Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Crocsi, junk food in veliko lepih spominov!

Posted by zogca na julij 25, 2008

V nekaj stavkih bi potopis lahko bil videti takole. Praški tlakovci in dr. martinske nikakor ne gredo skupaj. Tudi od crocsov lahko dobiš žulje. Na vzhodu je vse še bolj po domače in na hojladri kot na jugu. Američani nočejo jesti nič drugega kot junk food. Žogca zmore deset dni hoditi od jutra do mraka in preživeti. Češka nima evra in to je dobro vedeti, preden v avtomate, ki hočejo »nekaj po imenu kč«, tlačiš evrske kovance. Ozračje se ne more tako močno segrevati, če je sredi poletja skoraj zima. Vzhodne prestolnice so prečudovite in vsekakor vredne ogleda. Kajpak ne bo šlo samo v nekaj stavkih …

 

 

Po deseturnem valjanju po vlaku sva se z ameriško sopotnico znašli v Pragi, kjer naju je čakalo prvo presenečenje. Nakup vozovnice za metro. Kakšne so to številke? In kaj je ta kč poleg številk? Aparat hoče krone? Mar Češka nima evra? Ajoj! Tekanje po postaji. Je ob tej pozni uri odprta še kakšna menjalnica? Ena je bila. In zanimivo, ima najboljši kurs v celi Pragi, če izvzamemo židovsko četrt. En dobronameren nasvet. Nikar ne menjajte denarja v središču Prage. Kurs je namreč tako lopovski, da na vsakih petdeset evrov izgubite najmanj deset evrov. Poudarek je na besedi najmanj. Po prihodu v hostel ob polnoči sva se takoj odpravili na sprehod po Pragi. Prvo, kar opaziš, so opozorila o novem zakonu, ki prepoveduje popivanje na javnem mestu. Še en zakon, ki se ga nihče ne drži. Na vsakem koraku, na vsaki klopci, so Angleži, Španci in drugi (predvsem pa so zastopani imenovani), ki vase alkohol zlivajo v litrih. Povsod mrgoli tudi Korejcev, Japoncev, Kitajcev, skratka Azijcev, ki kajpak ne pijejo, ampak pridno fotografirajo in snemajo.

Naslednje tri dni sva hodili, hodili in hodili ter po dolgem in počez obdelali Prago. Če napišem, da sva vsak dan prehodili dvajset kilometrov, sem bila mogoče celo skromna. Tretji dan so dopoldne moja stopala odpovedala. Dr. martinske, v katerih sem prehodila po Evrope, niso bile kos praškim tlakovcem in so morale v vrečo, kajti bolečina je bila prehuda. Ker nisem imela nobene volje skakati od trgovine do trgovine in iskati primerne superge, sem zgrabila prve crocse, ki sem jih videla. Četudi sem vedno bila nasprotnica crocsov. In četudi, verjeli ali ne, v Pragi stanejo še precej več kot v Ljubljani. Crocsi so takoj v Pragi dobili še dva okraska. In potem po dva v vsakem nadaljnjem mestu. Žal je eno mesto »padlo ven«, namreč Krakov. Kajti moja ameriška sopotnica je danes zjutraj imela let v New York in tega nikakor ni bilo pametno zamuditi. Pa kdaj drugič. Takole so bili crocsi videti ob nakupu in tako na poti domov.

V Pragi je padla odločitev, da je naslednji na vrsti Dunaj. Priznam, hotela sem v Bratislavo, kajti na Dunaju sem pred dvema letoma preživela deset dni in ga temu primerno povsem raziskala. Ker jaz Bratislavo lahko vidim kadarkoli, moja ameriška sopotnica pa Dunaja kajpak ne, sem se strinjala z Dunajem. Potovali sva ponoči. To je bila najbolj pestra noč potovanja. Pozno zvečer sva se pojavili na praški železniški postaji. Gospe, ki prodaja vozovnice, sva pod nos pomolili listek, na katerem je pisalo Praha – Wien, departure 22.06, arrival 06.05. Kajti vse sva natančno raziskali na internetu. Plačali sva vozovnici in na njiju je lepo pisalo Praha – Wien, kajpak brez datuma in ure odhoda, kajti vse vozovnice prodajajo na takšen način. Ko sva na tabli odhodov iskali najin vlak, ga nisva našli. Bil pa je vlak, ki je ob 22.06 šel iz Prage v Humanne. Nič, treba bo na informacije. Kjer nama je neka druga gospa potrdila, da je to ta vlak in še navrgla, da ob 06.05 prispe na Dunaj. To je torej to. Ko sva se veselo valjali po kabini, po pol ure vožnje vstopi sprevodnica, ki nama pove, da morava ven, kajti imava vozovnico za drugi razred, to pa je prvi. Mimogrede, kot da je to nepomemben podatek, nama še pove, da ta vlak ne gre na Dunaj, ampak v Humanne. In če želiva na Dunaj, morava ob 01.35 z vlaka in počakati na vlak, ki pride ob 03.30. Kajpak na neki postaji v nekem mestu, katerega nihče ne najde na zemljevidu. Po mojem vztrajanju, da je to nemogoče in da kakšen vagon gotovo gre na Dunaj, če so nama prodali vozovnici … Ne, ne in ne. V drugem razredu pa en cel kup kmetov, namenjenih v ta Humanne in kot najboljši znak, da vlak ne gre na Dunaj … Nikjer nobenega azijskega turista. Po kar nekaj prehojenih vagonih in nobenem človeku, ki bi razumel angleško, naletiva na enega prijaznega mulca, ki mi pove … Lady, this train is going to Humanne. Še nekaj vagonov in spalnik. Sprevodnik, ki zna angleško. Ta mi razloži, da ima vlak dva spalna vagona in eden gre na Dunaj. Zmagali sva! In dobili tretma, ki je vreden princesk. Čeprav nama ni bilo mar, čepeli bi tudi na hodniku, samo da prideva na Dunaj. Sicer sva to razkošje doplačali, ampak ta spalnik je bil pomanjšana različica razkošnega hotela.


Presenečena sem bila, da sta se me oba prijazna mladeniča iz dunajskega hostla spomnila izpred dveh let. In četudi ta hostel ni nič kaj posebnega, je prijaznost osebja razlog, da se vanj še kdaj vrnem. Kajti gotovo se bom na Dunaj še vrnila. Če bi se morala kdaj preseliti iz Ljubljane, bi za svoje bivališče izbrala prav Dunaj. In verjemite, videla sem večino evropskih prestolnic.

Potem je bila na vrsti Budimpešta. Ki sva se je obe malo bali. Ne samo zaradi orjaškega zemljevida, ki se je nahajal v knjigi o Budimpešti. Predvsem zaradi popolnega nerazumevanja jezika. V Pragi sem jaz razumela vse, prav tako na Dunaju, kjer sem odlično poznala tudi mesto, v Budimpešti pa … Raziskave, ki kažejo, da od vseh evropskih narodov, prav Madžari znajo najslabše angleško, resnično ne lažejo. In kot bi bila v Beogradu, nič ne dela, kot bi moralo. Tudi sicer me je Budimpešta precej spominjala na Beograd. Na postaji sva zamenjali denar, od neke Indijke dobili navodila, kam morava in potem … Avtomat za vozovnice ne sprejema bankovcev, samo kovance. Midve pa sva kajpak imeli bankovce.

Nič, greva na podzemno in če bo prišel inšpektor, se bova delali nori. Moja ameriška sopotnica je zagnala paniko, da naju bodo zaprli … Japajade, Evropa ni »demokratična Amerika«, kjer za vsako traparijo prespiš v zaporu. Greva! Vendar Budimpešta tudi ni kot druge evropske prestolnice, kjer je vse prepuščeno aparatom in naključnim obiskom inšpektorjev. Ob vstopu stoji toliko zaposlenih, ki preverjajo vozovnice, da je takšen podvig nemogoč. In je kajpak čudovit znak, da Madžari niso prav pošten narod. V vrsto. V dolgo vrsto, kjer se vozovnice prav po polžje prodajajo na roke. Trajalo je pol ure. Ena postaja z metrojem in potem ven na tramvaj. Še prej pa v McDonalds po hamburger, da dobiva kovance. Ampak hudir, na tej postaji pa prav noben avtomat za vozovnice ne dela. In spet vse znova. Naj povem, da nikjer v Budimpešti nisva naleteli na delujoč avtomat, pa čeprav stojijo na vseh postajah. Hostel v Budimpešti je bil daleč najlepši in družba je bila tam najboljša, spanja pa najmanj.

Ob osmih zjutraj sva začeli z ogledi in se do desetih zvečer nisva vrnili v hostel. Potem pa sem jaz tja do treh, štirih zjutraj kartala s štirimi francoskimi mladiči ali pa čvekala z avstralskimi Srbi. Četudi sva se na moč trudili, da bi videli vse, kar je mogoče videti, je vseeno zmanjkalo časa. In bom morala nazaj. Kajti zelo si želim videti še Muzej kipov in Hišo groze. Na poti domov sva se na hitro ustavili še v Zagrebu, da sem ji pokazala še glavno mesto naših južnih sosedov in potem v Ljubljani …

Ona je takoj tekla v McDonalds, jaz pa na dobri stari kebab. Verjemite, moja ameriška sopotnica v vsem tem času v Evropi ni poskusila prav nič, kar ni bilo ameriško. In verjemite, minilo bo kar nekaj let, preden jaz znova stopim v McDonalds, Burger King ali KFC. Na fotografijah si lahko pogledate, kaj sva jedli. Če je kdo uspel prešteti vse kalorije, mi jih lahko sporoči. Po prihodu domov so šli crocsi takoj v omaro, ven pa sem privlekla svoje sandalce in balerinke. Čeprav, roke na srce, bom nekaj dni raje čim več v copatih. Noge imam zatečene, kot bi bila v osmem mesecu, hkrati pa so še polne odrgnin in žuljev. Vendar je vredno, kajti jaz na takšnih počitnicah najbolj uživam. Ker toliko lepega vidim.

In še … Žogca ne bi bila Žogca … En mladi gospodič me je na Dunaju tako zelo spominjal na mojega lepega princa, da sem se sredi parka razjokala. Bil mu je podoben kot jajce jajcu. Ne po zunanjosti, ampak po vedenju. Pol ure je s svojo izvoljenko v parku poziral profesionalnih fotografom. Verjemite mi, na vseh poročnih fotografijah ima v roki mobilni telefon.

Tudi moj princ je govoril, da kani na najini poroki viseti na telefonu, kajti služba je menda najpomembnejša in vse drugo lahko počaka. Žal nikoli ne bom izvedela, ali je mislil resno. Skratka, oba sta bila strašno luštna. Vsekakor upam, da bo pravljica dunajskega para trajala dlje kot najina.

Sto fotografij s potovanja boste našli v mapah, ki imajo v naslovu kratico PDB.

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: