Najprej se vam moram opravičiti, ker resnično ne vem, kdaj je pravzaprav praznik svetega Martina. Prepričana sem bila, da je bil prejšnji konec tedna, potem pa se mi je zdelo, da je mogoče vseeno ta konec tedna in ko sem vprašala nekoga, ki je ravno tako strokoven kot jaz, sem izvedela, da … Odgovor je bil: “Tako prejšnji kot ta.” Pa saj me v bistvu sploh ne zanima, kdaj je, kajti praznovati ne mislim. Vprašam zato, da vem, kdaj ni pametno ob večernih urah biti na cesti. O praznikih, ki jih ne praznujem, ponavadi ne pišem, ampak tokrat moram. V roke mi je prišel brezplačnik Dobro jutro, v katerem sem prebrala, da nekateri želijo praznik pijancev, kakor mu jaz pravim, povzdigniti v državni praznik. Menda bi bilo to izjemno dobro za turizem. Zakaj, se sprašujete?

Citiram podžupana Nove Gorice Mateja Arčona: “Z dobro organiziranim tednom martinovanja, ko bi se po različnih lokacijah po Sloveniji zvrstili različni dogodki, bi tujim in slovenskim gostom predstavili slovenska vina, kulinariko in bogato kulturno dediščino. Solidne cestne povezave omogočajo gostu, da v dveh ali treh dneh obrede pestro krajino in okusi neverjetno raznovrstne vinske sorte ter spozna filozofijo posameznih vinarjev.” Njihov cilj je torej, da bi se ljudje še bolj množično vozili od vinarja do vinarja po solidnih cestnih povezavah. Trezni? Seveda ne. Mar naše ceste niso dale že preveč mrtvih in invalidov? Lahko bi citirala tudi velike besede o kulturi pitja, ki jo želijo privzgojiti predvsem mladim, vendar tega ne bom storila, kajti to so samo besede. Dejansko stanje je namreč drugačno. Pijejo, da se napijejo in potem pijani sedejo v avto. Ne, takšnega praznika resnično ne potrebujemo.

Če se jutri odpravljate martinovat in ste v dilemi avto ali taksi, obiščite spletno stran zavoda Varna pot. Videli boste, da dileme v resnici ni. Taksi.

NORO SRCE

Želim si dneva.
Ko ga sonce prinese na plečih,
si želim njegovega trajanja.
Ko raste,
si želim, da ne bi minil.

Potem je en sam žareč dan,
kot hlebec presnega kruha v peči.
Moje oči so slepe od svetlobe,
koža zgubana od vročine.
Srce je zvrhano sreče.

To noro srce.

Neža Maurer

Ste opazili, da je na pohodu hipohondrija? Ups, gripa. Priznam, tudi jaz sem ena izmed hipohonderjev, ki sumničavo gledajo ljudi okoli sebe. Ne, verjemite, da si ne želite v kakšni vrsti zakašljati ali kihniti vame. Ker domače informativne oddaje ne zadovoljujejo mojih hipohondrskih potreb, sem začela spremljati hrvaško in srbsko televizijo. Naši južni sosedje imajo namreč skoraj vsak dan kakšno omizje ali pogovorno oddajo o gripi. Ne morem reči, da smo v Sloveniji neobveščeni. Če nič drugega, obstaja spletna stran z naslovom Ustavimo gripo, kjer vsak lahko dobi potrebne podatke, pa vseeno … Meja s Hrvaško, Pahorjevi kameli, Humarjevo reševanje, tajkuni, stavke itn. V zadnjih treh Odmevih gripe niso omenili niti z eno samo besedo. Če jo kje omenijo, je govora o cepivu. O tistem istem cepivu, ki mu povsem očitno niti zdravniki ne zaupajo. Mene pa predvsem zanima naslednje …

Kje je tamiflu? Poleti ga niso delili samo tistim, ki so zboleli, ampak tudi vsem njihovim družinskim članom, mogoče pa tudi še kakšnemu sosedu. Če danes pokličeš v zdravstveni dom in poveš, da imaš gripo, ti najprej povedo, da k njim ne smeš hoditi, potem pa mogoče navržejo še kaj o tem, da moraš veliko piti in ne smeš hoditi ven. Ta slednja je res dobra, ko se kuham pri 40 C, je moja edina misel “ven”. Na Hrvaškem, če sodim po tem, kar vsak dan ponavljajo njihovi infektologi, vsak, ki zboli, dobi svojo škatlico tamifluja, ki naj bi ga začel jemati najkasneje 48 ur po tem, ko se pokažejo prvi simptomi nove gripe. Med zravnike so namreč doslej razdelili 100.000 škatlic zdravila. Kje je moj tamiflu? Zakaj bodo Hrvati dobili zdravilo, ki blaži simptome gripe, jaz pa samo nasvet, naj čim več pijem? Srbi, ki imajo menda med 20.000 in 30.000 bolnih, seveda nimajo zdravila, oni imajo samo izredne razmere. Kako značilno zanje. Čeprav, roko na srce, v srbskih lekarnah za denar dobiš vse, vedno je bilo tako in vedno bo.

Ne razumite me napak. Ne mislim, da bom zaradi te nove gripe umrla, daleč od tega, vem pa, da bo zadeva gotovo precej mučna, če jo bom dobila. In če je lahko z zdravilom manj mučna, zakaj tega zdravila ne morem dobiti, če sem ga pripravljena plačati? Za cepivo pa hvala, ampak ne, hvala. Vem, koliko zdravnikov na ljubljanski urgenci se je cepilo in ta podatek mi povsem zadošča pri odločitvi, da se ne bom cepila.

KOT KAMEN

Vse, skoraj vse mi lahko rečeš …
Besede gredo preko mene
kot voda čez kamen.
Vse, skoraj vse si lahko misliš o meni.
Misli pridejo in minejo,
kot veter, ki oplazi kamnito čer.

A če me ljubiš,
joj, če me ljubiš …
Še kamen se v toplem soncu
ogreje …

Neža Maurer

Moja mama je bila vse življenje do uhljev in še čez zaljubljena v mojega očeta. Čeprav je v zadnjih letih nekajkrat rekla, da jo je zaljubljenost zdaj malo minila (poročena sta že 38 let), bi rekla, da malo v tem primeru res pomeni malo, zelo malo. Vsaj takšen občutek sem dobila v zadnjih tednih, ko sem praktično živela pri njiju. In prav zato ne razumem … Je moja mama prav posebej “počen” ženski primerek ali pa je večina naših mam takšnih, medtem ko je današanja generacija žensk drugačna?

Začelo se je z debato o seksu. Če sem natančna, so ženske debatirale o pomanjkanju časa za seks, ko pridejo otroci. Ker o tem, kaj pomeni doma imeti majhnega otroka oziroma več majnih otrok, ne vem ničesar, bom ta del preskočila, pa tudi sicer to ni pomembno za objavo, ki jo pišem. Sogovornice so se skoraj soglasno strinjale, da časa za seks preprosto ni, vse dokler se ni oglasila meni zelo ljuba MON-ovka, ki je že nekaj časa z otrokom povsem sama in jih je opozorila na to, da ona sama zmore, torej bi tudi v domovih, kjer sta dva odrasla, otrok ne bi smel biti tako hud napor, da bi ženske zvečer na pol mrtve padale v posteljo in bi jim seks nekaj let zato bil zadnja “briga”. Priznam, pričakovala sem, da bo šel njihov odziv v naslednji smeri: “Joj, če ti zmoreš sama, potem …” Ne, ni šel. Nazaj je dobila: “Z enim otrokom je še enkrat manj dela kot z otrokom in neuporabnim dedcem.” In pa: “Če si sama, če nimaš moža, imaš manj dela. Sploh ni primerjave. Moški ogromno poje, vsak dan zamenja več srajca, znoji se, rad bi se pogovarjal, crkljal.”

Če se vrnem nazaj k svoji mami, ki ima doma enega izmed bolj lenih pripadnikov moškega spola, ki gotovo tudi v času, ko sem bila jaz majhna ni komaj čakal, da lahko kaj naredi in ni nenehno skakljal okoli ne z vprašanjem, kako lahko še pomaga … Moja mama niti na najbolj jezen dan ne bi izustila, da bi ji bilo brez mojega očeta v življenju laže. Tudi z dvema levima rokama je veliko naredil zanjo, zame. Ne, nekoč moški niso bili samo v napoto. Mar danes so? So moški drugačni? Smo drugačne ženske? Ali pa je pomanjkanje časa samo izgovor, da ni treba seksati? V končni fazi, ko začneš o nekom premišljevati na način “poje toliko in toliko, umaže toliko in toliko srajca, toliko in toliko gre časa za crkljanje z njim”, ti verjetno ni več kaj prekleto privlačen oziroma nisi več kaj prida zaljubljen vanj? Ne vem za moške, za ženske pa vem … Ko so zaljubljene vate, ti bodo oprostile vse, tudi napake, ko jih zaljubljenost mine, ti ne bodo oprostile ničesar več, tudi tega, da ješ in mažeš srajce, ne.

V soboto ste se precej namučili z ritko, ki jo je pod prozorno obleko skrivala Nicole Kidman. Danes je pred vami znova prozorna obleka, ritko je zamenjalo oprsje, naloga pa ostaja enaka, znova iščemo ponosno lastnico. Za Trnovčanko bo uganka verjetno spet mala mal’ca, vi pa se boste, upam, vsaj malo namučili, kajti samo tako so uganke zanimive.

Torej, čigavo je oprsje?

Verjetno vam ni neznano, da že dve leti živim kot nuna in sem na svojo popolno vzdržnost nadvse ponosna. Kajpak nikoli nisem premišljevala o tem, da so se stvari v tem času tako zelo spremenile, da … Ne, ni se več moderno po strastnem ljubljenu še crkljati, potem pa, ko je res vsega konec, skočiti na balkon in pokaditi cigareto. Nič hudega, kajti to gotovo ni najbolj zdravo, vendar se sprašujem, koliko je zdrava nova moda, o kateri poroča portal RTV SLO. Nedavna raziskava, ki je mnoge presenetila, je pokazala, da kar 36 odstotkov moje generacije takoj po ljubljenju vstane iz postelje in se odpravi za računalnik, da preveri nove objave na priljubljenih socialnih omrežjih Facebook in Twitter ali pa pošlje sms sporočilo.

Pričakujem, da bodo z naslednjo raziskavo skušali ugotoviti, koliko od teh 36 odstotkov med seksom prosi Boga ali kakšno drugo višjo silo, da bi partnerju hitro prišlo in bi lahko šli čim prej nazaj “twittat”.

Najprej se vam želim opravičiti za zelo vulgaren naslov. Žal ni šlo drugače. Četudi sicer vedno pustim povezavo do spletne strani, ko povzemam novico, ki me je presenetila, pretresla ali razburila, tega tokrat ne bom naredila, ker preprosto nočem delati reklame. Ne, ne spletni strani, ampak dejavnosti. Ne želim namreč, da bi kdo od mojih bralcev, še posebej to velja za tiste poročene, na tem blogu izvedel, kam mora iti, če želi tovrstno sprostitev. Vem, kdor išče, bo tudi našel, kjer je povpraševanje, bo tudi ponudba, vse to razumem. Ne razumem sprenevedanja. “Govorim zgolj o masaži in nikakršnih seksualnih uslugah”, je povedala lastnica salona. In znova: “Pri nas so pravila trdno določena in stranke vedo, da ne morejo pričakovati kaj več kot masažo.” Vse to masiranje, ki nikakor ni seksualna usluga in nikakor ni več kot masaža, je opisano kot “gnetenje otrdelega penisa” in “obdelovanje penisa”. Znova sem vam opravičujem za vulgarnost, ampak … Zavijajte v celofan, kolikor vas je volja, gor postavite pentljo, če mislite, da bo videti lepše, drkanje je še vedno drkanje.

Ker ima dan samo 24 ur, jaz pa moram spati, delati, skrbeti za osebno higieno, pospravljati, hoditi po trgovinah, komu pomagati, se učiti astrologijo, urejati blog in še cel kup stvari bi lahko naštela, mi zmanjka časa, da bi spremljala, kaj natančno se dogaja s Piranskim zalivom. Zgolj po naključju sem slišala, da se je zgodil podpis sporazuma v Stockholmu in da nas skoraj gotovo čaka referendum. Niti sanja se mi ne, kaj naj obkrožim, ZA ali PROTI, zato … Če me prepričate, ste dobili moj glas.

Zaspana sem. Z vsakim dnem bolj. In prav nič mi ne pomaga, da je danes nedelja in sem lahko spala nekaj ur dlje. Včasih se mi zdi, da bi morala teden dni samo spati in potem bi mogoče prišla k sebi. Da, kronično sem nenaspana in zaspana. Skuhala sem si kavo z mlekom, stisnila dve pomaranči in se s cigareto v roki podala pred računalnik. Tu bom namreč naredila še najmanj škode, dokler kava ne bo “prijela”. Brskam po spletnih portalih. Slovaška je zaradi gripe skoraj popolnoma zaprla mejo z Ukrajino, kjer je okuženih že več kot osemsto tisoč ljudi. Skrajni čas, si mislim, da je nekdo imel “jajca”. Renault bo v španskem Valladolidu proizvajal enega od modelov električnih vozil. Ojoj, kaj prinaša prihodnost. Se bomo okoli prevažali v jajčkih? Krajevne skupnosti želijo na svoje. Bo na koncu prav vsaka slovenska vas imela svojo občino? In seveda, vse je polno novic iz Berlina, kjer ta konec tedna že potekajo slovesnosti ob obletnici padca berlinskega zidu pred dvajsetimi leti.

Odpravila sem se brskat še po svojem računalniku, kjer je več tisoč fotografij s potovanj, ki sem si jih privoščila v zadnjih letih. Ko sem obujala spomine na kraje, ki sem jih obiskala, sem začela razmišljati, kaj bom danes dala na blog. Nič, sem si rekla, naj tudi blog odraža mojo današnjo zaspanost in lenobo, potem pa sem se spomnila Pikinih besed.

Razlagala mi je, kako razočarana je, ko pride na blog in na njem ni nič novega. Menda, tako pravi ona, sem vas razvadila in od mene vsak dan pričakujete kakšno objavo.

Okej, pa si v tem meglenem nedeljskem jutru, ko se večini ne ljubi iz stanovanja oziroma hiše, privoščimo potovanje ob ta teden tako zelo aktualnem berlinskem zidu.

Ko sem posnela fotografije, ki so zdaj pred vami, sem bila v enem povsem drugačnem življenjskem obdobju. Ne, ne bi se vrnila vanj. Dušila sem se in vse, kar sem si želela, je bilo pobegniti. Ne iz Berlina, iz zveze.

Ob gledanju fotografij, ki jih vi seveda ne boste videli, sem se spominjala sebe takrat. Niti enega samega nasmeha. Ne, nisem gledala žalostno, sploh ne, samo naveličano, jezno in mrko. Mrki pogledi so bili seveda namenjeni tistemu, ki me je fotografiral.

Ne, ne bi šla nazaj. Čeprav mi je pot, na katero sem pozneje stopila, prinesla veliko solza, bi, če bi lahko obrnila čas nazaj, ponovno stopila nanjo. Na njej mi namreč ni bilo dano spoznati samo brezmejno trpljenje, ampak tudi brezmejno ljubezen. Princa namreč nikoli nisem tako mrko gledala, vsak pogled nanj je namreč na mojem licu izzval nasmeh. In, roko na srce, še danes se nasmehnem vsakokrat, ko se spomnim nanj.

Začela sem pri novicah, nadaljevala z Berlinom in končala pri princu. Tako nekako gre pri meni tok misli. Vse se spremeni, ostaja samo ljubezen, tista prava, pa četudi zgolj v srcu. Nasmeh je že na licu. Zbudila sem se tudi. Na blogu je nova objava. In seveda ni več jutro. Pozdravljam vas s pesmijo Wind of change skupine Scorpions!

Pravijo, da obljuba dela dolg in med pisanjem zadnje uganke sem obljubila, da bo naslednja všečna moškim obiskovalcem bloga. Če smo v torek iskali junaka, ki si ga je popravljal, vas danes sprašujem, kdo je ponosna lastnica sočne ritke, ki jo vidite na fotografiji. Menda se strinjate, da je sočna. Ali pač?

Skratka, čigava je ritka?

ČE BI VEDELA

Če bi vedela,
da ne bom pozabila,
bi jutru ne dovolila vstati,
bi snegu ne pustila kopneti,
ne soncu ne luni sijati.

Če bi vedela,
da ne bom pozabila,
bi te pustila nepoljubljenega oditi,
bi med sebe in tebe ocean nalila,
bi se nikoli ne naučila ljubiti.

Marija Mencinger

Če moram do meseca marca kaj pozabiti, ko se odpravljam od doma, je bolje, da so to spodnje hlačke, samo rokavice ne smejo biti. Rokavic sicer ne maram in jih nikoli nisem rada nosila. Ovirajo me. Pri kajenju, odklepanju, vožnji, telefoniranju, odpiranju denarnice in podobno. Zato jih nenehno snemam in dajem spet nazaj gor. Skratka, povsem so mi odveč, pa vendar …

Lani so bile vso zimo moje roke krvave. Koža ni bila samo razpokana od mraza in vetra, ampak krvava. Prav zato sem si okoli novega leta kupila rokavice, ki pa jih, priznam, nisem veliko nosila in sem raje trpela tja do pomladi. Letos ne bom. Kupila sem si še ene rokavice, tako da imam zdaj tako damske kot takšne bolj “kežual”. Vsem, ki me bodo videli golih rok, dovolim, da “fejst” nadrejo. In vi, nosite rokavice?

Neki Indijec toži multinacionalko Unilever, ker po sedmih letih uporabe njihovega proizvoda Axe ni ulovil niti enega dekleta, čeprav v reklamah za dezodorant moškim zajamčijo uspeh pri ženskah, poroča portal RTV SLO, ki kot vir navaja spletno stran Ananova. 26-letni Vaibhav Bedi zahteva odškodnino 29.200 evrov, kot razlog tožbe pa navaja depresijo in psihološko škodo, ki ga je povzročila odsotnost tako imenovanega “Axe-učinka”. “Podjetje me je pretentalo, ker so v reklamah moški, ki uporabljajo Lynx, privlačnejši za ženske. Jaz uporabljam to kozmetiko že več kot sedem let in še nobena ženska ni prišla do mene,” je izjavil Bedi.

Saj bi se revežu posmehovala, četudi vem, da to ni lepo, ampak ko dobro premislim, vsi nasedamo reklamam. Mogoče ne do te mere, nasedamo pa vseeno.

Uganko, ki je pred vami, sem “sunila”. Napisala bi, kje, vendar ne smem, ker vam bom na ta način podala odgovor na vprašanje, tega pa seveda ne želim. Ta uganka naj bi namreč bila najbolj zahtevna doslej.

Oja, firbec me manjka, katera se bo izkazala kot največja strokovnjakinja za moška mednožja in bo poznala odgovor. Predvidevam, da je za moške ta uganka povsem nezanimiva in obljubljam, da bo “predmet” naslednje uganke ženskega spola. Torej, kateri zvezdnik si ga popravlja?

Jaz sem ena izmed tistih, ki ponavadi v denarnici nima niti enega samega evra. Vse namreč plačujem s kartico. Roko na srce, tudi kartica je denar, ker ni kreditna, ampak debetna, račun pa res nikoli ni prazen. Če dovolite, da se malo pohvalim. Pa vseeno, še vedno vsi ne jemljejo kartic, za burek, na primer, hočejo gotovino. Za parkirnino tudi. In še česa bi se lahko domislila. Prav zato, ker sem se nekajkrat znašla v godlji, ko nisem mogla plačati stvari, ki so bile smešno poceni, sem si obljubila, da bom vedno imela v denarnici deset evrov. V papirju, seveda. O tem, da obljube, ki sem jo dala sebi, ne držim, verjetno ni treba pisati. Ne, je ne. Reklama, ki sem jo danes zagledala na eni izmed ljubljanskih ulic, pa bi dejansko lahko bila moj moto …

Če me ne bi znova zmotilo, da … Kdaj, za vraga, se bo gospoda, ki ustvarja reklame, začela družiti z lektorji? Naredite nekaj za vaše zdravje. Menda svoje. Za vašo denarnico. Menda svojo. Za vaš videz. Menda svoj. Oja, na zgoraj omenjeni kartici Maestro Ljubljanske banke piše Vem zakaj. Ne piše Vem, zakaj. In nikogar ni sram. Tokrat pa … Lepo, da piše kartica Maestro in ne Maestro kartica. Ni pa lepo, da piše Jaz in moja kartica Maestro. Naslednjič bi lahko poskusili z Moja kartica Maestro in jaz. In še vprašanje. Ste tudi vi vedno brez gotovine?

Ko sem pred kakšnim mesecem dni na spletu prvič zasledila fotografije triletne Suri Cruise v čeveljcih z visokimi petkami, sem najprej ostala brez besed, potem pa sem se domislila kar nekaj krepkih, ki bi jih lahko napisala, vendar sem si mislila … Se te to kakorkoli tiče? Odgovor je bil seveda ne in zato nisem napisala ničesar.

Od tedaj je mala Suri še nekajkrat z mamo pohajkovala okoli v visokih petkah. In ne, še vedno se me cela reč niti malo ne tiče, vendar bom vseeno izkoristila priložnost in kategorijo bruhanje ter napisala, kaj si mislim. Triletni deklici obuvati čeveljce z visokimi petkami se mi zdi najmanj neokusno, če ne že kar vulgarno in perverzno.

Ste morda opazili, da gospa mama nosi balerinke?

Ali škornje z ravnimi podplati? Otrok pa v petkah.

Kaj je na vrsti naslednje, tangice, mini krilce, še kaj hujšega?

Lani sem na noč čarovnic napisala objavo o sebi kot čarovnici. Objava sama po sebi ni bila nič posebnega, malo sem se pošalila na svoj račun, je pa bil nekaj posebnega čvek, ki ji je sledil. “Babnice” smo tam do polnoči napisale več kot 300, mogoče celo 400 komentarjev. Kot se verjetno spominjate, je blog vmes doživel prisilno selitev in komentarji so žal za vedno izgubljeni. Obljubila sem, da bomo čarovniški čvek ponovili, zato …

Pišite, čarovnice!

Že več kot tri leta iz trgovine “vlačim” škatlice, v katerih se nahaja dvajset vrečk čarobnega napitka, ki mi pomaga, da se zjutraj zbudim. Četudi na vrečkah lepo piše, da gre za kavo z mlekom, sem jaz vsa tri leta razlagala, da pijem kapučino, kave pa ne maram. V resnici je res ne, vsaj ne tiste turške. Ko sem pri starših vsako jutro razlagala, da potrebujem mir, dokler ne spijem kapučina in ugotovim, kako mi je pravzaprav ime, mi je mama nekega dne rekla: “Pa ti veš, da to, kar piješ, ni kapučino, ampak pravzaprav kava?” Kaj pa mama ve, sem si mislila. Seveda je imela povsem prav, na vrečkah dejansko piše kava z mlekom.

Kot “novopečena kofetarca” vas sprašujem, ali se zjutraj lahko zbudite brez kave.

Tisti, ki redno prebirate moja modrovanja in blebetanja, ste se gotovo spraševali, kdaj se bo na blogu pojavila tudi kategorija astrologija. Pač, nedvomno ste opazili, da sem povsem “padla noter”. Ker s svojim “padalstvom” nisem hotela obremenjevati širnih ljudskih množic, sem se brzdala (kolikor se pač lahko), ampak ne, brez “zvezdic” vseeno ne bo šlo. Obljubim, ne bom vas morila s konjunkcijami, opozicijami in sekstili, vam bom pa z veseljem kaj napisala, če me boste vprašali in če bom znala. Ne, če bom napisala kaj astrološkega, bo šlo za stvari, o katerih lahko debatirate tudi, če “niste doma” v astrologiji.

Ljudje se seveda delimo na tiste, ki v astrologijo verjamejo in na tiste, ki ne. Jaz seveda verjamem. Opazila pa sem, da tisti, ki ne verjamejo, astrologiji redko očitajo, da je larifari, ki ne drži. Ne, daleč pogostejši argument je … Astrologija jim je fuj in fej, ker na nek način namiguje na odsotnost svobodne volje, da jasno vedeti, da nimamo nadzora nad vsem in vsemi okoli nas,  skratka, povezujejo jo z nekakšno impotenco krojenja lastne usode. Pač menijo, da človek lahko doseže vse, je močnejši od vsega in ga prav nič ne omejuje. In vi, verjamete ali ne?

Poleti je bila prašičja gripa skoraj vsak dan glavna novica. Spremljali smo, kako je število obolelih naraščalo, potem pa kar naenkrat … Kot bi cela reč izginila. Seveda ni, samo prenehala je biti udarna novica. Ko sem se pred nekaj dnevi spraševala, kaj, za vraga, se je pravzaprav zgodilo s to gripo, sem na poročilih zasledila, da je ameriški predsednik Barack Obama je zaradi nove gripe razglasil izredne razmere. Pri nas, hvalabogu, izrednih razmer še ni, priprave na izbruh pa so menda v polnem teku, lepo.

V teh dneh, piše Dnevnik, se po Sloveniji začenja cepljenje proti novi gripi. Prvi bodo cepljeni zdravstveni delavci kot tisti, ki bi lahko bili najbolj na udaru v primeru epidemije in kot ključen člen pri zagotavljanju zdravja ljudi. Za prebivalstvo bo cepljenje možno z novembrom. Zanima me, ali se boste dali pičiti. Jaz verjetno ne, si bom pa kupila masko ali brez. Za vsak primer. Če bom slučajno na ulici srečala princa in ga bom morala lupčkati. Mah, saj ga ne bom. Če bi slučajno ga, bi mi pa bilo povsem vseeno, če “fašem” gripo.

Pred vami je nova uganka. Deklica, ki prav danes praznuje rojstni dan, se je pred nekaj leti rodila slavni mami in še slavnejšemu očetu. Če se jaz kaj vprašam, je veliko bolj podobna očetu in prav po tej podobnosti jo boste verjetno prepoznali.

Torej, kdo je deklica pod dežnikom?

SLAST

Kar je, kar traja, v trajanju mineva.
Zbledi sij jutra, dan preide v noč,
hlastavi ogenj v srcu izgoreva,
volja kopni, gre iz telesa moč,

a na ostanke dni prijazno leže
novo doživljanje stvari sveta,
ki zdi se, rešeno poprejšnje teže,
kot zadnji nezaslužen dar neba.

ŽAMETNA TIŠINA

Somrak prekril je mili sij svetlobe,
ki jo izgubil je pobegli dan.
Šepeče žametna tišina sobe
in v vazi cvet je božajoča dlan.

Umiril se je veter med drevesi,
utrujen od nesmiselnih iskanj,
zaspala noč na beli je zavesi,
a človek skril se v iluzijo sanj.

Ada Škerl

Danes ste spali uro dlje kot sicer, kajne? Vaši možgani so torej spočiti in bodo kos uganki, ki je tokrat težja, nikakor pa ne nerešljiva. Uganili ste Hiltonovo Paris in tajnega agenta njenega visočanstva, še prehitro. Malo ste se mučili z Andersonovo Pamelo, vendar ni bilo prehudo. Če vam tudi tokratna uganka ne bo predstavljala nobenih težav in ste res pravi mojstri, naslednjič dobite samo bradavičko. Ne, raje gleženj, da ne bomo preveč pohujšljivi.

Torej, kdo se valja po postelji?

Prihaja dan, ki mi je izjemno mučen. Ob tretji uri zjutraj bomo namreč kazalce premaknili za eno uro nazaj, torej na drugo uro, in tako prešli na standardni uradni čas po srednjeevropskem času. V noči na nedeljo bomo lahko spali uro dlje. Lepo. Potem pa sledi manj lepo. Jutri bo že ob petnajst do petih tema. In bolj, ko se bo približevala zima, prej bo tema. Že ob štirih popoldne. Ko bomo končali delovne obveznosti, bomo na poti domov mogoče ujeli tri sončne žarke, poudarek je na mogoče, in to je tudi vse. To, da je zjutraj eno uro prej svetlo, meni osebno ne pomaga kaj dosti, ker takrat sploh ne vidim, kaj se dogaja okoli mene, imam namreč preveč dela z ugotavljanjem kdo sem, kaj sem in kje sem. Vsaj do pitja kave. Da, danes sem ugotovila, ne sama, ampak mi je povedala mama, da tisto, kar jaz pijem, ni kapučino, ampak je kar lepo kava. Jacobsova kava z mlekom, ne Jacobsov kapučino z mlekom.

Ne maram teme, ne maram mraza, skratka, ne maram zime.

Ko je gospa Saša, katere priimka ne znam napisati, če prej ne preverim sosledja črk, trpela, ko je o zunajzakonskih dejavnostih njenega moža govorila vsa Slovenija, se mi je smilila, četudi se nikoli nisem strinjala z ” resnicami”, ki jih je vsiljevala Slovencem in Slovenkam. Ne samo, da se mi je smilila, branila sem jo in napadala tiste, ki so se ji posmehovali in ji privoščili nesrečo. Naivno, zdaj to vem, sem mislila, da jo bo v trpljenju minila militantnost in želja po škodovanju drugim ljudem. Napaka. Gospa Saša, ki po vasi ne lovi samo petih otrok, ampak tudi moža, ima očitno še vedno dovolj časa, da rešuje slovenski narod pred “neprimernimi elementi”. Kajpak ob vsaki priložnosti poudari, da nima nič proti istousmerjenim, ne, čisto nič, samo nobenih pravic po njenem ne bi smeli imeti. Jutri imajo ona in njeni somišljeniki v Ljubljani shod.

Sprašujem se, koliko Slovencev, ki bodo jutri prišli pred Prešernov spomenik, bo pravzaprav protestiralo proti svojim lastnim otrokom? Gospa Saša jih ima pet in s tem precej veliko možnost, da bo vsaj en istospolno usmerjen. Za vsako rit raste šiba, pravijo!