa verjamemo vanjo. Vemo, da božička ni, pa verjamemo vanj. S tem nam je lepše živeti. In s tem si ne škodujemo.

    Sem zdaj odprla tudi drugi del …

  36. zogca said

    Edo Maajka, za crknit.

    Ampak da.

    Kam pa pripelje negativizem, vse črno, same skrbi?

    Če mene vprašaš, v depresijo.

  37. Janis said

    A mene čakaš? Si štejem v čast 🙂

    Žal ne bom lih preveč filozofska zdajle. V službi me gonijo do konca, lovimo roke in sem precej zmahana.

  38. zogca said

    Imam isto težavo, Janis, vendar je ne jemljem dovolj resno. 😦

  39. Nevenka said

    Človek od vedno živi tako kot se počuti, ne tako kot naj bi se počutil.
    Postavljanje nekakšnih norm je princip uniformiranja, a svet je lep ravno zaradi svoje raznolikosti, raznolikost je stvar individualizma.
    Meni je vsekakor notranje življenje z leti postalo pomembnejše kot je nekoč bilo in sem se naučila pestovati, gojiti in ceniti tisto najlepše. A prvi korak do tega je vedno iskrenost. Živeti navzven v laži in pošteno navznoter se sploh ne da. Kvaliteta življenja prihaja iz “navznoter” navzven. Če so v njem sanje, si vedno lahko privoščimo vsaj del občutenja, ki nam v zunanjem svetu ni vedno na voljo, a zaradi njih vsaj vemo čemu slediti.
    Preveliko kompromisarstvo vodi v bolezen.

  40. zogca said

    Jaz sem v zadnjem letu nekajkrat slišala, da bi morala tako, tako in tako. Od zunaj. Kako bi se morala počiti. Dobesedno nekakšen ukaz. Po ukaz biti dobre volje, po ukazu biti srečen, po ukazu biti optimist? Lahko, da je izvedljivo, ampak jaz ne znam.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: