Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Zato sem vedno rekla ne!

Posted by zogca na junij 14, 2008

Sedmi razred. Šolsko leto se je končalo. Naenkrat ni bilo več učenja. Deževalo je in deževalo, zato se mi ni ljubilo cele dneve viseti zunaj, nismo pa v tistih časih imeli kabelske televizije s stotimi programi. Tudi interneta še ni bilo. Ima kdo kakšno dobro knjigo? Mi otroci s postaje ZOO, moraš jo prebrati. In kot sem eno leto prej za dnevnike Jadrana Krta mislila, da gre za dolgočasno zgodbo, ki se dogaja nekje na Jadranski obali, tako sem mislila, da knjiga Mi otroci s postaje ZOO govori o mulariji, ki se preganja po živalskem vrtu. Skratka, dolgčas. Ne bi, hvala. Vendar sem jo vseeno vzela. Ko sem prebrala prvo stran, knjige nisem odložila, dokler nisem prišla do zadnje. Brala sem jo do šestih zjutraj. V takrat mojem najljubšem kotičku, stisnjena med omaro in francoski balkon.

Ko sem jo prebrala prvič, pozneje sem jo vsaj še desetkrat, sem vedela, da nikoli ne bom poskusila nobenega mamila. In res ga nisem. Četudi sem se družila s patroni, ki so se na veliko zakajali, mnogi izmed njih pa so končali tudi na igli, nikoli nisem poskusila niti trave. Kogar ta knjiga ne odvrne od mamil, ta je mazohist. Žal sem v zadnjem času prebrala kar nekaj izpovedi mladih, ki so trdili, da so si prav zaradi te knjige želeli poskusiti heroin in so tudi naredili.

Knjiga Mi otroci s postaje ZOO ali Wir Kinder vom Bahnhof ZOO je zgodba o Christiane, najstnici iz Berlina, ki je pri dvanajstih letih prvič vzela hašiš in ni odnehala, dokler ni bila kot jajce jajcu podobna svojim vzornikom, ki so bili vsi okoreli narkomani, skratka odvisnica o heroina. Zjutraj je hodila v šolo, popoldne pa se je s svojimi prijateljicami prodajala na postaji ZOO, ki je v takratnem Berlinu veljala za zbirališče narkomanov, nastavljačev, preprodajalcev, alkoholikov in drugih izmečkov sodobne družbe. Dve leti je trajalo, da je mama opazila, kaj se dogaja z njeno hčerko. Po več neuspešnih poskusih odvajanja jo je mama poslala k babici v majhno vas blizu Hamburga. In bralcu se zdi, da je bilo Christianinega pekla takrat konec. Kot se je končala tudi knjiga. Žal temu ni bilo tako. Christiane je v okviru promocije knjige in filma prepotovala Evropo in Ameriko ter zaslužila veliko denarja. Po vrnitvi v Berlin je zašla na stara pota. Zaradi posedovanja heroina je eno leto preživela v zaporu, potem pa je odpotovala v Grčijo, kjer se je zaljubila v umetnika, zasvojenega s kokainom. A kmalu je tudi on končal v zaporu. Po letih potovanj se je dokončno vrnila v Berlin: noseča. Dojenček je bil še zadnji povod, da je končno poiskala strokovno pomoč pri odvajanju. Od tistih časov nepretrgoma jemlje metadon, približno tri mililitre na dan, in živi normalno življenje.

Ko sem se pred leti sprehodila po tej zloglasni postaji ZOO, sem se lahko prepričala, da res ni več takšna, kot je bila v Christianinih časih. Danes je to samo običajna postaja berlinske podzemne železnice, vendar je mene, verjetno zaradi knjige, nenehno spreletaval srh. Edino, kar je spominjalo na opise iz knjige, so bili trije stari narkomani, dva možakarja in ena ženska. Bili so živi, ampak živi mrliči.

In še sporočilo za vse mlade, ki morebiti berejo moj blog … IZBERITE ŽIVLJENJE BREZ MAMIL. MAMILA VAM NE BODO DALA NIČ, VZELA PA VAM BODO VSE.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: