V SEBI

V sebi nosimo
čiste izvire,
brezmadežne ustne otroške,
ki še niso preklinjale,
bratov sodile,
ki še niso razlile krivice
po podu ranljivem.
V sebi nosimo
dobra hotenja,
poštene,
iskrene namene,
a ko nas čas preokrene,
postanemo kalni
znotraj in zunaj,
samo po ljubezni
preliti v luč.

Nataša Ahčin

V bistvu imajo v SDS-u prav. Tudi jaz sem na volišču videla eno, ki je prišla v trenirki, še nedavno je imela na roki številko, spregovorila pa ni niti ene besede in jo je očitno nekdo na silo pripeljal tja. Imajo povsem prav, bila je nova državljanka. Državljanka naše ljube domovine je namreč dobra dva meseca, njena mamica pa ni vedela, da jo mora za volitve pražnje obleči in jo za to priložnost naučiti vsaj eno besedo, ki je res slovenska (po besedi mama je verjetno ne bi mogli identificirati kot slovensko državljanko.) Seveda pišem o Miši in mogoče ni prav, da jo vpletam v politično objavo, vsekakor pa je moja dojenčica edina takšna “pojava”, ki sem jo videla na dan volitev. Za nikogar, ki sem ga srečala na volišču, se mi ni zdelo, da je bil tja pripeljan na silo, v trenirki in brez znanja ene slovenske besede. Ampak hej, v času moderne tehnologije, ko ima vsakdo v žepu tako fotoaparat kot kameru (na mobilnem telefonu) nam gotovo ne bo treba čakati na ure in ure slikovnega materiala o tej pojavi, zaradi katere bi resnično morali spet imeti nove volitve. Jup, sarkazem. In še en stavek, ki ni sarkastičen. Če bo prišlo do novih predčasnih volitev, jih bo Janez Janša izgubil še bolj prepričljivo kot je prejšnje, ker, hej … Če bi bila svetovalka stranke SDS, bi stranki svetovala, naj nekaj časa ne dela ničesar, ker včasih človek naredi največ, ko ne naredi ničesar, to pa vemo vsi, ki smo kadarkoli v življenju poskusili izgubljeno situacijo reševati z vedno bolj obupanimi poskusi, ki so se potem vedno znova izkazali za pljuvanje v lastno skledo.

Ih, eni z orožjem, drugi z zemljišči, tretji z nadomestili, vsi nas tako ali drugače kradejo. Ugotavljam, da je Borut Pahor od vseh še najbolj pošten. A kaj, ko je hkrati tudi do konca nesposoben?

Najina sreča je nepopisna.

KO HODIŠ, POJDI ZMERAJ DO KONCA

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.

Tone Pavček

Z veliko radostjo in nasmehom na obrazu, ki ga lahko pričara zgolj tako edinstven dogodek, kot je rojstvo, Vam sporočam, da je vaša in naša Žogca včeraj, drugega oktobra, leta gospodovega 2011,  ob 23:06, po nekaj urah mučenja rodila skoraj kilogram in pol težko punčko, za katero sva se  že pred tedni zatrdno odločila, da bo slišala na ime Miša. Kot vsi veste, bi morala na svet sicer pokukati šele konec decembra, a kot sem sinoči okoli osmih zvečer napisal na Facebook: Življenje ima pač svojo pot in tako kot meni ni bilo usojeno sinočnje nočne oddelati na bencinskem servisu, je bilo Miši usojeno, da bo še najmanj pet tednov preživela v inkubatorju v družbi raznih aparatur (čeprav je njeno stanje stabilno in bo že čez par dni prej ko slej dihala povsem sama) ter antibiotikov.

Žogca se sicer počuti odlično, saj je že slabe štiri ure po porodu sama skakljala po oddelku, prav tako gre sama iz sobe do intenzivne nege, kjer skrbijo za Mišo in vas čisto vse zelo zelo lepo pozdravlja,za izvedeti vse podrobnosti okoli poroda pa boste žal morali počakati na njen povratek iz porodnišnice.

lep pozdrav

Vaš

Alex van der Volk

p.s.

V izogib razočaranju, ker ob prispevku ni fotografije male borke, vam sporočam še, da sva se z Žogco pogovarjala tudi o tem in se na koncu odločila, da nekaj intimnosti le zadržimo za nas tri. Pa brez zamere.

KOT ČUDEŽ

Kot čudež
je dotik dveh kož.
Zaznava vonja,
ki je tudi tvoj vonj.
Divje vlečeš ga v nosnice,
da bi nikoli ne pozabil ga.

Dotik dveh kož
je kot združitev.
Je želja
in je potešitev.

Hujše je od same smrti,
ko se te ne dotakne
nihče več.

Mila Kačič

PROŠNJA

Razkleni otrplo srce,
da kot kaplja krvi
kanem v tvojo strugo
in se razpenim po žilah;
preplavim ustnice,
naj s poljubi zakrpajo
strgano čipko ljubezni;
zanetim kresove v zenice
in namesto trpkega vina
kot molitev poniknem
pod raskavo površje.

Razkleni srce,
da vanj presujem ognjene solze
z marmornega obličja noči.

Tanja Petelinek

Danes je kurir prinesel paket! 

Seveda sem ga morala takoj odpreti.

In ker jaz vedno, pa saj me poznate, vse fotografiram, so tudi novi čeveljci takoj doživeli svoj fotosešn.

Ter probo. Kot uliti so mi! 

Ne vem, ali bom lahko počakala, da se moj srček vrne iz službe, verjetno se bom kar sama odpravila na sprehod. Seveda ga to, da sem danes dobila darilo, ne reši in še vedno velja, da mi bo za rojstni dan moral kupiti čeveljce od Alegrie. Le da bodo bolj škorenjci. Te ali pa te. Tako bom kjut ob vseh letnih časih.

Nič, šibam ven. In vam povem … Občutek, ko prideš iz trgovine s čevlji, ki so, kot bi bili narejeni zate, je fantastičen. Kar vse ženske gotovo dobro veste. Ampak ko ti pa s čevlji, ki so, kot bi bili narejeni zate, naredijo veselje na takšen način, je pa občutek dvojno fantastičen, resnično.

Drugače pa je bil zadnji teden čisto preveč športen za moj okus. Če sem povsem iskrena, se potrudim, da večino tekem prespim. Košarkaskih, ne nogometnih. Pri slednjih sem še vedno budna. Vse to vpitje, tu mač. Ko na vsakih nekaj minut (med katerimi seveda ni tiho, samo ni tako zelo glasen) moj gospod mož skoči v zrak in na ves glas zavpije … Saj me bo še kap. Aha, ni trajalo dolgo, pa sem postala tipična žena, ki komaj čaka konec evropskih in svetovnih prvenstev ter mir v hiši. Ne, za nogometna prvenstva to seveda še vedno ne velja. Čeprav je mogoče tudi to samo vprašanje časa. Bom danes namesto dobro jutro slišala “tm sedi pa se ga boli ga kurac zastopš”? Ne, v bistvu ne “zastopm.”

VARIACIJE

Ljubila sem z upanjem,
nato z obupom,
tega zdaj ljubim brezupno.
Spala sem z njimi,
se z njimi smejala,
jokala sem zmerom na samem.
Beli lahti me spominjajo nanje,
božali so jih in poljubovali,
vpisovali ljubezenska znamenja vanje.
Beli lahti so se budili z njimi,
ta se zdaj zbuja sam,
sam je.
Ljubila sem zasoplo,
ljubila sem ljubeče,
tega zdaj ljubim žalostna od sreče.

Petra Kolmančič

Takole smo se zbirali.

Takole pa so se zbirali policisti. Izkazalo se je, da so bili na tekmi več kot potrebni.

In se je začelo. Prvi gol za Olimpijo, drugi gol za Olimpijo, tretji spet za Olimpijo.

Mariborčani niso dajali golov, zato pa so njihovi navijači metali baklje na igrišče.

Zanimivo in skregano z zdravo pametjo, baklje so metali takrat, ko so napadali njihovi in so prekinili nekaj obetavnih napadov. Enkrat jim je tudi uspelo zadeti.

Potem je Olimpija dala še en gol, medtem pa so se na južni tribuni začele izredne razmere.

Ko so zagoreli še stoli, so se policisti in varnostniki odločili, da Viole spravijo s stadiona. Nihče več ni gledal tekme, vsi smo gledali na južno tribuno.

Na koncu, tako pravijo, šteje samo rezultat. Štiri proti ena. Očitno bo mala huliganka morala še kdaj na derbi.

… septembra in s tem, upam, začetka jeseni. Vem, absurdno, vsako leto sem na blogu stokala, da je poletja že konec in si želela, da bi se ponovilo, brez vmesnih mrzlih letnih časov, letos pa komaj čakam mraz. In vi?

… ampak Bradu so ga dali pa zastonj, ko ga je njegov pomočnik prišel iskat zvezdniku za kosilo. Očitno hvaležen je Brad vrnil uslugo in podpisal plakat, ki bo gotovo še dolg privabljal lačne in manj lačne.

Zakaj je že nastala ta povsem nesmiselna tračarska objava? Verjetno sem lačna. Že sama po sebi. Ko pa sem videla in se natančno ogledala spodnjo fotografijo …

… me je prijelo, da bi se oblekla, usedla v avto in šla do najbližje bencinske postaje po sendvič. Gotovo manj slasten sendvič, ampak vseeno sendvič. Ob pol štirih zjutraj. Ker pa ni avta, v katerega bi se lahko usedla, sem se obsedela pred računalnikom in napisala traparijo, ki ste jo ravnokar prebrali.