Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Žogca ima žogco!

Posted by zogca na julij 29, 2008

Ko je bila Žogca na potovanju, je prispelo obvestilo o pošiljki. In tako sem se v soboto odpravila na pošto. Po žogo Adidas EU08 Hardground in jopo Golgeter, ki sem ju dobila kot glavno nagrado za najboljši blog o EURU 2008. Prijaznim ljudem iz Golgeter shopa se ob tej priložnosti najlepše zahvaljujem. Za jopico je zaenkrat še prevroče, zato pa žogo veselo brcam po stanovanju in jo prav kmalu kanim brcati tudi na gol. Nekaj fotografij moje nagrade.

Vendar pa žoga in jopica nista edino, čemur sem se izjemno razveselila. Še nekaj je. Nekaj, kar na tem svetu najbolj božansko diši. In Žogca je tega dobila toliko, da bo božansko dišala vsaj eno leto. Potem pa, če ne bo prišel nov paket, se bo kar odpravila ponj v Ameriko. Čeprav mislim, da ne bo treba. Ker, priznam, raje bi šla v Rusijo. Vsekakor že načrtujem novo potovanje. Tistega na Irsko, Škodsko in v Anglijo še ne. Prej, tako sem se odločila, grem v Bratislavo in Krakov. Še prej pa, moja šefinja bi se gotovo strinjala, moram veliko delati. Ker pa sem bila zadnje dni tako zelo pridna, se bom nocoj razvajala. Naročila si bom pico in gledala bom svojo trenutno najljubšo humoristično nanizansko, namreč Married with children. “Obnavljam” jo že nekaj mesecev in prišla sem do devete sezone. Torej me z Bundyjevimi čaka še kar nekaj smeha. Še nekaj fotografij mojega dišečega zaklada …

In še nečesa ne smem pozabiti, kajti polepšalo mi bo veliko juter. Svojih dveh “kavnih prijateljev”, ki jih bom znova lahko dajala v kapučino, da bi ubila še tisto malo okusa po kavi. In dveh “belgijskih kavic”, ki pa okusa po kavi sploh nimata. Mogoče pa bom vseeno šla v Ameriko. Stric bi me bil zelo vesel, vendar je povsem obupal nad menoj, kajti vabi me že več kot deset let. Oktobra praznuje sedemdeset let in zaželel si je, da bi jaz na zabavo prišla kot presenečenje. Verjetno bi bila z rdečo pentljo na glavi kar luštna … In dolar je tako nizek, da bi se mi po ameriških trgovinah verjetno odpirala nebesa.

Ker je tale objava kar malo preveč vesela, verjetno najbolj vesela, odkar pišem blog, bom za konec vseeno dodala, da pogrešam svoja princa. Oba. Tistega dvonožnega kot tudi tistega, ki je okoli tekal s štirimi nogicami. Nehehno sta v mojih mislih.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: