Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Moja roka omahne v prazno!

Posted by zogca na marec 31, 2008

Nekoč smo vsi verjeli in potem se je zgodilo življenje. Danes nas verjame veliko manj. In mnogi, ki danes še vedno verjamejo, mogoče že jutri ali pojutrišnjem ne bodo več verjeli. V ljubezen. Tisto pravo, ki se nikoli ne konča. Ki se ne konča niti takrat, ko eno izmed src preneha biti in se preseli nekam daleč, od koder se še nihče ni vrnil nazaj. Tisto pravo, ki jo opeva Adi Smolar v pesmi Daleč je za naju pomlad. Danes stara sva in siva, pozna se težko breme let. Postala sva tako ranljiva, mnogo prehiter je za naju svet. Najine poti so kratke, le redkokdaj še greva kam. Vedno skupaj, vedno sama, ona vse je, kar imam. Daleč, daleč je za naju pomlad, leta prinesla so jesen. Daleč, ko dekletu sem govoril: “Rad te imam.” In ko bil jaz fant sem njen. Daleč, daleč je za naju pomlad, mi za mladostjo je hudo. A ne bi hotel sam postati spet mlad, raje star sem, star in z njo.

Kako lepo je, da sva se spoznala in skupaj skozi življenje šla … Zakaj ne znamo skupaj hoditi po poti življenja? Zakaj drug drugemu mečemo polena pod noge? Zakaj se spotikamo, odrivamo s poti in porivamo v blato, grmičevje, polno trnja? Zakaj, ko bi se lahko imeli radi? Nekoč smo vsi verjeli in potem se je zgodilo življenje. Življenje, v katerem izveš, da ljubezen umre. Da ljubezen lahko ubijejo trma, ego, sebičnost, predsodki, trava, ki je menda na drugi strani plota vedno bolj zelena.

Moja roka v tvoji roki. Danes, ko je moja roka lepa, brez gub, brez žil, z dolgimi in rdeče nalakiranimi nohti. Moja roka v tvoji roki. Nekoč. Ko moja roka ne bo več lepa, ko bo polna gub in žil, dolgi in rdeče nalakirani nohti pa bodo samo še spomin. Moja roka v tvoji roki. Čez petdeset let bi rada gledala v tvoj zguban in utrujen obraz in ti rekla: »Ti, moj princ, si najlepši princ od vseh princev tega sveta.« Ker gledala bi te z ljubeznijo in ljubezen bi te naredila najlepšega tudi, ko to mogoče res več ne bi bil.

V mojem srcu je toliko ljubezni, vendar moja roka vedno omahne v prazno. Njegove ni. Iščem jo. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Ni je. Moja roka vedno omahne v prazno.

Rada bi znova verjela. V ljubezen. Tisto pravo, ki se nikoli ne konča. Ki se ne konča niti takrat, ko eno izmed src preneha biti in se preseli nekam daleč, od koder se še nihče ni vrnil nazaj.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: