Znova zaljubljena v fička!

S fičkom so me kot dojenčka pripeljali iz Kliničnega centra. Ne, jaz se nisem rodila v porodnišnici. V knjigi z naslovom Moji prvi koraki piše, da je bil fičko tudi moja prva beseda. Raje ne povem, kako zgodaj sem začela govoriti, ker potem vam bo še bolj jasno, da sem res neuničljiva čveka. Roko na srce, govorila sem ičko, ne fičko, ampak vseeno šteje. Seveda me je zanimalo, kako je mogoče, da moja prva beseda ni bila mama ali očka, ampak avto. Dobila sem naslednji odgovor. Z mamo sva menda vsako popoldne na balkonu čakali, da iz službe pride fičko, skratka, čakali sva očka. In mama je tolikokrat ponovila besedo fičko, da …

Pred nekaj dnevi sem na parkirišču videla fička, tistega novega, in zaljubila sem se vanj. Ponovno. Saj pravijo, da prva ljubezen nikoli zares ne umre. Ampak žal je moja prva ljubezen dandanes precej draga.

Včasih so bili ceneje. Tam pri letu ali dveh, ne spominjam se več, sem fička, sicer malo manjšega, dobila, ko sem sklenila posel fičko za dudo. Bemtiš, kako sem začela, bi človek pričakoval, da bom pol denarja zapravila za avtomobile, danes pa se držim načela “samo, da pelje”.

Deset let od smrti ameriškega princa …

Ne spominjam se, kdaj je tekla ta debata, vem pa, da sem na blogu nekoč v hecu zapisala nekaj v smislu: “Če mi Bog v tem življenju noče dati mojega princa, naj mi pa vsaj na drugi strani nameni Johna Kennedyja mlajšega.” Upam, da je Bog vedel, da ne mislim resno, nočem Kennedyja, hočem svojega princa. Vseeno pa ni bil hec to, da se mi je od vseh moških, ki sem jih videla v medijih, Kennedyjev sin zdel najbolj “markanten”.

Že kot majhna deklica sem bila povsem … Kako naj se izrazim? Imela sem določeno obdobje, ko se v prostem času nisem ukvarjala z ničemer drugim kot s tem, kdo je stal za umorom predsednika Johna Kennedyja. Stric, hvala mu, ker ni izgubil živcev, mi je moral redno pošiljati knjige o teorijah zarote, pozneje sem tudi sama v Ameriki opustošila nekaj knjigarn. Tega, kolikokrat sem gledala film s Kevinom Costnerjem v glavni vlogi, si sploh ne upam napisati. In še danes ne smem, če nočem za deset ur obtičati pred računalnikom, v YouTube vpisati pojma Kennedy assassination, ker padem noter in se ne morem izvleči ven. Fascinacija s Kennedyji, pač.

Pred desetimi leti. Morje. Jutro. Običajen prepir o tem, zakaj je njemu pretežko iti v trgovino po kruh, jedel bi pa ga vseeno. Če dobro pomislim, sem se z njim nenehno prepirala zaradi stvari, ki jih je on hotel, ni bil pa zanje pripravljen narediti nič. In sem šla v trgovino jaz. Kruh, cigarete in časopis. Naslovnica? Umrl je ameriški princ, prekletstvo Kennedyjevih se nadaljuje.

Deset let. Čas ne teče, ampak leti. Ko pomislim, sem danes veliko srečnejša, kot sem bila takrat. Če nič drugega, se mi vsaj ni treba prepirati o tem, kdo bo šel po kruh, ki ga sploh ne jem. Ni mi treba vsakodnevno razlagati, da bi šla raje na lepo plažo deset kilometrov proč, kot pa v mlakužo, do katere se da priti peš, in poslušati, kako je tistih pet kilometrov vožnje zanj hud napor in zahteven projekt. In kino zvečer? Ne, ga ma morju nikoli nisem doživela. Kakšne nemogoče želje imam, kino je namreč v mestu deset kilometrov proč, bova raje visela pred apartmajem. Upokojensko življenje pri dvaindvajsetih. Kako duhamorno in nič čudnega ni, da je na koncu na nek način tudi res ubilo mojega duha. In mogoče po vsem tem niti ne čudi toliko moja očaranost nad princem, tistim slovenskim, ki stvari ni delal z enournim predgovorom o tem, zakaj so zapletene, naporne, odveč. Ne bom pozabila dne, ko mi je zmanjkalo vrečk za sesalec, on pa mi je rekel, naj mu napišem model sesalca in mi jih bo naslednjega dne prinesel. Nisem mogla verjeti, da je to lahko tako zelo preprosto. Ni mi ga treba pol ure prositi. Ni mi treba eno uro razlagati, zakaj vrečke potrebujeva in brez njih ne bo šlo, potem pa mu še pol ure zagotavljati, da se ne bo zgodila prav nobena hujša sramota, če ga bo kdo od znanih ljudi videl kupovati nekaj tako nedoličnega, kot so vrečke za sesalec. Dovolj je bilo obujanja spominov. Grem delat, ker od spominov se ne da živeti, pa četudi so lepi.

Večno mlada petdesetletnica!

Njena postava? Vsak večer se lahko odpravim na enouren tek, jem samo zdravo hrano v primernih količinah in ne spijem niti enega mehurčka več, takšne ne bom imela nikoli. Ve tudi ne. Njeno oprsje? Ni se povesilo. Naše se bo. Njeni lasje? Bujni, urejeni in seveda se vedno svetijo. Zaman kupujete drage šampone, vaši ne bodo takšni, moji tudi ne. Oči? Vedno sijejo. Za razliko od nas ona ni nikoli slabe volje. Ustnice? Velike, sočne in vedno naličene. Ji zavidate? Vse to pri petdesetih. Pravzaprav je njena edina težava, da njen, na videz enako popoln moški, nima tiča. Lahko bi bila glavna junakinja romana Iščem impotentnega moža, vendar ni.

Vas hecam? Da in ne. Da, hecam vas, kajti znanstveniki so ugotovili, da takšna popolnost v resničnem življenju nikoli ne bi dobila menstruacije, kajti previtka je. Prav tako so ugotovili, da bi imela obseg prsi 98 centimetrov, pasu 46, bokov pa 86, kar je povsem nenaravno. Poleg tega ima v primerjavi z obsegom prsi tako majhna stopala, da bi se v resničnem življenju zaradi teže prsi prekucnila na nos. Ne, ne hecam vas, kajti Barbie resnično obstaja in kmalu bo praznovala petdeset let. Pa tudi zgoraj omenjene težave, moškega brez tiča, se je rešila. Romanca med Barbie in Kenom, ki se je začela že davnega leta 1961 na snemanju televizijskega oglasa, ni bila kos zobu časa. Razšla sta se prijateljsko in nista prala umazanega perila. Ali ima njen novi izvoljenec na svojem čudovitem mišičastem telesu tudi tiča, ne vem. Mogoče mi to lahko pove kdo izmed vas. Vem pa, da ima zagorelo kožo in zaradi sonca posvetljene lase. Ime mu je Blaine in njegova najljubša hrana je pica.

Barbie si je zamislila Ruth Handler in se je 9. marca 1959 prvič pojavila na trgu. Podjetje Mittel je od začetka prodaje pa vse do danes prodalo že več kot milijardo primerov te lutke. Nekaj od teh več kot milijardo primerkov se je znašlo tudi pri meni. Bila je namreč moja najljubša igrača. Še danes jih hranim. V škatli. Pri starših. Na podstrešju. Kot spomin na brezskrbne dni.

Kam je izginilo “dvorišče”?

Stala sem ob oknu. S pinceto v eni roki in z ogledalom v drugi. Posijalo je namreč sonce in izkoristila sem ga, da si uredim obrvi. Ko sem končala, sem začela strmeti skozi okno. Ena mamica in dva otroka. Če se jaz kaj vprašam, dovolj stara, da bi se igrala tudi sama. In sem se spomnila …

Ko smo bili mi majhni, se ni moglo zgoditi, da sta bila na dvorišču samo dva otroka. Četudi je lilo kot iz škafa, nas je bilo vedno pred blokom vsaj pet. Pač pod balkoni. Sicer pa deset, dvajset, tudi trideset. Gumitvist. Ristanec. Saj se temu tako reče, mar ne? In potem je tisti krog, ki smo ga razdelili na štiri polja in smo si kradli ozemlje …  Se kdo spomni imena te igra? Pa kolesarjenje, kotalkanje, med dvema ognjema, nogomet, košarka. Nikjer konca in kraja iger. Nikjer konca in kraja otrok. Kje so zdaj ti otroci? Statistika kaže, da so se rodili. Kje so torej? Nemogoče je, da so vsi pred televizorji in računalniki. Jih starši “vlačijo” po nakupovalnih središčih, se igrajo tam? Mar igranja na dvorišču ni v novodobnih knjigah, ki učijo, da mora vsak otrokov trenutek imeti smisel, namen ter nečemu služiti? Mi smo bili med počitnicah, ob praznikih in koncu tedna na dvorišču od jutra do mraka, ob delavnikih pa cele popoldneve. Zmotilo nas je lahko samo klicanje z oken in balkonov. Anja, kosilo! Rok, večerja! Špela, na rojstni dan gremo k babici! Jure, pridi domov, gremo na Šmarno goro! Vsa imena so izmišljena. Vsi smo bili zunaj. Od prvega dne. Ko smo se šele vselili v blok in pred njim ni bilo nobenih igral. Samo drog za stresanje preprog je stal na pesku. Pogledala sem skozi okno in ob drogu sta stala deklica in deček, pozneje se je izkazalo, da sta bila sestrica in bratec. Šla sem dol. Spoznali smo se. Potem je prišla še ena deklica. In še ena. Pa deček. Pa spet deklica. Tako je v nekaj dneh nastala druščina, ki je naslednjih deset in več let “kraljevala” dvorišču. Nikoli ne bom pozabila dne, ko sem bila kaznovana in eno uro nisem smela ven. Ne spomnim se, kaj sem zagrešila, ampak eno uro me niso spustili na dvorišče. Ta ura je  vse do današnjega dne ostala najdaljša v mojem življenju. Ni in ni se hotela končati. Ko je minilo natančno 59 minut in 59 sekund, sem “letela” skorajda skozi zaprta vrata.

Ko se sprehajam po Ljubljani, ko gledam dvorišča, na njih pa skorajda ni otrok, če pa že so, so vedno v bližini tudi mamice, se sprašujem … Kam je izginilo “dvorišče”? Ali kdo ve?

Vse najboljše, Slovenija!

Danes svoj osemnajsti rojstni dan praznuje vaša in moja domovina. Osemnajsti?!? Kako so leta hitro minila. In kako je zdaj vse drugače. Na cestah so lepši avtomobili. Na vsakem koraku so trgovine in trgovinski centri. Pogovarjamo se prek mobilnikov in računalnikov. Da, vse je drugače.

Spominjam se tiste zime. Če sem iskrena, se takrat nisem kaj prida ukvarjala s politiko. V resnici sem komajda vedela, kaj se dogaja. Štirinajstletnica. Fantje so bili pomembnejši od vsega. Če dobro pomislim, ni res, da je vse drugače. Še vedno se ukvarjam s fanti, še vedno se ukvarjam s štirinajstletniki. Sicer imajo tu in tam kakšen siv las ali pa jih sploh nimajo, tudi trebuščki se jim že delajo, ampak tam, kjer šteje, v glavi, so pa še vedno mladi. Pravijo, da Američani niso nikoli pozabili, kje so bili in kaj so delali, ko so izvedeli, da je umrl predsednik Kennedy. Tudi vi niste pozabili, kje ste bili in kaj ste delali, ko so uradno razglasili, da je Slovenija postala država?

Tebi, moja domovina, pa želim vse najboljše z naslednjo pesmijo. Že res, da “kurcam” vse tvoje politike. Že res, da “me hoče pobrati” vsako leto, ko vidim znesek v rubriki akontacija dohodnine. In da, že res, da včasih tudi nisem ponosna nate. Vendar sem te, moja domovina, vedno imela rada.

Vsi drugačni, vsi revnejši!

Na osnovno šolo imam zelo lepe spomine. Še več, nimam niti enega slabega spomina. Če ne štejem neprijetnosti s kačo. Kača kajpak ni bila prava, bila je umetna. Eden izmed sošolcev jo je prinesel v šolo in ko je opazil, kako zelo se je bojim, kar pa ni bilo težko, ker sem vpila, kot bi me drli iz kože … Nekaj dni se nisem mogla rešiti ne njega ne tiste gumijaste groze. Tisti teden sem starše neštetokrat prosila, naj me izpišejo iz šole. Obljubljala sem, da se bom učila doma, sama. Potem je sošolec pozabil na umetno kačo, jaz pa na to, da nočem več hoditi v šolo. Še dobro, sicer bi Žogca imela končane vsega tri razrede osnovne šole. Ko sem včeraj brala, kako zelo čudovita je katoliška šola, ker so si otroci v njej podobni, ker so si podobni tudi starši teh otrok, kajti imajo enake nazore in vrednote … Začela sem premišljevati o svojih sošolcih. Ne, nismo si bili podobni. Bili smo zelo različni. Osmih različnih narodnosti. Treh različnih ver. Če je tudi ateizem vera, štirih. In zato nam ni bilo nič manj lepo. Bili smo otroci in prav nič nam ni bilo mar za to, da si nismo podobni. Otrokom takšne stvari niso pomembne, niti vedo ne zanje. So pa očitno pomembne nekaterim staršem. Ki bi hoteli, da so njihovi otroci med svojimi, sebi podobnimi. In da so tudi starši teh otrok podobni njim.

Nikakor ne pravim, da katoliških šol ne bi smelo biti. Seveda so lahko. Prav tako ne pravim, da v tej šoli, zaenkrat je menda samo ena, otroke učijo karkoli slabega. Daleč od tega. Prepričana sem, da gre za dobro šolo. Pa vendar … Šola ni namenjena samo učenju matematike, slovenščine, zemljepisa in zgodovine. Šola je namenjena tudi socializaciji, vključevanju v družbo. Družba pa je zelo pestra reč. In ni sestavljena samo iz tistih, ki so nam podobni. Precej več ljudi v tej družbi nam ni podobnih.

Če bi pred petindvajsetimi leti obstajala možnost, da me starši vpišejo na šolo, kjer bi mi bili vsi otroci podobni in kjer bi starši teh otrok bili podobni mojim staršev, tega nikakor ne bi želela. Ne bi želela, da bi mi nekdo sošolce izbiral po veri, narodnosti, materialnem stanju ali kakšni drugi lastnosti. Prav od vsakega sem se kaj naučila. S sošolkami in sošolci, ki so hodili k verouku, sem šla kdaj na šmarnice in z enakim veseljem barvala tiste risbice, ki so nam jih dajali. Ob sošolcu, ki je bil musliman, sem spoznala, da muslimani niso noben bavbav in jih tudi danes ne doživljam tako. Bila sva velika prijatelja. Prav tako sem bila velika prijateljica dečka, ki je bil invalid. Ob sošolcu, ki je bil Nemec, sem se lahko prepričala, da Nemci nikakor niso samo morilci, kot bi lahko sklepala iz partizanskih zgodb, ki so bile v tistih časih najpomembnejši del učnega načrta. Spoznala sem tudi, da vsi otroci nimajo mame in očeta. Eno deklico je oče zapustil, enemu dečku je oče umrl, en deček sploh ni vedel, kdo je njegov oče. Družine nekaterih otrok so bile prav nesramno premožne, druge so se stežka prebijale iz meseca v mesec.

Otroci nimajo predsodkov, dokler se jih seveda ne naučijo od odraslih. Šestleten deček ne razume, zakaj se razlikuje od drugega šestletnega dečka, s katerim pred blokom igra nogomet. Od staršev bo izvedel, da mu tisti deček ni podoben in bo zato dobil sošolce, ki mu bodo bolj podobni. Svoji k svojim. Najprej v osnovnošolske klopi, potem v srednješolske. Dvajset let pozneje mu bodo še razložili, naj si poišče dekle, ki mu bo podobno, kajti drugačnih se je treba bati … Potem bo s sebi podobnim dekletom svoje otroke učil, da so jim nekateri otroci podobni in drugi ne …

Vsi drugačni, vsi revnejši!

Cukri vaše in naše mladosti!

Tokrat bom jaz napisala manj malo in bom zato upala, da boste vi napisali malo več. O cukrih vaše in naše mladosti.

Cukr ni sladkor. Čeprav v bistvu je. Ko se na blogu kdaj pa kdaj (če sem iskrena, je to precej pogosto) dve sladkosnedi pogovarjava o tem, ali bova šli po cukr v trgovino, če pa je trgovina že zaprta, na bencinsko črpalko, seveda ne kupujeva sladkorja, ampak sladkarije. Jaz sem se ravno vrnila iz trgovine, kjer sem kupila cukr v obliki pite z jagodami. Ko sem izbirala med tortami, čokoladami, sladoledi in pudingi, sem premišljevala o cukru svoje mladosti.

Vsekakor so bili najljubši cukr moje mladosti ježki. Tiste majhne okrogle čokoladne dobrote, ki so posute s kokosom. Ježki, ki sem jih dobila vsak torek in četrtek, ko me je oče peljal na tečaj tujega jezika. Majhna sem bila, še zelo majhna, imela sem komaj pet let, ko je moj ameriški bratranec služboval v vojni bazi v Italiji. Prišel nas je obiskat in jaz sem bila povsem osupla nad dejstvo, da ne razumem, kaj govori. Na tečaj tujega jezika, ni šlo drugače. Dvomim, da bi kdo uspel Žogci dopovedati, da je za kaj takšnega še premajhna. Mislim, da se nihče ni niti trudil. In ko sem s torbico pricapljala do avta, ki ga je oče imel vedno ogretega, da se Žogca ne bi prehladila, mi je dal dva ježka, ki ju je medtem, ko sem se jaz učila, kako se reče slon in miš, šel kupit k Šiptarju. Ki dandanes žal ne prodaja več ježkov, ampak bureke in kebabe. Vedno sem dobila dva ježka. Nikoli v naslednjih osmih letih, ko me je vozil na tečaj, se ni zgodilo, da bi me oče pustil brez ježkov. Potem sem prav pametno ugotovila, da se na mestnih avtubusih dogaja marsikaj zanimivega in konec je bilo ježkov. Prav trapasto, danes nikoli ne bi prostovoljno zamenjala očetovega avta z avtubusom. Tudi ježkom se ne bi odrekla.

Tudi sirovi zavitki so bili cukr moje mladosti. Ko je oče zjutraj peljal mamo v službo in se vrnil domov ter me zbudil z Zvezdico zaspanko, ki je bila vedno v mojem kasetofonu, me je na mizi čakal čaj in sirov zavitek, ki ga je oče spotoma kupil v pekarni. Če ste ob prebranem pomisliti, da je nekdo Žogco zelo razvajal, ste verjetno pomislili prav. Zanimivo je, da smo pred nekaj meseci ugotovili, da mama sploh ni vedela za ježke in sirove zavitke.

Je pa vedela za mančmelove. Kajpak Crvenkine. Še danes jih kupim. Mančmelovi so tudi prva skladkarija, katere se spomnim v svojih ustih. In še danas so mi dobri. Prav Crvenkini. Boljši so mi od katerihkoli uvoženih. Živalsko carstvo. Videla sem, da tudi današnji otroci zbirajo nalepke, kot smo jih nekoč zelo predano zbirali mi. Milke. Kako sem bila vesela, ko smo šli v Avstrijo in Italijo ter smo jih domov privlekli več deset. Skoraj bi bila pozabila na sladolede, četudi se to ne bi spodobilo, kajti veliko sem jih pojedla. Ježek. To je bil moj najljubši sladoled. Lučka. Ni bila slaba. Tom. Vedno sem ga bila vesela. Spominjam se, kako sem se odpravila ven s kolesom in desetimi dinarji v žepu. Ježek je stal tri dinarje. In lahko sem si kupila tri. Vedno sem preračunavala, da grem po enega ob treh, po drugega ob petih in po zadnjega ob osmih, preden zaprejo. Bognedaj, da bi mi zaprli trgovino in jaz enega, ki mi je pripadal, ne bi pojedla.

In kateri so cukri vaše mladosti? Obujajmo sladke spomine.

In je okoli eno leto!

In je okoli eno leto. Eno leto, odkar je umrl Toše Proeski. Spominjam se, kje sem bila, ko sem slišala novico. Od zdravnice, ki mi je na živo trgala kožo in mi je zaradi hudega vnetja dala še en šop antibiotikov, sem norela čez celo Ljubljano, ker mi je rekel, da moram priti do devete, ker ga sicer ne bo. In sem prišla. Pred deveto. Ter ga čakala pred službo. Tri četrt ure. Kot sem ga potem čakala še eno leto. Z vročino 38,5. V avtu. Vsi so bili vedno pomembnejši od mene. Vse je bilo vedno pomembnejše od mene. Vsi so bili in so tudi ostali vredni več od ženske, ki ga je imela najraje na svetu. Toše … Poslušala sem radio in menjavala postaje. V nekem trenutku sem zaslišala … “Mladi pevec je umrl v prometni nesreči in ta pesem je v njegov spomin … “ Potem so zavrteli Pratim te. Seveda sem vedela, kdo poje Pratim te. In seveda sem vedela, da je lahko umrl samo Toše in nihče drug. Vendar nisem verjela. Vse dokler nisem prišla domov in prižgala televizijo. Potem sem samo še gledala … Ves teden. To je bil tretji teden, ko se mi je gnojila rana in tretji teden, ko me je kuhala visoka vročina in sem samo bledla. Če sem do poldneva še bila na 38,5, popoldne in zvečer skorajda nisem vedela zase. Iz tega obdobja se spominjam samo Tošeja, njegovih video spotov, pogreba … Ničesar drugega. Ko sem prišla k sebi, ko sem se zbudila iz vročinskih blodenj, sem se zato, ker me je zapustil tisti, ki sem ga ljubila najbolj na svetu. Naenkrat ni več bolela rana, ki se je gnojila in zaradi katere me je kuhala vročina. Začeti je bolelo srce. In je bolelo, tako hudo, tako zelo je bolelo, da sem velikokrat rekla to, kar je tudi naslov članka, ki me je spodbudil k pisanju te objave. In sicer Ko bi vsaj umrla s Tošejem. Ko bi vsaj. Takrat se je namreč začelo leto, ki bi ga lahko opisala z eno samo besedo. Pekel. Leto, ki bi ga najlepše opisala Tošejeva pesem Meni hvala nijedno. Bolj sem se trudila, bolj sem delala dobro, bolj sem pomagala, da bi si na nek način zaslužila ljubezen, ki bi jo tako ali tako morala imeti, ker mi je bila obljubljena za vse večne čase, slabše je bilo. Toliko podtikanj, toliko grdih besed, toliko polen pod noge. Niti enkrat pa hvala. In to je dejansko postala Igra bez granica. Ko sem seštela poraze, ni, kot je pel Toše, ostalo prav ničesar. In vse te pesmi, romani, filmi, nadaljevanke, v katerih na koncu dobro zmaga pred zlom … Ne, zlo je zmagalo. Vse, kar lahko pokažem od tega leta, ko Tošeja ni več, je kup polen, ki sem jih dobila pod noge.

Vse, kar sem si v tem letu želela, je bilo, da bi karkoli v pesmi Srce nije kamen bilo res. Pa je bilo, kamen. Tudi moje bo moralo postati. Če želim preživeti. Kot mi je rekla moja draga Jovanka Broz … Žabica moja, če boš tako občutljiva, te bo življenje povozilo.

Tošejeve pesmi ostajajo. Vsem tistim, ki so in še bodo ljubezen iskali tam, kjer ni toplega srca, ampak samo hladen kamen.

Moja buča!

Joj, kako me boli. Na prste ene roke bi lahko preštela, kolikokrat me je bolela buča. Pred dvema urama pa me je začela tako zelo boleti. Vzela sem dve tableti, ampak ne pomaga. Zdi se mi, da mi jo bo razneslo. In sem se vprašala, kaj bi letelo okoli, če bi slučajno razneslo mojo bučo.

Ko pomislim, kaj vse sem v zadnjih trideset in še nekaj drobiža letih tlačila v svojo bučo, me čudi, da je ni že zdavnaj razneslo. Koliko povsem nepotrebnih podatkov, ki mi nikoli niso prišli prav. Spominjam se knjig, polnih kemijskih formul. Potrata časa. Dandanes ne bi znala napisati niti ene. Spominjam se knjig, polnih bičkarjev, migetalkarjev in drugih bitij. Dandanes je na tem področju popolna tema. Kot še na mnogih drugih. Verjetno je v moji buči ostalo vse tisto, kar me je zanimalo. In verjetno je tako tudi prav. Kar nekaj slovnice in književnosti, precej zgodovine, še največ pa prava. In vsi ti podatki … Pred nekaj meseci sva se s prijateljico pogovarjali o tem, čemu nama služi znanje, ki sva ga vsa ta leta spravljali na kup. Ugotovili sva, da se najini buči ukvarjata predvsem s tem, kaj je rekel ta in ta moški. Kaj je mislil, ko je rekel to in to. Ali je mislil to, kar je rekel. Ali je rekel to, kar je mislil. In tako do nezavesti. Kakšna portata še kar pametnih buč. In seveda, ko imam toliko opraviti s tem, kaj mislijo tisti, ki sploh nič ne mislijo, potem pozabim misliti na tisto, na kar bi jaz morala misliti. In tako se mi zgodi, kot se mi je sinoči, da sem kot zmešana po stanovanju iskala daljinca. Na koncu ga nisem našla. Ko sem že obupala in se sprijaznila z dejstvom, da je pač čudežno izginil, sem ga, ko sem v garaži v torbici iskala ključe avtomobila, našla v torbici. Ne spomnim se, kaj sem razmišljala, ko sem ga dala v torbico. Verjetno sem mislila, kaj misli moški, ki nič ne misli. Enako verjetno velja za škatlico cigaret, ki sem jo prav tako panično iskala po stanovanju, nekaj dni pozneje pa sem jo našla v hladilniku, zraven gorčice in sira.

Ne, ne sme mi raznesti buče. Ker če bi mi jo, bi me bilo prekleto sram, ko bi vsi videli, da mislim na same bedarije. Kot je rekla moja prijateljica … Če ne bi bilo moškega X1, bi imela en doktorat. Če ne bi bilo moškega X2, bi imela še en doktorat. Če ne bi bilo moškega X3, bi imela še en doktorat. Toliko razmišljanja jim je bilo namreč posvečeno. Oni pa verjetno sploh niso nič mislili.

Malo manj me boli. Mogoče je še ne bo razneslo. Upam, da bom do naslednjega hudega glavobola bučo napolnila z bolj pametnimi mislimi. Da pa vse le ne bi bilo tako slabo … Vsaj slabih misli nimam. Če bi vsi bili, kot jaz, samo malo trapasti, ne bi pa mislili in posledično delali slabo, bi bil ta svet veliko lepši.

V bistvu nisem napisala prav nič pametnega, ker pa sem se že potrudila in sem s hudim glavobolom tolkla po pepelniku, ki mu nekateri pravijo tipkovnica, bom vseeno z miško pritisnila na “objavi”.

To me je presenetil!

Mamo in očeta poznam dobrih 31 let in prepričana sem bila, da me z ničimer več ne moreta presenetiti. Pa vendar je očetu uspelo. Jaz sem njega vedno doživljala kot “veliko faco”. Kdaj pa kdaj je bil tudi strog, vendar je bil večino časa predvsem “faca”. Nikoli si namreč zanj ne bi mislila, da je ena tako romantično duša. In mi zdaj, ko vidim, da je, to sploh ne gre v račun. Takole je bilo … Popoldne pokličem mamo, da preverim, ali sta srečo prišla na morje. Že druge počitnice v dveh tednih. Enim se pač gode. In mama mi pove, da mi ravno piše sporočilo, katerega ji narekuje oče. Kaj ji ne narekoval? “Vse je tako, kot je bilo pred 37-imi leti. Sediva na isti klopici, drživa se za roke in gledava morje.” Ker mi ni bilo jasno, o čem je govora, ne utegnem se namreč ukvarjati še s tem, kam hodita, mi je mama razložila … Peljal jo je namreč v tisti hotel, kjer sta pred mnogimi leti, 37 in pol jih je minilo od takrat, bila na medenih tednih. Tega pa res ne bi pričakovala od možakarja, ki za osmi marec namesto vrtnic prinese solato in razloži, da je to v bistvu veliko boljše darilo, kajti dražje je in, za razliko od vrtnic, še koristno, mogoče ga je namreč pojesti. Stari je res faca, bi mi rekel, če bi prebral to objavo. Četudi je ne bo, ena pesem zanj, njegova najljubša.

Mojemu lepemu princu …

Io ritorno perche ho bisogno di te …

Nekoč sva Lauro poslušala skupaj. Kamorkoli sva šla, vedno je dal gor njen disk. Pogrešam ga. Aja, Žogca je nazaj. Znova v svojem ofsajdu. Danes ali jutri bom objavila potopis z vsemi zanimivimi prigodami, kajpak jih bom opremila z veliko fotografijami. Posnela sem jih namreč več kot osemsto. Zdaj pa moram delati, delati in delati, ker jutri v Ljubljano pride druščina francoskih mladičev, ki sva jih z ameriško sopotnico spoznali v hostlu v Budimpešti. Obljubila sem jim, da bom žurirala z njimi. Če ta konec tedna v Ljubljani srečate trezno Slovenko s štirimi pijanimi Francozi, sem to gotovo jaz. Zdaj pa res delat. Čeprav, priznam, v mislih že načrtujem naslednje potovanje, ki se “mora zgoditi” konec avgusta, začetek septembra. Potovanje je še vedno samo v glavi, zato lahko pride do velikih sprememb in na koncu pristanem v Rusiji, ampak zaenkrat velja, da grem … Dublin, Galway, Dublin, Belfast, Dublin, Liverpool, Manchester, Leeds, Glasgow, Edinburgh, Newcastle in od tod domov. Še prej pa, upam, greva s prijateljico za nekaj dni v Rim. Zdaj pa res delat. Še dva nepomembna podatka. Rito imam trdo kot kamen od vse te hoje, najmanj dvajset kilometrov vsak dan. Od te iste hoje pa imam noge, kot bi prišla s kakšne zares hude bitke. Zdaj pa prav zares delat.

Mamica, pomagaj!

Živela sem v velikem bloku. V katerem je bilo tiste čase res ogromno otrok. Bili smo velika druščina. Dvajset, trideset nas je bilo. Lovili smo se, se igrali skrivalnice, kolesarili, se kotalkali, igrali nogomet ali košarko. In če nič drugega, smo čepeli na klopicah in klepetali. Lahko si mislite, da v takšni skupini otrok pride tudi do sporov. Ne spominjam se, ali smo se kdaj stepli, zagotovo pa vem, da smo se prepirali. Veste, česa se ne spominjam? Ne spominjam se, da bi kdorkoli kadarkoli na pomoč klical svojo mamo. Predvsem pa se ne spominjam, da bi kdorkoli kadarkoli koga hodil tožarit k njegovi/njeni mami. Čeprav smo bili majhni, smo mislili, da smo veliki in kot veliki smo sami rešili prav vse spore. In prav zato nisem vedela, ali naj se smejim ali jočem, ko mi je nedavno nekdo grozil s tem, da me bo šel tožarit mami. Mene, ki imam čez trideset let. In to nekdo, ki jih ima skoraj štirideset. Nek znanec, če mu lahko tako rečem, kajti niti to ni. Vas zanima, ali me je mama kaznovala? Ni me. Vas zanima, ali sem slišala pridigo? Sem. Pridigo o tem, ali sta me z očetom zato pošiljala v šole in me študirala, da se zdaj, po vsem tem, družim z ljudmi, ki so ostali na ravni otroškega vrtca. Vas zanima, kaj je rekel oče? Da se hecam. Da je nemogoče, da bi odraslemu človeku padlo na pamet kaj tako zelo otročjega. Ni mi verjel. In če sem povsem iskrena, tudi jaz ne bi verjela, če se ne bi zgodilo prav meni.

Polna skleda!

Neko nedeljo pred petindvajsetimi leti sem se pri kosilu stegnila proti veliki skledi, ki je bila polna zeljnate solate. Ne vem, zakaj, ampak v tistem trenutku sem se odločila, da hočem solato, ki je bila namenjena celi družini, pojesti sama. Oče mi je govoril, da je skleda prevelika, jaz pa premajhna in da nikoli vase ne bom uspela spraviti toliko zelja. Seveda ga nisem poslušala. Vztrajala sem pri svojem in še naprej veliko skledo vlekla k sebi. Prav, je rekel oče, ampak če jo vzameš, boš pojedla do konca. Brez težav, sem odvrnila.

Pol ure pozneje se je izkazalo, da ne bo šlo brez težav. Izkazalo se je, da sploh ne bo šlo. Da je imel moj oče povsem prav. Kajti moj želodček je bil poln, v skledi pa bilo še veliko zelja. Ne morem več, sem rekla. Vstala sem od mize in odhitela proti svoji sobi. Stoj, je rekel oče. Vrni se. Sedela boš za mizo, dokler ne poješ do konca. In tako je mala Žogca do sedmih zvečer z očetom sedela za mizo in počasi grizljala zelje. Ko sem končno izpraznila skledo, mi je oče rekel naslednje. Preden grabiš stvari k sebi, razmisli, ali niso morda prevelike zate. In če rečeš, da boš nekaj naredila, potem to tudi naredi. Če se boš kot otrok naučila nositi odgovornost za svoje besede in dejanja, boš to znala tudi kot odrasla.

Takrat se mi je oče zdel izjemno krut, ampak danes vem, da je njegovo vztrajanje bilo vzgojno. In bi si želela, da bi kaj podobnega nekoč davno naredil še kakšen drug oče. Če bi komu drugemu nekoč davno bilo tako slabo od zelja, bi mogoče v življenju malo bolje razmislil, ko bi k sebi vlekel “polno skledo”, za katero bi bil moral vedeti, da je ne bo mogel “pojesti”. Kajti jaz sem njega večkrat opozorila, da bi “skleda” utegnila biti prevelika zanj, kar je zavrnil enako, kot sem jaz to zavračala pred petindvajsetimi leti. In bi bil mogoče vedel, da če rečeš, da boš nekaj “pojedel”, potem je prav, da to resnično tudi narediš.

Tudi pozneje v življenje sem kdaj k sebi povlekla “preveliko skledo”, vendar nikomur ni bilo treba vpiti za menoj, naj se vrnem in pojem do konca. Sama sem ostala pri mizi in vztrajala, dokler “skleda” ni bila prazna.