Veter sprememb! aka Potovanje po albumih!

Zaspana sem. Z vsakim dnem bolj. In prav nič mi ne pomaga, da je danes nedelja in sem lahko spala nekaj ur dlje. Včasih se mi zdi, da bi morala teden dni samo spati in potem bi mogoče prišla k sebi. Da, kronično sem nenaspana in zaspana. Skuhala sem si kavo z mlekom, stisnila dve pomaranči in se s cigareto v roki podala pred računalnik. Tu bom namreč naredila še najmanj škode, dokler kava ne bo “prijela”. Brskam po spletnih portalih. Slovaška je zaradi gripe skoraj popolnoma zaprla mejo z Ukrajino, kjer je okuženih že več kot osemsto tisoč ljudi. Skrajni čas, si mislim, da je nekdo imel “jajca”. Renault bo v španskem Valladolidu proizvajal enega od modelov električnih vozil. Ojoj, kaj prinaša prihodnost. Se bomo okoli prevažali v jajčkih? Krajevne skupnosti želijo na svoje. Bo na koncu prav vsaka slovenska vas imela svojo občino? In seveda, vse je polno novic iz Berlina, kjer ta konec tedna že potekajo slovesnosti ob obletnici padca berlinskega zidu pred dvajsetimi leti.

Odpravila sem se brskat še po svojem računalniku, kjer je več tisoč fotografij s potovanj, ki sem si jih privoščila v zadnjih letih. Ko sem obujala spomine na kraje, ki sem jih obiskala, sem začela razmišljati, kaj bom danes dala na blog. Nič, sem si rekla, naj tudi blog odraža mojo današnjo zaspanost in lenobo, potem pa sem se spomnila Pikinih besed.

Razlagala mi je, kako razočarana je, ko pride na blog in na njem ni nič novega. Menda, tako pravi ona, sem vas razvadila in od mene vsak dan pričakujete kakšno objavo.

Okej, pa si v tem meglenem nedeljskem jutru, ko se večini ne ljubi iz stanovanja oziroma hiše, privoščimo potovanje ob ta teden tako zelo aktualnem berlinskem zidu.

Ko sem posnela fotografije, ki so zdaj pred vami, sem bila v enem povsem drugačnem življenjskem obdobju. Ne, ne bi se vrnila vanj. Dušila sem se in vse, kar sem si želela, je bilo pobegniti. Ne iz Berlina, iz zveze.

Ob gledanju fotografij, ki jih vi seveda ne boste videli, sem se spominjala sebe takrat. Niti enega samega nasmeha. Ne, nisem gledala žalostno, sploh ne, samo naveličano, jezno in mrko. Mrki pogledi so bili seveda namenjeni tistemu, ki me je fotografiral.

Ne, ne bi šla nazaj. Čeprav mi je pot, na katero sem pozneje stopila, prinesla veliko solza, bi, če bi lahko obrnila čas nazaj, ponovno stopila nanjo. Na njej mi namreč ni bilo dano spoznati samo brezmejno trpljenje, ampak tudi brezmejno ljubezen. Princa namreč nikoli nisem tako mrko gledala, vsak pogled nanj je namreč na mojem licu izzval nasmeh. In, roko na srce, še danes se nasmehnem vsakokrat, ko se spomnim nanj.

Začela sem pri novicah, nadaljevala z Berlinom in končala pri princu. Tako nekako gre pri meni tok misli. Vse se spremeni, ostaja samo ljubezen, tista prava, pa četudi zgolj v srcu. Nasmeh je že na licu. Zbudila sem se tudi. Na blogu je nova objava. In seveda ni več jutro. Pozdravljam vas s pesmijo Wind of change skupine Scorpions!

Žogca v Piranu!

In sem nazaj. Prve počitnice na morju so končane, druge sledijo meseca septembra. Preden sem se podala na pot, je nekdo na blogu vprašal, kam grem, vendar nisem hotela odgovoriti. Nikoli prej ne povem, kam grem, ker ne želim, da bi se kdo, ki bi se nahajal v istem mestu, spraševal, ali sem tista z obupno pričesko mogoče jaz. Ali pa tista, ki ni še čisto do konca natrenirala zadnje plati. Ali pa celo tista, ki si je neprevidno pozabila na nogah pobriti tri dlake. Vse zgoraj našteto namreč še kako drži. Las na morju namreč nimam ravnih, ampak so takšni, kakršne je dala mati narava, popolnoma skodrani, rita še vedno ni natrenirala, kakšna dlaka pa je gotovo prestala strog inšpekcijski pregled.

Takoj ena od anekdot, ki mi bo gotovo ostala v spominu. Če nič drugega tudi zato, ker mi je ta gospod ob slovesu rekel, da te izjave ne bo nikoli pozabil. Takole je bilo. Moja prijateljica ima v Piranu družinske prijatelje, eno prav prikupno in prijazno družinico, katere glava družine je pravi Pirančan, torej rojen v Piranu. Ko smo bili drugega dne “na pijači”, na kateri smo se najedli sladolednih kup, sem razlagala, kako pridno sem zjutraj raziskovala mesto. Izustila sem naslednji stavek: “Ogledala sem si ves stari Piran.” Potem sem še nekaj blebetala o tem, kako novega dela še nisem uspela prehoditi. Gospod me je začudeno gledal in rekel: “Stari Piran? Novi Piran? Piran je ves star.” Hja, kot imam jaz staro Ljubljano, tako sem morala imeti tudi stari Piran. In čeprav je Piran res ves star, o tem ni dvoma, jaz Piran še vedno delim na stari in novi.

Lahko pa se, kot vidite, pohvalim s tem, da sem našla trg, na katerem je bil posnet eden mojih najljubših prizorov filma Poletje v školjki. Saj veste, prizor, v katerem Tomaž prvič vidi Mileno, prizor, v katerem Tomaž brejkdensa z Bajsijevim vokmanom, mama pa ga neumorno kliče z okna.

Večina fotografij je, kot boste videli, nastala zvečer in ponoči. Jaz sem namreč ena izmed tistih, ki na plažo hodi brez vsega. Kopalke na rito in brisača v roke. S seboj ne nosim mobilnika, fotoaparata, mp3 plejerja, hrane, pijače, knjig, ničesar.

Pa vseeno, vsak večer, ko sem na plaži opazovala sončni zahod, mi je bilo hudo, ker ga nisem mogla fotografirati in zato sem enkrat Izbrano vprašala, ali moj fotoaparat lahko v njenem nahrbtniku počaka na trenutek, ko bo sonce ravno na pravem mestu.

Žal sem to naredila prav tistega dne, ko so bili na nebu oblaki in nisem mogla ujeti prizora, v katerem bi se sonce “potapljalo v morje”, že prej je namreč izginilo med oblaki. Zdaj se mi vseeno zdi, da fotografije niso za vreči proč.

Ko je enkrat nad Piran padla noč, smo vse tri bejbolinke in potomstvo bili v vrsti za kopalnico. Lahko si mislite, da je trajalo kar precej časa, preden smo bili vsi “berajt” za pohajkovanje po mestu. Pozor, po starem delu mesta.

Saj razumete. Kot se zvečer spodobi biti v stari Ljubljani, tako se enako spodobi biti v starem Piranu. Mislim, ne moreš biti tako “ne in” in čepeti v novem delu Pirana. Oja, zdaj se norčujem iz same sebe.

Zajtrku sem se tako ali tako vedno odrekla, kosilu, če je le bilo mogoče, ampak večernemu sladoledu se pa nisem mogla. Morje brez sladoleda zame namreč ne obstaja. Vedno sem se ga namreč do sitega najedla.

Tudi na plažo, kamor sicer ne nosim ničesar, sem vzela nekaj kovancev. Da bo za sladoled. Nekoč davno sem svoj morski prehrambeni režim izdelala do zadnje podrobnosti. In sicer gre stvar nekako takole. Ko sem bila majhna, nisem hotela jesti in starši so se z menoj bojevali za vsak grižljal posebej. Mama je namreč živela v prepričanju, da bom umrla od lakote. Danes kajpak ve, da ta nevarnost nikoli v resnici ni obstajala in ji je žal, da me je posiljevala s hrano. In če doma skorajda nisem hotela jesti, potem na morju sploh nisem hotela jesti. Ničesar. Razen sladoleda. Ko je nekoč eden izmed natakarjev v portoroškem Palacu videl, kakšne borbe imamo, je staršem rekel: “Če noče jesti nič razen sladoleda, ji dajta pa sladoled.”In tako sem tja do sedmega leta na morju sladoled jedla za zajtrk, kosilo in večerjo. Da ne bi umrla od lakote.

Potomstvo mojih bejbolink niti pod točko razno ni imelo takšnih izsiljevalskih štosov, jaz pa seveda tam nisem razlagala svojih zgodb o tem, kako starše prisiliš, da te hranijo samo s sladoledom. Za potomstvo so bile najzanimivejše tetovaže. Pri tej “raboti” sem na koncu sodelovala tudi jaz in se z morja vrnila polna tetovaž.

Kajpak ne gre za tiste prave tetovaže. In kajpak bodo poslikave v nekaj dneh izginile. Z nog, oprsja, rok. Saj niti ne vem, kje vse jih imam.

Še nekaj malega plaže, preden objavo zaključim, kot sem si zamislila, z nočnim življenjem.

Preden sem šla na pot, me je nekdo na blogu vprašal, ali bom na morju “pecala tipe”. “Neeeeeeee”, je bil moj odgovor. Seveda jih res nisem. Ne vem, ali sem sploh videla kakšnega moškega, čeprav je bila verjetno polovica ljudi v Piranu moškega spola. Popolnoma sem odmislila obstoj bitij, ki imajo med nogami priveske. Življenje je tako lepo, naravnost čudovito, ko se ne ukvarjaš s tistim “kaj je mislil, ko je rekel …” Če bo kdaj vedel, kaj misli in bo mislil resno, bom o tem nedvomno obveščena. Do tedaj pa bom veseljačila s svojimi bejbolinkami. Z radensko, kokakolo, sokom …

Spila pa sem tudi en koktejl. Se je spodobilo. To bi bilo to. Saj bi napisala še kaj, vendar se mi mudi spat, da bom jutri “berajt” za staro Ljubljano.

Šla bom v samostan in to sploh ni hec!

Ležanje na plaži in plavanje zame že nekaj let nista najljubša oblika počitnic. Še vedno rada grem na morje in bom tudi šla, ampak to mi ne more nadomestiti potovanja in vsega tistega vznemirjenja, ki ga prinese. Ampak šment, državi, ki sem ju nameravala jeseni obiskati, se nahajata na samem spisku “prašičjegripnonevarnih.” Že res, da gripo lahko staknem tudi doma in jo verjetno tudi bom, ampak da bi šla nekam, kjer bi bila verjetnost, da zbolim, še veliko večja, kot je doma, potem pa tam bolehala v tuji postelji in med tujimi ljudmi … Ne, me ne mika. Zato sem včeraj premišljevala, kam bi lahko šla, da ne bi zabredla med viruse. Moja prva misel je bila, da si bom nekje v gorah najela ljubko kočo, potem pa sedela na klopici in brala knjige. Ampak najemati kočo za enega samega samcatega človeka? Predrago. In takrat sem pomislila … Kaj pa če bi šla v samostan? Je mogoče počitnice preživeti v samostanu? Ker jaz bi šla, jaz bi res šla v samostan. Prijatelj Gugl mi je takoj postregel z odgovorom.

Jup, veliko je samostanov, še posebej v Italiji, ki so odprli svoja vrata in takšne, kakršna sem jaz, sprejmejo medse. Dobro, molitvenega življenja, ki ga ponujajo, se tam ne bom udeleževala, zato pa se ne bom branila duhovnih pogovorov in duhovnega vodstva. Predvsem pa si bom kje v bližini poiskala klopico in brala knjige. Ko najdem kakšen samostan, ki se nahaja v čudovitem okolju in odkrijem način, kako naj brez stika z virusi pridem do tja, sem na konju. Brez heca, resno razmišljam, da bi šla na počitnice v samostan. Rezervirati pa je mogoče, kar je čudovito, na spletu.

Žogca je pozabila, da je švercerka cigaret!

Kje naj začnem? Najprej se bom pohvalila, da sem včeraj prevozila 800 kilometrov, kar je zame rekord, toliko namreč sicer prevozim v dveh, treh mesecih. Ko sva se z očetom zgodaj zjutraj odpravila na pot, je bil prvi cilj Jasenovac. Želela sem namreč videti spomenik, ki mi je bil vedno od vseh spomenikov v nekdanji Jugoslaviji najbolj fascinanten. “Pojdi, dokler je sploh še kaj tam”, mi je rekla soseda staršev. “Iz muzeja so tako ali tako odnesli vse, kar nanje meče slabo luč”, je nadaljevala. Muzeja od znotraj sploh nisem videla, ampak nič ne de, saj so na spletu na voljo veliko manj cenzurirani filmi in fotografije, kot jih je po novem mogoče videti v tam. Sicer pa sam odnos, ki ga imajo do obiskovalcev, kaže, da bi najraje videli, da spomeniškega kompleksa sploh ne bi bilo. Niti ena sama tabla vas ne opozori na to, da se tam kakoli nahaja. Na njihovo nesrečo in na srečo obiskovalcev pa je spomenik vseeno prevelik, da bi kompleks skrili.

“Kako to, da sploh še stoji?”, sem vprašala očeta. Kot vedno, je imel odgovor na dlani. Če bi šlo samo za Srbe in druge “nepomembne” ubite v Jasenovcu, bi spomenik in vse okoli njega med “domovinskim ratom” letel v zrak in nihče jim ne bi mogel dokazati, da ni prišlo do neverjetnega nesrečnega naključja. Ker pa tam ležijo tudi Židi in ker se nihče pri zdravi pameti ne bo šel igrat z Židi, hrvaška sramota stoji tam in bo tam stala še naprej.

Taborišče Jasenovac je bilo ustanovljeno avgusta leta 1941, ko so vanj pripeljali prve ujetnike iz Sarajeva in razpuščeno aprila leta 1945. Za razliko od ostalih taborišč je bilo to taborišče namenjeno predvsem uničevanju Srbov, ki jih je Ante Pavelić imel za državnega sovražnika številka ena v NDH, čeprav je tu umrlo tudi večje število Hrvatov, Romov, Židov in Slovencev. Število žrtev ni bilo nikoli natančno določeno. Taboriščni arhiv je bil uničen dvakrat (v začetku 1943 in aprila leta 1945). Državna komisija Hrvaške je na sojenju na Mednarodnem vojnem sodišču v Nürnbergu pričala, da se število žrtev giblje med 500.000 in 600.000. Dne 9. oktobra leta 1942 je Vjekoslav Luburić, imenovan tudi Maks, na svečanosti v Jasenovcu, ki jo je priredil kot proslavo prve obletnice svoje krvave vladavine, v govoru izjavil: “In tako smo v enem letu tukaj v Jasenovcu poklali več ljudi kakor Osmansko cesarstvo v vsem obdobju turške prisotnosti v Evropi …”

Na prvi fotografiji vidite spomenik, medtem ko je na drugi maketa koncentracijskega taborišča. Na njej je predstavljeno, kateri kup ali luknja predstavlja katere objekte v taborišču. Objekti so bili namreč uničeni. Dva takšna kupa lahko vidite na tretji fotografiji, medtem ko sem na četrti povečala meni najbolj grozljiv objekt, ki se je imenoval “glavna peč za peko ceglov in ujetnikov”. Peka ujetnikov? Sicer pa sem pred meseci že obširno pisala o Jasenovcu in vas vabim, da si preberete to objavo.

Ker dandanes ni več moderno obiskovati spomenike, posvečene žrtvam nacizma, fašizma in njihovih pristašev, tudi Jasenovac ni več najbolj priljubljena točka za obiskovalce, se pa vseeno najde kdo, ki se pride poklonit tudi tem ljudem. Venec, ki ga vidite na peti fotografiji, je v spomeniku pustilo “društvo Josipa Broza Tita iz Banja Luke.” Vsaj tako je na njem pisalo.

Železniški tiri, ki jih vidite na šesti fotografiji, pa so edino, kar je ostalo od taborišča, kajti ustaši so, ko so bežali, za seboj uničili vse. Zbežala pa sva tudi midva z očetom, ne pred nasprotno vojsko, ampak pred komarji in ostalim mrčesjem. Bližina Save, ki je samo nekaj metrov proč, jim očitno ugaja in v eni uri, ko sva bila tam, so naju povsem popikali.

“Kam zdaj?”, je vprašal oče. “V Bosno”, sem odgovorila. Zadnjikrat sem bila v Bosni, ko je bila ta še ena izmed jugoslovanskih republik, nekaj let pred vojno. Ko mi je povedal, da ni vzel potnega lista, ampak samo osebno izkaznico, je bilo, kot bi me polil z ledenim tušem. Kar bi mi sicer na več kot 30 stopinjah moralo prijati, ampak mi ni. “Greva do meje, avto bova pustila pred mejo, jaz bom šla čez mejo, pet minut stala v Bosni in se vrnila nazaj.” Bosna, Bosna in na vsak način Bosna. Tako sva šla do meje in ko sva bila tam, sem se spomnila, da sem nekoč na forumu prebrala, da je tudi osebna izkaznica dovolj. “Pojdi vprašat”, mi je rekel oče. Ko sem že bila pri cariniku, me je poklical nazaj. “Ne omenjaj Hrvatu lične karte, osobna iskaznica je.” Lahko! In sva šla.

Roko na srce, prvih nekaj metrov se nama sploh ni sanjalo, v kateri del Bosne sva padla, vendar je bilo kaj hitro jasno, da gre za Republiko Srbsko. Očitno tisto, da so najprej obnavljali cerkve, da se je vedelo, kdo je kdo, ni bilo tako iz trte izvito. Vse cerkve so namreč obnovljene.

Ko sem videla, kakšno hišo se je nekdo odločil prodati, me je skorajda vrglo s sedeža, ampak po daljšem premisleku … Podrtija ima najboljšo lokacijo v naselju, stoji nasproti cerkve, na eni strani je trgovina, na drugi bar. Mogoče pa gospod vseeno kaj iztrži od kakšnega gastarbajterja, ki jo bo porušil in tam postavil lepo hišo. Verjeli ali ne, zrastlo je že nekaj prav veličastnih palač.

Ko sva že bila namenjena nazaj na Hrvaško, je oče vprašal, ali ne bova kupila cigaret. Jaz, velika švercerka cigaret iz Srbije, sem od samega navdušenja povsem pozabila, s kakšno dejavnostjo se sicer ukvarjam. Dve šteki sva kupila za 15 evrov. Pri nas bi stali 52 evrov. Seveda to ni bil šverc, kajti 200 cigaret na osebo se sme peljati čez mejo. Potem sva se vozila, vozila in še vozila, da sva prišla do Bjelovarja, mesta, o katerem sem veliko poslušala, vendar ga še nikoli nisem obiskala.

V tem mestu sta moja pokojna babica in njena sestra, ki je umrla to soboto in bo danes pokopana, preživeli zadnji dve leti vojne. V ulici, ki jo vidite na spodnji fotografiji, je menda stala slaščičarna, kjer je moja babica kot šestnajstletno dekle delala.

Po koncu vojne se je seveda vrnila v Ljubljano, je pa prijateljstva iz Bjelovarja gojila do konca življenja in kakšno leto, dve, pred babičino smrtjo, ko je na Hrvaškem divjala vojna, je bila pri njej več mesecev kot begunka ena od teh prijateljic s svojo sedemletno vnukinjo, ki sem jo jaz takrat doživljala kot malo “portparolko” HDZ-ja. Politika gor, politika dol, povsem očitno sta takrat zbežali pred čisto pravimi steli.

Ko sva z očetom že bila v Sloveniji, naju je poklicala mama z dramatično novico, da ji je toča uničila vrt. Pozneje se je izkazalo, da temu vseeno ni bilo tako, sva pa na poti bila tudi midva deležna kakšnih desetih minut te grozljive nevihte. Ko sem zapeljala v tunel, na srečo na prehitevalnem pasu, in tam videla kakšnih deset avtomobilov, ki so bili parkirani na preostalih dveh pasovih, sem si želela, da bi bila Bosanka in ne pripadnica tako norega naroda, ki je pripravljen za to, da zaščiti svoj trapasti avto pred točo, povzročiti verižno trčenje. Bog se nas usmili, prav res.

Če si želite ogledati več fotografij iz Jasenovca in Bjelovarja, kliknite na povezavo.

V Gorico na pico!

Prepoznate ulico na fotografiji? Dvajset, petindvajset let nazaj sem na njej imela svoje najbolj veličastne gledališče predstave. Najprej sem igrala neverjetno prijaznost in govorila: “Lepo prosim, samo še to. Obljubim, da ne bom prosila za nič več. Mami, ali lahko? Oči, ali lahko? Najlepše prosim.” Ko to ni več vžgalo, sem igrala užaljenost. Začela sem grdo gledati in objavila: “Z vama dvema se sploh več ne pogovarjam.” Ko me nista več “šmirglala”, sem začela igrati (ali pa tudi ne) “devil childa”. Jo prepoznate? Na fotografiji je goriška ulica, na kateri smo nekoč kupovali kavbojke, krila, jakne, šolske torbe, zvezke itn.

Ulica se je od tistih časov precej spremenila, jaz pa se v resnici nisem, še vedno bi imela vse, ampak hvalabogu se mi, ko kaj hočem, ni treba več prerekati z nikomer. Odprem denarnico, izvlečem ven kartico in plačam. Kajpak danes nisem imela namena kupovati, ker sicer za obisk Gorice ne bi izbrala nedelje. Sem pa vseeno grešila, pojedla sem sladoled, nisem pa jedla pice, četudi to piše v naslovu. Tako lepo se pica rima z Gorica, da se nisem mogla upreti.

Se še spomnite časov, ko so nekateri v orjaških količinah vlekli čez mejo vse, kar je sploh bilo mogoče kupiti, potem pa so se prerekali s cariniki? Tako nenavadno mi je bilo, da zdaj na meji ni nikogar. Čeprav, roko na srce, nam cariniki nikoli niso odprli prtljažnika. Moj oče ima tako “honest face”, da njega nikoli nikjer nihče ne pregleduje. Oja, pa je tudi moj oče moral švercati, na primer več kot en meter velik fliper, ki sem ga jaz nujno morala imeti.

Sicer pa se z očetom na pot nisva podala zaradi Gorice in obujanja spominov na čase, ko sem ju z mamo mučila. Šla sva zato, ker se je oče od nekdaj želel z vlakom voziti ob Soči.

Med vožnjo mi je pripovedoval zgodbe o tem, kako je bilo na vlakih v časih, ko je bil on majhen in so se cel dan ali pa kar dva dni vozili do Dalmacije. Prepolni vlaki, ne samo sedeži, ampak tudi prehodi. Vsak, ki je začel malicati (najmanj pohana kura se je vzela s seboj na pot), je ponujal še vsem drugim in tako se je celo pot samo jedlo. Po vagonu so si podajali čutarice s šnopsem in ugotavljali, kdo ima boljšega.

Po vseh teh zgodbah me sploh ni čutilo, da je oče v vlaku nenehno imel potrebo, da bi jedel. In tudi je jedel. Vlak pa ni bil tako star, kot je ta na fotografiji, čeprav so se nekateri povsem očitno danes vozili tudi s tem, muzejskim, vlakom.

Kaj naj napišem o Soči? Da je lepa? Vsekakor je. Sicer pa meni, ko gre za naravne lepote, kaj hitro zmanjka besednega zaklada. In ko ravno omenjam besedni zaklad …

Prva beseda, ki sem jo jaz znala reči, je bila fičko. Če sem natančna, sem govorila ičko. Ne mami in ne oči, ampak ičko. Nič presenetljivega, ko pa sva bili z mamo vsak dan na balkonu in čakali, da pride ičko, kar je seveda pomenilo, da se je iz službe vrnil oče. Kakor lahko vidite, nisem edina, ki je navdušena nad ički. Jutri se najverjetneje odpravljava v Jasenovac, ampak ne z ičkom.

Žogca na Plitvičkih jezerih!

Vso pomlad sem govorila, da želim obiskati Plitvička jezera in brskala po katalogih turističnih agencij, vendar se moji in njihovi datumi niso ujemali. Ko je oče pred nekaj dnevi izjavil, da se želi zadnje dni dopusta družiti z otrokom (to sem v tem primeru jaz), so bila Plitvička jezera prva na tapeti. In sva šla, oče in jaz.

Ali bom vozila? Seveda bom, z velikim veseljem. Tako sem govorila dan prej. Ko pa noč pred potjo nisem zatisnila očesa, ampak sem do jutra jokala zaradi materinega znamenja, ki me bo spravilo v grob, upam, da ne dobesedno, se mi je zdelo, da niti do Grosupljega nisem sposobna pripeljati. Kapučino številka ena, potem še kapučino številka in bila sem povsem pri sebi, sposobna pripeljati do tja ne po najkrajši poti, ampak po vseh vaseh in vasicah, ki sem jih želela videti in o katerih bom nekaj napisala v posebni objavi.

Plačala sva vstopnino (110 kun) in že sva bila notri. Če dobro pomislim, bi lahko bila notri tudi brez plačane vstopnice, kajti nihče nikjer ne preverja, ali jo imaš. V njihovo dobro upam, da turisti preveč ne izkoriščajo njihovega zaupanja.

Turistov je bilo veliko, predvsem tujih. Večina se je povsem očitno v teh naravnih nebesih oglasila na poti na morje, bilo pa je tudi več avtobusov angleških turistov, za katere sem iz pogovorov sklepala, da imajo nekje na obali svojo bazo in hodijo na izlete po Hrvaški in Bosni.

Na voljo je veliko različnih ogledov oziroma poti. Midva sva se odločila za tisto, ki traja tri ure. Nekako se nama ni zdelo, da sva sposobna hoditi šest ur in odločitev je bila kar pravilna. Tri ure sva uživala, če bi morala hoditi še tri, bi se verjetno naslednje tri samo še mučila.

Še nekaj povsem tehničnih podatkov. Nacionalni park Plitvička jezera je skupina šestnajstih povezanih jezer med gorskimi hrbti Male Kapele in Plješevice v Liki. Ustvarjata jih Bijela in Crna rijeka, ki se po združitvi pretočita čez slapove in za slapom Sastavci izlivata v reko Korano. Vanjo se s 76 m visokim slapom izliva tudi potok Plitvice. Jezera se delijo na gornja (Prošćansko jezero, Ciganovac, Okrugljak, Batinovac, Veliko jezero, Malo jezero, Vir, Golovac, Milino jezero, Jezerce, Burgeti in Kozjak) in na spodnja (Milanovac, Gavanovac, Kuleđerovac in Novakovića Brod ). Med najvišjim, Prošćanskim jezerom, in najnižim jezerom Novakovića Brod je 136 m višinske razlike.

Gornja jezera so med seboj ločena z dolomitnimi pregradami, ki z ustvarjanjem vedno nove sadre rastejo v višino. Sadra nastaja prav na mestih, kjer voda pada v nižje jezero. Spodnja jezera pa so nastala s porušitvijo svodov v podzemnih jamah, skozi katere se je pretakala voda gornjih jezer. Nacionalni park Plitvička jezera so najbolj znan hrvaški narodni park, hrati pa sodijo tudi med ene najlepših naravnih stvaritev Evrope.

Domov sva se seveda vračala po najbližji poti, čez Karlovce do mejnega prehoda s precej nenavanim imenom, in sicer Bosanci, čez Črnomelj, Žužemberk. Do meje sem še nekako pripeljala, potem pa sem ugotovila, posledica neprespane noči, da si na vsakih nekaj sekund ponavljam, da moram imeti oči odprte, kar je vsekakor bil dober znak, da sem volan predala očetu in zaspala na sovoznikovem sedežu. To je bilo kot v dobrih starih časih, ko sva z očetom hodila skoraj vsak konec tedna na smučanje. On je vozil, jaz pa sem zadaj spala. V ponedeljek, ko bodo turisti in “vikendaši” sprostili ceste, greva v Jasenovac, potem pa se oče po tritedenskem dopustu, ki ga je večinoma preživel z mamo na morju, vrača v službo, jaz pa tudi, čeprav moj dopust ne bo trajal tri tedne, ampak samo štiri dni. Več fotografij z včerajšnjega potepanja si lahko ogledate tukaj.

Pazi, mine!

Ko smo se leta 1990 vračali iz Dalmacije, kjer sem jaz na enem izmed otokov uživala cela dva meseca, je oče naredil “piš pavzo” v enem mestu, za katerega sem jaz takrat vprašala … Še danes se spomnim, da sem, ko sem izstopila iz avta rekla: “Smo na Kosovu, ali kaj?“ Čeprav nikoli v življenju nisem bila na Kosovu, mi je na pamet padla ta primerjava. Imena mesta si takrat nisem zapomnila. Teden dni pozneje so se po isti poti domov vračali naši družinski prijatelji in niso se, kot mi, vozi osem ur, ampak dobrih dvajset. Oče mi je razložil, da je bila blokada v “tistem mojem kosovskem mestu”. Nekaj let pozneje, ko sem se že malo bolj zanimala za politiko, so mi razložili, da se “tistemu kosovskemu mestu” pravzaprav reče Knin. Ko sva se včeraj vozila proti Plitvičkim jezerom, ni bilo nobenega dvoma o tem, kje se je začela nekdaj samooklicana država Republika Srbska Krajina. Ko sem videla prvo tablo Pazi, mine!, sem vedela, da je to to.

Tokrat sem seveda vedela, da to ni Kosovo, čeprav si jaz Kosovo še vedno predstavljam na takšen način. Če ne bi z očetom imela cilja oziroma namena, da nekam prideva in se še istega dne vrneva nazaj, bi jaz avto ustavila ob vsaki hiši, ki je bila nekoč povsem očitno obstreljevana, na kar še danes kažejo luknje v fasadi, vendar na tako ne bi prišla nikamor, kajti takšna hiša je skorajda vsaka druga. In da, hiše so večinoma prazne, celo območje pa spominja na deželo duhov. Če kje lahko pritisnete na gas brez skrbi, da vas bo policist izmeril na radar, je to tukaj. Policistov ni. Pravzaprav ni nikogar.

Znake življenja sva videla samo v mestecu s fotografij, imena ne vem, kjer je bil odprt Konzum in sva šla kupit mrzlo pijačo. Razen prodajalk v Konzumu in voznika stoenke s prve fotografije, sva videla še nekoga, ki je popravljal zgradbo z zgornje fotografije. Ta zgradba je nekoč bila ali zdravstven dom ali šola ali pa kakšno občinsko poslopje. Danes je brez oken, vrat, brez vsega.

Pravoslavna cerkev, ki kaže na to, kdo je tukaj nekoč živel in danes ne živi več, je zaklenjena in poškodovana. Nikogar ni, ki bi jo obnovil in če bi že kdo bil, bi cerkev verjetno bila zadnje, kar bi obnavljal.

Enako velja za zgradbo, v kateri je, predvidevam, nekoč bila velika trgovina. Vse je razbito, prazno in obdano s smetmi. Ni samo tabel Pazi, mine!, ker so jih očitno očistili, kar pa je veliko premalo, da bi se ljudje, tako Srbi kot Hrvati, vrnili domov. Čeprav pravijo, da je doma najlepše, četudi v resnici ni, zlahka razumem, zakaj tem mestecem in vasicam nihče ne bi želel reči dom.

Kam?!?

Ker me čaka kar nekaj nepomite posode in nezlikanega perila, se mi je zdelo skrajno neprimerno, da bi pisala objave, katerih dolžine se niti Dostojevski ne bi sramoval. Nekaj kratkega, lahkotnega in prijetnega. Ker je poletje pred vrati in mnogi iščemo zamisli za pohajkovanja, sem se odločila za kratek Kam?!? in eno izmed fotografij iz svoje precej zajetne zbirke. Ko sem se lotila albumov ali natančneje datotek, sem hitro pozabila na posodo in začela obujati spomine. Na koncu sem se odločila za fotografijo, ki sem jo nekega lepega jutra posnela z balkona svoje hotelske sobe v Riminiju. Ne zato, ker je fotografija prav posebej lepa, ampak zato, ker sem se spomnila, kako zelo sem bila takrat srečna. Ne, ni bil z menoj, pobegnila sem mu za dva dni, me je imel pa zelo rad in me je zelo pogrešal, če sodim po številu poslanih sporočil.

Preden postanem preveč pocukrana ali pa bognedaj celo cmerava, vprašanje. Kje se boste potepali to poletje in kje bi se potepali, če bi vam debelina denarnice to omogočala? Šment, posoda še vedno čaka, perilo pa tudi.

Podarim objem!

Gotovo je že deset let, odkar sem na spletu gledala fotografije Ptuja in si rekla, da tudi jaz želim videti to mestece. V tem času sem prepotovala pol Evrope, do Ptuja pa vseeno nisem prišla. Vedno je kaj prišlo vmes. Tokrat je bilo drugače. Tokrat mi je uspelo. Tokrat sem rekla, da grem in sem res šla.

Sicer je bilo zjutraj težko vstati, kajti do dveh zjutraj sem se “omamljala” z Alom Bundyjem in njegovo Družino za umret, vendar sem imela naročeno bujenje. Ne tisto Telekomovo, kajti meni ne pomaga. Obrnem se in zaspim nazaj. Mene morajo zbujati starši in me tako dolgo zadrževati na zvezi, dokler nisem sposobna razumeti, da resnično moram vstati. Na vrsti so bile hitre priprave. V desetih minutah sem bila oprhana, oblečena in tudi taksi sem poklicala. Pravočasno sem prišla na postajo, kupila sem povratno vozovnico in ob 7.40 sem se že peljala proti Ptuju.

Malo sem brala (trenutno študiram knjigo Ženske, ki preveč ljubijo), malo telefonirala (ne prostovoljno, nenehno mi je zvonil telefon) in že sem bila tam. Namesto proti znamenitostim mesta sem najprej zavila v nakupovalno središče ter pregledala trgovine. In ker sem na poti do nakupovalnega središča videla starejšo gospo, ki je nosila majico z napisom I am not a model, I just look like one ter se mi je zdela na moč imenitna, majico pa sem potem videla v eni od trgovin … Morala sem jo imeti. Sicer pa nisem zapravljala. Bravo zame.

Ker nisem utegnila zajtrkovati, sem se že zgodaj odpravila na kosilo ter presenečena ugotovila, da so cene na Ptuju bistveno nižje od ljubljanskih. Za pet evrov sem dobila juho, meso, krompir, solato in kokakolo. Potem sem bila nared … Sprehod ob reki. Zdaj vem, da se reka imenuje Drava. Včeraj, sramota, tega nisem vedela.

Vzpon na Ptujski grad, kjer sem nekaj časa počivala in brala knjigo. “Planinarjenje” je namreč naporno. Potem pa sem preprosto hodila po ulicah Ptuja, da bi videla čim več. Kar nekaj stvari pa sem zabeležila s pomočjo svojega dobrega prijatelja fotoaparata. Ko se je že bližala ura odhoda in sem se podala nazaj proti postaji, sem na eni izmed trgovin zagledala plakat, na katerem je nekdo podarjal objem. In od vsega, kar sem videla, mi bo verjetno prav ta plakat ostal najbolj v spominu. Kajti bil je tako običajen, vendar hkrati tako nenavaden. Kdo pa še podarja objeme?

Postaja je na Ptuju stara. Tako zelo stara, da bi lahko bila tudi iz časov Marije Terezije. Vendar velika tabla, ki stoji pred njo, obljublja, da bodo tudi Ptujčani dobili sodobno železniško postajo. Mislim, da si jo tako urejeno in lepo mesto tudi zasluži. Ko sem čakala na vlak, sem čvekala z gospodično iz Hongkonga. Čvek sva nadaljevali tudi na vlaku, pridružila pa se nama je gospa iz Amerike, ki je potovala po Evropi z dvema paroma iz Nove Zelandije. Čez čas sta tudi ta dva para prišla v našo kabino in delali smo načrt potovanja zanje. Teh pet upokojencev je namreč najelo avto in želijo videti čim več slovenskih znamenitosti. Z očetom na telefonu sem jim na zemljevid risala pot … Na Bled. Potem do Bohinja. Nazaj na Bled. Potem pa Jesenice, Kranjska gora, čez Vršič in po dolini Soče do Nove Gorice. Ko smo prišli v Ljubljano, sem jih še pospremila do hotela, da se ne bi izgubili. In lahko samo rečem … V Ljubljani je živo. V Ljubljani se res dogaja. Ampak žal bo kmalu vse to prekrila tema ob štirih popoldne in megla.

Kako zelo ne maram zime. Preden pa pride … Čez deset dni grem za tri dni v Munchen in na ogled bavarskih gradov. Če le ne bodo odpovedali izleta. Teden dni pozneje si bom ogledovala Plitvička jezera. In oktobra, komaj čakam, je pred mano tritedensko potepanje po Evropi. Ko bo zima enkrat res prišla, pa sem bom vrgla na kavč in sama, ali bolje skupaj z Alom Bundyjem, čakala pomlad. Mogoče pa me bo kdo prišel objet in ogret. Upanje umre zadnje.

Crocsi, junk food in veliko lepih spominov!

V nekaj stavkih bi potopis lahko bil videti takole. Praški tlakovci in dr. martinske nikakor ne gredo skupaj. Tudi od crocsov lahko dobiš žulje. Na vzhodu je vse še bolj po domače in na hojladri kot na jugu. Američani nočejo jesti nič drugega kot junk food. Žogca zmore deset dni hoditi od jutra do mraka in preživeti. Češka nima evra in to je dobro vedeti, preden v avtomate, ki hočejo »nekaj po imenu kč«, tlačiš evrske kovance. Ozračje se ne more tako močno segrevati, če je sredi poletja skoraj zima. Vzhodne prestolnice so prečudovite in vsekakor vredne ogleda. Kajpak ne bo šlo samo v nekaj stavkih …

Po deseturnem valjanju po vlaku sva se z ameriško sopotnico znašli v Pragi, kjer naju je čakalo prvo presenečenje. Nakup vozovnice za metro. Kakšne so to številke? In kaj je ta kč poleg številk? Aparat hoče krone? Mar Češka nima evra? Ajoj! Tekanje po postaji. Je ob tej pozni uri odprta še kakšna menjalnica? Ena je bila. In zanimivo, ima najboljši kurs v celi Pragi, če izvzamemo židovsko četrt. En dobronameren nasvet. Nikar ne menjajte denarja v središču Prage. Kurs je namreč tako lopovski, da na vsakih petdeset evrov izgubite najmanj deset evrov. Poudarek je na besedi najmanj. Po prihodu v hostel ob polnoči sva se takoj odpravili na sprehod po Pragi. Prvo, kar opaziš, so opozorila o novem zakonu, ki prepoveduje popivanje na javnem mestu. Še en zakon, ki se ga nihče ne drži. Na vsakem koraku, na vsaki klopci, so Angleži, Španci in drugi (predvsem pa so zastopani imenovani), ki vase alkohol zlivajo v litrih. Povsod mrgoli tudi Korejcev, Japoncev, Kitajcev, skratka Azijcev, ki kajpak ne pijejo, ampak pridno fotografirajo in snemajo.

Naslednje tri dni sva hodili, hodili in hodili ter po dolgem in počez obdelali Prago. Če napišem, da sva vsak dan prehodili dvajset kilometrov, sem bila mogoče celo skromna. Tretji dan so dopoldne moja stopala odpovedala. Dr. martinske, v katerih sem prehodila po Evrope, niso bile kos praškim tlakovcem in so morale v vrečo, kajti bolečina je bila prehuda. Ker nisem imela nobene volje skakati od trgovine do trgovine in iskati primerne superge, sem zgrabila prve crocse, ki sem jih videla. Četudi sem vedno bila nasprotnica crocsov. In četudi, verjeli ali ne, v Pragi stanejo še precej več kot v Ljubljani. Crocsi so takoj v Pragi dobili še dva okraska. In potem po dva v vsakem nadaljnjem mestu. Žal je eno mesto »padlo ven«, namreč Krakov. Kajti moja ameriška sopotnica je danes zjutraj imela let v New York in tega nikakor ni bilo pametno zamuditi. Pa kdaj drugič. Takole so bili crocsi videti ob nakupu in tako na poti domov.

V Pragi je padla odločitev, da je naslednji na vrsti Dunaj. Priznam, hotela sem v Bratislavo, kajti na Dunaju sem pred dvema letoma preživela deset dni in ga temu primerno povsem raziskala. Ker jaz Bratislavo lahko vidim kadarkoli, moja ameriška sopotnica pa Dunaja kajpak ne, sem se strinjala z Dunajem. Potovali sva ponoči. To je bila najbolj pestra noč potovanja. Pozno zvečer sva se pojavili na praški železniški postaji. Gospe, ki prodaja vozovnice, sva pod nos pomolili listek, na katerem je pisalo Praha – Wien, departure 22.06, arrival 06.05. Kajti vse sva natančno raziskali na internetu. Plačali sva vozovnici in na njiju je lepo pisalo Praha – Wien, kajpak brez datuma in ure odhoda, kajti vse vozovnice prodajajo na takšen način. Ko sva na tabli odhodov iskali najin vlak, ga nisva našli. Bil pa je vlak, ki je ob 22.06 šel iz Prage v Humanne. Nič, treba bo na informacije. Kjer nama je neka druga gospa potrdila, da je to ta vlak in še navrgla, da ob 06.05 prispe na Dunaj. To je torej to. Ko sva se veselo valjali po kabini, po pol ure vožnje vstopi sprevodnica, ki nama pove, da morava ven, kajti imava vozovnico za drugi razred, to pa je prvi. Mimogrede, kot da je to nepomemben podatek, nama še pove, da ta vlak ne gre na Dunaj, ampak v Humanne. In če želiva na Dunaj, morava ob 01.35 z vlaka in počakati na vlak, ki pride ob 03.30. Kajpak na neki postaji v nekem mestu, katerega nihče ne najde na zemljevidu. Po mojem vztrajanju, da je to nemogoče in da kakšen vagon gotovo gre na Dunaj, če so nama prodali vozovnici … Ne, ne in ne. V drugem razredu pa en cel kup kmetov, namenjenih v ta Humanne in kot najboljši znak, da vlak ne gre na Dunaj … Nikjer nobenega azijskega turista. Po kar nekaj prehojenih vagonih in nobenem človeku, ki bi razumel angleško, naletiva na enega prijaznega mulca, ki mi pove … Lady, this train is going to Humanne. Še nekaj vagonov in spalnik. Sprevodnik, ki zna angleško. Ta mi razloži, da ima vlak dva spalna vagona in eden gre na Dunaj. Zmagali sva! In dobili tretma, ki je vreden princesk. Čeprav nama ni bilo mar, čepeli bi tudi na hodniku, samo da prideva na Dunaj. Sicer sva to razkošje doplačali, ampak ta spalnik je bil pomanjšana različica razkošnega hotela.

Presenečena sem bila, da sta se me oba prijazna mladeniča iz dunajskega hostla spomnila izpred dveh let. In četudi ta hostel ni nič kaj posebnega, je prijaznost osebja razlog, da se vanj še kdaj vrnem. Kajti gotovo se bom na Dunaj še vrnila. Če bi se morala kdaj preseliti iz Ljubljane, bi za svoje bivališče izbrala prav Dunaj. In verjemite, videla sem večino evropskih prestolnic.

Potem je bila na vrsti Budimpešta. Ki sva se je obe malo bali. Ne samo zaradi orjaškega zemljevida, ki se je nahajal v knjigi o Budimpešti. Predvsem zaradi popolnega nerazumevanja jezika. V Pragi sem jaz razumela vse, prav tako na Dunaju, kjer sem odlično poznala tudi mesto, v Budimpešti pa … Raziskave, ki kažejo, da od vseh evropskih narodov, prav Madžari znajo najslabše angleško, resnično ne lažejo. In kot bi bila v Beogradu, nič ne dela, kot bi moralo. Tudi sicer me je Budimpešta precej spominjala na Beograd. Na postaji sva zamenjali denar, od neke Indijke dobili navodila, kam morava in potem … Avtomat za vozovnice ne sprejema bankovcev, samo kovance. Midve pa sva kajpak imeli bankovce.

Nič, greva na podzemno in če bo prišel inšpektor, se bova delali nori. Moja ameriška sopotnica je zagnala paniko, da naju bodo zaprli … Japajade, Evropa ni »demokratična Amerika«, kjer za vsako traparijo prespiš v zaporu. Greva! Vendar Budimpešta tudi ni kot druge evropske prestolnice, kjer je vse prepuščeno aparatom in naključnim obiskom inšpektorjev. Ob vstopu stoji toliko zaposlenih, ki preverjajo vozovnice, da je takšen podvig nemogoč. In je kajpak čudovit znak, da Madžari niso prav pošten narod. V vrsto. V dolgo vrsto, kjer se vozovnice prav po polžje prodajajo na roke. Trajalo je pol ure. Ena postaja z metrojem in potem ven na tramvaj. Še prej pa v McDonalds po hamburger, da dobiva kovance. Ampak hudir, na tej postaji pa prav noben avtomat za vozovnice ne dela. In spet vse znova. Naj povem, da nikjer v Budimpešti nisva naleteli na delujoč avtomat, pa čeprav stojijo na vseh postajah. Hostel v Budimpešti je bil daleč najlepši in družba je bila tam najboljša, spanja pa najmanj.

Ob osmih zjutraj sva začeli z ogledi in se do desetih zvečer nisva vrnili v hostel. Potem pa sem jaz tja do treh, štirih zjutraj kartala s štirimi francoskimi mladiči ali pa čvekala z avstralskimi Srbi. Četudi sva se na moč trudili, da bi videli vse, kar je mogoče videti, je vseeno zmanjkalo časa. In bom morala nazaj. Kajti zelo si želim videti še Muzej kipov in Hišo groze. Na poti domov sva se na hitro ustavili še v Zagrebu, da sem ji pokazala še glavno mesto naših južnih sosedov in potem v Ljubljani …

Ona je takoj tekla v McDonalds, jaz pa na dobri stari kebab. Verjemite, moja ameriška sopotnica v vsem tem času v Evropi ni poskusila prav nič, kar ni bilo ameriško. In verjemite, minilo bo kar nekaj let, preden jaz znova stopim v McDonalds, Burger King ali KFC. Na fotografijah si lahko pogledate, kaj sva jedli. Če je kdo uspel prešteti vse kalorije, mi jih lahko sporoči. Po prihodu domov so šli crocsi takoj v omaro, ven pa sem privlekla svoje sandalce in balerinke. Čeprav, roke na srce, bom nekaj dni raje čim več v copatih. Noge imam zatečene, kot bi bila v osmem mesecu, hkrati pa so še polne odrgnin in žuljev. Vendar je vredno, kajti jaz na takšnih počitnicah najbolj uživam. Ker toliko lepega vidim.

In še … Žogca ne bi bila Žogca … En mladi gospodič me je na Dunaju tako zelo spominjal na mojega lepega princa, da sem se sredi parka razjokala. Bil mu je podoben kot jajce jajcu. Ne po zunanjosti, ampak po vedenju. Pol ure je s svojo izvoljenko v parku poziral profesionalnih fotografom. Verjemite mi, na vseh poročnih fotografijah ima v roki mobilni telefon.

Tudi moj princ je govoril, da kani na najini poroki viseti na telefonu, kajti služba je menda najpomembnejša in vse drugo lahko počaka. Žal nikoli ne bom izvedela, ali je mislil resno. Skratka, oba sta bila strašno luštna. Vsekakor upam, da bo pravljica dunajskega para trajala dlje kot najina.

Sto fotografij s potovanja boste našli v mapah, ki imajo v naslovu kratico PDB.