Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Norost po Einsteinu!

Posted by zogca na april 26, 2008

Norost je znova in znova početi eno in isto stvar in pričakovati drugačne rezultate, je rekel Einstein. Torej je po Einsteinu to, kar počnem jaz, norost. Ko vedno znova zastavljam eno in isto vprašanje, na katerega odgovora ni in ni. Ker mi ga tisti, ki odgovor edini pozna, ne želi dati. Ker misli, da si ga ne zaslužim. Ker misli, da mi odgovora ni dolžan. Jaz pa še naprej vztrajam, ker brez njegovega zato na svoj zakaj ne uspem najti miru. Kajpak jaz smem svoje vedenje opisati tudi kot norost. Če tako želim. Priznam pa, da se mi precej dvigne pisker, ko preberem podobno nesramno opazko od kakšnega forumaša. Psihologija vendar ni kuhanje zelenjavne juhe, prepoznavanje duševnih stanj ni enako sestavljanju lego kock. Od kod vendar pravica ljudem, da upajo na podlagi nekaj prebranih knjig tipa Dr. Phil delati analizo nekogaršnjega duševnega stanja?

Vendar norost ni samo moje zastavljanje enega in istega vprašanja. Norost je tudi, da za svoj občutek ujetosti vedno kriviš tistega drugega in ga zato tudi zapustiš. Ko vendar ti občutki nimajo prav nič opraviti s tistim drugim in so vedno samo odraz tvojih strahov. Kajti ti ostajaš isti in rezultat ne more biti drugačen. Norost je venomer pričakovati, da bo tisti drugi popoln. Tudi tukaj bo rezultat vedno enak, popolnega partnerja namreč ni. In največja norost je venomer misliti, da boš lahko do zadnje podrobnosti predvidel vse, kar naj bi se ti zgodilo v življenju. Kajti rezultat bo vedno enak. Stvari bodo šle svojo pot in ti boš moral oditi, kajti ta pot se seveda ne bo sklada z načrtom, ki si ga naredil v glavi. Če naj bi človek nehal znova in znova početi eno in isto stvar v pričakovanju drugačnih rezultatov, bi moral premagati sebe. To pa je vedno najtežje.

Pred pol leta bi, priznam, s precejšnjo nestrpnostjo brala besedila, ki ji zdaj sama pišem. Verjetno zato, ker bi v teh ljudeh videla odsev sebe. Ker bi mi takšna besedila odsevala nekaj, kar sem tudi sama, zdaj je to očitno, skrivala v sebi, vendar tega za nobeno ceno ne bi priznala. Priznam, ne bi imela usmiljenja. Kajti usmiljenje do drugega se začne v izkušnji lastne bede. Šele zdaj, ko se zavedam lastnih šibkosti, jih lahko razumem pri drugih. On na svojo srečo in na mojo žalost izkušnje lastne bede nima. In zato ne more razumeti, kako zelo majhen se počutiš, ko nekoga prosiš samo to, naj ti odgovori na eno vprašanje. Kako zelo majhen, ko ti nekdo, ki ti je nekoč bil pripravljen dati vse, ne želi dati ničesar več. Kako zelo majhen, ko imaš občutek, da si ničesar več niti ne zaslužiš. Res zelo majhen.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: