Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Religija sočutja in religija udobja!

Posted by zogca na november 16, 2008

V eni izmed blogovskih debat o strahu pred še eno žalostno zimo sem ugotovila, da bo najbolje, da hladne in temne dni posvetim branju. Zima se je začela, četudi so temperature daleč od zimskih. Ko je ob petih popoldne tema, je zame zima. Pa četudi bi vsi okoli skakali v kopalkah. Z nahrbtnikom, polnim knjig, sem pricapljala domov in se takoj lotila branja. Nietzscheja naj bi brala že v gimnaziji, vendar se mi je takrat zdel srhljivo dolgočasen. Prav nič me ni zanimalo, kaj je imel on ali kdorkoli drug povedati o tem in onem. Dokler mi je šlo dobro, nisem čutila prav nobene potrebe, da bi brala, kaj je življenje. Odkar sem stopila na mino in me je razneslo na tisoč kosov, ki ji še vedno ne uspem sestaviti, sem vzljubila poezijo. In, kot kaže, bom vzljubila tudi filozofe.

Šele začela sem brati in že sem dobila odgovor na vprašanje, zakaj se je peščica ljudi tako zelo agresivno odzvala na mojo nepripravljenost, da bi bila srečna takrat, ko v sebi nisem čutila, da imam kakršenkoli pameten razlog za srečo. Nekateri so me poslušali. Drugi so me preprosto pustili pri miru. Nekaj pa jih je čutilo, da morajo stvari vzeti v svoje roke in so mi določili, da toliko in toliko mesecev smem biti nesrečna, potem pa moram, hočem ali nočem, postati srečna, da njim ne bi bilo treba gledati mojega trpljenja. Pa četudi bi se lahko preprosto obrnili proč. Nietzsche je imel kar nekaj povedati o takšni obliki sočutja …

“To, zaradi česar najgloblje in najbolj osebno trpimo, je skoraj vsem drugim nerazumljivo in nepristopno. V tem smo bližnjemu skriti, pa čeprav je z nami vred iz istega lonca. Povsod, kjer smo opaženi kot trpeči, naše trpljenje plitvo razložijo. Spada k bistvu sotrpečega afekta, da tujemo trpljenju odvzame tisto pristno osebno na njem. Pri večini dobrih del, izkazanih nesrečnim, je nekaj odvratnega v intelektualni lahkomiselnosti, s kakršno sočutni igra usodo. Nima niti pojma o vseh notranjih posledicah in prepletih, ki jih nesreča pomeni zame ali zate. Vsa ekonomija moje duše in njene poravnave z “nesrečo”, izbruhi novih izvirov in potreb, prirast starih ran, odboj celih preteklosti, vse to, kar mora biti povezano z nesrečo, nič ne skrbi ljubega sočutnega. Hoče pomagati in ne misli na to, da obstaja osebna nujnost nesreče, da so meni in tebi strahovi, pritrgovanja, obubožanja, polnoči, pustolovščine, tveganja, spodrsljaji tako nujni kakor njihova nasprotja, da pot v lastna nebesa, da se izrazim mistično, vselej drži skozi pohoto lastnega pekla. Ne, o tem ne ve nič. Religija sočutja veleva pomagati in človek misli, da najbolje pomaga, če najhitreje priskoči na pomoč. Če imate vi, privrženci te religije, isto mnenje, kakor ga imate nasproti sočloveku, dejansko tudi nasproti sebi, če svojega trpljenja niti ene ure nočete trpeti na sebi in se že na daleč izognete vsem morebitnim nesrečam, če svoje trpljenje in neugodje vselej občutite na splošno kot nekaj zlega, sovraštva vrednega, zaslužnega uničenja, kot madež bivanja, potem imate poleg religije sočutja še drugo religijo v srcu in ta je mogoče mati le one, religija udobja. Joj, kako malo veste o sreči človeka, vi udobni in dobrodušni, zakaj sreča in nesreča sta sestri dvojčici, ki vzajemno odraščata ali, kakor pri vas, vzajemno ostajata majhni.”

In res je to. Jaz se sicer lahko pretvarjam, da razumem bolečino matere, ki je izgubila otroka, vendar je v resnici ne. Ker je ne morem razumeti. Ker takšne bolečine, hvalabogu, ne poznam. Prav tako se lahko pretvarjam, da razumem sodelavko, ki je izgubila očeta, vendar tudi nje v resnici ne razumem. Kajti tudi te bolečine, hvalabogu, še nisem izkusila. Veliko je bolečin, ki jih nisem izkusila in so zato mojemu srcu tuje. Zaman bi se trudila, da bi jih razumela. Ne morem jih. Lahko pa jih spoštujem, vse te mojemu srcu nerazumljive bolečine.

Advertisements

5 komentarjev to “Religija sočutja in religija udobja!”

  1. prvič sem na tvojem blogu… superca, ful navdušena… zanima me še nekaj… ali sama fotkaš?

  2. zogca said

    Saj moj blog je od danes. 😉 Oziroma ni od danes, devet mesecev je bil drugje, vendar sem bila nasilno izseljena zaradi zasebnih sporov. Trudim se, da bi na ta blog dala čim več tistega, kar je bilo na starem blogu. Nekaj fotografij je mojih, večina pa jih je “nabrana” z guglanjem.

  3. […] podobno dejavnostjo pa mi je vseeno uspelo prebrati nekaj Nietzscheja. In bom, kakor v objavi Religija sočutja in religija udobja!, prepisala eno njegovo […]

  4. zogca said

    Kaj se ti je to zdelo smešno?

    Je res tako.

  5. zogca said

    Mogoče bi lahko dodala, da sem ga nekaj malega prebrala tudi na stranišču, pa se mi je zdelo neokusno.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: