Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Moja prva noč z njim!

Posted by zogca na marec 20, 2008

Ne, ne bom pisala o strastni noči z obdarjenim lepotcem. To resnično ni takšna zgodba. Takšne zgodbe dama v teoriji zadrži zase. V praksi pa jih pove svojim najboljšim prijateljicam, s katerimi potem reveža “secira” do vsake najmanjše podrobnosti. To je zgodba o najboljšem in najdražjem jogiju, ki sem ga uspela najti v ljubljanskih trgovinah. Čakala sem ga ter ga na koncu tudi dočakala. In uspelo mi je!!! Spala sem celih pet ur. Vem, sliši se malo, ampak … Ko imaš za seboj tri mesece prejokanih in neprespanih noči, ko ure in ure gledaš v strop ter ugotavljaš, kaj si naredil narobe, četudi veš, da nisi naredil prav nič narobe … Ko veš, da prav nič ni bilo prav in ni moglo biti prav. Ko veš, da bi ti lahko bil popolnoma drugačen človek, ki bi vse delal popolnoma drugače … Na koncu bi se zgodilo povsem enako. Kajti konec je bil napisan, še preden se je zgodil začetek. In vsi moji poskusi, da ga spremenim, so bili zaman.

Če sem naredila kaj lepega, sem bila tista slaba. Če sem naredila kaj slabega, sem bila tista slaba. In če slučajno nisem naredila ničesar, so si nekaj izmislili in sem prav tako bila tista slaba. Ko so me včeraj skoraj pribili na križ zaradi ene besede, ki jo pogosto v telefonskem sporočilu napišem materi, očetu, prijateljicam (lahko si mislite, da prav sporna ne more biti), sem vedela, da bo vedno, ampak res vedno, našel nekaj, da mi dokaže, da sem jaz tista, ki je kriva. … In res sem se več mesecev počutila krivo. Zakaj? Ker sem ga imela rada in sem mu želela samo dobro, njemu, sebi, obema. Ker sem želela rešiti najino ljubezen. V bistvu pa je z njegove strani šlo samo za sprenevedanje. Sprenevedanje, s katerim je šel včeraj tako daleč, da je postalo že skrajno žaljivo. Za moja čustva in za mojo inteligenco. In sem si lahko rekla samo še … On ima mene za norca. Da bi pred drugimi izpadel frajer, me je napadel zaradi povsem nedolžne malenkosti, medtem ko je zadnje mesece, kajpak skrivoma, z velikim veseljem … Ne, ne bom, ker to resnično ni takšna zgodba. In to v resnici sploh ni pomembno. Kot nisem pomembna jaz. Pomembno je, da on izpade frajer. Ne, po tej knjižni predlogi filma več snemala ne bom. Ugašam kamere, fajront. Z veseljem še kdaj, z istim igralcem. Vendar nikoli več s takšnim scenarijem. S takšnim scenarijim nikoli več. Niti enega kadra. Ob ugašenih kamerah bom mogoče tudi spala. Ali pa zaradi novega jogija. Saj je vseeno, samo da spim.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: