Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for april 2008

Kjer ni upanja in svetlobe …

Posted by zogca na april 9, 2008

HODILA SEM PO TVOJI POTI

Hodila sem po tvoji poti,
ugašala sveče pred duhovi,
odpirala nevidno vrata proti nebu,
kričala v meglene sledove bodala
in stekla skozi plašč noči,
padala v divje globine bolečine
in iskala znake ljubezni
nekje v tišini,
mrtvilu in sivilu,
kjer ni upanja in svetlobe,
ognja in lepote,
koder samo smrt s koso hodi
in trka na črna vrata,
ugašajoč še zadnjo svečo
sem šla na pot.

Tamara Vasić

Advertisements

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Polna skleda!

Posted by zogca na april 8, 2008

Neko nedeljo pred petindvajsetimi leti sem se pri kosilu stegnila proti veliki skledi, ki je bila polna zeljnate solate. Ne vem, zakaj, ampak v tistem trenutku sem se odločila, da hočem solato, ki je bila namenjena celi družini, pojesti sama. Oče mi je govoril, da je skleda prevelika, jaz pa premajhna in da nikoli vase ne bom uspela spraviti toliko zelja. Seveda ga nisem poslušala. Vztrajala sem pri svojem in še naprej veliko skledo vlekla k sebi. Prav, je rekel oče, ampak če jo vzameš, boš pojedla do konca. Brez težav, sem odvrnila.

Pol ure pozneje se je izkazalo, da ne bo šlo brez težav. Izkazalo se je, da sploh ne bo šlo. Da je imel moj oče povsem prav. Kajti moj želodček je bil poln, v skledi pa bilo še veliko zelja. Ne morem več, sem rekla. Vstala sem od mize in odhitela proti svoji sobi. Stoj, je rekel oče. Vrni se. Sedela boš za mizo, dokler ne poješ do konca. In tako je mala Žogca do sedmih zvečer z očetom sedela za mizo in počasi grizljala zelje. Ko sem končno izpraznila skledo, mi je oče rekel naslednje. Preden grabiš stvari k sebi, razmisli, ali niso morda prevelike zate. In če rečeš, da boš nekaj naredila, potem to tudi naredi. Če se boš kot otrok naučila nositi odgovornost za svoje besede in dejanja, boš to znala tudi kot odrasla.

Takrat se mi je oče zdel izjemno krut, ampak danes vem, da je njegovo vztrajanje bilo vzgojno. In bi si želela, da bi kaj podobnega nekoč davno naredil še kakšen drug oče. Če bi komu drugemu nekoč davno bilo tako slabo od zelja, bi mogoče v življenju malo bolje razmislil, ko bi k sebi vlekel “polno skledo”, za katero bi bil moral vedeti, da je ne bo mogel “pojesti”. Kajti jaz sem njega večkrat opozorila, da bi “skleda” utegnila biti prevelika zanj, kar je zavrnil enako, kot sem jaz to zavračala pred petindvajsetimi leti. In bi bil mogoče vedel, da če rečeš, da boš nekaj “pojedel”, potem je prav, da to resnično tudi narediš.

Tudi pozneje v življenje sem kdaj k sebi povlekla “preveliko skledo”, vendar nikomur ni bilo treba vpiti za menoj, naj se vrnem in pojem do konca. Sama sem ostala pri mizi in vztrajala, dokler “skleda” ni bila prazna.

Posted in Spomini | Leave a Comment »

Veliki tiči, majhni tiči!

Posted by zogca na april 5, 2008

Redko mi kakšna debata dvigne pisker, ampak tista o moškemu in njegovemu pet centimetrov dolgemu »korenjaku« mi resnično je. Predvsem pa debate, ki so tej sledile. Kajti menda imamo ženske, ki se zmrdujemo na petcentimetrskimi »velikani«, jame in brezna. In menda je izjemno grdo, če takšnega moškega zgolj zaradi »nepomembne malenkosti« zapustiš. Ker on je tako dobrega srca in to naj bi bilo mnogo pomembnejše od velikosti njegovega spolnega uda. Poleg jame in brezna zagovornik moških pravic navrže tudi to, da se večina žensk sploh ne pogleda v ogledalo. Tako grde naj bi namreč bile, da si kaj več od petih centimetrov sploh ne zaslužimo.

Jame, brezna in še grde smo? Ne razumem, zakaj bi nekdo v tako izobličena bitja sploh hotel dajati svojega »korenjaka«. Po takšnih izjavah sploh lahko govorimo o dobrem srcu? Smo ženske res nesramne, če iskreno povemo, da nam pet centimetrov ni dovolj? Mar to res pomeni, da imamo med nogami jame in brezna? Če sodimo po raziskavah, potem povprečen spolni ud povprečnega moškega meri šestnajst centimetrov. Je res grdo nečemu, kar je celih enajst centimetrov pod povprečjem, reči, da je majhno? Je ženska, ki moškega zapusti po takšnem, zanjo izjemno neprijetnem, odkritju, zares nesramna?

Priznam, da takšnih težav nimam. Če mi je moški všeč, ga takoj na drugem, tretjem zmenku vprašam, ali je bila mati narava do njega velikodušna in kako zelo. Če kakšen ne pove in govori “saj boš videla”, “sama se boš prepričala” in podobno, ga preprosto pretipam. Preverim, preden pride do kakršnegakoli čustvenega zapletanja. Ker se nikoli ne želim znajti v dilemi, ali je zavoljo dobrega srca vredno trpeti pomanjkanje v obliki majhnega tiča. Kar se mene tiče, ni vredno. Kajti dobrota je, kakor zadnje čase opažam, hudo minljiva reč. Majhen tič pa žal ostane.

Še enkrat se bom vrnila k užaljenosti, do katere pride, če ženska moškemu reče, da je njegov premajhen. Kajti s tem mu menda naredi veliko krivico. Kolikokrat moški prečrta žensko že na prvi pogled, ker ima zanj premajhno oprsje, preveliko zadnjico, prekratke lase ali kaj podobnega? In ji s tem seveda ne naredi krivice. Me nismo užaljene? Nas ne zaboli, ko nismo dovolj dobre? So moški res toliko bolj občutljiva bitja, da je z njimi treba delati v rokavicah in se pač žrtvovati zanje? In kje so meje tega žrtvovanja? Zavoljo dobrega srca je potrebno prenašati izjemno majhnega tiča in posledično tudi slab seks? Zavoljo dobrega srca je treba prenašati polulano straniščno školjko? Zavoljo dobrega srca je treba razumeti, da bi jim bodo po pomivanju posode odpadle roke? In da si potem, ko so jim roke že odpadle, kajpak ne morejo skuhati kosila? In po vsem tem, kar prenesemo zavoljo njihovega dobrega srca, je potrebno tudi razumeti, da je tista, v katere jamo ali brezno je povsem po naključju in brez kakšrnegakoli namena padel, zgolj prijateljica? Ko se ženski končno odprejo oči, ugotovi, da je vse te pomankljivosti prenašala zavoljo dobrote, ki je, kot sem napisala, minljiva. Ostal je majhen tič.

Drage moje dame, če hočete velikega, si vzemite velikega. Veliko je velikih. Moji so vsi veliki. Ker prej preverim.

Posted in Ljubezen | 1 Comment »