November ni vedno moreč!

November je, kar se mene tiče, najhujši mesec v letu. Če sem vse leto dobre volje, se novembra iz tega ali onega razloga zamorim. Noč, ko prideš iz službe. Megla, mraz, sneg, skratka, mora, velika mora. Letošnji november je nekako oktobrski. December bo seveda decembrski, ne more biti drugače. Kot bi “zmanjkal” november. Tudi prav. Jaz sem navdušena. V soboto sem se odpravila pohajkovat po središču mesta.

In mogoče mi je končno uspelo ugotoviti, kaj se bo nahajalo v zgradbi, ki jo prenavljajo. Emporium. Tudi prav. Čeprav zadnje čase ne verjamem več, da se splača kupovati draga oblačila. Trenutno namreč najraje nosim bundo, ki je v Hoferju stala natanko 9,99 evra, puli, ki je v C&A stal natanko 5,99 evra in krilce, ki je v H&M stalo natanko 29,99 evra.

Tej zgradbi se reče palača Urbanc? Priznam, prvič slišim.

Na tržnici je daleč največ kakijev. Ne spomnim se, da bi ta sadež tudi v prejšnjih letih bil tako priljubljen. Kakorkoli že, jaz ga nikoli nisem marala in ga zato seveda nisem kupila.

Solate tudi ne, ker jo imam na vrtu.

Zelje kupujem v Mercatorju. Že narezano. Dodam samo še kis in olje. Eh, lena sem, saj vem. Meni v opravičilo pa … Za enega se niti ne splača kupovati celo glavo. V resnici prihrani, samo da tega ne vem.

Kot veste, so kapice moja najnovejša strast. Ker sem bila odločena, da vsaj enkrat ne bom zapravljala, so vse ostale obešene pred trgovino in nobene nisem odnesla domov.

Za konec sem zavila še v cerkev in prižgala nekaj svečk. Za vsak primer. Mogoče se pa Bog vseeno spomni, da obstajam. Če ne drugače, pa vsaj z lepim vremenom.

Ljubljana je postala en velik zeeeh!

Če dlje časa spremljate moj blog, ste gotovo opazili, da imajo moja skakljanja vzorec. Ko je poletje, ko je toplo in so dnevi dolgi, noči pa kratke, skakljam po stari Ljubljani. Ko se začne jesen in letos se je začela zgodaj, veliko prezgodaj, se moja pozornost preusmeri na nakupovalna središča ali pa preprosto ostanem na svojem koncu, še najraje pa kar na svojem kavču.

Fotografije, ki sem jih posnela v zadnjem tednu, kažejo, da je Ljubljana že postala en velik zeeeh. Vsaj jaz sem začela gledati tako kot junak z zgornjega grafita, ki zdolgočaseno opazuje nabrežje Ljubljanice. Že ve, zakaj.

Če pred desetimi dnevi ob Ljubljanici skorajda niste mogli dobiti prazne mize, so vam zdaj na voljo v neomejenih količinah. In ne samo takrat, ko dežuje.

Tudi ob lepem vremenu ni nič bolje. Ker ne želim, da začnete zeeehati tudi vi, ne bom v objavo “prilepila” sto in ene fotografije praznih lokalov, ampak vas bom prosila, da mi verjamete na besedo. Ljubljana je postala en velik zeeeh.

Joški ob cesti!

Tokrat ne bom veliko pisala, kajti tako in tako boste predvsem gledali fotografijo. Zanjo se lahko zahvalite Piki, ona je namreč vozila, zato sem jaz lahko “registrirala” plakat, iz torbice potegnila fotoaparat in posnela fotografijo.

Če komu fotografija ne zadošča in želi plakat občudovati v naravni velikosti, ga bo našel (našla verjetno tukaj ne pride v poštev) na Zoisovi cesti, tam pri križišču s Slovensko.

V objemu Edvarda Kocbeka!

Pozimi, tam decembra ali januarja, sem veliko jokala in stokala, da me nihče že leto dni ni objel. Do včerajšnjega dne bi lahko rekla, da me že skoraj dve leti ni nihče objel, ampak bi to verjetno povedala brez joka in stoka. Moj oče je vedno govoril, da se človek navadi na vse ali bolje: “Če ljudje preživijo štirideset let v zaporu, boš tudi ti preživela ena dan brez …” Kjer so tri pike, lahko vstavite poljubno dobrino, sladoled, kavbojke, kokakolo, pulover. diskoteko, pač nekaj, kar sem v tistem trenutku hotela, ampak nisem mogla dobiti.

Včeraj pa me je objel Edvard Kocbek. V bistvu sem se bolj jaz njemu vrgla v objem, ker se mi je zdelo luštno, da bi imela fotografije sebe, ko sedim zraven njegovega kipa. Ampak tudi to šteje.

Moj prvi objem po skoraj dveh letih pa ni edini čudež, ki se je včeraj zgodil v Tivoliju. Ljudje so namreč hodili po vrveh. Kako jim je to uspevalo, ne vem, ker meni se uspe spotakniti na ravnih betonskih tleh in seveda sem pri tem, kot vedno, popolnoma trezna.

Pač ne gledam, kod hodim. Pa verjemite, ne zato, ker bi gledala moške, ki hodijo mimo mene. Sploh jih ne opazim.

Niti tega nisem opazila, da jih je veliko manjkalo, gotovo pa so bili odsotni, ker so čepeli pred televizijskimi ekrani. Jup, košarka je. Kar sem izvedela, ko sem prišla domov in začela spraševati, kaj pomenijo vse te “bombe”.

Jaz nisem vrgla nobene, sem si pa privoščila eno kalorijsko. Naj v svojo obrambo napišem, da sem vso smetano dala enemu zelo sladkosnednemu kužku. Košarke pa raje ne bom začela gledati, ker kadarkoli sem polagala prevelike upe v našo rezprezentanco in izgubljala živce pred televizijskim zaslonom, se je vse skupaj klavrno končalo. Zato ne bom gledala tekem in se bom pustila presenetiti z “bombami”, ki mi bodo služile kot obvestilo, da smo znova zmagali. Aja, fotografije z gospodom Kocbekom so izpadle čudovite.

Žogca na Bledu!

Potopis, ki je pred vami, je nastal z dvodnevno zamudo in se mi v nekem trenutku sploh ni več zdelo smiselno, da bi ga dala na blog, ampak potem sem si rekla … Več bo napisanega o gorenjskem koncu, več je možnosti, da se izpolni mamina večna želja in se me bo “prijela” lastnost, ki jo prav v vseh šalah pripisujejo Gorenjcem.

Saj, če pomislim, da sem se med skakljanjem po blejskih trgovinah uprla torbici, ki je večkrat poklicala moje ime, sem mogoče celo na pravi poti. Razmišljala sem o tem, kaj bo bolje, petdeset evrov več na računu ali torbica in, zanimivo, odločila sem se v korist računa. Vendar zdaj nisem povsem iskrena. Takole je bilo.

Na Bled sem šla z mamo, s teto in sestrično. Ker se je starejšima članicama družine zdelo nesmiselno iti na kosilo, ko pa je hrana doma, sva se s sestrično ločili in se odpravili iskat primerno restavracijo. Ampak šment, na poti do nje so bile trgovine. Ko je zgoraj omenjena torbica poklicala moje ime, je nastala težava. Obe sva sicer imeli pri sebi torbici, vendar majhni. Torej kupljena torbica ne bi šla v nobeno izmed teh torbic. Če bi jo kupila, je torej ne bi mogla skriti, ampak bi jo morala okoli nositi v vrečki, kar pomeni, da bi jo videla moja mama, kar bi pomenilo večurne pridige, kar bi pomenilo, da bi meni presedla ne samo nova torbica, ampak vse stvari, ki sem jih kupila v tem letu, lanskem in še kakšnem prej. Vendar, na koncu, vsaj tako želim verjeti, sem si premislila, ker sem hotela biti dobrohotna do svojega bančnega računa, čeprav to verjetno ni res.

Gotovo že veste, da sem se odločila, da bom s pomočjo hipnoze nehala kaditi. Mogoče bi povprašala, ali me lahko na enak način odvadijo po nepotrebnem zapravljati denar. In jesti sladkarije. Pa tudi … Joj, šment, kaj mi bo sploh še ostalo? Bom potem to še jaz?

Jaz pa sem, takšna ugotovitev je namreč padla, precej podobna svoji sestrični ali pa je ona podobna meni, saj je vseeno. Je pa vsekakor zanimivo, da imata dva človeka, ki živita tako daleč narazen in se vidita enkrat na pet let, tako podobne čudaške navade. Na primer, preden odidem iz stanovanja, grem vedno s prstom od leve proti desni po štedilniku, da se prepričam, da je vse na ničli. Ona menda naredi enako. Potem stopim do likalnika, ki je seveda izključen, ampak za vsak primer kabel odmaknem še kakšen centimeter proč od vtičnice. Kot da se bo sam vključil! Ona menda naredi enako. In seveda, povsem na koncu odnesem pepelnik na balkon. Ona tudi. Takšne stvari, tako mi je rekla, počne še neki Monk. Priznam, nisem ga gledala, spomnim pa se reklam in imela sem vtis, da je malo premaknjen. Menda nisem tudi jaz? Meni se je do zdaj zdelo, da samo varujem svojo ljubljeno nepremičnino pred uničenjem v zubljih ognja.

Kakorkoli že, s sestrično sva se ta konec tedna imeli čudovito in druženje bova menda prav kmalu nadaljevali tudi v Sarajevu. Vsekakor se spodobi, da se tja odpravim, dokler še nisem nehala kaditi, zapravljati in jesti sladkarije. Aja, še to. Ko smo se vrnile v Ljubljano, sta oče in stric najprej vprašala, ali sta se mama in teta sprli. Na njuno veliko navdušenje se tokrat nista. Če sva si midva s sestrično na moč podobni, sta onidve kot dan in noč. In ko začneta s svojimi…

Brejkdens na Prešercu!

Odkar so prenovili spletno stran mestne občine Ljubljana, sem povsem obupala nad tem, da bi prek računalnika ugotavljala, kaj se zanimivega dogaja v mojem mestu. Ironija, vem. Če so se lotili projekta spreminjanja nečesa, kar je dobro služilo svojemu namenu, bi ga lahko izpeljali tako, da bi končni rezultat bil boljši, ne slabši. Ne, iskanje je postalo preveč dogotrajno, zato …

Nič več ne vem, da se ob tej in tej uri na tem in tem mestu dogaja to in to. Če med skakljanjem po mestu naletim na kakšen dogodek, pa se ga zelo veselim. In s sestrično sva naleteli na brejkdens.

Pravzaprav brejkdenserji niso bili glavni zvezdniki te prireditve, ampak dekleta, ki so plesala druge plese, oni pa so bili “samo njihov brejk”, vendar so bili meni najbolj všeč.

Priznam, na trenutke me je pošteno skrbelo za njihovo zdravje, ampak izkazalo se je, da brez potrebe, ker so vedno pristali tako, kot je bilo treba.

Predvidevam, da ob fotografijah ni potrebno dodati pripisa “tega doma nikar ne poskušajte”?

Jaz gotovo ne bi poskusila, niti na vzmetnici ne, čeprav, roko na srce, včasih ni slabo, če zna človek na vsaj tam izvesti kakšno akrobacijo. Tako in tako pa bova verjetno s prijateljico jeseni šli na tečaj trebušnega plesa in to mogoče utegne biti še koristneje od brejkdensa. Če bom znala kuhati in plesati trebušne plese, ni vrag, da mi ne bi kakšen dobrohotno dovolil prati svojih umazanih “štumfov” in “gat”. Oja, se zelo rada šalim na svoj račun, ampak ne, ne maram pa, če drugi zbijajo takšne šale.

Nasmehi imajo bumerang učinek!

Včeraj je bil, to gotovo veste, prvi šolski dan. Večkrat sem pomislila, kako zelo sem srečna, da mi ni treba več guliti šolskih klopi. Ne bom dolgovezila o tem, da se mi še vedno kdaj sanja, da pišem kontrolko iz fizike in ne znam rešiti niti ene naloge, da bom vprašana zgodovino, ki se je že več mesecev nisem učila, da je učiteljica ocenjevala zvezek, jaz pa ga nisem imela oziroma je bil prazen itn. Za ubožce, ki jih vse to še čaka, ne samo v sanjah, je bil to velik dan in mnoge so starši peljali na torto, sadno kupo, sladoled. Stara Ljubljana je bila polna ljudi, v nobeni izmed slaščičarn pa ni bilo mogoče dobiti proste mize.

Ko sva s prijateljico prišli v “staro”, sva najprej šli na pijačo s Trnovčanko in njenim sinčkom, potem pa sva se odpravili po knjigarnah, v katerih sva preživeli več ur. Ugotoviti moram, da so pri nas knjige prav božjastno drage ali če hočete … Knjiga, ki sem jo včeraj naročila na Amazonu za 10 evrov, v naših knjigarnah stane 30 evrov. Menda mi ni treba napisati, da bom “literaturo” tudi v prihodnje kupovala na spletu in sicer na tujih spletnih straneh? Vem, ni najbolj patriotsko, je pa prav gotovo smotrno.

Med skakljanjem po mestu sem pred vhodom v Namo na tleh opazila napis, ki se mi je zdel izjemno ljubek, ampak je žal že skoraj zbledel. Upam, da ga bodo popravili. Menim, da sporočilo ne more nikomur škodovati.

Ker imajo v moji najljubši restavraciji vedno kakšno prosto mizo, sem si tam privoščila tisto, česar prej nisem mogla dobiti v slaščičarnah, namreč cukr, še prej pa sva se s prijateljico pošteno najedli. Vem, preveč skakljam okoli in sem premalo doma, vrnem se namreč šele ob enajstih zvečer ali pa celo ob polnoči, vendar se mi zdi, da moram izkoristiti vsak dan. Saj veste, kmalu bo mrzlo, ob petih popoldne bo že tema, potem pa še … Ker vedno zamudim Odmeve, sploh ne vem, kaj se dogaja s prašičjo gripo, zaradi katere se bom menda morala odpovedati skakljanju, če ne želim, da se družina začasno odpove meni.

Zakaj sploh imam kuhinjo?

Odgovor na vprašanje iz naslova objave je z vsakim dnem manj jasen. Verjetno zato, da si lahko zjutraj skuham kapučino, čeprav … Za dajanje praška v skodelico in segrevanje vode verjetno ne potrebujem cele kuhinje. Mogoče bi jo lahko spremenila v telovadnico, ampak, roko na srce, tudi ta ne bi bila bolj obiskana. Ko se mi pozimi ne bo ljubilo ven, bom mogoče preskusila še kakšnega od Jovankinih receptov. Mimogrede, naši kuharici so popravili računalnik in verjetno lahko prav kmalu pričakujemo nadaljevanje njene kuharske šole.

Če berete blog Irene sirene, jaz ga in ga priporočam tudi vam, ste verjetno zasledili, da zadnje tedne zelo rada je v restavraciji, ki ji pravi “tista azijska luknja nasproti železniške postaje”.

Po novem bom tam jedla tudi jaz. Dobro, hitro in poceni. Juha, dve glavni jedi in dve pijači, vse to sva s prijateljico plačali samo 14 evrov.

Sinoči pa nisem odkrila samo restavracije, v kateri bom nabirala zaloge za hladne zimske dneve, ampak tudi …

Zadnje dni sem se pritoževala, da jeseni v Križankah ne bodo tako dobri koncerti, kot so bili spomladi. Uradno se ne pritožujem več in zaradi koncerta za nekaj dni prestavljam odhod na morje. Oja, bo vredno. Tamo gde ljubav počinje, Ima nešto od srca do srca, Ti znaš, Stižu me sječanja, Ne govori više, Vjetar, Tvoga srca vrata, Da znaš da me boliš, To mi radi in tako naprej. Joj, bom uživala.

Lenoben konec tedna!

Lenoba je hudič. Ko potopis sobotnega skakljanja pišem v ponedeljek zjutraj, vem, da sem lena. V svojo obrambo (pred samo seboj, ne pred vami) sem bila tudi malo vročična, ampak ne bom začela napletati svojih hipohondrskih teorij o tem, katero hudo bolezen, najmanj raka, lahko pomeni 37,1. Oja, zame to pomeni biti vročična, pri 37,5 več ne moram stati na nogah, ko pa imam 37,8, ne vem, kdo sem. Nedeljo sem prespala. Spala sem do enih (popoldne), bila budna do sedmih (zvečer), potem sem spala do enih (ponoči), ko me je zbudila žeja, nakar sem spet spala do sedmih (zjutraj). Ker o nedelji ne morem napisati ničesar drugega, se vrnimo k soboti, ki naj bi bila dan kulturnega udejstvovanja.

Vendar ni bila. S prijateljico sva na spletu pregledali spisek dogodkov in sva se, ko je nehalo deževati, odpravili v staro Ljubljano. Prišli sva, ko so se nekateri dogodki že zaključili, drugi pa naj bi se šele začeli. Tam okoli devetih. Vse, kar sva imeli od kulture, so bile izložbe galerij, ob katerih sva se ustavljali. Njihova vrata so bila seveda že zaprta.

Ker je bilo odprtih nekaj trgovin, Zara, H&M, Lush in podobno, se je začelo praznjenje denarnice. Edina zato, ker tokrat jaz nisem sodelovala, kupila sem samo masko, seveda v Lushu, čeprav ne dam roke v ogenj, da ne bom tudi jaz kupila tiste puhaste bundice do kolen, ki jo je prijateljica prinesla iz Zare. Odločila sem se, da bo moja, če jo bodo oktobra še imeli. Dokler sem še v kratki kiklici in pod njo ne nosim žab, mi je škoda zapravljati za zimsko “opremo”. Za sladkarije mi ni nikoli škoda denarja, ampak sem se vseeno uprla tej stojnici.

Ko so zaprli trgovine, sva se odločili, da bova jedli. Hoteli sva v Romea na palačinke, ampak notri ni bilo prostora, zunaj pa so zaradi dežja, ki je znova začel padati, nehali streči. Tam sva sedeli samo tako dolgo, da si je moj novi dežnik malo odpočil.

Potem sva šli v Sushimamo. Kjer imajo povsem drugačen tonik kot v drugih ljubljanskih restavracijah.

Ampak tudi tako zasoljene cene, da nama ni padlo na pamet, da bi naročili kaj več kot to, kar vidite na spodnji fotografiji. Moja dva miniaturna sušija in tonik ter njena juha in deciliter vina so naju stali celih 18,50 evra.

Ne, suši bova še naprej jedli v Running sushi & wok, ker pa je bila ta restavracija predaleč, sva se odpravili v Cantino, kjer so naju kokakola, dva decilitra vina in poln krožnik hrane stali samo 16 evrov. Ta restavracija je, verjemite, z razlogom moja najljubša.

Ko se nama je pridružil prijateljičin prijatelj, smo se preselili. Selitev je zahtevala vsega pet metrov hoje, do Asa. Sledil je posladek in burna politična debata, v kateri jaz nisem hotela sodelovati, da ne bi prilivala olja na ogenj, pa tudi sicer ugotavljam, da mi za politiko po domače povedano visi dol tisto, česar sploh nimam.

Jutra so vedno hladnejša. Ne vem, ali bom s tisto bundico res čakala do oktobra. Ne, ne smem začeti razmišljati po jesensko, še vedno je poletje, še vedno je pred menoj morje. Turobni dnevi in bundice sledijo pozneje, veliko pozneje.

Naj sladoledna kupa tega poletja!

Naslov objave mi ni všeč, ampak če se izognem besedi, ki me moti, potem to ne bo več to, kajti prav ta je najpomembnejša. Namreč kupa. Ne zveni mi slovensko. Ker druge besede ne poznam, bo morala biti kupa, ne gre drugače. Takole je bilo. V petek sem šla k frizerki, da bi postala še bolj plavolasa, kot sem že sicer plavolasa. V salonu ponavadi prelistam vse trač revije, da sem na tekočem kdo s kom, kdaj, kje in zakaj, tokrat pa sva samo čvekali.

Med čvekanjem sem izvedela, da imajo ob Zbiljskem jezeru daleč najboljše sledoledne kupe in seveda sem se morala prepričati, ali ta podatek drži. Ko sva s prijateljico delali načrt, kam se bova šli sprehajat, je bilo Zbilje prvo na spisku možnosti. Kupa bajadera. Bila je več kot odlična. In kako zelo velika! Več kot priporočam.

Če ne marate sladoleda ali pa samo hujšate (zakaj jaz ne?),  se lahko sprehajate ob jezeru in ugotavljate, da so vsi naredili več potomcev kot vi. To sva namreč počeli midve s prijateljico.

Žogca na Veliki planini!

Če ste mislili, da vas na mojem blogu nič več ne more presenetiti, boste zdaj videli, da ste se krepko zmotili. Žogca je namreč stopila z betona, natančneje, šla je v hribe. Tam seveda ni bilo trgovin, ki bi si jih lahko med hojo ogledovala, mimogrede, hodila sem več kot šest ur, kar je pomenilo, da sem si morala poiskati neko drugo “obsesijo”. Odločila sem se za krave.

Fotografirala sem skoraj vsako kravo, ki je šla mimo mene, samo tistega trenutka, ko je bik skočil na kravo, nisem ujela. Ampak hej, moj blog tako in tako ni pornografski.

Ko sva se s Piko našli pod vznožjem Velike planine, ji je bilo, verjemite, takoj jasno, da ima opravka z nekom, ki hribov, gora, planin in podobnega ni videl že več desetletij. Vprašala me je, ali sem s seboj vzela anorak, jaz pa sem jo samo čudno gledala. Zastavila mi je še nekaj vprašanj in seveda jaz nič od tega nisem imela v nahrbtniku. “Kaj pa si vzela s seboj?”, me je vprašala. Odgovorila sem ji po resnici: “Parfum.” Kaj naj vam napišem? Ko sem zjutraj premišljevala, kaj poleg denarnice, ključev, fotoaparata, mobilnika in cigaret še potrebujem, mi je na misel padel parfum. In sem ga vzela s seboj. Ni se mi zdelo, da bom potrebovala anorak in na koncu ga res tudi nisem, ampak za naslednjič si bom pa zapomnila. No ja, če nič drugega … Vsaj v sandalah nisem prišla. Kickerske “rulajo”, pa čeprav nimajo več barvno usklajenih vezalk. Brez skrbi, še ta teden jih bodo dobile. Ne, “gojzarjev” pa res nimam.

Bila sem izjemno prijetno presenečena, ko sem ugotovila, da je tudi Pika fotografski fanatik. Če ne bi bila, bi ji verjetno popustili živci, ko sem fotografirala vse mogoče in nemogoče. Tudi kravje kakce.

Jaz kakala na Veliki planini nisem, zato pa sem lulala. Kajpak v naravi. In seveda v upanju, da ni kje blizu še kakšen podoben fotografski fanatik, ki bi se mu zdelo zanimivo v objektiv ujeti mojo rito. Jup, za temi skalami.

Ampak šment, nekaj metrov dalje sem potem zagledala stranišče.

Maša je bila, vendar se je nisem udeležila. Ko so verniki odšli, sem se odpravila kadit na dvorišče kapelice. Recimo, da to tudi šteje. Še posebej, ker se zadnje dni trudim in pred spanjem intenzivno molim.

Tudi zato, da bi nekega dne lahko bila v takšni kočici s svojim princem. Brez grešnih misli, prosim, ker jih tudi jaz nimam. V tem trenutku si želim samo to, da bi ga lahko gledala, gledala, gledala …

Če bi bil kje blizu princ, verjetno ne bi imela časa gledati neumnosti, tako pa sem seveda jih. Kravja vimena. Ugotovila sem, da niti ena krava ni bila tako obdarjena kot jaz. Če se bodo hotele meriti z menoj, se bodo morale še precej pasti.

Tudi midve s Piko sva se “pasli”.

“Obsesije” s kravami pa nikakor ni hotelo biti konec.

Kot vidite, nisem samo jaz vzljubila krav, tudi one so mene. In četudi se na Veliki planini nisem parfumala, sem jim očitno dišala. Vsaj tej, ki je na vsak način hotela povohati mojo roko.

Pred odhodom v dolino pa še ta prizor …

Lep dan sva zaključili s sladoledom.

Hvala, Pika, za to čudovito doživetje. Upam, da jo še kdaj kam “mahneva”. Ampak enkrat bom tudi jaz tebe peljala po trgovinah, velja?

Malo molitve, veliko sušija in astrologije!

Znova sobota. Znova stara Ljubljana. Vendar namen današnjega skakljanja po tistem koncu ni bila želja po zapravljanju, res ne. Odpravila sem se k frančiškanom, in sicer sem hotela moliti, prositi za pomoč svetega Antona. Pridružila se mi je tudi prijateljica, ampak žal sva naleteli na zaprto cerkev.

Imeli sva dober namen, da se do treh, ko se je cerkev znova odprla, vrneva, ampak šment, sva odskakljani na vse mogoče konce mesta in se nisva več vrnili. Saj sveti Anton sliši tudi, če se z njim pogovarjaš od doma. Menda. Predvidevam. Upam. Ker res, bili sva preveč lačni.

Oja, znova suši v Running sushi & wok. Kjer seveda nimajo samo sušija, ampak se na tekočem traku vrti cel kup drugih jedi. Jaz sem jedla samo suši, prijateljica pa tudi. Veliko sva pojedli.

Ko sem v Leclercu kupila svoj najljubši pralni prašek, prijateljica pa v Bati škornje, sva se odpravili k moji najboljši prijateljici, kamor je prišla tudi izkušena astrologinja in imele smo seanso. Jup, zelo sem zadovoljna z rezultati, ampak kot vedno nepotrpežljiva. Zakaj se ne more zgoditi že jutri, zakaj moram čakati? Otrok v meni bi malo cepetal, ampak to ne pomaga. Včasih je treba preprosto počakati.

Moja najboljša prijateljica ima novega muca in izbirale smo mu ime, ampak nekako nisem dobila občutka,  da se je moj predlog prijel in da bo mucu na koncu res ime Pipo. Očitno bom morala še precej lobirati. Že nocoj po telefonu, čeprav ne do jutra, ker moram zgodaj vstati. Jutri bom namreč beton zamenjala za naravo, grem na Veliko planino.

Skakljanje po prazni Ljubljani!

Gotovo ste že brali mojo teorijo o tem, da je Ljubljana najlepša med 20/07 in 15/08, ko je večina Ljubljančanov vsaj sto kilometrov proč od prestolnice. Jaz, če le mogoče, v tem času ne hodim na daljše počitnice, ker tega obdobja v Ljubljani preprosto ne želim zamuditi.

Parkirno mesto najdete, kjer ga potrebujete. Ne eno, najmanj deset sem jih imela na voljo, ko sem pripeljala pred pravoslavno cerkev. Lahko sem izbirala, ali želim avto pustiti na levi ali desni strani ceste, na soncu ali v senci. Najprej sva s prijateljico skočili v cerkev prižgat svečke, dobila sem namreč navodila z najvišje inštance (za nepoznavalce, to so gospa mati), potem pa sva se odpravili k Ljubljanici.

Najprej na Umetniško tržnico, ki poteka vsako soboto in na kateri se predstavljajo različni umetniki, ki na ulici ustvarjajo in razstavljajo svoja dela.

Potem pa še na Zajtrk ob Ljubljanici. Gre za prireditev, ki tudi poteka ob sobotah in obsega razstavo slik različnih umetnikov, slikarsko delavnico za obiskovalce ter razstavo slik, ki so ustvarjene v okviru delavnic.

Nekako, verjemite, da ni bilo preprosto, mi je uspelo ne oškodovati svojega bančnega računa in nagrada je sledila …

Al Bundy, v katerega družbi preživljam to poletno noč, bi me prav gotovo pohvalil. Če me že nihče drug ne bo.

Pokovka, kokakola in nič ljubezni!

Leto 2008 je bilo zame v kinematografskem smislu povsem izgubljeno. Roko na srce, ne samo v kinematografskem. Spominjala se ga bom kot grozljivo dolge in srhljivo globoke doline solz. Ko je na velike zaslone prišel film Ljubezen v Barceloni, so me spraševali, ali si ga bom šla ogledat. Seveda ne. In še danes si ne znam predstavljati, da bi šla v “najin” Kolosej brez njega. Zato sem še toliko bolj navdušena nad kinom na Ljubljanskem gradu, to je namreč način, da si ogledam zamujene uspešnice. Oja, za ta film sva se našli ta pravi dve. Na grad sem se namreč odpravila s prijateljico, s katero sva v zadnjih sedmih letih, kolikor traja najino druženje, o ljubezni, bolje o moških, govorili tristo, štiristo ali bogsigavedi koliko ur in na koncu nisva bili nič pametnješi. Tudi med filmom sva nenehno čvekali. Pa ne zato, ker ne bi bil zanimiv, ker je bil zanimiv.

Vmes sva v svoja želodca spravili, kar vidite na zgornji fotografiji. Ne, pivo ni moje. Da, kokakola je moja. Pa saj to veste. S pokovko je bilo še in še smeha, ampak raje ne napišem, zakaj. Ko se vrnem z morja, bom šla brez dvoma na grad gledat še kakšno uspešnico lanskega leta. Da, nekaj dni me ne bo, grem čofotat. Upam, da me ne boste preveč pogrešali. Če pa me vseeno boste, mi bo to laskalo, kajti pomenilo bo, da me radi berete.

Film pod zvezdami! aka Kino na Ljubljanskem gradu!

Končno mi je uspelo. Leto in pol je minilo, odkar sem bila zadnjikrat v kinu. Nisem in nisem hotela iti brez svojega princa, z njim sem si namreč skoraj vsak teden ogledala kakšen film. Kamorkoli bi se obrnila v Koloseju, bi videla njega, čeprav ga seveda ne bi bilo. Kino na Ljubljanskem gradu je seveda povsem drugačno doživetje od obiska kinodvoran, zato nisem imela nobenih zadržkov, ko sva se s prijateljico dogovorili, da bova šli gledat Gomoro.

Vstopnice so poceni, samo 3,80 evra. Tudi pokovko lahko dobite, če brez nje ne morete gledati filma. In, to je seveda velik plus, med filmom lahko tudi kadite. Seveda je lepo, če v takšnem primeru sedite na skrajni levi ali desni in v nekadilce ne pihate zloveščega dima. Na koncu me je sicer malo zeblo v noge, kratka kiklica ni bila najboljša izbira za ne najbolj vročo noč, ampak se je dalo zdržati.

Vsekakor Gomora ne bo edini film, ki si ga bom ogledala pod zvezdami. Toplo priporočam. Spisek filmov, ki jih bodo predvajali v prihodnjih dneh, pa si lahko preberete tukaj.

Žogca v Bohinju!

Prejšnji teden sem Izbrani obljubila, da bom prišla na kavo. Vedno ljudem obljubljam, da bom prišla na kavo, ampak, zanimivo, kave v resnici sploh ne pijem. “Prišla bom v četrtek”, sem ji rekla, potem pa sem ji v sredo zvečer sporočila, da me ne bo. Vendar se Izbrana ni dala in ni hotela slišati prav nič o tem, da bom morala delati do štirih. V resnici je imela prav, delo je mogoče opraviti tudi do dveh, če prebereš kakšen časopis manj, če nisi na tekočem z vsemi temami na svojemu najljubšemu forumu, če ne spremljaš prav vseh dogodkov pod oknom. Vse to jaz sicer redno počnem. Brez skrbi, moji nadrejeni vedo.

Vseeno pa je prišlo do spremembe načrta, namesto za pitje kave, v mojem primeru kapučina, sva se z Izbrano odločili za športen dan ali bolje športno popoldne in se odpravili v Bohinj. Če si naju predstavljate v trenirkah in supergah, se hudo motite. To je bil športen dan ali bolje športno popoldne v kiklicah in čednih čeveljcih, ne ravno najprimernejših za pohodništvo. Pa saj pohodništva od naju niste pričakovali, kajne?

Jaz sem bila nekaj časa celo brez čeveljcev, imela sem namreč željo broditi po vodi. Če bi vedela, da je tako topla, če bi vedela, da bo tako vroče, bi s seboj vzela kopalke in se vrgla v jezero.

Oja, videla sem veliko plavalcev. Pravzaprav sem bila presenečena, da toliko ljudi počitnice preživlja v Bohinju. Tudi sama sem jih nekoč in se ne spominjam tako velikega števila turistov. Sovraštvo do Hrvatov, ljubezen do domovine ali pa samo strah pred prašičjo gripo, karkoli je že razlog, mnogi Slovenci so se odločili za Bohinj.

Priznam, bi kar ostala tam, ampak šment, ko je pa Ljubljana med 20.07 in 10.08 najlepša. Da, najlepša je takrat, ko je večina Ljubljančanov po hrvaških otokih, na slovenskem primorju, Bledu, v Bohinju, Egiptu, Turčiji, Tuniziji ali kjerkoli pač že. Vendar brez skrbi, pod oknom se pa vseeno dogaja, tudi danes se gotovo spet bo in tako znova ne bom končala pred četrto.

Grešila sem!

Pol leta nisem imela vinjete in nisem bila niti enkrat v Supernovi, Leclercu in okoliških trgovinah, ker ne poznam poti do tja, ki ne bi vključevala obvoznice. Ko sem danes sedela v avtu in bila namenjena v BTC, sem si premislila in na koncu pristala na povsem drugem koncu. Če dobro pomislim, me je prav gotovo vodila želja po grehu. Hotela sem se do sitega najesti sušija. In sem se ga.

Ne vem, ali poznate to restavracijo, imenuje se Running Sushi & Wok, nahaja pa se v Supernovi, plačate določen znesek (med tednom je 9,90 evra, med koncem tedna pa 11,90) in potem lahko jeste, dokler ne padete skupaj. Če želite pretiravate, seveda. Kar sva svoje čase midve s prijateljico že počeli in kar je danes počelo kar nekaj ljudi, ampak jaz nisem, res ne. Ko sem bila sita, sem vstala, plačala in odšla. Kot sem napisala zgoraj, se mi je jedel predvsem suši.

Že res, da sem s tekočega traku na začetku potegnila tudi nekaj drugih jedi, ampak ko sem videla, da sem pojedla samo tisto, čemur se v angleškem jeziku reče dumplingi, pri nas pa se menda prevaja v žlikrofe, sem s tem prenehala, ker nima smisla tratiti hrane, pa četudi je brezplačna. Mislim, ni brezplačna, ni pa tudi dodatnega plačila.

Ne, lažem pojedla sem tudi školjke. Sicer pa suši, suši in samo suši. Zakaj je to greh? Greh je zato, ker je suši jed iz ribe in riža, riž pa je v moji shujševalni dieti strogo prepovedan, vsebuje namreč ogljikove hidrate.

Hrana pa je, kot lahko vidite, prihajala, prihajala, prihajala in nikakor ni nehala prihajati. Ponavadi so pri meni oči veliko večje od želodca, toda kaže, da sta zadnja dva meseca name blagodejno vplivala in res moje oči nehajo prositi za še, ko želodec ne more več.

In res, ko sem bila sita, sem končala. Samo še v spomladanski zavitek sem hotela ugrizniti. Enkrat. Tako sem restavracijo zapustila prijetno sita in ne kot lani poleti, ko sva se s prijateljico nekajkrat skoraj odkotalili ven in sva komaj prišli do avta. Ne, tokrat sem bila čila in nared za obhod trgovin.

Kot verjetno veste, jaz ne potrebujem ničesar in zato ni zaželeno, da bi karkoli kupovala. Veste pa verjetno tudi, da zelo rada kupujem. V nekaj minutah sem v rokah imela cel kup stvari in bila z njimi na poti na blagajno, ko sem se začela zadevati, da bi to bil že drugi greh v tem dnevu. In sem si začela govoriti, da mi stvari pravzaprav niso všeč, da jih ne potrebujem, da …

Ampak ni pomagalo. V tistem trenutku pa sem si v glavi zavrtela prinčev glas. Ko sem mu kdaj preveč nagajala, mi je znal reči: “Zdaj je bilo pa dovolj, kajne?” V trenutku sem vrnila vse, kar sem imela v rokah in ko me je prijelo, da bi kaj kupila, sem si znova zavrtela ta isti stavek. Jup, njega sem vedno ubogala. Verjetno je edini, ki sem ga ubogala. Tako mi je uspelo uživati in ne zapravljati. Obredla sem vse trgovine, zapravila pa sem samo tri evre. Ti trije evri pa … Vedno sem se pritoževala, zakaj pri nas ne prodajajo kozmetičnih pripomočkov v majhnih, potovalnih embalažah. Nikoli se mi namreč ni zdelo smiselno, da moram, ko grem na morje za tri dni, s seboj vleči pol litra kreme za sončenje, pol litra losjona za telo, ogromno zobno pasto, še večji šampon in gel za prhanje. In da, sem v Muellerju našla  miniaturne embalaže. Če sem danes že grešila, bom v grehu tudi zaključila dan in pojedla svoj prvi sladoled letošnjega poletja. Jutri pa spet po starem, torej brez ogljikovih hidratov.

Žogcino skakljanje po Zagrebu!

“Saj ne misliš resno”, so mi govorili, ko sem razglasila, da grem v Zagreb. Kajpak sem mislila smrtno resno. Če v Zagreb hodim iz Ljubljane, bom seveda šla tudi, ko se nahajam dvajset kilometrov proč. “Zakaj?”, so me spraševali. Ker imam rada velika mesta in Zagreb je pač najbližje veliko mesto. Grem na kavo, na kosilo, na sprehod, v šoping. Ker pač rada grem.

V izogib enournemu iskanju parkirnega mesta in morebiti celo plačevanju kazni, sem se z avtom zapeljala do Dobove, tam pa sedla na vlak, ki me je v dobrih dvajsetih minutah pripeljal v samo središče Zagreba. Najprej sem se podala v podzemno nakupovalno središče, kjer sva pred tremi leti z najboljšo prijateljico ob treh zjutraj kupovali alkohol po tem, ko sva do konca izpraznili mini bar v hotelski sobi. In to ni bil katerikoli hotel, bil je Hilton.

Ko sem “prešnofala” to lokacijo, sem se odpravila do trga Bana Jelačića, spila kapučino in Jamnico, potem pa je bilo na vrsti moje najljubše opravilo. Seveda, v mislih imam šoping. Opomniti sem se morala, kaj pravzaprav kupujem, kaj je tisto edino, kar potrebujem. Denarnica. Moja najlepša in najčudovitejša Benettonova namreč razpada. V Benetton, kam pa? Vedela sem, da še ene takšne ne bom našla, upala sem na približek.

Seveda sem se prej ustavila pri kiklicah in majicah, ko pa sem poskušala nekaj, kar so bile na pol cokle na pol japonke, sem na radiu slišala, da je umrl Michael Jackson. Še dobro, da sem ujela novice, kajti sicer bi bila precej začudena nad dejstvom, da so v vseh trgovinah vrteli njegove pesmi. Kupila sem denarnico. V Benettonu.

In potem še eno v Funky Fishu. Z denarnicami je namreč hudič. Ko sem jo iskala pred tremi leti, je iskanje potekalo natančno devet mesecev. Na koncu sem jo našla v Beogradu. In tudi tokrat je v Ljubljani kazalo precej slabo, prav nobena mi ni bila všeč. Ko sem v eni uri v Zagrebu zagledala že drugo meni zelo všečno, sploh nisem oklevala. Pa tudi draga ni bila. Na kosilo nisem šla. Mojo najljubšo zagrebško restavracijo so namreč zaprli. Ostal je samo še napis na zidu.

Ker sem bila uspešna, sem se lahko odpravila nazaj proti železniški postaji. Tam sem zagledala prizor, ki me je ganil in sem ga morala ovekovečiti. Mladenič v zgodnjih dvajsetih letih je držal za roko svojo ostarelo in betežno babico ter ji pomagal priti, kamorkoli je že bila namenjena.

Železniška postaja. Ostalo mi je še nekaj kun. Nekdo, ki bi bil podoben moji mami, bi teh 150 kun zamenjal nazaj v evre, ampak jaz ji nisem podobna. Raje sem poiskala natikače, ki so mi bili všeč in so stali natančno 150 kun, ter jih kupila.

Preden končam, bom svoje drage dame prosila za pomoč. Zdaj, ko imam dve denarnici, sem se znašla pred dilemo, katero naj začnem uporabljati, katero pa naj shranim za rezervo. Kaj pravite?

Žogca s krokodilčki v očeh!

Vse se enkrat zgodi prvič in zgodilo se je tudi to, da se je Žogca znašla na čisto pravi vaški veselici. Prvič! Z Izbrano sva v nekaj dneh v toplicah dobili številčno žensko družbo in v soboto zjutraj je padla zamisel, da gremo. Kajpak sem jaz, ki hodim na Dina Merlina, Lepo Breno in Ceco, “čukasto” gledala, ko sem slišala, da od mene pričakujejo, da bom šla poslušat Čuke.

Ker se nama je zdelo trapasto, da bi čepeli v hotelski sobi, ko so se druga “dekleta” zabavala, sva šli tudi midve. In ne, sploh nama ni bilo žal, kajti Čuki so resnično naredili dober žur, za najmlajše, najstarejše in tiste vmes.

Igrali so Avsenikove, Slakove pesmi, cel kup slovenskih uspešnic in seveda svoje viže. Za vas sem posnela Krokodilčke v očeh, Mal’ naprej pa mal’ nazaj in še eno pesem, ker gre nekako takole:“Jaz pa pojdem po dekle, tja daleč pod Gorjance …” Prepričana sem, da vi poznate naslov, kajti pesem je zelo znana, ampak jaz sem pač na tem področju za luno.

Zaigrali so tudi mojo najljubšo pesem vseh časov (princ bi skorajda moral vedeti, katera pesem je do konca samovšečni Žogci najljubša), ampak šment, ravno takrat sem bila na stranišču. Tam je bila sicer huda gneča, kar sploh ni nenavadno, kajti alkohol je tekel v hektolitrih. Ne, Žogca ga ni pila, bila je na Radenski, se pa je, kar ste verjetno pričakovali, zgražala nad pijanimi mladostniki in iskreno sočustvovala z dekleti, ki jih bodo nekega dne dobila za može.

Še nekaj besed o Čukih. Razen pesmi Ta vlak mi nobena njihova nikoli ni bila prav posebej ljuba, vendar moram priznati, da naredijo izjemno vzdušje in da dajo vse od sebe, da dobro zabavajo tiste, ki jih pridejo poslušat.

Če odštejem tri desetminutne predahe, so peli, igrali in plesali več kot šest ur, od osmih do pol treh. Z Izbrano sva omagali ob pol dveh, druga dekleta so še ostala. Tako je bilo, ko je Žogca prvič in mogoče ne zadnjič priskakljala na vaško veselico. Več fotografij si lahko ogledate tukaj.

Menda sem zlata!

Mene, tako se namreč govori, ni treba hvaliti, ker sem zelo rada pohvalim kar sama. Tokrat temu res ni tako, ampak se hvalim po naročilu. Izbrana, redni bralci bloga jo poznate, saj je velikokrat tukaj z nami, mi je naročila, da moram na blog napisati, da je Žogca zlata. V resnici sem ji malo pomagala, zato sem se včeraj odpravila na drugi konec Slovenije.

Tam sem dobila tudi novega prijatelja. Jaz imam izjemno rada ljubka štirinožna bitejca, ampak ta kosmatinec mi je pa še posebej prirastel k srcu, tako zelo je namreč prijazen in priden. Edina napaka, ki jo ima ta kužek, je ta, da ni moj.

Kdo izmed vas je napisal, da hujšam tako, da objavljam fotografije slastnih pojedin in se zato vsi drugi redite, posledično pa sem jaz videti vidkejša? Z Izbrano sva seveda šli na večerjo in iskreno upam, da se zaradi hrustljave race, ki sem jo snedla, ne bo kdo zredil.

Če mi je sinočnja raca teknila, pa mi je bilo danes že tretjič v zadnjih desetih dneh po mesnem kosilu slabo, kar je kajpak dober znak, da bo potrebno beljakovinsko dieto zamenjati s kakšno drugo, zato sem si na poti domov kupila veliko lubenico. Obljubim, da vam na blogu ne bo treba gledati fotografij vseh lubenic, ki jih bom v naslednjih dneh spravila vase. Aja, skoraj nujno je, da napišem tudi to, da mi je strašansko vroče. Nisem edina, kajne?

Kamorkoli grem, srečam župana!

Ko sem se vračala domov s popoldnevnega skakljanja po Ljubljani, sem premišljevala o tem, da je prav neverjetno, kako skorajda vsak teden nekje srečam župana. Je njega res povsod dosti ali pa je vedno tam, kjer sem jaz?

To, da je zame sprehajanje po betonu in med betonom ob koncu tedna najljubša dejavnost, verjetno že veste. Ko sva si s prijateljico ogledali vse izložbe s čevlji in ugotovili, da je moda nama zelo nevščečna, ko sva “prešnofali” vse stojnice z bižuterijo in se uspešno ognili vsem prodajalcem sladoleda, sva se odpravili v mojo najljubšo restavracijo jest v skladu z dieto. Oja, ko sem jaz ugotovila, da dieta deluje, se je je začela držati tudi ona in tako zdaj s skupnimi močmi kilogram po kilogram … To je bilo moje kosilo.

To pa njeno.

Kajpak ogledovanje izložb ni mogla zadovoljiti mojih potreb, zato sva zavili v eno redkih trgovin, ki so ob sobotah popoldne v središču mesta odprti. Tako sem zdaj bogatejša za lak za nohte čudovite rožnate barve in vodoodporno maskaro. Uspela pa sem se upreti skušnjavi in nisem kupila parfuma, ki si ga zelo želim.

Pred koncem skakljanja sva sedli v enega izmed ljubkih lokalov, ki so postavljeni ob Ljubljanici. In šment, pet minut za nama je prišel tudi župan. Res, kamorkoli grem, je nekje blizu tudi on. Še dobro, da sem njegova “fenica”. Bognedaj, da bi tako pogosto srečevala kakšnega politika, ki mi ne bi bil ravno pri srcu.

Žogcino skakljanje po Gorenjskem!

Zjutraj je zazvonil telefon. Oče. Ali pridem na kosilo? Seveda ne pridem. Kdaj sem pa že prišla? Širše je znano, da se jaz prehranjujem doma in po restavracijah, pri starših pa ne jem. Nakar je verjetno sledilo mamino ugotavljanje, da je druženja z “otrokom” veliko premalo in še en klic, ta veliko bolj premeten. Ali grem na izlet? To pa grem. In smo šli.

Preddvor. Do zdaj sem ga videla samo na videokasetah, in sicer s porok. Kar nekaj otrok prijateljev mojih staršev se je namreč poročilo tam. Žal so se vsi tudi ločili, da pa vse le ni tako črno, se je eden izmed parov po ločitvi znova našel in srečno živi na koruzi.

Kot vidite, jamstvo, ki so ga dajali, ni ravno najboljše. Pa tudi porok, koliko mi je bilo dano opaziti, v Preddvoru ni več, ampak se zdaj odvijajo v Brdu pri Kranju. Drevored, ki ga videte, nosi s seboj nekakšno legendo. Grajska gospodična se je zaljubila v nekega gospodiča in ko jima niso dovolili poroke, naj bi se drevesa zarastla skupaj, to pa naj bi predstavljalo njuno ljubezen. Nisem najbolje razumela. Kakorkoli že, če se par poroči tam, mora ženin nevesto nesti skozi drevored in če mu uspe, naj bi pomenilo, da bo zakon srečen. Zadeva, kakor sem napisala že zgoraj, v praksi ne zdrži, kar me v bistvu sploh ne bi smelo čuditi, če sodim po tem, da sem bila pred uro ali dvema na forumu razglašena za nestrpno samo zato, ker sem napisala, da nikoli ne bi varala. Očitno je varanje povsem sprejemljivo, če ima ženska za to opravičljive razloge. Moški, predvidevam, opravičljivih razlogov ne more imeti, za to je on, če vara, vedno prasec.

Prascev v Preddvoru nisem videla, sem pa zato videla sledi, ki so za njimi ostale na več koncih. Moja mama, ki povsod vidi možnost za zaslužek, je takoj začela računati, koliko denarja bi se nabralo, če bi nekdo vrnil vse steklenice, ki so jih ljudje pustili okoli jezera. Oče je takoj pripomnil, da bo pred naslednjim obiskom tega gorenjskega bisera v prtljažnik dal ogromno torbo, da se bo lahko šla podjetništvo.

Jaz sem se bolj kot s podjetništvom ukvarjala s tistimi nekaj kapljicami, ki so padle z neba in ugotavljanjem, v kolikšnio meri mi bodo pokvarile pričesko, ki je na srečo ostala nedotaknjena, je pa tako lepa, da bi brez težav lahko krasila naslovnico Vogua. Ko sem fotografirala vse živalce, smo se odpravili naprej.

Ko smo prispeli na Brdo pri Kranju, je bila najprej na vrsti daljša razprava o tem, da so me gotovo že kot otroka peljala na sprehod po parku, ampak se jaz tega ne spominjam. Mama se ni dala prepričati, da temu ni tako. Pa me seveda nista peljala, ker me nista mogla, park so namreč šele po osamosvojitvi odprli za javnost.

Grad Brdo pri Kranju je dal začetku 16. stoletja (1510) postaviti goriški deželni glavar in kranjski vicedom Jurij Egkh, piše Wikipedia. Sredi 18. stoletja je prešel v last baronov Zoisov, je pa vodička, to sem mimogrede ujela, ko sem šla mimo vodene skupine, omenjala, da so Zoisovi posestvo kupili od družine Jurija Dalmatina. Kakorkoli že, leta 1935 ga je kupil kraljevi namestnik Pavle Karađorđević. Po drugi svetovni vojni je bil grad seveda nacionaliziran in je postal slovenska rezidenca Josipa Broza Tita. Po osamosvojitvi, ko smo z denacionalizacijo vračali premoženje vsem mogočim, nikomur ni padlo na pameti, da bi Brdo pri Kranju vrnil potomcema tistega, kateremu so ga nacionalizirali. Menda to ni bilo v državnem interesu. Kar seveda lahko razumem. Ne razumem pa, kako je bilo v državnem interesu v Mariboru dijake srednje kmetijske šole izseliti, da bi se objekt vrnilo Cerkvi, enako v Ljubljani dijake srednje oblikovne šole. Šole očitno niso v državnem interesu, je pa v interesu to, da ta grad služi protokolarnim potrebam Vlade Republike Slovenije.

Kakorkoli že, Aleksander II. Karadjordjević, eden od naslednikov lastnika Brda pri Kranju, je pred dvema letoma dobil vabilo zdaj že pokojnega nekdanjega predsednika države Janeza Drnovška, da si objekt ogleda, in tedaj je menda največji vik in krik, tako so mi povedali starši, zganjal prav gospod, ki je imel včeraj nedaleč stran svoj strankarski piknik. Ne, na pikniku me ni bilo, sem pa Janeza Janšo in njegovo Urško videla na bencinski črpalki. Fotografija ni najboljša, ker je narejena skozi precej umazano okno avtomobila, ampak mogoče si jo boste vseeno z veseljem ogledali.

Predsednik Janez Drnovšek je takrat menil, da ima princ moralno pravico, da obišče Slovenijo in si ogleda kraje in objekte, ki so jih nekoč posedovali njegovi predniki. Zakaj njima dvema, princu in njegovi sestri ni vrnjeno nič, čeprav smo vsem drugim vračali vse? Nekako takole naj bi šlo. Kraljeva družina je z ukinitvijo monarhije izgubila svoj dotedanji državni položaj, s tem pa tudi premoženje, ki ji je pripadalo kot kraljevi družini, je odločilo naše ustavno sodišče, Karađorđević pa vztraja, da sta bila zemljišče in dvorec na Brdu pri Kranju v zasebni lasti, zato naj bi bila do vrnitve s sestro upravičena. Sledila je tožba na Evropsko sodišče za človekove pravice, razpleta pa ne poznam.

Ko ni naših političnih veljakov in njihovih gostov iz tujine, Brdu pri Kranju vladajo race in pa seveda mladoporočenci. Kar nekaj jih je včeraj skočilo v zakonski jarem.

Spomin na čase, ko je bilo na Brdu največ političnih veljakov, tako domačih kot tujih, pa seveda ostaja. Predvidevam, da je na projektu te steklene pošasti sodelovalo cel kup arhitektov, ampak mene osebno nihče ne bo prepričal, da takšna zgradba sodi v objekt tega kova. Ampak kdo mene kaj vpraša?

Danes je nedelja. Dovolj je bilo skakljanja okoli. V zadnjih desetih dneh me skorajda ni bilo doma. Čakajo me perilo, posoda, prah in še cel kup drugih malo manj prijetnih obveznosti, ki pa jih žal nihče ne bo opravil, če jih jaz ne bom. Včasih je dobro, da je vreme slabo, ker drugače bi se že malo zbala, da me ne bo obiskala sanitarna inšpekcija. Joj, da ne pozabim, več fotografij si lahko ogledate tukaj.

Žogca brez kolajne!

Deveti maj, ki ga evropske države praznujejo kot dan zmage nad nacizmom in fašizmom, je za svoj mestni praznik, dan miru, izbrala tudi Ljubljana, in sicer v spomin na osvoboditev in konec štiriletne okupacije pred 64 leti.V sklopu prireditev ob prazniku Ljubljane in dnevu miru imamo tudi Pot ob žici. Tisti, ki prehodijo 35 kilometrov dolgo pot, dobijo kolajno.

Jaz je kajpak ni dobila. Ko se je pohod začel, sem še trdno spala. In seveda nisem prehodila vseh 35 kilometrov, tam 3,5 kilometra pa že. Da ne boste mislili, da jaz ne zmorem 35 kilometrov. Moj oče bi rekel: “Postavite na vsakih 500 metrov kakšno dobro trgovino in ugotovili boste, da zmore tudi 50.”

In če sem lena jaz s svojimi 3,5 kilometri, kaj potem porečete na naslednje? Med hojo sem nekaj metrov od same poti, torej na njivi, opazila avto. Zdelo se mi je nemogoče, da bi si nekdo privoščil kaj takšnega, da bi se odpravil na pohod tako, da bi se pripeljal petnajst metrov stran od PST-ja, tja nekam na sredino. Menila sem, da je lastnik avtomobila gotovo tudi lastnik njive, da je prišel kosit ali kaj podobnega. Napaka.

Dejansko je šlo za družino, mislim, da s tremi otroki, ki je razmišljanje “pripeljem se pred vrata” pripeljala do skrajnosti. Ko so se odpeljali, so ljudje samo zgroženo gledali. Gospoda, glavo družine in voznika, očitno ni niti malo skrbelo, da bi mu mestni redarji napisali kazen. Roko na srce, verjetno tudi redarju z domišljijo na turbo pogonu ne bi padlo na pamet, da bom nekdo parkiral na takšnem mestu. Danes sem sicer uspela narediti še nekaj fotografij, ki kažejo na to, da ljudem “dol maha” za vse, vendar bom fotografije avtomobilov, parkiranih na intervencijskih poteh, prihranila za kakšno drugo objavo.

Ker me je pred nekaj dnevi Irena Sirena (obiščite kdaj njen blog, odličen je) zdražila s svojo objavo, sem se odločila, da bom prišla tudi do Koseškega bajerja. Jaz favne in flore nisem niti videla, sem pa zato spremljala tekmovanje v daljinsko vodenih miniaturnih jadrnicah.

Naj se vrnem še malo k prazniku. V Ljubljano so 9. maja 1945 vkorakale enote 29. divizije in 7. korpusa slovenske partizanske vojske. Že ob 5. uri zjutraj sta sirena na glavnem kolodvoru in velika zastava na ljubljanskem gradu oznanili, da je konec štiriletne okupacije, kasneje pa se je prvič oglasila tudi kukavica radia Svobodna Ljubljana. Po navadi vam na koncu prilepim tudi fotografijo kosila, vendar je danes ne morem, nisem namreč šla na kosilo. Zakaj? Ker sem se včeraj za večerjo tako zelo najedla, da se mi še danes zdi, da bom počila.

Ker me potem vedno vprašate, kaj je na krožniku, bom kar napisala. Puranji zrezek v smetanovi omaki s šampinjoni. Če odmislim preveč poln želodec, je bil večer čudovit. Z najboljšo prijateljico sva praznovali njen rojstni dan. Klepetali sva, kot bi naju kdo navil. Na poti tja pa … Ker nimam vinjete in je zame obvoznica prepovedana, sem morala iti mimo prinčeve službe. V zadnjem trenutku sem se spomnila, da bi pa s ceste mogoče vrgla uč na parkirišče in tam je bil njegov “avtomobilček”. Moj lepi in pridni princ, ob pol osmih zvečer v petek še vedno dela. Ker je šlo za rojstni dan, seveda nisem prišla brez darila. Kupila sem ji nekaj dišečih stvari.

Zdaj grem pa pospravljat stanovanje. Nekateri pravijo, da je to najboljša telovadba. Dokler mi tega s kavča ne bo govoril mož, bom verjela, da imajo ti nekateri prav. Potem pa …

In že je praznikov konec!

Moji najljubši prazniki so mimo. Če bi lahko, bi jih podaljšala za kakšen teden ali dva, ampak žal to ni mogoče. Spanje do poldneva, celodnevna potepanja, zvečer pa brezskrbno gledanje mojih najljubših humorističnih nadaljevank pozno v noč, največkrat pa kar do jutra. Preden bo Ljubljana spet polna živčnih ljudi, ki se jim nekam mudi ter jim je prav malo mar, kod hodijo in vozijo, sem se odpravila še na eno potepanje. Najprej sem si ogledala starine in se zaljubila v vrtni komplet. Ker nimam vrta, sem ga samo fotografirala.

Prodajajo marsikaj, stare knjige, star denar, star pribor, stare plošče itn. Večina si samo ogleduje, nekateri pa tudi kupujejo. Po tistem, kar sem jaz uspela videti, gre daleč najbolje v promet Tito. Priča sem bila tudi enemu prepiru. Gospa je “rezervirala” Titovo sliko in šla na bankomat po denar, medtem pa je ta ista slika padla v oči neki drugi gospe in prodajalec je … Gospe sta se “fejst” skregali. Kako se je spor končal, ne vem, tudi zame sta bili namreč preglasni.

Sicer pa je bilo v središču mesta več kot Slovencev turistov, predvsem Italijanov in Angležev, nekaj pa je bilo tudi Hrvatov. Tudi letos je na nabrežju Ljubljanice razstava otroških slik.

Seveda sem šla na kosilo v svojo naljubšo restavracijo. Četudi sem fotografijo enchilade suizas “prilepila” že prejšnji teden, sem jo znova fotografirala, kajti za mojo najljubšo jed je vladalo precejšnje zanimanje.

Na poti na stranišče, ki je v zgornjem nadstropju, sem postala ob najini mizi. Tukaj sva nekega petkovega večera, ko še nisva bila par, ampak samo zagledana drug v drugega, s princem sedela več ur in klepetala.

Četudi sem bila med sprehodom priča kar nekaj prepirom italijanskih staršev in njihovih otrok o tem, kdaj se bo jedel gelato, sem sladkanje vseeno preskočila. Tako ali tako vase zmečem veliko preveč kalorij.

Zdaj, ko je praznikov resnično konec, lahko napišem samo, da se mi ne ljubi delati in sem prav slabe volje, ko samo pomislim na to, koliko dela me čaka v tednu, ki je pred nami. Ampak vsega lepega je enkrat konec in če bi bilo praznikov in prostih dni preveč, jih verjetno ne bi znali ceniti.

Joj, kako sem zaljubljena!

Zjutraj je zvonil telefon. Zgodaj, prezgodaj. Bil je oče. Ker je on sicer zelo uvideven in ima več kot preveč razumevanja za mojo lenobo in spanje, sem vedela, da je bujenje mamino maslo. Res je bilo. Pograbila je slušalko in mi hitela razlagati, da nikoli ne grem nikamor z njima in da bi bilo res lepo, če bi danes šla. “Prav, pa grem”, sem rekla. Smela sem izbrati, kam bomo šli in ker grem jaz tako ali tako vsako pomlad v Volčji potok, sem se odločila za rožce.

Vem, dragi moji blogovski prijatelji, da sem obljubila, da bom ob prvi priložnosti iz mame izvlekla vse recepte za varčevanje, ampak ona ima zdaj toliko opraviti s prašičjo gripo, da ni bila voljna sodelovati. Razložila mi je samo to, da vsi, ki zaslužijo več kot štiristo evrov, lahko kaj prišparajo. Če jim ne uspe, to lahko pomeni samo eno, in sicer, ne zavedajo se, kje vse obstajajo rezerve.

Kot eno izmed rezerv je omenila to, da se lahko sprehajajo tudi tam, kjer ni vstopnine. Povedati je namreč hotela, da bi lahko šli tudi kam, kjer je vstop brezplačen. Ko je videla, kako jo je oče pogledal, je raje končala pridigo in nadaljevala s strategijami za boj proti prašičji gripi, kajpak bolj za hec kot zares. O tem, da bi ona, tudi sama upokojenka, reševala državo in njen proračun s tem, da bi vse upokojence poslala na počitnice v Mehiko, sem verjetno že pisala.

Na poti domov sem jaz naenkrat obmolknila, kajti opazila, da oče vozi v smeri … Da bo šel mimo prinčeve hiše. Oče seveda tega ni vedel, mama tudi ne, ampak meni je pa tako začelo razbijati srce, da sem mislila, da bo skočilo ven in zletelo skozi vetrobransko steklo. Ne, nisem videla princa, sem pa videla njegov avto. Spet ima novega, “ganc” novega. Če bi bila “pleh pička”, bi padla skupaj od navdušenja.

Joj, kako sem zaljubljena! Kaj bo z menoj? Zdrava pamet govori, da bi morala biti vsak dan manj zaljubljena, jaz pa sem, vse kaže, vedno bolj. Če bom princa še kdaj videla, bi se to skorajda moralo zgoditi v bližini urgentnega centra. Za vsak primer, ker se nikoli ne ve …

Tudi na kosilo smo šli. Jaz sem se odločila za Karađorđev zrezek, ki mu v Srbiji sicer pravijo tudi devojačka radost, podoben naj bi namreč bil moškemu spolnemu organu. Očitno ga pri nas pripravljajo drugače, kajti slovenska različica niti malo ne spominja na tiča, je pa vseeno zelo okusna.

In kaj bom zdaj? Ker lobotomija menda ne pride več v poštev, se bom vrgla na kavč in sanjarila o svoji sorodni duši, ki je tako blizu, a hkrati tako daleč.

Po Žogcinih antifašističnih poteh!

Zbudila sem se močno začudena, kajti v mojo spalnico je sijalo sonce. Pričakovala sem namreč dež. Izkazalo se je, da so nas povsem brez potrebe strašili s slabim vremenom in poznam nekaj ljudi, ki so zaradi zloveščih napovedi odpovedali svoje praznične načrte. Ker se ob sončnem vremenu ne spodobi valjati po kavču, sem se odpravila ven. Verjetno veste, da je današnji praznik moj najljubši oziroma da je poleg prvega maja edini, ki ga praznujem, zato od mene gotovo pričakujete, da sem ga preživela partizansko in imate prav. Šla sem na Urh, ki se mu sicer reče Sveti Urh, ampak meni osebno se zdi uporaba besede sveti skrajno neprimerna za hrib, ki ni bil nič drugega kot morišče. Kajpak sem šla do vrha z avtom. Že res, da sem peljala mimo manjše skupine upokojencev, ki se je gor odpravili peš in bi potemtakem jaz z veliko mlajšimi nogami morala … Srbi bi rekli: “Od koga je, dosta je.”

Kaj sem lahko videla, ko sem prišla gor? Samo tri table, zaklenjeno cerkev in spomenik. In četudi cerkev ne bi bila zaklenjena, so ob denacionalizaciji iz nje kot tudi iz njene neposredne okolice v muzej odnesli vsa spominska obeležja. Kdor ob prihodu na ta hrib ne ve, kaj se je na njem pravzaprav dogajalo, tega tudi ob odhodu ne bo vedel. Iz tistih nekaj tabel mu ne more biti nič jasno. Na primer, napis na mežnariji omenja samo, da so tam mučili žrtve fašističnega nasilja, ne ve pa se, kdo je bil tukaj in zakaj.

Vrata v mežnarijo so bila, enako kot vrata cerkve, zaklenjena. In ne samo to, fasada cerkve ni več takšna, kakršna je bila in bi tudi danes morala biti. Strelne poškodbe na stari fasadi so bile bistven element spomeniškega obeležja, saj naj bi opominjale na to, da so domobranci cerkveno stavbo uporabljali kot trdnjavo. Nekje, žal spletne strani več ne najdem, da bi pustila povezavo, sem zasledila naslednjo primerjavo: “Poškodbe fasade, ki so nastale med partizanskim obstreljevanjem, so bile edini razlog spomeniškega varstva, to pa v praksi pomeni, da se je cerkvi naklonjena oblast odločila nekako tako, kot če bi dovolila zasutje Postojnske jame, ker je več kot dovolj fotografskega gradiva o kapnikih in človeških ribicah”.  Na ministrstvu so se namreč izgovarjali s tem, da o poškodbah obstaja dovolj fotografskih dokazov.

Med drugo svetovno vojno je bila na Urhu sprva postojanka vaških straž, nato pa domobranska postojanka, znana predvsem po zverinskem mučenju in ubijanju partizanov ter ostalih pripadnikov NOB. Cerkev je služila domobrancem kot vojaška utrdba, na njenem zvoniku so celo uredili ostrostrelsko gnezdo. Od začetka vojne ter do leta 1943 je bila postojanka pod poveljem italijanske vojske, pozneje pa je nadzor prevzela nemška vojska. Nazloglasnejši urhovski mučitelj je bil pripadnik Rimskokatoliške cerkve, po vojni obsojeni in obešeni župnik, oboroženi vojaški kurat Peter Križaj. Ker se od zgodovinskih spominov ne da živeti, sem se odpravila na kosilo. Tokrat nisem hodila po poteh svojega princa, ampak sem se res odpravila v svojo najljubšo restavracijo.

Ampak danes v središču mesta ni bilo niti približno tako mirno kot včeraj. Tisočglava množica se je namreč zbrala na shodu Fronte za svobodo sveta in opozarjala, da je nestrpnost v Sloveniji nesprejemljiva. Skratka, šlo je za antifašistično zborovanje.

Med zbrano množico so prevladovali mladi, videti pa je bilo tudi nekaj politikov. Jaz sem v objektiv ujela ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Protestu so se pridružili tudi podmladki nekaterih političnih strank, med drugim SD-ja in Zaresa, prav tako pa tudi Društvo parada ponosa, kjer opozarjajo, da zgodovina uči, da je kriza običajno najplodnejši čas za razne oblike poveličevanja enih ljudi nad drugimi ter iskanja krivcev v narodnih, verskih, ekonomskih, spolnih in drugih manjšinah. Ne, če ste mislili, da sem se pridružila in protestirala z njimi, ste se zmotili. Malo sem klepetala s svojim levičarskim prijateljem in njegovim dekletom, enega smo prižgali, potem pa sem se odpravila domov.

V pričakovanju dežja!

Pred prazniki je bilo toliko joka in stoka zaradi vremena, ki naj ne bi šlo na roko tistim, ki so si vzeli proste dni in se odpravili na morje, da sem celo jaz, ki ne spremljam vremenskih napovedi, uspela registrirati, da bo od ponedeljka dalje dež. Prav zato sem se odpravila ven lovit zadnje sončne žarke, čeprav sem želela dan preležati. Roko na srce, večino dneva sem preležala, kajti vstala sem šele ob dveh. Noč je bila namreč čudovita, do petih zjutraj sem gledala svoje najljubše humoristične nadaljevanke in se naglas smejala. Verjetno je kakšen od sosedov pomislil, da sem se zakadila. Ko sem malo po tretji pokukala ven, sem najprej naletela na Picka in Packa. Nekoč sem bila velika “fenica”, tako kot moj najboljši prijatelj iz vrtca. Bila sva huda lumpa, prav tako kot Picko in Packo. Zanj ne vem, ali je še vedno lump. Jaz sem ostala lumpa.

Središče Ljubljane je bilo še bolj prazno kot sicer ob nedeljah, še največ je bilo italijanskih turistov. Nekateri lokali so bili, kot lahko vidite, povsem prazni.

Ko sem se odpravljala ven, je Web, eden najzvestejših bralcev mojega bloga, na splet “nalagal” posnetek pesmi Lejla, ki sem ga pred skorajda dvema letoma na koncertu Hari Mata Hari naredila v objemu svojega princa, zato sem si ves čas med sprehodom pela Lejlo in ko sem že hotela zaviti v svojo najljubšo restavracijo, sem šla raje po avto in se zapeljala tja, kjer sva s princem prvič skupaj kosila. Brez pekoče-kisle juhe ni šlo …

Brez race z limonino omako tudi ne. Za menoj je sedel par, ki je bil danes očitno prvič na skupnem kosilu in povem vam, da bi vstala ter pobrala šila in kopita, če bi bila ne mestu tega dekleta. Ko sta brala jedilni list in je naglas povedala, za katero jed se je odločila, je mladenič začel: “Ti boš vse to pojedla, takšno porcijo? Koliko pa ti sicer ješ? Jaz tega ne bi mogel pojesti.” Ko ji je podrobno razložil svoje prehranjevalne navade, je nadaljeval: “Verjetno je bolje, če naročiš to, meni si zdi bolj v redu.” Vsaj deset minut ji je solil pamet, zato sem si, ko se zapuščala restavracijo, dobro ogledala dekle, ki je moralo poslušati pridige tega težaka. Niti enega samega grama nima preveč, on pa ji že zdaj, ko se, če sodim po pogovoru, sploh še ne poznata dobro, utruja in jo mori. Kaj šele bo?

Sita in zadovoljna, da za vratom nimam obešenega tovrstnega urejevalca tujih življenj, sem se odpravila domov, na kavč. Jutri je moj najljubši praznik, predvsem pa je dela prost ponedeljek in če bo res deževalo, piše, da bo, bom znova spala do dveh. Saj zato pa so se borili, mar ne? Da danes lahko mirno spimo.

Rada imam praznike, pa čeprav deževne!

Najraje imam sobote!

Odkar sem končala gimnazijo in me je minilo petkovo žuriranje, je sobota moj najljubši dan v tednu. Nedelj ne maram, kajti sledi jim ponedeljek, ki ga pa sploh ne maram. Soboto ponavadi izkoristim za meni ljube opravke in tudi danes je bilo tako. Zjutraj sem spila kapučino in pokadila samo meni znano število (ni za javnost) cigaret, potem pa sem se, kakor vsak konec tedna, odpravila k frizerki. Temu je sledil obisk knjižnice, ki je prijeten opravek šele zadnje leto, ko knjige vračam redno in ne plačujem več zamudnin. Torbo sem napolnila s knjigami. Tokrat, to moram priznati, se najbolj veselim tistih dveh o kamasutri, pa četudi sem trenutno nuna. Ne bom večno in takrat mi pridobljeno znanje gotovo pride prav. Čeprav … Kolikor poznam sebe bom vztrajno preskakovala besedičenje o teh in onih energijah in se posvetila zanimivim položajem.

Z Jovanko sva se tudi ta konec tedna dogovorili za skupno nakupovanje v BTC-ju, vendar se žal nisva našli. Ona je bila tam že pred menoj, jaz pa naj bi jo poklicala, ko bi prišla. Nastala je manjša težava, Jovanka je mobilnik pozabila doma in …

Nič, jaz sem bila tam, trgovine so tudi bile tam, zato skorajda bil greh, če se ne bi odpravila šnofat. Rezultat? Eno krilo iz džinsa, ki ga v resnici ne potrebujem, vendar ga bom gotovo nosila, zato me ne peče vest. Ene spodnjice, ki gotovo niso bile na spisku najnujnejših nakupov, kajti doma jih imam … Saj me je sram napisati, koliko. In pa najljubši parfum, brez katerega tako ali tako ne morem biti .

Poskrbela sem tudi, da med prazniki ne bom umrla od lakote. Prosim, brez zgražanja, koliko E-jev je v moji prehrani. Kuhati za enega pomeni rediti se, kajti tako miniaturnih količin nima smisla metati v lonec. Ajoj, ne smem pozabiti napisati, da nisem kupila nobene sladkarije. Bravo jaz!

Zvečer me čaka zelo prijetno delo za računalnikom in pa kajpak nadaljevanka, ki jo zadnje čase znova redno spremljam. Vsakokrat, ko pišem o tem, kaj počnem in kod se klati, in potem premišljujem o napisanem, imam občutek, da sem pravzaprav dosegla svoj življenjski cilj, ki je čim manj se “matrati”. Kar seveda ne pomeni ne delati ničesar, daleč od tega, vsekakor pa pomeni delati čim manj stvari, ki niso na spisku priljubljenih dejavnosti. In ko sem ravno pri priljubljenih dejavnostih … Zasledila sem, da bo maja v Ljubljani koncerta Đorđa Balaševića!

Lov na pege!

Odkar je k nam prišla pomlad, najmanj desetkrat na dan napišem besedo sončkati. Sončkala sem se, sončkala se bom, komaj čakam sončkanje itn. Sicer ne vem, ali je beseda moj izum, če je, jo bom patentirala, vsekakor pa ni prav, da se nenehno ponavlja, zato sem izumila novo. Ta je brez dvoma moj izum. Lovljenje peg. Odslej se ne bom hodila samo sončkat, ampak bom hodila tudi lovit pege. To s pegami sploh ni hec. Jaz sem resnično vesela vsake. Naj se še tako trudim, jih do konca poletja ne morem uloviti več kot deset. Vendar nihče ne more reči, da se ne trudim. Tako sem se sončkala in lovila pege z Jovankino princesko.

Nikar pa ne mislite, da je dan minil v posedanju in poleževanju. Nedelja je tradicionalno dan za nogomet. Ker zaradi praznika ni bilo tekem, sva midve imeli svojo.

Včeraj je bila velikonočna nedelja, zato pri Jovanki niso manjkali pirhi in šunka. Jaz tega nisem jedla, ampak sem raje poskusila pečene bučke, purana in klobasico. Ne, ne bojkotiram praznika, res ne maram šunke, jajca pa lahko jem tudi doma, kar za druge stvari, ki jih Jovanka pripravi, ne bi mogla reči.

Tudi navkreber sem hodila. Verjeli ali ne, nihče me bi brcal v tazadnjo, kar sama sem šla. Ker so na vsakih nekaj metrov bile lepe rožice, sem se lahko pogosto ustavljala in tako se moj jezik ni plazil okoli kolen.

Ne vem, koliko peg mi je uspelo uloviti, vem pa, da sem se imela luštno. Ko sem se vračala domov, sem v kasetofon dala Joshua Tree in prepevala With or without you. Če mislite, da sem se zmotila, ko sem napisala kasetofon, ste v zmoti vi, kajti jaz resnično še vedno poslušam kasete. Pred petnajstimi leti sem v Ameriki kupila vse kasete, ki so jih U2 do tedaj izdali in vse še danes, četudi so bile preposlušane več stokrat, brezhibno služijo svojemu namenu.

Aja, jutri pa res začnem hujšati. Ups, danes, kajti polnoč je mimo in ni več nedelja, ponedeljek je. Hvalabogu, praznični ponedeljek. Ali pa bi mogoče morala napisati hvala Bogu, kajti v tem primeru gre zahvala res dobesedno Bogu.

Povsem običajna Žogcina nedelja!

Kot se za nedeljo spodobi, sem spala do pol enih in verjetno bi še dlje, če nekateri ne bi mislili, da me morajo, če se ne oglasim na mobilnik, poklicati na hišni telefon. Ampak nič hudega, težavo zaspanosti je rešil kapučino. Med pitjem napitka za prebujanje in čikanjem sem prebrala, kaj ste napisali na blog ter seveda preverila, kaj se zanimivega dogaja na mojem najljubšem forumu. Ker je bil dan tako spomladansko lep, sem se odpravila ven.

Če vas je fotografija zavedla in ste zmotno pomislili, da sem šla v naravo, povsem očitno ne poznate mojih poti. Žogca je namreč dečva z betona in njene poti so betonske. Kot vidite, je tudi na mojih betonskih poteh ljubezen.

Takrat mi je zazvonil telefon. Nedavno sem srečala prijateljico iz otroških dni in izmenjali sva si številki. Poklicala me je in me povabila v kino. Žal sem morala reči ne, kajti nocoj resnično moram “viseti” za računalnikom. Prejšnji teden sem namreč v službi preveč lenarila v nekem prepričanju, da bom vse lahko nadoknadila, ko bo v ponedeljek praznik, ki ga ne praznujem. Ampak šment, v petek popoldne so me obvestili, da praznik ni ta ponedeljek, ampak naslednji. Kakorkoli že, očitno me bo nekdo spravil v kino. Jutri me bo znova poklicala in se bova dogovorili, kdaj. Čeprav ni praznik, sem na tleh videla Jezusa.

Potem sem šla na kosilo. Vem, da se ne spodobi jesti takšnega nedeljskega kosila, ampak verjetno ni veliko junakov in junakinj, ki bi se jim ljubilo kuhati juho za enega, peči meso in krompir za enega, pripravljati solato za enega. Tako je veliko preprosteje in tudi veliko ceneje.

Ko sem ravno pojedla, je znova zazvonil telefon. Mama. Brala je intervju s porodničarjem Cerarjem, ki je med drugim razložil tudi to, da naj bi otrok med vakumskim porod menda neznosno trpel. Kako se to tiče mene? Moja malenkost ni hotela ven in morali so uporabiti silo, vakum. Premišljevala sem, ali naj se grem v imenu tega trpljenja posladkat, vendar sem si premislila. Kdaj drugič.

Kdaj drugič bom šla tudi v cerkev. Kadarkoli grem mimo, je namreč zaklenjena. Ne vem, kaj mi s tem Bog sporoča, obastajata namreč dve možnosti. Ena je ta, da nimam grehov. Druga je, naj že vendar začnem slediti njihovemu nenehnemu spreminjanju urnika. Odločila sem se, da mi prva možnost bolj ustreza.

Četudi nimam grehov, ki bi mi jih lahko očital Bog, imam enega, ki mi ga lahko jutri očitajo nadrejeni, zato sem se odpravila domov za računalnik, napisala to objavo in začela delati. Ko sem za seboj prebrala, kar sem napisala, sem ugotovila, da je življenje pravzaprav čisto luštno.