Uganete, komu naj bi ta objava polepšala dan? Kateri izmed naših blogovskih prijateljic bo najbolj zaigralo srce, ko bo videla, da bomo debatirali o škornjih? Maxi, seveda. Ta objava je za njeno dušo. In duše vseh tistih, ki bi vsaj virtualno malo zapravljale, če že zares ne smemo, ker smo že tako in tako preveč spraznile svoje kartice. Jaz, na primer, je ne smem, ker moram spomladi kupiti nov avto in ne smem ga kupiti iz denarja, ki sem ga privarčevala do zdaj. Ta denar je nedotakljiv, privarčevati moram novega. Ne, za novonastalo resnost ni kriva recesija, kriv je tranzitni Saturn na natalnem Merkurju, ampak pustimo zdaj to …

Kateri so vam najbolj všeč? Nobeni?

Če res nobeni, potem prilepite fotografijo tistih, ki bi jih z največjim veseljem nosile. Ne, ni potrebno, da se ustavite pri eni fotografije. Saj se tudi sicer ne ustavimo pri enih škornjih, mar ne? Aja, jaz glasujem za številko štiri.

Jutri se bo v Ljubljani dogajalo. Oja, stavka bo. Ključni zahtevi, ki so jih sindikati naslovili na delodajalce in vlado, sta dvig minimalne plače na 600 evrov neto in umik vseh zanje spornih predlogov pokojninske reforme. Drugo zahtevo bom preskočila, ker pokojnina ni nekaj, s čimer bi si belila glavo. Ko bom imela 65, 70, 75 ali kolikor let bo potrebno imeti takrat, ko bom prišla na vrsto … Saj me razumete. Tistih nekaj mesecev, ki jih bom mogoče živela po upokojitvi, se bom že kako znašla. Kar pa se tiče minimalnih plač … Dejansko se čudim, od kod nekaterim ljudem motivacija, da vsako jutro vstanejo in se odpravijo na delo. Čudim se namreč zato, ker poznam kar nekaj ljudi, ki z “narejenimi urami”, dodatki za prevoz, prehrano, minula let in ne vem kaj še dobijo manj kot nekateri drugi, ki jih poznam in sploh ne hodijo v službo. Objava, ki je pred vami, je izjemno nedomišljena, kajti resnično ne vem, kaj naj napišem. S katerimi besedami naj namreč opišem “podn”? Kaj sploh lahko napiše nekdo, ki je videl plačilni listek človeka, ki ima 39 let delovne dobe in 186 opravljenih ur, izplačano pa mu je bilo manj denarja kot nekomu drugemu, sicer tudi zaposlenemu, samo na račun otroških dodatkov? Roko na srce, v primerjavi s prodajalkami iz moje najbližje trgovine, je zgoraj omenjeni gospod res gospod. One namreč ne dobijo niti teh piškavih 500 evrov.

V bistvu lahko napišem samo to, kar trdim že najmanj deset let. Ta država je “v pizdi” in z vsakim letom rine globlje. Denarja ni in vedno manj ga bo. Saj ga ne more biti. Veste, kako od nekdaj vidim našo državo? Uporabila bom prispodobo družine. En dela, trije zapravljajo. Prihodki družine so tisoč evrov, odhodki dva tisoč. Najbolj pa se gode tistemu, ki se najbolj “praska” po riti. Aja, še to. Nekdo, seveda ne tisti, ki dela, je iz družine v zadnjih dveh desetletjih odnesel vse vredno in prodal.

Škoda, da ne moremo začeti znova. Mogoče bi v drugem poskusu celo naredili kaj prav. Druga Švica, kaj? Kakor za koga. Za večino gotovo ne.

ČAKAM TE

Čakam te, prisluškujem miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.

Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,
v menjavah senc pod večer …
O, leta dolgo te iščem.

Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt, zdaj življenje …
Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

Ivan Minatti

Bomo spet kuhali? Pa dajmo. Jovanka je poslala še dva recepta iz svoje kuhinje. Svinjska ali goveja jetrca v vinski omaki. Najprej na drobno narežemo čebulo, nakar se lotimo rezanja jetrc na majhne kose. Jetrca na hitro popečemo v ponvi. Zdaj je na vrsti omaka. Naredimo jo iz malo olivnega olja in vina, soli, popra in peteršilja. Popečena jetrca pomočimo v omako in jed je končana.

In še kifeljčki. Potrebovali bomo pol kile moke, 250 ml mleka, polovico kvasa, eno žličko sladkorja, žličko in pol soli, pol kisle smetane, eno jajce in 125 gramov raztopljene margarine. Najprej zmešamo eno žličko moke, eno žličko sladkorja, polovico kvasa in malo mlačnega mleka ter pustimo vzhajati. V jogurtov lonček damo beljak (rumenjak bomo porabili, da bomo premazali kifeljčke) in potem do polovice lončka nalijemo olje. Potem dodamo moko, sol, kislo smetano, vzhajan kvas, med gnetenjem pa dodajamo mlačno mleko. Jovanka opozarja, da je treba testo dobro zgnesti. Testa ne smemo pustiti vzhajati, ampak ga moramo takoj razvaljati v krog in narezati trikotnike širine sedmih ali osmih centimetrov. Vanje damo poljuben nadev, jih zavijemo in položimo v pekač, namazan z margarino. Kifeljčke prej s čopičem premažemo z margarino. Ko malo vzhajajo, jih namažemo še z rumenjakom in posujemo s sezamom ali makom. Pečemo jih približno pol ure in sicer pri 200 stopinjah. Kot sem omenila že zgoraj, je nadev poljuben, kifeljčki so namreč lahko slani ali sladki. Slani so lahko s skuto, hrenovko, sirom. Jovanka jih ima najraje z evrokremom, v katerega da mlete piškote in tako prepreči, da bi med peko stekel iz kifeljčka.

Dober tek! Če sta vam recepta všeč in želite poskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje.

Današnja uganka se razlikuje od vseh prejšnjih. Nikjer ni nobene ritke, oprsja, mišice ali česa podobnega. Da, kužek je, ljubek kužek. Ki na srečo ni brezdomec. Ima lastnico, ki zelo lepo skrbi zanj. Iščemo ime in priimek njegove lastnice.

Torej, čigav je kužek?

Vsi vemo, da so modne revije v resnici predstavitve oblačil, ki jih v resničnem življenju nihče ne nosi. Vsaj jaz še nikoli na ulici nisem srečala nikogar z antenami na glavi, v obleki, ki okoli telesa zaseda še dva metra prostora, v čevljih, za katere, če ne bi bili na nogah, sploh ne bi vedela, kaj so. Prav zato modnih revij ne gledam, rada pa, priznam, pogledam, kaj nosijo zvezdnice. Tokrat sem si ogledovala Victorio Beckham in prišla do zaključka, da …

Zaletela bi se v kandelaber. Ali pa bi telebnila po tleh. Verjetno pa bi se najprej zaletela v kandelaber, pet minut pozneje pa bi še telebnila po tleh. Kakorkoli, moje poti bi bilo kaj hitro konec. Oja, polna sem spoštovanja do Davidove soproge in drugih žensk, ki so vsak dan urejene, vendar preprosto ne razumem, kako jim vedno uspe, da so tako “pošlihtane”, kako jim uspe hoditi v čevljih, v katerih jaz niti sedeti ne bi znala, kako vidijo ovire, ko pa jim klobuk prekriva pol obraza, vsekakor pa oči. Mogoče si mislite, da Posh ne bi smela primerjati z nami, običajnimi smrtnicami, kajti ona se vse dneve in noči ukvarja s svojo podobo … Ko, na primer, hodim po trgovinah, velikokrat naletim na gospe in gospodične, ki so prodajalke, v službi stojijo osem in več ur in ves ta čas so v desetcentimetrskih petkah. Jaz bi po uri ali dveh začela stokati, jokati, cviliti, se smiliti sama sebi.

Kako jim uspe, da so tako “pošlihtane” in se hkrati tudi dobro počutijo? Pri meni je prvo ali drugo, oboje hkrati nikoli. Jup, fovš sem. Jaz bi šla v takšni opravi v kandelaber in po tleh.

Ste lačni? Moj želodec se vedno prebudi, ko dobim elektronsko pismo, v katerem se skrivajo fotografije Jovankinih dobrot. Pred vami sta še dva recepta, ki sta namenjena tudi nam, ki se bomo prej kot zapletenih jedi lotili odvodov in integralov.

Mlinci s piščancem. Popečemo kose piščanca. V slani vodi nekaj minut kuhamo mlince. Količina je seveda odvisna od števila ljudi, ki jih moramo nahraniti. Mlince pustimo v vodi, dokler se ne zmehčajo. Meso poberemo iz ponve in v maščobo, v kateri smo ga pekli, primešamo mlince. Ko po vrhu zložimo kose piščanca, imamo jed s fotografije.

Za žemljice potrebujemo pol kile moke, dva decilitra jogurta, polovico kvasa in dve žlički olja. Dobljeno zmes posolimo, po malem dodajamo vodo in gnetemo, dokler ne dobimo lepe kepe. Kepo potem razdelimo na manjše kroglice, jih oblikujemo z roko in zarežemo po sredini. Kroglice na rahlo premažemo z beljakom, potem pa posujemo z makom ali sezamom. Na 200 stopinjah jih pečemo med 15 in 17 minut. V kolikor želimo temne žemljice, seveda namesto običajne uporabimo polnozrnato moko. Pa dober tek! Če sta vam recepta všeč in želite poskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje.

NEKJE

Imela sem samo eno željo,
da bi imela tvojo ljubezen,
da bi zrla
v zasanjano nebo
tvoje duše,
v tvoje oddaljene oči.
Kako mehke so bile moje sanje
in to je bilo moje življenje,
tvoje ime
in tvoj obraz
v mojih mislih.
Iščem zvezdo,
za katero sem hodila,
nikjer več je ni.
Pozabil si mi povedati,
da te ne smem čakati,
a jaz sem te čakala
in zdaj sem utrujena
in vsak dan se čudim …
Ljubi moj,
še živim.

Anka But

November je, kar se mene tiče, najhujši mesec v letu. Če sem vse leto dobre volje, se novembra iz tega ali onega razloga zamorim. Noč, ko prideš iz službe. Megla, mraz, sneg, skratka, mora, velika mora. Letošnji november je nekako oktobrski. December bo seveda decembrski, ne more biti drugače. Kot bi “zmanjkal” november. Tudi prav. Jaz sem navdušena. V soboto sem se odpravila pohajkovat po središču mesta.

In mogoče mi je končno uspelo ugotoviti, kaj se bo nahajalo v zgradbi, ki jo prenavljajo. Emporium. Tudi prav. Čeprav zadnje čase ne verjamem več, da se splača kupovati draga oblačila. Trenutno namreč najraje nosim bundo, ki je v Hoferju stala natanko 9,99 evra, puli, ki je v C&A stal natanko 5,99 evra in krilce, ki je v H&M stalo natanko 29,99 evra.

Tej zgradbi se reče palača Urbanc? Priznam, prvič slišim.

Na tržnici je daleč največ kakijev. Ne spomnim se, da bi ta sadež tudi v prejšnjih letih bil tako priljubljen. Kakorkoli že, jaz ga nikoli nisem marala in ga zato seveda nisem kupila.

Solate tudi ne, ker jo imam na vrtu.

Zelje kupujem v Mercatorju. Že narezano. Dodam samo še kis in olje. Eh, lena sem, saj vem. Meni v opravičilo pa … Za enega se niti ne splača kupovati celo glavo. V resnici prihrani, samo da tega ne vem.

Kot veste, so kapice moja najnovejša strast. Ker sem bila odločena, da vsaj enkrat ne bom zapravljala, so vse ostale obešene pred trgovino in nobene nisem odnesla domov.

Za konec sem zavila še v cerkev in prižgala nekaj svečk. Za vsak primer. Mogoče se pa Bog vseeno spomni, da obstajam. Če ne drugače, pa vsaj z lepim vremenom.

Če naj naša debata ima smisel, moramo predpostaviti, da Bog obstaja. Mogoče uporaba velike začetnice tukaj ni na mestu, kajti ne mislim na katoliškega Boga. Pač Boga. Eh, bodo lektorice povedale. Upam. Neštetokrat sem slišala, da moramo ljudje paziti, kaj si želimo, kajti zna se zgoditi, da bomo to tudi dobili in potem spoznali, da smo si pravzaprav narobe želeli. Pri meni te nevarnosti tako in tako ni, ker nikoli ne dobim, kar si želim. In ko kdaj zvečer premišljujem o tem, si zavrtim naslednjo pesem …

Oja, seveda jokam. Ta pesem me vedno gane. In potem premišljujem še bolj. Imela sem vse, ampak jaz sem želela tisto pravo ljubezen. Tisto mi ni bilo dovolj in mi nikoli ne bi bilo. Je bilo vse, ampak hkrati ni bilo nič. Odšla sem v novo življenje, iskat ljubezen. Prijateljica mi je rekla, naj tudi molim zanjo in prižigam sveče pri svetem Štefanu. Rečeno, storjeno. Deset dni sem na Dunaju vsako jutro in vsak večer šla v cerkev svetega Štefana, prižgala svečo in prosila, naj mi Bog pošlje nekoga, ki ga bom lahko imela brezmejno rada in bo tudi on imel tako rad mene. Nista minila dva meseca in prišel je princ. Mogoče bi si tudi on zaslužil veliko začetnico, kajti to je pravzaprav postal njegov vzdevek. Takrat sem dejansko verjela, da Bog je in da je uslišal mojo molitev. Saj, na nek način tudi je. Tisti prvi del. Dal mi je nekoga, ki ga bom lahko imela brezmejno rada. Tisti drugi del se mu očitno ni zdel pomemben. Če predpostavko, da Bog je, razširim s tem, da tudi ve, kaj dela in mi hoče dobro, hkrati pa upoštevam sporočilo pesmi, da je včasih največji Božji dar neuslišana molitev … Mogoče Bog ve, da je zame najbolje, da sem sama.

Pred vami sta nova recepta iz Jovankine kuhinje. Marsikaj, kar ustvarja naša mojstrica, daleč presega moje kuharske sposobnosti, tokratnih jedi pa bi se lahko lotila tudi jaz in končni rezultat ne bi bil polomija. Ampak ne, ni pametno, da se vnaprej hvalim. Raje bom poročala, ko mi bo oziroma če mi bo uspelo.

Svedrčki s skuto. V večji skledi zmešamo tri jajca, 250 gramov skute in malo jogurta. Zmešamo in dodamo malo mleka, da dobimo maso gostote pudinga. Kajpak je ne smemo pozabiti posoliti in popoprati. V maso stresemo skuhane svedrčke, premešamo in damo v pekač primerne velikosti. Po vrhu lahko potresemo parmezan ali nariban sir. Jed na temperaturi 200 stopinj pečemo približno 35 minut.

Mekike. Testo naredimo iz pol kilograma moke, polovice svežega kvasa, soli, malo mleka in tople vode. Ko dobimo lepo kepo, jo pustimo vzhajati. Premesimo in razvaljamo po pultu tako, da je debelina testa en centimeter. Izrežemo pravokotnike, katere zarežemo še po sredini. Pustimo jih vzhajati, potem pa jih scvremo na vročem olju. Seveda jih ne smemo pozabiti obrniti. Če sta vam recepta všeč in želite poskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje. Dober tek!

Preživeli smo tekmo in zdaj se lahko posvetimo stvarem, ki so veliko manj pomembne od nogometa, na primeru, ogledovanju moških teles. Tako je, današnja uganka je namenjena nežnejšemu spolu. Iščemo ime in priimek junaka, ki se je, ko je končal tek po plaži, verjetno kalifornijski, še malo obešal po drogovih. Drugega namiga za začetek ne boste dobili, lahko dodam samo še to, da je po mojem skromnem mnenju izjemno privlačen.

Skratka, kdo se obeša?

SPOMIN NA KONEC

Alenika Žnidaršič

Z veliko radostjo v srcu pišem objavo, v kateri želim vam, moškim bralcem Žogcinega bloga, sporočiti, da nimate pojma. Če morda ne veste, zakaj, se spomnite debate izpred meseca dni, ko ste mene, ki sem verjela, da se bo Slovenija uvrstila na svetovno prvenstvo, prepričevali, da se to ne bo zgodilo. Naslednjič mi boste menda verjeli in zdaj veste, da Žogca ni kar tako in brez razloga Žogca.

Včeraj ob 19.58 je minilo natančno deset let, odkar je šla Slovenija prvič naprej, na EURO 2000 v Belgiji in na Nizozemskem. Gotovo se spomnite Ačimovićevega zadetka za Bežigradom in potem snežnega nogometa v Ukrajini. Oja, tudi na SP 2002 v Južni Koreji in na Japonskem smo šli. S pomočjo pravega malega čudeža, mogoče celo večjega od Ačimovićevega podviga s sredine igrišča, Rudonja je namreč zatresel mrežo nasprotnika. In nocoj, bomo šli nocoj tudi tretjič naprej?

Misliti si ne morete, kako “fajn” se mi zdi, da sem bila, ko smo izvedeli, da bomo morali v dodatne kvalifikacije, edina optimistika. Vsi drugi, bili ste to kar lepo sami moški, ste pisali, da imamo samo en odstotek možnosti za uvrstitev. Jup, luštno je, da je bila moja prognoza boljša od moških. Ni samo en odstotek, kajne? Zmagati moramo. Z ena proti nič. Če zmagamo z dve proti ena, nas čakajo enajstmetrovke. Če zmagamo s tri proti dva, smo pogubljeni in bo enako, kot bi izgubili. Joj, kako bi bila srečna, če bi lahko po koncu tekme na blog dala objavo z naslovom “Moški, pojma nimate”. Ste pripravili kokakolo, pivo, kokice, čips, cigarete ali karkoli že potrebujete, da bi laže prenesli tekmo? Ajoj, že zdaj sem povsem na koncu z živci. Kaj šele bo?

Jovankina kuharska šola je imela počitnice, ki so bile brez dvoma predolge, kajti najbolj pridne “učenke” so željno pričakovale nove recepte naše mojstrice. So predpasniki nared? Če so, lahko začnemo. Na prvi fotografiji vidite ruske kape in ježke. Začeli bomo z ruskimi kapami, kajti ježke Jovanka naredi iz biskvita, ki ji ostane od ruskih kap.

Ruske kape, to je tisto, kar na fotografiji vidite na skrajni levi in skrajni desni, naredimo na naslednji način. Najprej biskvit, ki ga bomo spekli v pekaču, velikosti pečice. Pet jajc, 250 gramov sladkorja, 400 gramov moke, dve kavni skodelici olja, en pecilni prašek, dve žlici kakava in eno veliko skodelico tople vode zmešamo in pečemo pri 200 stopinjah tako dolgo, da odstopijo robovi. Biskvit vzamemo iz pečice in ga ohladimo, potem pa s kozarcem premera tri centimetre delamo kroge in jih jemljemo ven. Tretjina dela je za nami. Lotimo se kreme. Najprej zavremo pol litra mleka in pet žlic sladkorja. Nekaj manj kot pol litra, tisto “manj” bomo potrebovali za puding. Zmešali bomo en vanilijev puding, eno žlico moke in malo mleka ter vse skupaj skuhali kot puding. Kremo ohladimo. Potem zmešamo margarino (250 gramov) in 200 gramov mletega sladkorja. V to dodajamo ohlajeno kremo in mešamo, dokler ne dobimo enakomerne mase. Kroge prerežemo po sredini, na debelo namažemo s kremo, zlepimo, s “špohtlom” namažemo tudi okoli in nato pomočimo v kokosovo moko. Lahko jim pomažemo tudi z rastopljeno čokolado. Jovanka pravi, da jih raje ne jejmo prvi dan, kajti naslednjega dne so ruske kape boljše. Če ne morete počakati, pa nič hudega. Drage moje kuharice, mogoče tudi kuharji, opazili boste, da vam je ostalo kar nekaj biskvita. Lahko ga uporabite in naredite še ježke. Biskvit, ki je ostal v pekaču, nadrobimo v skledo, raztopimo malo margarine, čokolade in mleka, dodamo rumov sladkor ali rum in iz tega oblikujemo kepo. V kepo lahko dodamo tudi nasekljano čokolado. Iz kepe oblikujemo kroglice, ki jih pomakamo v kokosovo moko, lahko pa tudi v mlete orehe ali mlete piškote. Če niste veliki jedci in bo toliko sladkarij za vas preveč, lahko ježke zamrznete, pravi Jovanka.

In še torta. Z njo je manj dela, zato je primerna za kuharice mojega kova. Tortni model položimo na večji krožnik. Bebi piškote prerežemo na pol in zložimo po dnu in ob robu modela. Skuhamo kremo iz enega litra mleka, petih žlic slakorja, treh vanilijevih sladkorjev, treh jajc, dveh in pol žlic moke ter dveh in pol žlic gustina. Zmešamo tri rumenjake, vanje dodamo dve in pol žlici moke in enako gustina ter malo mleka in to zakuhamo kot puding. Vmes zmešamo beljake in jih na rahlo zakuhamo v kremo. Kuhamo nekaj minut in vročo kremo zlijemo v model. Ko se ohladi, dodamo še stepeno smetano. Če sta vam recepta všeč in želite poskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje. Dober tek!

MOJA DUŠA

Moja duša je cvet razkošen
v samoti rastoč,
od tihih bolesti
vsak list je orošen,
to zvezde vedo,
luna in noč.

Moja duša je kelih razpet,
v pričakovanja trepetu,
mimo gre naglo mladosti polet,
samotno,
tegobno je cvetu.

Dora Gruden

Vsake toliko me zagrabi. Tista nakupovalna. Vendar je strast vedno kaj drugega. Logično, če bi me nenehno držalo isto, bi imela, na primer, toliko čevljev, da bi bila omara, namenjena tričlanski družini, premajhna zame. Moja trenutna strast so kapice. Če bi me pred letom dni vprašali, ali bi si na glavo dala kapico, bi vam odvrnila, da ste gotovo zmešani. To ni zame, bi vam rekla in vas opozorila na svojo obsedenost s pričesko. Ko sem nekaj dni pred prinčevim rojstnim dnem začela premišljevati, kaj lepega bi mu lahko kupila, sem se domislila kapice in šala. Pač, kmalu bo zima. Lazila sem po trgovinah in iskala ravno pravšnja. Ko sem ju našla in sem bila povsem prepričana, da sta dovolj lepa zanj, ki je tako zelo lep, sem seveda morala preveriti, ali bo kapica dovolj velika. Ni šlo drugače, dala sem jo na svojo betico. Uau, ta reč pristoji tudi meni.

Prejšnji teden sem se odpravila kupovat rokavice zase in zagledala sem ljubko kapico. Zdelo se mi je, da je poklicala moje ime in sem jo kupila, četudi sem bila prepričana, da je ne bom nosila. Napaka, brez kapice sploh več ne maram ven. Ne samo, da mi ne uniči pričeske, varuje jo pred neugodnimi vremenskimi vplivi. Še več, zdi se mi, da nikoli nisem bila tako ljubka, kot sem s kapico. Zdaj imam sivo. Volneno. Potrebujem tudi modro. In rdečo. Vesela pa bi bila tudi takšne, kot jo nosi gospodična na fotografiji. Jo je mogoče kdo videl? Oja, kapice so prav luštne.

PESEM OSAMLJENIH

Vse dni smo ujeti v težka molčanja.
Ne slišimo dragih več ust šepetanja.
O, mrtvi čas!
In naš obraz
medleči plamenček je sveče,
jokaje se v sebi taleče.

In bijemo z boljo se grenkih spoznanj,
mrak je krog nas, mi se pogrezamo vanj.
A nismo slabiči!
Premraženi ptiči smo,
ptiči nasilno pregnani iz gnezd.
Naš zajtrk je žalost, večerja bolest.

Ne slišimo več dragih ust šepetanja
in naš obraz
medleči plamenček je sveče,
jokaje se v sebi taleče.

Vse dni smo ujeti v težka molčanja.
O, mrtvi čas!

Ada Škerl

Najprej se vam moram opravičiti, ker resnično ne vem, kdaj je pravzaprav praznik svetega Martina. Prepričana sem bila, da je bil prejšnji konec tedna, potem pa se mi je zdelo, da je mogoče vseeno ta konec tedna in ko sem vprašala nekoga, ki je ravno tako strokoven kot jaz, sem izvedela, da … Odgovor je bil: “Tako prejšnji kot ta.” Pa saj me v bistvu sploh ne zanima, kdaj je, kajti praznovati ne mislim. Vprašam zato, da vem, kdaj ni pametno ob večernih urah biti na cesti. O praznikih, ki jih ne praznujem, ponavadi ne pišem, ampak tokrat moram. V roke mi je prišel brezplačnik Dobro jutro, v katerem sem prebrala, da nekateri želijo praznik pijancev, kakor mu jaz pravim, povzdigniti v državni praznik. Menda bi bilo to izjemno dobro za turizem. Zakaj, se sprašujete?

Citiram podžupana Nove Gorice Mateja Arčona: “Z dobro organiziranim tednom martinovanja, ko bi se po različnih lokacijah po Sloveniji zvrstili različni dogodki, bi tujim in slovenskim gostom predstavili slovenska vina, kulinariko in bogato kulturno dediščino. Solidne cestne povezave omogočajo gostu, da v dveh ali treh dneh obrede pestro krajino in okusi neverjetno raznovrstne vinske sorte ter spozna filozofijo posameznih vinarjev.” Njihov cilj je torej, da bi se ljudje še bolj množično vozili od vinarja do vinarja po solidnih cestnih povezavah. Trezni? Seveda ne. Mar naše ceste niso dale že preveč mrtvih in invalidov? Lahko bi citirala tudi velike besede o kulturi pitja, ki jo želijo privzgojiti predvsem mladim, vendar tega ne bom storila, kajti to so samo besede. Dejansko stanje je namreč drugačno. Pijejo, da se napijejo in potem pijani sedejo v avto. Ne, takšnega praznika resnično ne potrebujemo.

Če se jutri odpravljate martinovat in ste v dilemi avto ali taksi, obiščite spletno stran zavoda Varna pot. Videli boste, da dileme v resnici ni. Taksi.

NORO SRCE

Želim si dneva.
Ko ga sonce prinese na plečih,
si želim njegovega trajanja.
Ko raste,
si želim, da ne bi minil.

Potem je en sam žareč dan,
kot hlebec presnega kruha v peči.
Moje oči so slepe od svetlobe,
koža zgubana od vročine.
Srce je zvrhano sreče.

To noro srce.

Neža Maurer

Ste opazili, da je na pohodu hipohondrija? Ups, gripa. Priznam, tudi jaz sem ena izmed hipohonderjev, ki sumničavo gledajo ljudi okoli sebe. Ne, verjemite, da si ne želite v kakšni vrsti zakašljati ali kihniti vame. Ker domače informativne oddaje ne zadovoljujejo mojih hipohondrskih potreb, sem začela spremljati hrvaško in srbsko televizijo. Naši južni sosedje imajo namreč skoraj vsak dan kakšno omizje ali pogovorno oddajo o gripi. Ne morem reči, da smo v Sloveniji neobveščeni. Če nič drugega, obstaja spletna stran z naslovom Ustavimo gripo, kjer vsak lahko dobi potrebne podatke, pa vseeno … Meja s Hrvaško, Pahorjevi kameli, Humarjevo reševanje, tajkuni, stavke itn. V zadnjih treh Odmevih gripe niso omenili niti z eno samo besedo. Če jo kje omenijo, je govora o cepivu. O tistem istem cepivu, ki mu povsem očitno niti zdravniki ne zaupajo. Mene pa predvsem zanima naslednje …

Kje je tamiflu? Poleti ga niso delili samo tistim, ki so zboleli, ampak tudi vsem njihovim družinskim članom, mogoče pa tudi še kakšnemu sosedu. Če danes pokličeš v zdravstveni dom in poveš, da imaš gripo, ti najprej povedo, da k njim ne smeš hoditi, potem pa mogoče navržejo še kaj o tem, da moraš veliko piti in ne smeš hoditi ven. Ta slednja je res dobra, ko se kuham pri 40 C, je moja edina misel “ven”. Na Hrvaškem, če sodim po tem, kar vsak dan ponavljajo njihovi infektologi, vsak, ki zboli, dobi svojo škatlico tamifluja, ki naj bi ga začel jemati najkasneje 48 ur po tem, ko se pokažejo prvi simptomi nove gripe. Med zravnike so namreč doslej razdelili 100.000 škatlic zdravila. Kje je moj tamiflu? Zakaj bodo Hrvati dobili zdravilo, ki blaži simptome gripe, jaz pa samo nasvet, naj čim več pijem? Srbi, ki imajo menda med 20.000 in 30.000 bolnih, seveda nimajo zdravila, oni imajo samo izredne razmere. Kako značilno zanje. Čeprav, roko na srce, v srbskih lekarnah za denar dobiš vse, vedno je bilo tako in vedno bo.

Ne razumite me napak. Ne mislim, da bom zaradi te nove gripe umrla, daleč od tega, vem pa, da bo zadeva gotovo precej mučna, če jo bom dobila. In če je lahko z zdravilom manj mučna, zakaj tega zdravila ne morem dobiti, če sem ga pripravljena plačati? Za cepivo pa hvala, ampak ne, hvala. Vem, koliko zdravnikov na ljubljanski urgenci se je cepilo in ta podatek mi povsem zadošča pri odločitvi, da se ne bom cepila.

KOT KAMEN

Vse, skoraj vse mi lahko rečeš …
Besede gredo preko mene
kot voda čez kamen.
Vse, skoraj vse si lahko misliš o meni.
Misli pridejo in minejo,
kot veter, ki oplazi kamnito čer.

A če me ljubiš,
joj, če me ljubiš …
Še kamen se v toplem soncu
ogreje …

Neža Maurer

Moja mama je bila vse življenje do uhljev in še čez zaljubljena v mojega očeta. Čeprav je v zadnjih letih nekajkrat rekla, da jo je zaljubljenost zdaj malo minila (poročena sta že 38 let), bi rekla, da malo v tem primeru res pomeni malo, zelo malo. Vsaj takšen občutek sem dobila v zadnjih tednih, ko sem praktično živela pri njiju. In prav zato ne razumem … Je moja mama prav posebej “počen” ženski primerek ali pa je večina naših mam takšnih, medtem ko je današanja generacija žensk drugačna?

Začelo se je z debato o seksu. Če sem natančna, so ženske debatirale o pomanjkanju časa za seks, ko pridejo otroci. Ker o tem, kaj pomeni doma imeti majhnega otroka oziroma več majnih otrok, ne vem ničesar, bom ta del preskočila, pa tudi sicer to ni pomembno za objavo, ki jo pišem. Sogovornice so se skoraj soglasno strinjale, da časa za seks preprosto ni, vse dokler se ni oglasila meni zelo ljuba MON-ovka, ki je že nekaj časa z otrokom povsem sama in jih je opozorila na to, da ona sama zmore, torej bi tudi v domovih, kjer sta dva odrasla, otrok ne bi smel biti tako hud napor, da bi ženske zvečer na pol mrtve padale v posteljo in bi jim seks nekaj let zato bil zadnja “briga”. Priznam, pričakovala sem, da bo šel njihov odziv v naslednji smeri: “Joj, če ti zmoreš sama, potem …” Ne, ni šel. Nazaj je dobila: “Z enim otrokom je še enkrat manj dela kot z otrokom in neuporabnim dedcem.” In pa: “Če si sama, če nimaš moža, imaš manj dela. Sploh ni primerjave. Moški ogromno poje, vsak dan zamenja več srajca, znoji se, rad bi se pogovarjal, crkljal.”

Če se vrnem nazaj k svoji mami, ki ima doma enega izmed bolj lenih pripadnikov moškega spola, ki gotovo tudi v času, ko sem bila jaz majhna ni komaj čakal, da lahko kaj naredi in ni nenehno skakljal okoli ne z vprašanjem, kako lahko še pomaga … Moja mama niti na najbolj jezen dan ne bi izustila, da bi ji bilo brez mojega očeta v življenju laže. Tudi z dvema levima rokama je veliko naredil zanjo, zame. Ne, nekoč moški niso bili samo v napoto. Mar danes so? So moški drugačni? Smo drugačne ženske? Ali pa je pomanjkanje časa samo izgovor, da ni treba seksati? V končni fazi, ko začneš o nekom premišljevati na način “poje toliko in toliko, umaže toliko in toliko srajca, toliko in toliko gre časa za crkljanje z njim”, ti verjetno ni več kaj prekleto privlačen oziroma nisi več kaj prida zaljubljen vanj? Ne vem za moške, za ženske pa vem … Ko so zaljubljene vate, ti bodo oprostile vse, tudi napake, ko jih zaljubljenost mine, ti ne bodo oprostile ničesar več, tudi tega, da ješ in mažeš srajce, ne.

V soboto ste se precej namučili z ritko, ki jo je pod prozorno obleko skrivala Nicole Kidman. Danes je pred vami znova prozorna obleka, ritko je zamenjalo oprsje, naloga pa ostaja enaka, znova iščemo ponosno lastnico. Za Trnovčanko bo uganka verjetno spet mala mal’ca, vi pa se boste, upam, vsaj malo namučili, kajti samo tako so uganke zanimive.

Torej, čigavo je oprsje?

Verjetno vam ni neznano, da že dve leti živim kot nuna in sem na svojo popolno vzdržnost nadvse ponosna. Kajpak nikoli nisem premišljevala o tem, da so se stvari v tem času tako zelo spremenile, da … Ne, ni se več moderno po strastnem ljubljenu še crkljati, potem pa, ko je res vsega konec, skočiti na balkon in pokaditi cigareto. Nič hudega, kajti to gotovo ni najbolj zdravo, vendar se sprašujem, koliko je zdrava nova moda, o kateri poroča portal RTV SLO. Nedavna raziskava, ki je mnoge presenetila, je pokazala, da kar 36 odstotkov moje generacije takoj po ljubljenju vstane iz postelje in se odpravi za računalnik, da preveri nove objave na priljubljenih socialnih omrežjih Facebook in Twitter ali pa pošlje sms sporočilo.

Pričakujem, da bodo z naslednjo raziskavo skušali ugotoviti, koliko od teh 36 odstotkov med seksom prosi Boga ali kakšno drugo višjo silo, da bi partnerju hitro prišlo in bi lahko šli čim prej nazaj “twittat”.

Najprej se vam želim opravičiti za zelo vulgaren naslov. Žal ni šlo drugače. Četudi sicer vedno pustim povezavo do spletne strani, ko povzemam novico, ki me je presenetila, pretresla ali razburila, tega tokrat ne bom naredila, ker preprosto nočem delati reklame. Ne, ne spletni strani, ampak dejavnosti. Ne želim namreč, da bi kdo od mojih bralcev, še posebej to velja za tiste poročene, na tem blogu izvedel, kam mora iti, če želi tovrstno sprostitev. Vem, kdor išče, bo tudi našel, kjer je povpraševanje, bo tudi ponudba, vse to razumem. Ne razumem sprenevedanja. “Govorim zgolj o masaži in nikakršnih seksualnih uslugah”, je povedala lastnica salona. In znova: “Pri nas so pravila trdno določena in stranke vedo, da ne morejo pričakovati kaj več kot masažo.” Vse to masiranje, ki nikakor ni seksualna usluga in nikakor ni več kot masaža, je opisano kot “gnetenje otrdelega penisa” in “obdelovanje penisa”. Znova sem vam opravičujem za vulgarnost, ampak … Zavijajte v celofan, kolikor vas je volja, gor postavite pentljo, če mislite, da bo videti lepše, drkanje je še vedno drkanje.

Ker ima dan samo 24 ur, jaz pa moram spati, delati, skrbeti za osebno higieno, pospravljati, hoditi po trgovinah, komu pomagati, se učiti astrologijo, urejati blog in še cel kup stvari bi lahko naštela, mi zmanjka časa, da bi spremljala, kaj natančno se dogaja s Piranskim zalivom. Zgolj po naključju sem slišala, da se je zgodil podpis sporazuma v Stockholmu in da nas skoraj gotovo čaka referendum. Niti sanja se mi ne, kaj naj obkrožim, ZA ali PROTI, zato … Če me prepričate, ste dobili moj glas.

Zaspana sem. Z vsakim dnem bolj. In prav nič mi ne pomaga, da je danes nedelja in sem lahko spala nekaj ur dlje. Včasih se mi zdi, da bi morala teden dni samo spati in potem bi mogoče prišla k sebi. Da, kronično sem nenaspana in zaspana. Skuhala sem si kavo z mlekom, stisnila dve pomaranči in se s cigareto v roki podala pred računalnik. Tu bom namreč naredila še najmanj škode, dokler kava ne bo “prijela”. Brskam po spletnih portalih. Slovaška je zaradi gripe skoraj popolnoma zaprla mejo z Ukrajino, kjer je okuženih že več kot osemsto tisoč ljudi. Skrajni čas, si mislim, da je nekdo imel “jajca”. Renault bo v španskem Valladolidu proizvajal enega od modelov električnih vozil. Ojoj, kaj prinaša prihodnost. Se bomo okoli prevažali v jajčkih? Krajevne skupnosti želijo na svoje. Bo na koncu prav vsaka slovenska vas imela svojo občino? In seveda, vse je polno novic iz Berlina, kjer ta konec tedna že potekajo slovesnosti ob obletnici padca berlinskega zidu pred dvajsetimi leti.

Odpravila sem se brskat še po svojem računalniku, kjer je več tisoč fotografij s potovanj, ki sem si jih privoščila v zadnjih letih. Ko sem obujala spomine na kraje, ki sem jih obiskala, sem začela razmišljati, kaj bom danes dala na blog. Nič, sem si rekla, naj tudi blog odraža mojo današnjo zaspanost in lenobo, potem pa sem se spomnila Pikinih besed.

Razlagala mi je, kako razočarana je, ko pride na blog in na njem ni nič novega. Menda, tako pravi ona, sem vas razvadila in od mene vsak dan pričakujete kakšno objavo.

Okej, pa si v tem meglenem nedeljskem jutru, ko se večini ne ljubi iz stanovanja oziroma hiše, privoščimo potovanje ob ta teden tako zelo aktualnem berlinskem zidu.

Ko sem posnela fotografije, ki so zdaj pred vami, sem bila v enem povsem drugačnem življenjskem obdobju. Ne, ne bi se vrnila vanj. Dušila sem se in vse, kar sem si želela, je bilo pobegniti. Ne iz Berlina, iz zveze.

Ob gledanju fotografij, ki jih vi seveda ne boste videli, sem se spominjala sebe takrat. Niti enega samega nasmeha. Ne, nisem gledala žalostno, sploh ne, samo naveličano, jezno in mrko. Mrki pogledi so bili seveda namenjeni tistemu, ki me je fotografiral.

Ne, ne bi šla nazaj. Čeprav mi je pot, na katero sem pozneje stopila, prinesla veliko solza, bi, če bi lahko obrnila čas nazaj, ponovno stopila nanjo. Na njej mi namreč ni bilo dano spoznati samo brezmejno trpljenje, ampak tudi brezmejno ljubezen. Princa namreč nikoli nisem tako mrko gledala, vsak pogled nanj je namreč na mojem licu izzval nasmeh. In, roko na srce, še danes se nasmehnem vsakokrat, ko se spomnim nanj.

Začela sem pri novicah, nadaljevala z Berlinom in končala pri princu. Tako nekako gre pri meni tok misli. Vse se spremeni, ostaja samo ljubezen, tista prava, pa četudi zgolj v srcu. Nasmeh je že na licu. Zbudila sem se tudi. Na blogu je nova objava. In seveda ni več jutro. Pozdravljam vas s pesmijo Wind of change skupine Scorpions!

Pravijo, da obljuba dela dolg in med pisanjem zadnje uganke sem obljubila, da bo naslednja všečna moškim obiskovalcem bloga. Če smo v torek iskali junaka, ki si ga je popravljal, vas danes sprašujem, kdo je ponosna lastnica sočne ritke, ki jo vidite na fotografiji. Menda se strinjate, da je sočna. Ali pač?

Skratka, čigava je ritka?

ČE BI VEDELA

Če bi vedela,
da ne bom pozabila,
bi jutru ne dovolila vstati,
bi snegu ne pustila kopneti,
ne soncu ne luni sijati.

Če bi vedela,
da ne bom pozabila,
bi te pustila nepoljubljenega oditi,
bi med sebe in tebe ocean nalila,
bi se nikoli ne naučila ljubiti.

Marija Mencinger