Brez rokavic nikamor več!

Če moram do meseca marca kaj pozabiti, ko se odpravljam od doma, je bolje, da so to spodnje hlačke, samo rokavice ne smejo biti. Rokavic sicer ne maram in jih nikoli nisem rada nosila. Ovirajo me. Pri kajenju, odklepanju, vožnji, telefoniranju, odpiranju denarnice in podobno. Zato jih nenehno snemam in dajem spet nazaj gor. Skratka, povsem so mi odveč, pa vendar …

Lani so bile vso zimo moje roke krvave. Koža ni bila samo razpokana od mraza in vetra, ampak krvava. Prav zato sem si okoli novega leta kupila rokavice, ki pa jih, priznam, nisem veliko nosila in sem raje trpela tja do pomladi. Letos ne bom. Kupila sem si še ene rokavice, tako da imam zdaj tako damske kot takšne bolj “kežual”. Vsem, ki me bodo videli golih rok, dovolim, da “fejst” nadrejo. In vi, nosite rokavice?

Ste tudi vi vedno brez gotovine?

Jaz sem ena izmed tistih, ki ponavadi v denarnici nima niti enega samega evra. Vse namreč plačujem s kartico. Roko na srce, tudi kartica je denar, ker ni kreditna, ampak debetna, račun pa res nikoli ni prazen. Če dovolite, da se malo pohvalim. Pa vseeno, še vedno vsi ne jemljejo kartic, za burek, na primer, hočejo gotovino. Za parkirnino tudi. In še česa bi se lahko domislila. Prav zato, ker sem se nekajkrat znašla v godlji, ko nisem mogla plačati stvari, ki so bile smešno poceni, sem si obljubila, da bom vedno imela v denarnici deset evrov. V papirju, seveda. O tem, da obljube, ki sem jo dala sebi, ne držim, verjetno ni treba pisati. Ne, je ne. Reklama, ki sem jo danes zagledala na eni izmed ljubljanskih ulic, pa bi dejansko lahko bila moj moto …

Če me ne bi znova zmotilo, da … Kdaj, za vraga, se bo gospoda, ki ustvarja reklame, začela družiti z lektorji? Naredite nekaj za vaše zdravje. Menda svoje. Za vašo denarnico. Menda svojo. Za vaš videz. Menda svoj. Oja, na zgoraj omenjeni kartici Maestro Ljubljanske banke piše Vem zakaj. Ne piše Vem, zakaj. In nikogar ni sram. Tokrat pa … Lepo, da piše kartica Maestro in ne Maestro kartica. Ni pa lepo, da piše Jaz in moja kartica Maestro. Naslednjič bi lahko poskusili z Moja kartica Maestro in jaz. In še vprašanje. Ste tudi vi vedno brez gotovine?

Jutro brez kave?

Že več kot tri leta iz trgovine “vlačim” škatlice, v katerih se nahaja dvajset vrečk čarobnega napitka, ki mi pomaga, da se zjutraj zbudim. Četudi na vrečkah lepo piše, da gre za kavo z mlekom, sem jaz vsa tri leta razlagala, da pijem kapučino, kave pa ne maram. V resnici je res ne, vsaj ne tiste turške. Ko sem pri starših vsako jutro razlagala, da potrebujem mir, dokler ne spijem kapučina in ugotovim, kako mi je pravzaprav ime, mi je mama nekega dne rekla: “Pa ti veš, da to, kar piješ, ni kapučino, ampak pravzaprav kava?” Kaj pa mama ve, sem si mislila. Seveda je imela povsem prav, na vrečkah dejansko piše kava z mlekom.

Kot “novopečena kofetarca” vas sprašujem, ali se zjutraj lahko zbudite brez kave.

Zakaj ne s kolesom?

Ko se okoli štirih znajdem na enem izmed ljubljanskih križišč in seveda želim čim prej priti domov, kaj hitro ugotovim, da je to misija nemogoče. Poznam vse stranske ulice, bližnjice, vendar nič ne pomaga, kamorkoli bi zapeljala, bi naletela na gnečo, povsod vse stoji. In začnem razmišljati … Kaj, ko bi se jutri odpravila s kolesom?

Potem ugotovim, da me bo gotovo zeblo. Da manjka še veliko kolesarskih stez, med norci pa ni varno vijugati. In seveda, naporno je. Nakar vedno sklenem, da je še vedno prijetneje sedeti v toplem avtu in se po polžje premikati proti domu. Očitno, če je soditi po ljubljanskih ulicah, tako razmišlja večina.

Kava s seboj?

Ko se s prijateljicami dogovarjamo za čvek, ponavadi rečemo, da bomo šle na kavo. Iti na kavo za nas pomeni sedeti v lokalu in čvekati, kave pa ponavadi sploh ne naročimo. Nismo “in”. Trenutno je očitno “in” kavo vzeti za seboj. Kratek sprehod po središču mesta namreč odkrije, da vedno več lokalov ponuja kavo s seboj.

Stopite v lokal, poveste, kakšno kavo želite, natočijo vam jo v plastično skodelico s pokrovčkom, plačate in jo spijete, ko se sprehajate in si ogledujete izložbe trgovin. To zadnje je seveda moj dodatek, ki pa je tako prijeten, da si bom tudi jaz, ki sicer nisem kofetarica, ob naslednji priložnosti privoščila eno kavo s seboj.

Čemu bi se najteže odpovedali?

Brane Kastelic je, kot mogoče veste, eden mojih najljubših blogerjev. In ne samo zato, ker veliko piše o seksu. Tudi zato, vendar ne samo zato. Nedavno sem na njegovem blogu zasledila misel, katere avtor naj bi bil Johnny Carson, gre pa takole: “Poznal sem moškega, ki se je odpovedal kajenju, pitju, seksu in bogati hrani. Bil je zelo zdrav vse do dne, ko je naredil samomor.” Zanima me, čemu bi se vi najteže odpovedali. Jaz, priznam, kajenju.

Nimam kaj gledati znaka, jaz grem naravnost!

V prejšnji objavi sem pisala o svoji zaljubljenosti v fička, ki je več kot ljubek in gotovo izjemno prikladen za ljubljansko gnečo, verjetno pa se ne bi najbolje obnesel, če bi šlo kaj zelo narobe. Kot je, na primer, šlo nekaj zelo narobe včeraj na eni od slovenskih avtocest. Ne pravim, da sem odlična voznica, ker nisem, pa četudi v skoraj petnajstih letih svoje vozniške kariere nisem zabeležila niti enega samega trka, hvalabogu. Tudi jaz ga znam “posračkati”. Enkrat sem, in s tem se nerada hvalim, sredi noči prevozila pol ljubljanske obvoznice brez luči. Še več, princu, ki je sedel na sovoznikovem sedežu, sem nenehno ponavljala, da ne vidim dobro. Da bi mi potegnilo, ali pa njemu, da pravzaprav vozim brez luči … Trajalo je. Jaz pač luči nikoli ne ugašam in zato so vedno prižgane, ko vžgem avto. Verjetno je bil avto prej pri mehaniku na menjavi olja, ta je naredil en krog, ugasnil luči in … Skratka, znam ga “posračkati”, ampak vseeno ne razumem in ne morem razumeti, kako lahko nekdo zapelje na avtocesto ali obvoznico na napačno stran. Četudi bi človek spregledal vse znake (že to se mi zdi nemogoče), mu mora “vžgati”, da nekaj, kar je naredil, ni v redu, če vsi drugi vozijo v nasprotno smer. Potem se spomnila prigode izpred dveh let, ko sem bila namenjena na plavanje. Stala sem na križišču, pred menoj je bil avto kranjske registracije, tudi očitno namenjen na obvoznico. Čez most in dol bi bila prava pot, vendar je začel zavijati takoj. Ker je bila nedelja, je bilo križišče prazno in ga niso mogli ustaviti stoječi avtomobili, če ga že vsi tisti znaki niso. Trobim, trobim, trobim. Kot zmešana sem mu trobila. Hvalabogu, potegnilo mu je, da nimam glasbenega dne in da mu skušam nekaj povedati. Obrnil je in potem sva na pravi strani skupaj vozila do Atlantisa, kjer sva parkirala dva metra narazen. Ni mi rekel hvala. V avtu je imel ženo in dva majhna otroka. Ne upam si pomisliti, kaj bi se lahko zgodilo, če bi …

Ko sem včeraj očeta spraševala, kako je mogoče, da nekdo spregleda toliko znakov, mi je povedal zgodbo, ki se je njemu zgodila pred nekaj dnevi blizu enega od nakupovalnih središč. Bil je na prednostni cesti, ki je zavijala, ampak ženska, ki ni imela prednosti, je rinila proti njemu. Oče je ustavil, ker je videl, da ona ne bo, nakar je ženska začela vpiti nanj, češ, kaj da se gre. Oče se je zadrl, naj se obrne in pogleda znak, tudi pokazal ji znak, vendar nje to ni zanimalo. Zabrusila mu je naslednje: “Nimam kaj gledati znaka, jaz grem naravnost, vi pa ne.” Nekateri imajo svoja pravila, na to me oče nenehno opozarja in mi govori, da moram vedno pričakovati nepričakovano, toda strinjal se je, da nihče, ampak res nihče, ne pričakuje, da mu bo na avtocesti ali obvoznici nekdo pripeljal nasproti.

Strašna tragedija.

Zebe me!

Poletja je povsem očitno konec, četudi koledar govori drugače. Ne, zjutraj in zvečer ni več toplo in nas, ki smo bolj hladne krvi, ob sebi pa nimamo nikogar, ki bi nam višal telesno temperaturo. zebe, zato sem se odpravila kupovat čaje. Ta en kapučino, ki ga spijem, ko se zbudim, me ne greje ves dan, da pa bi si naredila še drugega, tretjega … Ne, jaz nikoli nisem bila kofetarica in to ne kanim postati. Odločila sem se, da se bom poskusila navaditi piti čaje. Zaenkrat sem na dobri poti, v embalaži so mi izjemno všeč.

Imeli so še cel kup drugih okusov in prijelo me je, da bi si jih kupila vsaj deset, vendar sem si premislila, kajti resnično ni nobene potrebe, da bi delala zalogo za nekaj let. Tudi skodelic si nisem kupila, čeprav me je tako zelo imelo, v omari mi je namreč že zmanjkalo prostora zanje, pa tudi … Ali eno bitje, ki že ima trideset skodelic, potrebuje še enaintrideseto? Zato pa sem si kupila knjigo, da bom lahko poglobila znanje o svojih “najljubših” planetih.

Ker sem zaspana in ker me čakajo Pluton, Saturn in Uran, bo za danes to vse, “šibam” namreč pod toplo prho, potem pa s knjigo v roki pod še toplejšo odejo.

Kaj vas zjutraj zbudi?

Bujenje. Pri meni je to precej zahteven projekt. Roko na srce, ne bi bil, če bi se v posteljo odpravila ob desetih zvečer. Ko imam takšna obdobja, ki so redka in ne trajajo dolgo, sama in brez pomoči vstanem že pred šesto. Ker jaz ponoči resnično uživam in se ne spravim spat, je zjutraj pekel. Na mobilniku imam nastavljeno, da me ob pol osmih začne buditi in me potem budi na pet minut desetkrat. Z refrenom naslednje pesmi …

Ko jo zaslišim, bi morila. Ne zato, ker mi pesem ne bi bila všeč, mi je, ker sem vedno tako zelo zaspana. Refren pa je divji in glasen. In vseeno, četudi verjetno zbudi pol mojih sosedov, jaz še vedno nemalokrat zaspim. In vi, kaj vas zjutraj zbudi?

Pogled na svet!

Ljudje na svet gledamo drugače. Kakšen bo naš pogled na svet, je pogojeno z marsičim. Prav gotovo, vsaj jaz tako mislim, v največji meri z vzgojo, ki smo je bili deležni. Na naš pogled na svet vpliva tudi starost, kraj bivanja, spol, partner itn. Ampak zdaj pišem o stvareh, ki vsebujejo čustveno ali miselno komponento. Ste kdaj pomislili, da nekateri ljudje tudi sicer svet vidimo drugače? Na primer takole …

Za večino izmed vas, ki berete moj blog, je to fotografija, s katero je nekaj zelo narobe. Mogoče bi jo opisali kot premaknjeno, zamaknjeno, megleno, vsekakor pa slabo in če bi izbirali fotografije, ki jih boste dali razviti, bi jo brez dvoma zavrgli, kajne? Za nekatere izmed nas pa to ni slaba fotografija, ampak dejansko tako tudi vidimo svet okoli sebe. Od nekdaj, vse življenje. Spodnjo fotografijo “dobimo” samo v primeru, če imamo v očeh ali na očeh steklo ali plastiko, ki mene že več kot mesec dni spravljata ob pamet. Na popravilu so mi namreč zlomili očala in potem odlomljen kos izgubili ter rezervni del (ne preveč predano) po Evropi iščejo že več kot mesec dni, leče pa čakam, včasih se mi zazdi, še bolj nestrpno kot princa, ker jih bodo nekje naredili prav posebej name. Takšnih namreč ni v nobenem skladišču, nikjer. Kdaj pa kdaj sem že čisto obupana in si mislim: “Nekaj mi dajte, ali mi vrnite očala ali pohitite z lečami, ker, ljudje Božji, ne vidim.”

In ko sem pred nekaj dnevi stokala in že skoraj jokala, pa nekdo ni razumel moje stiske in kako je hoditi in voziti po svetu, ko sveta ne vidiš takšnega, kakršen v resnici je, seveda nisem znala razložiti, kako stvari vidimo mi, ki imamo visok astigmatizem. Kako nekomu, ki ima svoje oči, pokazati, kako so stvari videti skozi tvoje? Lotila sem se guglanja in prišla do teh dveh fotografij. Kot lahko vidite, imam nekateri povsem drugače pogled na svet.

Kdo odloča o tem, kako bo moški lulal?

Če bi me pred letom dni vprašali, kako moški lulajo, bi vam odvrnila, da prav vsi to počnejo stoje. Ker resnično nisem ne videla ne slišala ne prebrala, da bi moški lulali tudi sede. Zdaj vem, da sem živela v zmoti, kajti na mojem najljubšem forumu je bila že kar nekajkrat razprava o tem, kako lulajo možje uporabnic foruma in če sodim po napisanem, vsaj polovica mož lula sede.

O tem, kaj je bolj moško in kaj manj, ne kanim razpredati. Vsak ima menda pravico lulati tako, kot mu najbolj ustreza. Ali pač? Imajo res vsi moški to pravico? Kakor zdaj berem, ni tako malo žensk, ki so svoje moške učile lulati tako, kot bolj ustreza njihovim higienskim standardom. Vsekakor sem mnenja, da ženska sme pričakovati, da ji ne bo treba po vsakem njegovem obisku stranišča brisati deske, da pa od moškega zahteva, da lula tako, kot ona misli, da mora lulati … Pa saj to je huje od vojske!

Kdaj je otrok premalo in kdaj preveč?

Na mojem najljubšem forumu se je razvnela debata o tem, kaj je sebično in kaj ne. Napisali (mogoče bi bilo pravilneje napisale) smo že skoraj dvesto sporočil in še vedno se nismo uspeli dogovoriti, ali so sebični tisti, ki imajo raje manj otrok, da sebi in otrokom lahko nudijo več, ali pa je morebiti sebično to, da rodiš celo četico otrok, katerim ne moreš ponuditi ne svoje sobe ne kakršnegakoli drugega plačljivega razkošja.

Je sebično, da na svet ne spraviš kakšnega bitja več zato, ker želiš sebi in otrokom, ki so že rojeni, ponuditi več in boljše? Ali pa je sebično govoriti, da se morajo otroci odreči temu ali onemu, ker si ti sam želiš še enega več? So res tisti, ki imajo manj otrok, materialisti? So tisti, ki imajo več otrok, kot si jih finančno lahko privoščijo, egoisti, ki jih ne zanima, kakšno ceno za uresničenje njihove želje po veliki družini plačujejo tisti, katerim naj bi družina bila pravzaprav namenjena?

Kdaj je otrok premalo in kdaj preveč?

Verjamete v usodo?

Jaz, kakor morda veste, najgloblje verjamem v usodo in sem mnenja, da se nam bo vse tisto, kar nam je usojeno, zgodilo, pa četudi se temu morebiti vztrajno upiramo, in seveda, tistega, kar nam ni bilo usojeno, ne bomo dobili, pa naj se še tako trudimo. In potem verjetno ni nič čudnega, da sem ob naslednji zgodbi prikimala. Upokojenka Johanna Ganthaler iz italijanske province Bolzano-Bozen je bila skupaj z možem Kurtom na dopustu v Braziliji. 31. maja sta prepozno prišla na letališče v Riu de Janieru, zato sta zamudila nesrečni let v Pariz in za las ušla smrti. Vseh 228 potnikov na krovu aibusa A330, ki je strmoglavil nad Atlantikom, je, kakor veste, umrlo. Danes pa je odjeknila vest, da je Italijanka umrla v prometni nesreči. Times Online, tako piše portal 24 ur, poroča, da je bila zanjo usodna avstrijska cesta v Kufsteinu, na kateri sta z možem čelno trčila v tovornjak. Ganthalerjeva naj bi umrla na kraju nesreče, njen mož pa naj bi bil huje ranjen.

Zgodba, priznati morate, zelo spominja na srhljivko z naslovom Final Destination. Film govori o skupini mladostnikov, ki ne gre na letalo, kajti eden izmed njih ima zlo slutnjo, da bo strmoglavilo, kar se je potem res zgodilo. Ampak šment, drug za drugim so potem umirali v prav neverjetnih nesrečah. Kajpak je to samo film in zgodba iz njega ni resnična, pa vseeno … Verjamete v usodo? Menite, da je ni mogoče prelisičiti, prinesti okoli, izigrati? Nekje sem prebrala misel, da usoda pozna poti, po kateri se ji izogibamo. Jih res?

Sindrom imenovan hotel mama!

Objavo, ki je pred vami, sem “kuhala” natančno teden dni, od prejšnje srede, ko sem si na prvem programu naše nacionalke ogledala oddajo z naslovom Svet in sveto. Četudi mi je oddaja sicer duhamorna in ob pogledu na goste ponavadi postanem depresivna, so pritegnili mojo pozornost, ko so začeli govoriti o tem, da 50 odstotkov 29-letnikov v Sloveniji živi pri starših, ta, za družbo menda izjemno negativen fenomen, pa so poimenovali sindrom hotela mama. Če me spomin ne vara, so povedali, da so raziskave pokazale, da je Slovenija v Evropi na drugem mestu po številu mladih, ki že dolgo niso več mladi, ampak vseeno še vedno živijo doma, pokazale pa so tudi, da premnogokrat razlog za to sploh ni ekonomski.

Zadevo so osvetlili z obeh zornih kotov, in sicer z gledišča mladih, ki že imajo sive lase ali pa jih sploh več nimajo, kot tudi z gledišča staršev. Mladi? Takšen način življenje jim omogoča presežek finančnih sredstev, kajti večji del stroškov bivanja, hrane in vsega drugega ostaja na starših, njim pa ostaja denar za avtomobile, počitnice in hobije. O tem, da je doma skuhano, oprano, zlikano, pospravljeno in da oni s tem nimajo nič, menda ni treba pisati. Polni penzion z brezplačno sobarico. Skratka, odvisni in z vsemi privilegiji odraslosti, brez vsake odgovornosti. Čeprav prepričujejo sebe ali druge, da “bi lahko že zdavnaj šli, če bi le hoteli”, so to samo iluzije, za katerimi skrivajo strahove pred neuspehom.

In stari? Dostikrat je hotel mama tudi potreba staršev, ki na svoje otroke pritiskajo, naj ostanejo doma, ker se preprosto ne morejo sprijazniti s tem, da bi njihovih ptički odleteli in si spletli svoja gnezda. In da, premnogi starši gradijo orjaške hiše z namenom, da bodo otroci, ko enkrat ne bodo več otroci, ostali doma. Otroke, ki to več niso, vežejo nase, namesto, da bi si želeli, da si ustvarijo svojo družino. Zadrega nastane samo takrat, ko mame na tržnici srečajo kakšno nekdanjo sodelavko, ki razlaga o svojih vnukih, one pa morajo povedati, da jih še nimajo. Kar se mene tiče, jih tudi ne bodo imele, dokler bodo že skoraj štiridesetletnike stregle od spredaj in zadaj.

Ker je v naslovu objave mama, naj zaključim z besedami svoje mame, ki pravi, da je bilo naši generaciji v otroštvu očitno preveč lepo in zato ne želimo odrasti.

Je Slovenija ženskega spola?

Ne, ne bomo debatirali o slovnici. S stališča slovnice je Slovenija brez dvoma ženskega spola. Pa sicer? To precej nenavadno vprašanje sem si začela zastavljati, ko sem zadnje dni, po tragičnem dogodku v Sežani, prebrala cel kup komentarjev, napisali so jih kajpak moški, o tem, da se v Sloveniji pravzaprav dogaja huda zarota proti moškim in da v tej državi vladamo ženske. Ali to drži? Že res, da smo okupirale sodišča, šole in tudi centre za socialno delo. Pa vendar, ali v resnici vladamo državi? Predsednik države je vedno moški. Predsednik vlade tudi. V parlamentu je vedno veliko več moških kot žensk, enako v vladi. Predvsem pa so moški tam, kjer najbolj šteje, namreč pri denarju. Kolikor je meni znano, vodijo vsa najpomembnejša slovenska podjetja. Skratka, še vedno je to svet iz pesmi, ki jo tako rad prepeva moški, ki meni vsako noč dela družbo (za nepoznavalce, ta moški se imenuje Al Bundy) …

Kajpak moj Al doma ni glavni, pa četudi je on tisti, ki dela in prinaša denar, medtem ko njegova žena greje kavč. In tudi v slovenskih družinah so glavne ženske. Velikokrat do meje nezdravega. Preveč dominantna mame namreč v svet pošiljajo dve vrsti sinov. Takšne, ki ženske sovražijo ali pa se jih bojijo, četudi tega seveda ne bodo priznali. Ali pa takšne, ki niso kos svoji moški vlogi, za katero niti ne vedo, kakšna je, ker je njihov oče ni odigral. Tudi v družinah, ki si jih ustvarijo, je žena tako moški kot ženska, oni pa so prisotni bolj za okras, dokler so sploh prisotni in niso odsotni v kakšni gostilni s kozarcem ali steklenico v roki. Kakorkoli že, menim, da je Slovenija še vedno moškega spola, so pa nedvomno slovenske družine ženskega. Zdaj se grem pa družit z Alom.

Resnica ne boli samo mene! aka Še ena stara objava!

Če ne želite, da vam sogovornik reče, da imate kriv nos, mu ne govorite, da ima prevelika ušesa. Če ne želite, da vam sogovornik reče, da ste naduti, mu ne govorite, da je neumen. Če ne želite, da vam sogovornik reče, da imate krive zobe, mu ne govorite, da škili.

Nikogar namreč na ta svet niso spravili zato, da bi drugim služil kot vreča za boks. Kot tudi nikogar na ta svet niso spravili zato, da bi drugim razodeval boleče resnice. Pa vendar so ljudje, ki so prepričani, da imajo prav takšno poslanstvo, namreč drugim razodevati boleče resnice. Boleča resnica ponavadi pride z obveznim dodatkom, pridigo o tem, da resnica pač boli in da jo zreli ljudje mirno in dostojanstveno prenesejo. Povsem iskreno vam povem, nisem zrela, boleče resnice ne prenesem mirno in dostojanstveno, ampak se razburim. Potem se zavlečem v kakšen kot in si ližem rane. Nedavno pa sem se odločila, da je dovolj kotov in lizanja ran. Nekomu, ki mi je nepoklican razodeval boleče resnice, sem tudi sama razodela bolečo resnico. In spoznala sem, da je moje razburjenje le drobtnica v primerjavi s tem, kako zelo se razburijo tisti isti ljudje, katerih so najbolj polna usta tega, da je treba resnico prenesti mirno in dostojanstveno. Po eni takšni dogodivščini sem bila bogatejša za zelo pomembno spoznanje. Ljudje, ki vam povsem nepoklicani razlagajo, kaj si slabega mislijo o vas, tega tako pogumno ne počnejo zato, ker so prepričani, da si vi o njih ne morete misliti prav nič slabega, še manj pa zato, ker bi imeli tako zelo trdno vero vase, da bi vedeli, da njih boleča resnica ne bo prizadela. Ti ljudje samo mislijo, da nihče nikoli ne bo tako zelo predrzen, kot so predrzni oni sami.

Če se imate radi, ne poslušajte tistega če te kdo udari po enem licu, ga ne smeš udariti nazaj, ampak mu moraš nastaviti še drugo lice. Kajti tepli vas bodo, dokler se jim boste pustili. Udarite nazaj in mogoče boste, kot jaz, presenečeni ugotovili, da ste, čeprav je videti drugače, vi tisti, ki ste v resnici veliko močnejši.

Hlačke dol, noge narazen! aka Še ena stara objava!

Še dobro, da so izumili žaluzije. Še dobro, da je sosednji blok petdeset metrov proč. Še dobro, da je nekdo med blokoma nekoč davno posadil drevesa in so zrastla visoka. Na to velikokrat pomislim, ko brez hlačk in z nogami zelo narazen “racam” po stanovanju. Kakšnih deset minut. Kolikor potrebuje depilacijska krema, da bi opravila svoje. Saj vem, da ste pomislili, da bo ta objava o seksu, vendar ne bo. Priznam, namerno sem vas zavedla. Vendar vseeno berite dalje. Razpisala se bom o stvareh, ki jih ženske počnemo, da bi bile lepe.

Nocoj sem spet “racala” po stanovanju. Ker pač mislim, da ženska od popka navzdol ne sme imeti nobene dlake. Pa dobro vem, da so jih generacije in generacije prej imele in se zato ne sebi ne moškim niso zdele grde. Še več, starejšim generacijam je grdo to, kar počnemo zdaj. Moja mama, na primer, pravi, da smo kot oskubljene kure. Vendar “skubljenje” ni preprosto. Kajpak lahko namažeš “vrtavko”, čepiš v kopalnici deset minut, spereš, potem namažeš še noge, stojiš v kopalnici še deset minut in spereš. Ker pa je to precej zamudno, ogledovanje ploščic pa dolgočasno, namažeš vse naenkrat in “racaš”. Če bi me kdo videl, bi ga pobralo od smeha.

Precej pestro imam tudi, ko je dan za masko. Verjetno bi moj obraz preživel tudi brez nje, vendar s prijateljico ob vsakem obisku trgovine privlečeva domov cel kup mask. Najraje imam čokoladno, ki tudi čudovito diši. Težava nastane, če pozabim, da jo imam na obrazu, telefon pa zazvoni, preden se je maska posušila. Še nekaj dni sem čistila sledi. Milo za umivanje obraza, tonik, dnevna in nočna krema. Vse to je del vsakdana. Prepričana sem, da ne samo mojega.

Če se večina žensk ukvarja z dnevnimi in nočnimi kremami, naslednje gotovo počne samo nekaj najbolj norih, med katere sodim tudi jaz. Prhanje s kirurško kapico na glavi. Videti je trapasto, vendar je to edini način, da lasje ostanejo ravni. In verjemite, če vsak teden za ravnanje las plačate trinajst evrov, si ne želite, da bi se skodrali že med prvim prhanjem. Vsaka kapljica pa je lahko usodna. Že para je usodna.

Potem pa moje morilsko orožje, nohti. Ponosna sem na to, da imam že od trinajstega leta dalje dolge nohte, zelo dolge nohte. Če se vsakodnevno jezim na Boga, da mi jo je zagodel s temi nemogočimi skodranimi lasmi, se mu moram zahvaliti za nohte, ki se ne lomijo. Vendar je delo tudi z njimi. Če nimate pomivalnega stroja, in jaz ga nimam, jih potrebno nalakirati vsaj dvakrat na teden. Ponavadi z rdečim lakom oziroma najtančneje, gre za barvo, ki jim pravimo gnila višnja. Potem so tukaj svetlo rožnati ter skoraj prozorni laki in vse tiste svetleče nalepke. Pa črno bela kombinacija (en noht črn, naslednji bel in tako do konca), če je kakšna pomembna tekma. Vsi vzorci so na ogled na moji pisalni mizi, kajti vedno kaj kapne. Zato je vsake toliko treba mizo očistiti tudi z acetonom. Tudi telefone sem že čistila z acetonom, tipkovnice, obleke. Vse to se kajpak da preprečiti, če nisi neučakana in za deset minut daš vse od sebe, se ne oglašaš na telefon, ne šariš po tipkovnici, si ne popravljaš majice … Vendar pa vsega ni mogoče preprečiti, kajti prebavni organi niso nujno obveščeni o tem, da se suši lak. In kdaj se zelo mudi prav takrat, ko končaš z lakiranjem nohtov. Ko opraviš, sediš na stranišču in premišljuješ … Naj tako s pokakano ritko sedim še pet minut ali pa naj se obrišem ter razmažem lak po papirju in tudi ritki? Da, tudi ritko sem že čistila z acetonom.

Uspešno oprhana, kajti lasje so ostali ravni, namazana z losjonom, uspešno oskubljena, lepo nalakirana (mimogrede, če slučajno ne veste, zelo hud modni prekršek naredite, če imate nohte na nogah svetlejše od nohtov na rokah), oblečena, obuta in kajpak že z vsaj desetminutno zamudo. Kaj sem pozabila? Parfum. Eno zapestje, drugo zapestje, eno koleno, drugo koleno, za en uhelj, za drug uhelj. Kot se to pač počne. Potem pa še malo brez razmišljana in … Naravnost po beli majici. Madež. Majico dol. Nobena druga bela ni zlikana? Likanje. Zamujam že dvajset minut. Še dobro, da se ne pudram in ne šminkam. Ker potem bi zamuda bila že polurna.

Še zadnji pogled v ogledalo. Lahko grem ven. Če mislite, da vse to počnem, ker me nekje časa moški, ki bo božal mojo gladko in oskubljeno kožo, ki bo kuštral moje ravne lase in vohal sladke vonjave, se seveda debelo motite. S prijateljico grem čvekat o tem, zakaj nama ni usojeno, da bi našle srečo v ljubezni in zakaj naju ne marata prav tista moška, ki si ju midve tako zelo želiva. Moja mama bi rekla: “Edina pametno, kar si tukaj napisala, je to, da pomivaš posodo.” In verjetno bi imela prav. Nekoč sem živela brez vseh teh krem, mask, dragih šamponov in še bolj dragih balzamov, sploh nisem vedela, kaj je losjon, parfum se mi je zdel potrata denarja, dlake pa nekaj najbolj naravnega na svetu. In se vprašam, zakaj vse to počenjam. In se vprašam, kaj norega bom še počela. Na forumu sem namreč nedavno prebrala, da postaja priljubljeno beljenje ritne luknjice. Kar se mi v tem trenutku zdi povsem noro, celo nezaslišano, ampak …

Kot se moja generacija zgraža nad prejšnjo zaradi dlak, tako se bo verjetno naslednja generacija zgražala nad mojo zaradi nepobeljene ritne luknjice. Vendar jaz resnično ne vidim smisla v pobeljeni ritni luknjici. Kot moja mama ne vidi smisla v oskubljeni “vrtavki”. Kot njena mama ni videla smisla v nalakiranih nohtih. Kot njena mama ni videla smisla v … Le kaj si bodo še izmislili?

Plavalčki iz tiča ali epruvete?

Večina žensk želi otroka. Vsaj enega. Nekatere sanjajo o dveh, treh, štirih. Če ženska spozna moškega, ki ima enake želje, ni nobenih težav. Če se to ne zgodi, vseeno pa želi naraščaj, ima dve možnosti. Otroka lahko podtakne in roko na srce, veliko otrok je podtaknjenih. Nevarni dnevi postanejo varni, tabletke namesto v ustih končajo v stranični školjki in podobno. Razmišljanje je naslednje. Moškega porineš v vodo in bo že splaval. Večina jih res splava, otroka vzljubijo in ženski ne zamerijo, da jih je prinesla okoli. Ali pa tega niti ne vedo. Lahko pa moškemu iskreno pove, kaj želi in potem moški zbriše. Kar nekaj takšnih primerov sem že prebrala, zadnjega včeraj. Kaj ostane ženski, katere biološka ura tiktaka, večletni partner, s katerim je namerava imeti družino, pa je pobegnil pred obveznostmi? Čaka čudež oziroma to, da se bo pojavil tisti pravi, s katerim bosta srečno živela do konca svojih dni in naredila naraščaj, ki bo plod velike ljubezni? Ko te ljubezen razočara, v takšne pravljice ponavadi ne verjameš. Otroka podtakne komu drugemu in s tem posluša tiste ženske, ki so ji govorile, da je bila neumna, ko je svojemu partnerju sploh povedala, da želi otroka, ampak bi morala preprosto poskrbeti, da ga bosta “po nesreči naredila”? Ali še naprej “goni” poštenje, zaradi katere je ostala brez partnerja, in se odloči, da bo plavalčke namesto iz tiča nekoga, ki otroka ne želi, dobila iz epruvete? Če se odloči za tretjo možnost in prosi za nasvet, ji ženske, ki so same že mamice, pišejo … Malo se zamisli, kaj si do zdaj počela narobe, da nihče ne želi s teboj imeti otroka … Do 35 leta se nastavljaš vsakemu, zdaj pa bi rada enemu otroku “zafurala” življenje … Kupi si psa …

Kakorkoli že, velikemu številu žensk, kar se mene tiče prevelikemu, se zdi sprejemljivejše nekoga mimo njegove volje izkoristiti za reprodukcijo. Vsekakor veliko sprejemljivejše kot zanositi s pomočjo medicine in s spermiji nekoga, ki jih je daroval zavestno. In seveda bo ženska, ki se odloči, da bo do konca poštena, žrtev zgražanja, obsojanja in norčevanja. Tudi tistih ali pa mogoče predvsem tistih, ki so zelo dobro vedele, kdaj morajo pozabiti vzeti tabletko.

Ali res prav za vsako rit raste palica?

Se življenje igra z nami ali mi z njim?

Kdaj pride smrt?

Gotovo veste, da se je ta konec tedna na naših smučiščih in cestah zgodilo več tragedij, v katerih so ugasnila mlada življenja. Nikakor ne bi želela, da na blogu “mrhovinarimo” po teh primerih in bolečini svojcev. To objavo pišem, ker sem med komentarji teh novic prebrala misel, ki je ne morem spraviti iz svojega “naravnega računalnika”. Ena gospodična oziroma gospa je napisala, da si vsak sam izbere način in kraj smrti. Da se rodimo, ker moramo na tem svetu osvojiti določene “lekcije”. Ko nam to uspe, smo svoje poslanstvo opravili in se zato poslovimo, umremo. Če se še tako trudim, da bi v takšnem razmišljanju našla kaj več kot poskus osmislitve smrti, mi to ne uspe. V smrti, vsaj po moje, ni mogoče najti smisla, če ne gre za slovo devetdesetletnika, ki odhaja po dolgem in polnem življenju. Kdaj pride smrt? Kdo odloča o tem, ali se bo nekdo poslovil še v plenicah, medtem ko bo nekdo drug dočakal visoko starost? Je to Bog? Je to usoda ali pa gre za neverjeten splet mnogih naključij, ki jih je preprosto nemogoče razumeti in je nanje tudi nemogoče vplivati?

Ne bom gorela na grmadi, kajne?

Prepričana sem, da se bo našel kdo, ki me bo želel zaradi te objave zažgati na grmadi. Kot se za pravo čarovnico tudi spodobi. Pa vseeno … Odločila sem se, da bom tvegala.

V 10. členu Zakona o verski svobodi piše, da imajo starši pravico, da vzgajajo svoje otroke v skladu s svojim verskim prepričanjem. Otrok, ki je dopolnil petnajst let, pa ima pravico, da sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo. Tako pravi zakon. V ustavi je zapisano, da imajo starši pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Potem je tukaj še Konvencija o otrokovih pravicah, ki v 14. členu določa, da države spoštujejo otrokovo pravico do vesti in veroizpovedi. Po konvenciji in ustavi je torej otrokom priznana svoboda veroizpovedi, kar med drugim pomeni, da se otrok sam odloča, ali bo veren oziroma ali bo član kakšne verske skupnosti. Tako je na papirju. In kako je v praksi? Dojenčke brez lastnega pristanka, seveda, saj ga ne morejo dati, nesejo h krstu in postanejo verniki, saj so po kanonskem pravu verniki tisti, ki so s krstom včlanjeni v Cerkev. Ti otroci so vse življenje verniki, saj se krsta po zatrjevanju Cerkve ne da izbrisati. Ko opravijo tudi prvo obhajilo in birmo, so pred petnajstim letom, ki ga navaja Zakon o verski svobodi, že “tako zelo notri”, da je težko govoriti o kakršnikoli svobodi izbire. Otrok v takšnih okoliščinah nima nobene možnosti, da bi (so)odločal o svoji verski pripadnosti. Vendar ne želim črtiti staršev. Ti svoje otroke nesejo h krstu v najboljši veri, da delajo, kar je za otroke najbolje. Tudi sami so bili nekoč odnešeni h krstu, “padli so noter” in so “notri tudi ostali”. Če bi mogli svobodno izbirati, se mogoče kot petnajstletni ne bi pridružili Cerkvi in ne bi živeli v prepričanju, da bo šel njihov otrok v pekel, če bo umrl nekrščen. Kdo, ki so ga naučili verjeti v Boga, bi tvegal, da njegov otrok ne pride k Bogu oziroma da se znajde v peklu, večno ločen od Boga in večno živeč v peklenskih mukah?

Moj oče, ki je sicer krščen in uradno član Cerkve, ni dovolil, da bi me kot otroka krstili. Kar nekaj njegovih tet je mojo mamo nagovarjalo, naj me vendar nesejo h krstu in ona se je strinjala. Za vsak primer. Nikoli se ne ve, kdaj ji bo to prišlo prav, je razmišljala. Oče, ki je sicer redko udaril po mizi, je naredil prav to. Vztrajal je, da se bom, če bom hotela, lahko krstila, ko bom polnoletna in če si bom to želela sama.

Kaj menite, je prav h krstu nesti otroka, ki ne ve, kaj se z njim dogaja? Ali pa je bolj prav počakati vsaj toliko, ne nujno do petnajstega leta, da se mu vsaj približno svita, kaj krst pravzaprav pomeni?

Še o gorečem tiču …

Se tudi vam zdi, da pišem samo še o tičih? Če bom tako nadaljevala, bodo ta bitja skorajda že morala na blogu dobiti svojo kategorijo. Vendar ta objava o tiču še zdaleč ne bo tako hudomušna in zabavna, kot je bila prejšnja o tiču liziki.

Tič je namreč gorel. Ne v plamenih strasti, ampak tistega čisto pravega ognja. Ali bolje, gorel je v plamenih strasti, ampak v nepravi postelji. In ko je to izvedela žena, se je odločila, da bo gorel tudi zares. Zgorel pa niso samo tič, kakor je načrtovala prevarana, ampak na koncu tudi cel mož, kajti z denaturiranim špiritom je poškropila njegove genitalije in ogenj se ni nehal širiti, ko se je maščevalni Američanki zazdelo, da je kazen dovolj huda. Pred sodnikom je povedala, da ni želela, da ga ima druga. Tiča, kajpak. Ko ni več služil njej in njenim potrebam, je moral nehati obstajati. Tič, kajpak. Tisti jaz, jaz, jaz in kar meni več ne koristi, mora za vsako ceno postati nič. Mislila sem, kaj mislila, slepo sem verjela, da imata neverjetna sebičnost in popolna razvajenost, ki se ponavadi skrivata za takovrstno preobčutljivostjo, svojo razumno mejo, ampak ne, očitno ne. Meja sta ogenj in pepel.

Ubogi tič.

700 tolarjev za kavo?!?

Naslov ni napaka. Nisem pozabila, da imamo že dve leti evre. Na portalu 24 ur sem si ogledala prispevek, v katerem nas Breda Kutin iz Zveze potrošnikov Slovenije poziva, naj cen ne gledamo samo v evrih, ampak naj jih preračunamo tudi v tolarje, ker bo tako marsikdo izmed nas razmislil, ali je resnično pripravljen odšteti, na primer, 700 tolarjev za skodelico kave. Toliko namreč stane kava v nekaterih lokalih v središču mesta. In res je, nikoli ne bi odštela 700 tolarjev za skodelico kave, vendar pa 3 evre dam, ker sploh ne razmišljam. Kot nisem razmišljala pred nekaj dnevi, ko sem iz ene izmed “boljših” slaščičarn odnesla miniaturni (trije grižljaji in je konec) tortici, za kateri sem odštela 5,80 evra. Razmišljati sem začela šele, ko sem prišla domov in ugotovila sem, da me je teh šest grižljajev pravzaprav stalo 1.400 tolarjev in da v časih, ko smo še imeli tolarje, nikoli, ampak res nikoli ne v takšnem primeru odprla denarnice. Zato se res sprašujem … Komaj sem se odvadila preračunavanja v tolarje. Mar ne bi bilo smotrno, da ga znova “uvedem”? Vsaj kakšen dan ali dva pred bankrotom. Ko sem včeraj dvignila 160 evrov, kajti v antikvariatu ne jemljejo kartic, sem ugotovila, da leto 2008 zaključujem v stanju, ki mi je bilo doslej povsem neznano – v minusu.

In vi, ali cene še vedno preračunavate v tolarje? Če da, vas to kdaj odvrne od nakupa, čeprav ste ga bili pripravljeni opraviti, dokler ste imeli “v glavi” samo evrski znesek ali pa vas samo začne boleti glava, ko vidite, koliko se je pravzaprav vse podražilo?

Še enkrat in ne brez razloga aka Do kosti!

Po vsem, kar se mi je zgodilo v zadnjih dneh, sem se odločila, da iz arhiva “potegnem” nekaj mesecev staro objavo o priljubljeni mesojedni dejavnosti, ki “krasi” tako mesojedce kot najbolj zagrizene vegetarijance. Opravljanje. Ki gre včasih prav do kosti. V zadnjih dneh je gotovo šla. Ko so se najedli mesa in potic ter naveličali toliko opevane praznične družinske idile, so se lotili mojega drobovja …

Tako sem pisala pred nekaj meseci, zgrožena nad tem, da opravljajo druge. Od tedaj so kar nekajkrat do kosti obrali mene. Kajpak zahvaljujoč najboljšemu prijatelju mojega nekdanjega fanta, ki je ljudem postregel z zgoraj omenjenim drobovjem, zdaj pa se menda čudi, da ne nehajo grizti …

Če smo ženske včasih morale do sosede, k frizerki ali pred hišo (blok), da smo dobile material in sogovornico za tovrstno obiranje do kosti, je danes dovolj, da prižgemo računalnik. Pet minut guglanja nam da dovolj materiala, da se več kot “oborožene” odpravimo na forum odpirat teme z naslednjimi naslovi … Ste videle, kako je pa ta dala ime sinu? A se ni ona strašno zredila? To je pa višek, njej država plačuje zdravstveno zavarovanje! In seveda, kdo je s kom, zakaj, kdaj, kako … Do tukaj je še vse normalno. In zelo žensko. Ko pa se začne spletno brskanje za ljudmi v težavah, stiski, in izpostavljanje le teh z namenom obiranja do kosti, je šlo, vsaj zame, mesojedstvo malo predaleč. Danes, na primer, sem tako naletela na izpostavljanje gospe oziroma gospodične, ki je zelo očitno hipohonder, kar gotovo ni prijetno. Ne predstavljam si namreč, kako hudo mora biti živeti človeku, ki je prepričan, da ima vse mogoče in nemogoče bolezni. Izpostaviti takšnega človeka v želji, da privabiš čim več žensk, ki se bodo skupaj s teboj zgražale nad tem, koliko zdravstvenega denarja je bilo potrošenega za preiskave enega takšnega hipohonderja … Ne opravljanje, to je mrhovinarjenje. In mrhovinar poje do kosti.

Pred mnogimi leti je v mojem bloku umrla ena zelo prijazna in dobrosrčna gospa. Za seboj je pustila moža in dva najstnika. Nikoli ne bom pozabila dne po njeni smrti. Zvonil mi je poštar. Neki davki. Spodaj je bilo cel kup sosedov. Seveda je poštar, ki je videl črno zastavo, vprašal, kdo v bloku je umrl. In seveda mu je eden od sosedov odgovoril. Potem pa se je našla ena izmed sosed, ki v trenutku smrti kajpak ni bila zraven in zato ničesar ni zagotovo vedela, ki je dodala, da gospa ni umrla, ampak je naredila samomor. Ne, tega ni rekla niti najmanj sočutno, ampak z očitnim namenom, da si z nekogaršnjo tragedijo popestri eno jutro. Kako se je debata nadaljevala, ne vem, ker pri njej nisem hotela sodelovati, odšla sem. Ne za to, ker bi bila svetnica, ki bi ji opravljanje bilo tuje. Ostala bi, verjetno bi ostala, če bi beseda tekla o sosedi, ki je imela doma ljubimca, potem pa je prišel mož ter je oba gola vrgel iz stanovanja … Hudomušna kazen za dva, ki se imata luštno, še preveč luštno. Opravljanje? Naslajanje nad usodo mrtve ženske in otrok, ki sta ostala brez matere … To je mrhovinarjenje. In ob vsakem “ugrizu” v človeka, ki doživlja hudo stisko, bi se morali zavedati, da smo mrhovinarji.

Prav, opravljajte, ko kupim nov avto. Opravljajte, ko si omislim novega ljubimca. Opravljajte, ko po nesreči oblečem strgane najlonke. Ko pa samo zato, ker se vam trenutno v življenju ne godi prav nič slabega, tlačite skupaj glave in se posmehujete moji bolečini … Kajpak z vedno prikladnim izgovorom, da se vse to počne z najboljšimi možnimi nameni …

Zase lahko rečem, da upam, da resnično upam, da imam toliko srčne kulture, da ne iščem zabave v trpljenju drugih ljudi. Da nisem človek, ki bi si skušal dolgočasno življenje popestriti s tem, da bi do kosti obiral ljudi, s katerimi se je usoda tako ali drugače grdo poigrala. Da sem sposobna ločiti, kdaj je hec in kdaj se že naslajam nad človekom, ki  trpi.

K vragu lepota, mene zebe!

Pravijo, da je treba za lepoto tudi potrpeti. Puljenje dlak. Potrpim. Vse, kar je povezano z lasmi. Potrpim. Petke. Potrpim. Občasno, ampak vsekakor ne zadnje leto in pol, potrpim tudi lakoto, da se lahko spravim v luštne cunje. Ko pridejo ledeni dnevni, kakršni so se začeli v soboto, si pa rečem … K vragu lepota, mene zebe!

V soboto sva se z Jovanko odpravili na pokopališče in potem po nakupih v BTC. Zgroženi sva prišli do zaključka, da je temperatura občutno padla. In četudi sva se večino časa greli znotraj City Parka, sem se jaz tistih nekaj minut pod vedrim nebom tresla kot šiba na vodi, pa tudi zobje so mi šklepetali. Vendar je bilo najhujše zmrzovanje šele pred menoj. Ko sva z do konca napolnili voziček, sem se odpravila v mesto. Najboljši prijateljici sem namreč obljubila, da bom prišla pred Mestno hišo poslušat koncert pevskega zbora njene nečakinje. Po petih minutah sem bila že povsem zmrznjena, vendar sem morala prijateljico in njenega bratranca počakati še kakšnih deset, petnajst minut. Zapodila sem se med stojnice. Upala sem, da bo kje tudi kakšna, kjer strežejo hrano in pijačo ter seveda imajo plinske buče. Našla sem jo. Na tržnici. Priznati moram, da so imeli zelo zanimiv glasbeni izbor. Vrteli so Druže Tito, mi ti se kunemo in Hej, slovani. Za silo sem se ogrela, potem pa sem šla vohljat okoli drugih stojnic. Še dobro. Kajti našla sem prav takšne rokavice, ki sem jih želela zadnjih nekaj let. Volnene in še podložene. Ter prešite z usnjem v tistem delu, kjer se roka oprime volana. Odrezane na polovici prstov, da lahko kadim, ampak s pokrovčki, da prste lahko pokrijem, ko jih več ne potrebujem. Kakšen izum. Pisan prav meni na kožo. Zadovoljno sem mahala s svojo vrečko, ampak sem bila že čez pet minut spet pri isti stojnici. Gospod, mi lahko odrežete etiketo in ločite rokavici, da si jih nadenem? Z veseljem mi je ustregel ter se pozanimal, ali me res tako zelo zebe. Zelo, gospod. Hotel me je peljati na vroč čaj, ampak kaj, ko ni mogel zapustiti stojnice. Saj ne bi šla, bil je kar nekaj let starejši od mene. Ampak ko se treseš in šklepetaš z zobmi, se ti zdi luštno, da si tudi v tako neuglednem stanju nekomu ljubek. Potem smo poslušali koncert, po koncertu je sledil še sprehod, na kratko gretje v moji najljubši restavraciji in še zmrzovanje do avtomobila. Ne vem, koga je bolj zeblo, mojo prijateljico ali mene, ampak odločila sem se … Dokler bo tako zelo mrzlo, gredo lepota in plaščki v omaro. Ven pa je prišla moja najtoplejša bunda. Nekoč davno sem zanjo odštela zajetno vsoto denarcev in je eno mojih najljubših oblačil. Tako zelo je namreč lepa. In hkrati ogromna. Včasih se sicer spomnim, da je moj predbivši fant govoril, da je ne bi smela nositi, ker sem v njej povsem brez oblike … Ko me zebe, mi je prav vseeno za vse. Za lepoto. Za obliko. Za mnenja drugih. Če me zebe še bolj, si na glavo nadenem tudi kapuco.

In zdaj imam tudi rokavice … Zakaj so tako pomembna pridobitev? Moj volan je pozimi leden. Četudi takoj vključim gretje, iz avta še precej časa piha samo mrzel zrak. Jaz pa roke tlačim v rokave bunde ali plašča in se prek »posrednika« dotikam volana. Kajpak tako ne gre in do prvega križišča se sprijaznim z mrazom ter se s golimi rokami dotaknem ledene površine, kajti moram zaviti. In moje avtomobilsko petje, ki je že samo po sebi obupno, je zahvaljujoč tresenju in šklepetanju z zobmi verjetno naravnost tragično. Če bi me kdo posnel, bi mu bila morala za posnetek izročiti vse svoje premoženje. Ne, samo te sramote ne. Volan in avto sta ponavadi topla šele takrat, ko sem že sto metrov pred ciljem.

Tako je videti moj boj proti mrazu. Ki se mu sicer najraje izognem s tem, da preprosto ostanem doma. Vendar to kdaj ni mogoče. Včasih pa si tudi zaželim ven, v družbo meni dragih ljudi.

Kupila sem vsa darila. Zdaj se moram samo še odpraviti v klet po smrečico, jo okrasiti, darila postaviti pod njo in Dedek Mraz, po imenu Žogca, bo pripravljen na najdaljšo noč.

Žogca bo letos diskriminatoren Dedek Mraz!

Zdaj pa do novega leta res ni več daleč. Ostalo je samo še dobrih deset dni in, šment, jaz nimam niti enega darila. Če seveda ne upoštevam tega, da sem v ponedeljek igrala Dedka Mraza sami sebi in zapravljala denar na Amazonu.

Lani je bilo drugače. Več kot mesec dni sem hodila po trgovinah in z velikim užitkom kupovala darila za svoje najdražje. Predvsem zanj, zanj sem zapravila pravo bogastvo. Če bi takrat vedela, kar vem danes … Ne, saj mi ni žal denarja, sploh ne. In vse, kar sem podarila, sem podarila z veliko ljubezni. Žal mi je, da sem mu dala toliko ljubezni, ona pa meni … Ko se obrnem nazaj, lahko samo rečem. Žogca, trapa si. Ko se spomnim vsega grdega, kar mi je letos naredil, lahko ugotovim, da sem vrhunska trapa. Letos ne bom trapa. Daleč najlepše in temu primerno tudi najdražje darilo bo dobil oče. On se namreč darilu vedno najbolj razveseli. Kupovanje za mamo je veliko bolj nehvaležno. Ponavadi darilo vzame s prikladno pridigo o tem, da ne potrebuje ničesar, da sem zelo nespametna, ker zapravljam denar in ga ne varčujem za hude čase ter da je ona skromno in bi se razveselila tudi sprehoda. Pa temu ni ravno tako, zato mi ne pade na kraj pameti, da bi ji podarila samo sprehod, potem pa poslušala o tem, da imam očeta raje od nje. Pravijo, da se pri kupovanju daril za otroke ne sme delati razlik. Verjemite, za starše velja enako pravilo.

Za vse tiste, ki me niso previjali ali dajali na kahlico, pa letos velja, da morajo biti ženskega spola, če želijo od mene dobiti darilo. Moja najboljša prijateljica. Seveda. To je že veliko let velika ljubezen. In potem moja nova prijateljica. Nova, ker jo poznam šele nekaj mesecev, vendar je najlepše, kar mi je prineslo leto, ki se izteka. Še nekaj daril in zaprla bom denarnico.

Če mi bo zato, ker sem moške črtala s spiska, ostalo kaj denarja, ga bom vsega zapravila zase. Tako ali tako si želim kupiti še eno posteljnino, preden mojo kolekcijo za vedno umaknejo iz prodaje. Prepričana sem, mi ne more škodovati, če si naredim malo večjo zalogo parfumov. Tudi kakšno masažo si lahko plačam. Karkoli, samo moškim ne bom kupovala daril. Kot je govorila gospodična, ki je lani ob istem času kot jaz bila brcnjena v ta zadnjo in sva skupaj celili srčne rane … Manj, kot narediš zanj, manj ogoljufano se počutiš, ko spoznaš, da mu v resnici nisi nič pomenila.

Tako. Jutri se bom odpravila po nakupih, da ne bom zadnje dni, ko bo, predvidevam, vsesplošna norišnica, skakala po trgovinah. Ker nakupovanje ni nikakršen užitek, če po trgovinah hodiš skuštran in skodran, moram prej nujno k frizerki na »likanje«. Mimogrede še eno vabilo. Jovanka, si jutri za kavo in kratek sprehod po trgovinah? In ne, ne bom ti povedala, katero darilo je zate.

In vi, ste že kupili darila ali čakate zadnje dni? Koga obdarujete? Kakšna darila kupujete in kako globoko ste ob prazničnih dnevih pripravljeni seči v denarnico?

Dedek Mraz mi je že naročil darilo!

Pred dvema tednoma sem izvedela, da se teta in sestrična iz precej severnih krajev odpravljata v južne kraje, kjer naj bi čakali tudi novo leto. Ker med prazniki ne bom imela pametnejšega dela, sem se odločila, da se jima pridružim. Žal sta se ustrašili snežne zmešnjave, ki je prejšnji teden vladala v Avstriji in novega sneženja, ki ga napovedujejo za prihodnje dni. Ostali bosta doma. Jaz pa tudi. Potovalne načrte smo namreč prestavile na mesec februar. Jaz bi kajpak lahko šla tudi zdaj, vendar potem februarja ne bi mogla, srečanja največjih klepetulj v družini pa nikakor ne želim zamuditi.

Dedek Mraz, ki je brez dvoma zelo prijazen možakar, se je odločil, da morajo moji praznični dnevi vseeno biti karseda prijetni, zato se je z Amazonom dogovoril, da mi pošljejo manjkajočo peto in šesto sezono humoristične nanizanke Zlata dekleta. Lani nama je naročil prve štiri sezone, ampak lani sva bila dva, moj mali prijatelj in jaz. Tatarski biftek, z nekaj sreče tudi pita z jagodami, kokakola, potem pa na kavč in pod “deko”. Ter maraton z Zlatimi dekleti do ranega jutra. Če kdo, potem so me one vedno uspele spraviti v dobro voljo in ne bom preveč mislila na to, da je nekoč pod jelko sladko spančkala ena mala puhasta kepica.

Ne samo darila, veselim se tudi tega, da bo leta 2008 nepreklicno konec. Prineslo mi je namreč zelo malo dobrega, zato pa toliko več slabega. In naslednje leto bo, upam in verjamem, veliko boljše.

Bolno zdravje!

Vas je kdaj pekla vest, ko ste brali, kako zdravo nekateri živijo? Vas je kdaj pekla vest, ko ste brali njihove zdrave recepte, vi pa ste malo prej snedli zrezek in krompir? Vas je kdaj pekla vest, ko ste prebrali, da je pri njih za posladek jabolko, pri vas pa pecivo? Vas je pekla vest, ker ste si po kosilu privoščili sok ali pivo, oni pa pijejo zgolj vodo?

Če ravno pripravljate nedeljsko kosilo, ki ni ravno brez vseh maščob, če niste zelenjave namakali v posebne zvarke, da bi je rešili vseh strupov, če ste spekli tudi kaj sladkega, če niste razmišljali samo o tem, ali so sestavine kosila zdrave, ampak ste v kosilu tudi uživali, naj vas ne peče vest. Z vami namreč ni prav nič narobe. Narobe je s tistimi drugimi. Ki so zapadli v trend zdravega življenja. Čeprav se morda zdi, da zdravega ne more biti nikoli preveč, ima ta trend tudi svojo temno plat, prizadevanje za zdrav način življenja nemalokrat preide v obsedenost. Seveda se to, da nekdo živi zdravo, sliši veliko bolj imenitno od tega, da se prenajeda s špageti in hamburgerji, potem pa jih izbruha, vendar v resnici ni nič bolj imenitno, če sodim po pisanju psihiatrov. Gre namreč za motnjo psihološkega izvora, ki se imenuje ortoreksija in sodi med motnje hranjenja, tako kot bolj znani in malo manj imenitni anoreksija nervoza in bulimija nervoza. Ortoreksija je motnja, ki nastane takrat, ko posameznik pretirava z željo, da bi si izboljšal zdravje in uživa izključno zdravo hrano.

Dr. Steven Bratman je v knjigi Health Food Junkies pisal, da posameznikom hrana pomeni neke vrste kult. Ortoreksik postaneš postopoma, ko v želji, da bi se zdravo hranil, z jedilnika črtaš nezdravo hrano. Najprej so na vrsti sladkarije, maščobe, drobni prigrizki, čokolada, meso, jajca, mleko in tako naprej. Naravno pridelana in zdrava živila tako postajajo edina hrana, ki jo ortoreksiki uživajo. Postopno pa za takšen samovsiljen način prehranjevanja oseba porablja vse več časa in je s tem vse bolj okupirana. Priprava hrane po točno določenih postopkih, nabava v posebnih trgovinah, ukvarjanje z jedilniki za več dni vnaprej. Zdrava hrana začne kot vrednota dominirati nad ostalimi vrednotami. Vrednotenje sebe in drugih poteka skozi prizmo zdrave hrane. Svoja prepričanja “prodajajo” družini, prijateljem, tudi znancem. Zviška gledajo na tiste, ki ne posvečajo dovolj pozornosti zdravi prehrani in ob njej zadovoljujejo le potrebo po užitku, brez prave skrbi za zdravje.

Če zdrava hrana ni središče vašega življenja in nakupovanju, pridelavi, načrtovanju, pripravi in uživanju hrane ne posvečate nerazumno veliko časa, energije in denarja, vas ne sme peči vest, kajti to samo pomeni, da nimate nevrotičnega odnosa do hrane. Dober tek, ko boste sedli za mizo in se lotili kosila, ki ne bo od prvega do zadnjega grižljaja povsem zdravo!

Življenje ali nov televizor?

Vsakokrat, ko se v kakšnem slovenskem mestu odpre novo nakupovalno središče ali pa samo trgovina, nastanejo izredne razmere. Ljudje v vrstah stojijo že sredi noči in ko se vrata končno odprejo, ni več pomembno, ali pohodiš betežno upokojenko. Še manj, ali odrineš mamo z dojenčkom. Kajpak betežna upokojenka in mama z dojenčkom tja verjetno niti ne sodita, pa vseeno … Množica vidi samo televizorje, hladilnike ali DVD predvajalnike po polovični ceni. Vse drugo ni pomembno. Verjetno se lahko zgolj sreči zahvalimo, da v teh “bojih” še nihče ni umrl. Razumem, da ni denarja. In razumem, da je za premnoge to edini način, da pridejo do novega televizorja, hladilnika ali DVD predvajalnika.  In vendar se spominjam mnogih prizorov, ki mi govorijo, da vse tisto, kar se po takšnih “bojih” privleče iz trgovine vseeno ni nujno potrebno. Spominjam se zakoncev, ki sta iz trgovine vlekla dva televizorja. Ko ju je novinarka vprašala, zakaj dva, se je izkazalo, da kupujeta na zalogo. Za takrat, ko se jima bo še delujoči televizor pokvaril. Spominjam se gospe, ki ni znala povedati, kaj je v škatli, ki jo je imela v rokah, je pa vedela, da je to reč dobila po polovični ceni. Takšnih primerov je bilo še kar nekaj.

Zakaj vse to pišem, ko pa pri nas že nekaj časa niso odprli novega nakupovalnega središča ali trgovine? Zaradi črnega petka. Črni petek, ki sledi zahvalnemu dnevu, pomeni v Ameriki vsako leto začetek predpraznične nakupovalne sezone, ki traja vse do novega leta in ki jo zaznamujejo velike razprodaje. Trgovci vsako leto na črni petek cene drastično spustijo, letos so jih tudi do 70 odstotkov, ljudje pa že prvi dan izkoristijo popuste, ki jih bo večina trgovcev ponujala vse do novega leta. In črni petek je bil resnično črn. Pred trgovino Wal-Mart na Long Islandu je množica v želji, da bi se čim prej dokopala do želenih predmetov, enega od zaposlenih pod seboj poteptala, več ljudi pa je bilo ranjenih. Trgovino so zaposleni odprli že ob peti uri zjutraj, dvatisočglava množica pa je pritiskala na vrata in jih zlomila. 34-letni zaposleni je padel po tleh, na stotine nestrpnih ljudi ga je poteptalo, ta pa je zaradi poškodb umrl na kraju nesreče.  Še štiri druge osebe so bile sprejete v bolnišnico, med njimi tudi 28-letna nosečnica, ki so jo prav tako skoraj pohodili in je v kritičnem stanju.

Ta možakar ni umrl, ker bi ta množica tako zelo potrebovala kruh, da bi z njim nahranili lačne otroke. In ni umrl zato, ker bi ta množica tako zelo potrebovala mleko, s katerim bi napojila žejne otroke. Večina je v trgovini nameravala kupovati stvari, ki bi jih težko označili za življenjsko potrebne.

Ne bi želela preveč pametovati, kajti tudi sama sem velika nakupovalna navdušenka. Pač preveč lena, da bi vstala ob štirih zjutraj in ob petih stala pred trgovino. Naj gre za otvoritev ali samo razprodajo. Vseeno pa se mi zdi naslednje na mestu … Nikoli nas ne bi smelo tako zanesti, da bi pozabili, kaj je resnično pomembno. To pa nikakor ni nov televizor. Veliko pomembnejše je človeško življenje.

Nakit namesto loncev, krožnikov in nožev!

Ena zelo ženska objava. O zelo ženskih rečeh. Vendar vseeno dovolim, da s komentarji v debati sodelujejo tudi moški, kajti premnogokrat so zadolženi za plačevanje teh zelo ženskih reči. Ne, ne bom znova pisala o tem, kako jih pošiljamo po vložke in tampone. Tokrat bo šlo za nekaj malo dražjega. Ali veliko dražjega. To je odvisno od okusa, še bolj pa ponavadi od denarnice.

Nakit. Pred pol ure sem se vrnila iz trgovine, kajti potrebovala sem sestavine za današnje in jutrišnje kosilo. Ko sem šla mimo polic, na katerih ponavadi stojijo lonci, krožniki in noži, sem bila izjemno presenečena, ko sem na njih zagledala nakit. Kajpak sem se morala ustaviti. To je zelo žensko. Ko je nekaj zelo majhno in se zelo blešči, ne moreš kar mimo. Ogledala sem si te čedne stvarce in se odpravila plačat, kar je bilo v moji košarici. Na poti do doma pa sem začela premišljevati … Kje je čar takšnega kupovanja nakita?

Pred mnogimi leti sem, ko sva šli z mamo kupovat obleke, v neki izložbi zagledala prstan in odločila sem se, da ga bom kupila. Mama je bila seveda proti, čeprav ni šlo za njen denar. Moja mama je namreč skoraj vedno proti zapravljanju. In mora skoraj vedno poskusiti, da bi me odvrnila od tistega, kar misli, da ni prav. Priznati moram, da jo res redko ubogam. Takrat sem jo. Začela mi je namreč razlagati, da je smisel nakita v njegovi simbolični vrednosti. In da v tem, da sem kupila prstan, ko sem šla kupovat spodnje hlačke, ni prav nobene simbolike. Nisem ga kupila. Ko se danes spominjam njenih besed, vem, da je imela prav. Prstan, ki ga nosim na levem prstancu, je spomin na babico. Bil je namreč njen najljubši in ko je umrla, ga je oče dal meni. Prstan, ki ga nosim na desnem prstancu, me spominja na diplomo. Starši so mi ga podarili, ko sem diplomirala. Zapestnica na levi roki me spominja na zadnji rojstni dan. Vsi štirje uhani na teto in 25. rojstni dan, ko mi jih je podarila. Pa tudi na drug nakit, ki se trenutno nahaja v škatlici, me vežejo lepi spomini. Pogosto nosim babičin poročni prstan. Kdaj pa kdaj verižico, ki so mi jo starši podarili, ko sem postala polnoletna. Veliko imam tudi prstanov, ki mi jih je podaril predbivši fant. Vsak izmed njih ima svoj pomen. Samo enkrat sem si nakit kupila sama. In sicer je šlo za prelepe in tudi malo predrage za uhane, s katerimi sem proslavila svobodo.

In potem sem razmišljala. Kje bi bila simbolika sicer lepega prstana ali uhanov, do katerih bi prišla z zbiranjem nalepk? Bom nekoč potomcem, če mi jih bo kdaj uspelo narediti, razlagala, da je mama prstan dobila, ko je zbrala dvajset nalepk, zapestnico pa, ko jih je zbrala trideset? Ne, to pa res ne.

Kdaj pa kdaj ugotovim, da ima moja mama tudi prav. Vendar ji tega ne bom povedala. Bognedaj. Takoj mi bo namreč v upanju, da se me prime še kaj, hitela razlagati deset drugih stvari.