Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Ljubim svoje telo, svoja čustva in svoj um!

Posted by zogca na julij 12, 2008

Kdor bere moj blog, je gotovo opazil, da mi gredo najbolj v nos tako imenovani poduhovljeni ljudje, kajti z vsakim dnem se mi bolj dozdeva, da je tisto, kar se skriva za vso to duhovno navlako, precej temačno. Zakaj tako mislim? Toliko besed o tem, kako bi morali imeti sebe preprosto radi in kako je osnova vsega ljubezen do samega sebe, ko je tisto, kar ti ljudje počnejo, v resnici beg od samih sebe.

Zadnje dni sem sprašujem, kako zelo hude primankljaje morajo imeti v sebi ljudje, ki kot spužve vpijajo duhovnost in jo potem drugim “prodajajo” kot pot do sreče. Učijo, da je treba ljubezen iskati in najti v samemu sebi, a zato potrebujejo tisoč in eno teorijo od zunaj.

Srečen človek ne potrebuje duhovnosti.
Potrebujejo jo tisti, ki niso srečni. Vse te teorije so, vsaj jaz tako mislim, samo analgetiki in antirevmatiki, ki jih dajejo na rane, katerih ne uspejo zaceliti in s katerimi ne znajo živeti. In če naj bi človek resnično moral biti srečen s samim seboj ter za srečo ne potrebuje nikogar in ničesar, potem ne potrebuje tudi duhovne navlake.

Zakaj pravim, da je to beg pred samim seboj? Po njihovo … Če se poistovetim s svojim telesom, z njegovimi željami in s potrebami, to nisem jaz. Če se enačim s svojimi čustvi in strahovi, to nisem jaz. Če se enačim s stvaritvami svojega uma in prepričanji, to znova nisem jaz. Ne, dragi moji, prav to sem jaz. Jaz sem moje telo, jaz sem moja čustva in jaz sem moj um. Jaz ljubim svoje telo. Ljubim svoja čustva. Kot ljubim tudi svoj um. Poduhovljeni ljudje nas učijo, da je temelj trpljenja naše istovetnje s telesom, čustvi in z umom. Trpela naj bi zato, ker sem jaz jaz? Zato naj postanem nekaj drugega, da ne bom trpela? Razumete, zakaj pravim, da bežijo stran od sebe?

Moje telo je sposobno neverjetnih užitkov. Kot je sposobno tudi neverjetnih bolečin. Nobenega telesa nikoli ne bom ljubila, kot ljubim svoje telo. Moja čustva so tista, ki so sposobna brezmejne ljubezni. Zaradi slednje se je enkrat zgodilo, da sem tudi brezmejno trpela, vendar svoja čustva ljubim in jih ne bom krivila za to, da mi nekdo drug brezmejne ljubezni ni bil sposoben vračati. In moj um, moj največji ponos …

Ko mi telo več ne bo dajalo izjemnih užitkov, ampak samo še bolečino, ko bodo moja čustva umrla ali pa jim ne bom več kos, ko se ne bom več mogla ponašati s svojim umom, takrat bom mogoče, samo mogoče, sebe iskala nekje drugje. Da mi bo laže živeti. Čeprav, kolikor poznam sebe, dvomim. Kajti preveč sem ponosna nase, da bi sebe zanikala zaradi nečesa, česar še nihče nikoli ni bil sposoben dokazati.

Poduhovljenost sem cenila,
čeprav se z njo nisem nikoli ukvarjala, dokler sem jo opazovala od daleč in sem verjela, da je poduhovljen človek hkrati tudi dober človek. Odkar vem, da so prav ti ljudje vedejo kot najbolj podivjane in najbolj krvoločne zveri, ko jim stopiš na ego, katerega naj bi tako ali tako že zdavnaj presegli … Zame je to samo maska, ki si jo nadenejo ljudje, ki ne sebi ne drugim ne upajo pokazati pravega obraza. Že vedo, zakaj.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: