Hipohondrija na pohodu!

Ste opazili, da je na pohodu hipohondrija? Ups, gripa. Priznam, tudi jaz sem ena izmed hipohonderjev, ki sumničavo gledajo ljudi okoli sebe. Ne, verjemite, da si ne želite v kakšni vrsti zakašljati ali kihniti vame. Ker domače informativne oddaje ne zadovoljujejo mojih hipohondrskih potreb, sem začela spremljati hrvaško in srbsko televizijo. Naši južni sosedje imajo namreč skoraj vsak dan kakšno omizje ali pogovorno oddajo o gripi. Ne morem reči, da smo v Sloveniji neobveščeni. Če nič drugega, obstaja spletna stran z naslovom Ustavimo gripo, kjer vsak lahko dobi potrebne podatke, pa vseeno … Meja s Hrvaško, Pahorjevi kameli, Humarjevo reševanje, tajkuni, stavke itn. V zadnjih treh Odmevih gripe niso omenili niti z eno samo besedo. Če jo kje omenijo, je govora o cepivu. O tistem istem cepivu, ki mu povsem očitno niti zdravniki ne zaupajo. Mene pa predvsem zanima naslednje …

Kje je tamiflu? Poleti ga niso delili samo tistim, ki so zboleli, ampak tudi vsem njihovim družinskim članom, mogoče pa tudi še kakšnemu sosedu. Če danes pokličeš v zdravstveni dom in poveš, da imaš gripo, ti najprej povedo, da k njim ne smeš hoditi, potem pa mogoče navržejo še kaj o tem, da moraš veliko piti in ne smeš hoditi ven. Ta slednja je res dobra, ko se kuham pri 40 C, je moja edina misel “ven”. Na Hrvaškem, če sodim po tem, kar vsak dan ponavljajo njihovi infektologi, vsak, ki zboli, dobi svojo škatlico tamifluja, ki naj bi ga začel jemati najkasneje 48 ur po tem, ko se pokažejo prvi simptomi nove gripe. Med zravnike so namreč doslej razdelili 100.000 škatlic zdravila. Kje je moj tamiflu? Zakaj bodo Hrvati dobili zdravilo, ki blaži simptome gripe, jaz pa samo nasvet, naj čim več pijem? Srbi, ki imajo menda med 20.000 in 30.000 bolnih, seveda nimajo zdravila, oni imajo samo izredne razmere. Kako značilno zanje. Čeprav, roko na srce, v srbskih lekarnah za denar dobiš vse, vedno je bilo tako in vedno bo.

Ne razumite me napak. Ne mislim, da bom zaradi te nove gripe umrla, daleč od tega, vem pa, da bo zadeva gotovo precej mučna, če jo bom dobila. In če je lahko z zdravilom manj mučna, zakaj tega zdravila ne morem dobiti, če sem ga pripravljena plačati? Za cepivo pa hvala, ampak ne, hvala. Vem, koliko zdravnikov na ljubljanski urgenci se je cepilo in ta podatek mi povsem zadošča pri odločitvi, da se ne bom cepila.

Kaj naj obkrožim, ZA ali PROTI?

Ker ima dan samo 24 ur, jaz pa moram spati, delati, skrbeti za osebno higieno, pospravljati, hoditi po trgovinah, komu pomagati, se učiti astrologijo, urejati blog in še cel kup stvari bi lahko naštela, mi zmanjka časa, da bi spremljala, kaj natančno se dogaja s Piranskim zalivom. Zgolj po naključju sem slišala, da se je zgodil podpis sporazuma v Stockholmu in da nas skoraj gotovo čaka referendum. Niti sanja se mi ne, kaj naj obkrožim, ZA ali PROTI, zato … Če me prepričate, ste dobili moj glas.

Tudi v škodo svojih lastnih otrok?!?

Ko je gospa Saša, katere priimka ne znam napisati, če prej ne preverim sosledja črk, trpela, ko je o zunajzakonskih dejavnostih njenega moža govorila vsa Slovenija, se mi je smilila, četudi se nikoli nisem strinjala z ” resnicami”, ki jih je vsiljevala Slovencem in Slovenkam. Ne samo, da se mi je smilila, branila sem jo in napadala tiste, ki so se ji posmehovali in ji privoščili nesrečo. Naivno, zdaj to vem, sem mislila, da jo bo v trpljenju minila militantnost in želja po škodovanju drugim ljudem. Napaka. Gospa Saša, ki po vasi ne lovi samo petih otrok, ampak tudi moža, ima očitno še vedno dovolj časa, da rešuje slovenski narod pred “neprimernimi elementi”. Kajpak ob vsaki priložnosti poudari, da nima nič proti istousmerjenim, ne, čisto nič, samo nobenih pravic po njenem ne bi smeli imeti. Jutri imajo ona in njeni somišljeniki v Ljubljani shod.

Sprašujem se, koliko Slovencev, ki bodo jutri prišli pred Prešernov spomenik, bo pravzaprav protestiralo proti svojim lastnim otrokom? Gospa Saša jih ima pet in s tem precej veliko možnost, da bo vsaj en istospolno usmerjen. Za vsako rit raste šiba, pravijo!

Izgovor, da te kap!

Se kdaj vprašate, ali se gospoda, ki se tako ali drugače “prikoriti” norčuje iz nas? Če se, potem ste danes dobili odgovor. Da, pa še kako. Ko sem se ob sedmih zvečer slučajno sprehodila mimo televizorja, sem slišala poslanca Branka Mariniča v kamero govoriti, da prihaja s podeželja in zato ni vedel prav nič o tem, da je stroške, ki jih narediš s svojim bivanjem v bloku, potrebno plačati. Gospod poslanec, ki soodloča o usodi vseh nas, brez sramu na televiziji govori, da ne ve stvari, ki prav gotovo niso neznanka nobenemu prvošolčku. Skratka, gospod soodloča o proračunu, pokojninski reformi, rešuje gospodarsko krizo, ne ve pa nič o tem, da za porabljeno elektriko, plin, vodo, ogrevanje in podobno pridejo položnice, ki jih je treba tudi plačati. On jih ni plačeval, in to cela tri leta, menda jih ni nikoli videl in nikoli ni odprl poštnega nabiralnika ali kakor se je sam izrazil, nikoli v poštni nabiralnik ni vstopil. Oglejte si prispevek tega sprenevedanja.

Gospod poslanec je, kakor sem pozneje prebrala na spletu, zdaj stanovanje odpovedal. Verjetno misli, da je s tem cela reč rešena, ker gotovo še nikoli v življenju ni slišal za to, da upravnik bloka in drugi neplačane zneske tako ali drugače od tebe iztirjajo. Mogoče si bo izmisli nov izgovor, da nas bo kap.

Slovenija, dežela avtomobilov?

Sinoči sem na portalu RTV SLO naletela na članek z naslovom Slovenija, dežela avtomobilov? in ga z zanimanjem prebrala. V Sloveniji je bilo leta 2008 registriranih 1.308.963 motornih vozil, od tega 1.045.183 osebnih. Leta 1990 je to število znašalo manj kot 600.000, precej pod milijonom pa je bilo še leta 2002. Skratka, utopili se bomo v pločevini. Sploh mi v Ljubljani, kajti najbolj obremenjena cesta v Sloveniji še vedno ostaja ljubljanska obvoznica. Če zanemarimo posledice, ki jih gneče pustijo na naših živcih in se posvetimo posledicam, ki jih utrpi naše okolje … Ne mi, država se bo ukvarjala s tem. Kajpak, način, na katerega bo okolje reševala, je seveda novi davek. Vsaj jaz menim, da dodatna dva centa davka, ki bosta “obešena” na ceno litra bencina, ne bosta ustavila nikogar. Pač, lahko bomo plačali pravice do emisij toplogrednih plinov, prometa pa na ta način ne bomo zmanjšali.

Kaj mislite, koliko bi moral stati liter bencina, da bi se v Sloveniji, deželi avtomobilov, ljudje nehali tako množično voziti v svojih avtomobilih in bi začeli uporabljati javni potniški promet?

Na ulico!?!

Zadnje dni sem počela nekaj, česar že zelo dolgo nisem, gledala sem obe dnevno-informativno oddaji, ob sedmih 24 ur na POP TV-ju, potem pa ob desetih še Odmeve na naši nacionalni televiziji. Pač, bila sem pri očetu in on ničesar ne zamudi. Niti radijskih poročil ne, ampak zame bi bilo to že krepko preveč. Kot gotovo veste, je večina oddaj posvečena dogajanju v Muri in Gorenju. In iz mnogih prispevkov je razvidno, da so delavci razočarani nad celotno slovensko populacijo, še posebej to velja za Murovce, ki ne gre solidarnostno na ulice in se bori za njihove pravice. Moj oče je ob enem od takšnih prispevkov v televizijski zaslon zavpil: ” Nihče izmed vas ni vreden, da se … (Raje ne bom napisala.) Solidarnost vas zanima zgolj in izključno tedaj, ko naj bi se reševala vaša glava. Ko so uničevali Metalno, Iskro, Tobačno, Litostroj, Hidromontažo itn., ste bili tiho, ker ste imeli službe in vam za nikogar drugega ni bilo mar.” Najprej sem ga zabodeno gledala in si mislila, kako je lahko tako brezčuten, potem pa sem začela razmišljati in ugotovila, da ima povsem prav. V zadnjih dvajsetih letih so tako ali drugače uničili veliko podjetij, ampak nisem slišala, da bi Murovci padali skupaj, ko je malo morje ljudi iz, na primer, Iskre, ostalo brez službe. Ne razumite me napak, smilijo se mi ljudje, ki so do sedaj delali za denar, ki bi mu bolj kot plača lahko rekli žepnina, zdaj pa niti tega ne bodo več imeli, ampak niso prvi in žal tudi zadnji ne. Zakaj pričakujejo, da bo narod zaradi njih šel na ulico? Oja, gotovo smo skupaj najmočnejši, ampak kaj, ko večino ta skupaj zanima samo takrat, ko gre zanje?

Dve mamici, dva očka, po novem tudi pri nas?

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve bo danes predstavilo predlog Družinskega zakonika, piše na spletni strani RTV SLO. Minister Aleš Zalar je že izdal, da homoseksualcem omogoča posvojitve otrok in povedal, da pričakuje srdite ideološke in čustvene razprave. Seveda je imel prav, tovrstne razprave so se na spletu že začele. Štela ravno nisem, ampak rekla bi, da je enako število podpornikov kot nasprotnikov. Sama predlog podpiram, vendar se strinjam z gospo, ki je v zgornji povezavi napisala naslednje: “Težava ne bo pri otrocih in njihovih vrstnikih, težava bo pri nekaterih starših.”

Ritolizništvo, ki bi lahko bilo kolonoskopija!

Da naša zunanja politika temelji na ritolizništvu, je tako in tako jasno vsakomur, ki vsaj kdaj ob sedmih ali desetih zvečer prižge televizor. Ampak to, kar sem prebrala zdaj, je pa krepko preseglo vrtenje okoli analnih odprtih tujih političnih veljakov. Ne, to je že prava pravcata kolonoskopija. “Slovenija odločitve o sprejemu terorističnih osumljencev iz ameriškega zapora Guantanamo na Kubi, ki se ga je predsednik ZDA Barack Obama odločil zapreti, še ni sprejela, a to možnost preučuje?!?”

Naši politiki vsi po vrsti pozdravljajo zaprtje Guantanama. Lepo od njih. Kajpak nikomur ni mar za te njihove pozdrave. Žal so šli nekateri dlje od pozdravov. Vzemimo za primer izjavo Iva Vajgla iz stranke Zares. Po njegovih besedah je prav, da tudi Evropa prevzame del odgovornosti, da se konča blamaža in poniževanje ljudi, ki jim ni mogoče dokazati zločina. Vajgl misli, da ne bi bilo nič narobe, če bi pri tem sodelovala tudi Slovenija. Kaj imamo mi opraviti s tem? Se temu gospodu in drugim navdušencem nad kolonoskopijo zdi vredno zaradi enega hvala enega od podsekretarjev na enem od ameriških ministerstev slovenske državljane izpostavljati morebitni teroristični nevarnosti? Kajpak bodo muslimanski skrajneži navdušeni nad nami, da bomo pripravljeni v svojih zaporih gostiti njihove ljudi.

Roko na srce, izjave, ki jih dajejo, so tako zelo nejasne oziroma so si v popolnem nasprotju, da mi z vso svojo pametjo ni bilo dano razumeti, koga naj bi pravzaprav uvažali. Eni omenjajo zapornike, drugi nekdanje zapornike, tretji spet govorijo o zapornikih, ki jim krivde ni bilo mogoče dokazati. Mar ne veste, koga boste uvažali ali se samo sprenevedate? Če gre za zapornike … Pred nekaj dnevi sem na televiziji poslušala jok in stok o tem, da so naši zapori tako polni, da je stanje nevzdržno, da naši, torej neuvoženi, zaporniki spijo na tleh. In mi jih moramo še uvažati? Če gre za nekdanje zapornike … Nekdanji zapornik je svoboden človek. Nekdanji zapornik je nečesa kriv, v tem primeru terorizma. Zakaj natančno jih mi potrebujemo na svojih ulicah? Če Amerika misli, da se ne smejo vrniti domov, naj jih naseli pri sebi. Tam na Bushevem koncu države je prostora več kot dovolj. Zaporniki, ki jim niso mogli dokazati krivde … To potem sploh niso bili zaporniki, ampak priporniki. Z nedopustno dolgim priporom. Ki bi jim Amerika morala izplačati tako visoke odškodnine, da bi si lahko kupovali graščine na Beverly Hillsu. Proti slednjim, torej nedolžnim, nimam nič in zaradi mene tudi lahko pridejo v Slovenijo, ampak zakaj bi oni to hoteli?

Odkar pomnim, naša mala Slovenija skaklja okoli ta velikih in jih prosi, ali jim lahko pomaga. In potem nam s televizijskim zaslonov sporočijo, ponavadi je to naredil Dimitrij Rupel, da nas je ta in ta pohvalil. Pejte se srat, ampak res. Če bi tako zelo radi komu pomagali, vam prav rada sestavim spisek vaših državljanov, ki potrebujejo pomoč. Vem, vi bi raje spisek tistih, ki bi bili primerni za pošiljanje v Afganistan. Kako ne razumem, da moramo pomagati Ameriki, kajne?

Politiki, te občutljive in nežne duše!

Objavo bi lahko začela z nekaj sočnimi na račun politikov, vendar sem se vseeno odločila za nekoliko drugačen začetek. Politiki. Človek bi pričakoval, da se tisti, ki se ukvarjajo s politiko, zavedajo, da čisto vsak Božji dan več tisoč ljudi zanje uporablja ne preveč laskava imena. Enako bi človek pričakoval, da so tega navajeni in niso več tako občutljivi. Napaka, so. Hrvaška premierka Jadranka Kosor bi se bila morala zavedati, da jo več sto tisoč Hrvatov in še kakšen Slovenec zmerja s tatico, kurbo, lažnivko. Seveda ji rekdo kdo to pove v obraz, eni si ne upajo, drugi pa preprosto ne dobijo priložnosti. In vseeno, ena majica jo je vrgla iz tira.

Tako zelo je njo, občutljivo in nežno dušo, prizadela majica s fotografije, da je snemalec televizijske ekipe RTL zaradi nje dobil odpoved. Napis na majici je na seji vlade prvi opazil minister za zdravstvo Darko Milinović, ki je vladnega fotografa prosil, naj majico dokumentira. Na dogodek se je potem odzvala Jadranka Kosor, ki je vse novinarje opozorila, da vlada ne bo blagohotna do podobnih izpadov, saj ministri niso ljudje z ulice, ampak jih je na to mesto postavilo ljudstvo. Kaj naj še napišem? Pomembno je, da se gospa premierka v času, ko je njena država dobesedno pred bankrotom, ukvarja s pomembnimi stvarmi.

Kaj človeška življenja, pomemben je denar!

Mislite, da ste zato, ker se v avtu ne pogovarjate z mobilnikom v roki, ampak uporabljate komplet za prostoročno telefoniranje, na cesti kaj bolj varni, hkrati pa poskrbite tudi za varnost soudeležencev v prometu? Če tako mislite, se motite. Motite pa se tudi, če mislite, da vam bo to kdo povedal. Ameriško ministrstvo za promet svojim državljanom ni. Več sto strani dolgo raziskavo, narejeno leta 2002, ki bi ljudi verjetno odvrnila od telefoniranja, tudi prostoročnega, med vožnjo in s tem verjetno rešila veliko življenj, so raje zamolčali. Če bi se začelo množično oglaševanje tega, da je telefoniranje med vožnjo smrtno nevarno, kot je nevarna vožnja v vinjenjem stanju, bi to seveda krepko zmanjšalo zaslužke ponudnikov mobilne telefonije, ki, povsem očitno, izjemno uspešno lobirajo v vrhovih ameriške politike. Imate v avtu komplet za prostoročno telefoniranje in mislite, da se tako povsem varno pogovarjate med vožnjo? Enega takšnega lepotca poznam tudi sama. Jup, princ. Raziskava je očitno in nedvoumno pokazala, da ni telefon v roki tisto, kar povzroča prometne nesreče, ampak sam pogovor, ki pozornost voznika odvrača od dogajanja na cesti.

Zakaj sem spisala to jaro kačo? Ker nikjer v naših medijih nisem zasledila niti ene same besede o tej raziskavi, ki je sedem let pozneje in po izgubljeni tožbi države končno prišla v javnost. Čeprav je v Ameriki nekaj dni bila najbolj udarna novica, niti ene same besede. Skratka, spisala sem jo iz dveh razlogov. Ker vam želim sporočiti, da je tudi prostoročno telefoniranje v avtu nevarno. In ker želim začeti debato o tem, da nam država prikrije marsikaj, kar bi morali vedeti, to pa naredi zato, ker je denar povsem očitno pomembnejši od človeških življenje. Bogsigavedi, kaj vse nam še prikrivajo.

Ulala, kakšna rita!

Ne morem, da ne bi. Fotografijo sem videla na Ireninem blogu in ni se mi smiselno, da bi jo na blog dajala tudi sama, ampak se preprosto ne morem upreti. Zadeva je preveč ljubka, tako luštno smešno in hkrati tudi malo žgečkljiva. Ne toliko zaradi same rite, čeprav se moški verjetno ne bodo strinjali z menoj, veliko bolj zaradi Obaminega pogleda in Sarkozyjevega nasmeška.

Moja Hyacinth Bucket (pazite, da ne boste izgovorili baket, ker prav je seveda buke) bi rekla, da so nedvomno krivi kontinentalni vplivi, od katerih so francoski kajpak najhujši. Kaj mislite, je bil Barack doma kregan?

Volitve v Evropski parlament!

Objava, ki jo berete, je bila napisana že včeraj, vendar je zaradi volilnega molka nisem dala na splet, dokler se niso zaprla volišča. To želim posebej poudariti, da ne boste zmotno mislili, da je pred vami moje mnenje o izidu volitev. Ko sem pisala ta zapis, izidov nisem poznala. Seveda pa vas vljudno vabim, da jih, ko bodo objavljeni, skupaj predebatiramo.

Kajpak danes volitev nismo imeli samo mi, potekali so v večini držav članic; Avstrija, Belgija, Bolgarija, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Nemčija, Poljska, Portugalska, Romunija, Španija in Švedska. Ciprčani, Latvijci, Maltežani in Slovaki so na volišča odšli v soboto, na Irskem so bile volitve v petek, prvi pa so lahko volili Britanci in Nizozemci, že v četrtek. V nekaterih državah so volitve potekale dva dni, na Češkem v petek in soboto, v Italiji pa v soboto in nedeljo.

Kaj so počeli v drugih državah članicah, priznam, ne vem, ker resnično nisem spremljala. V resnici tudi pri nas nisem spremljala, kaj so se šli, a po tistem, kar sem mimogrede ujela, bi rekla, da so kampanjo zaznamovali trapasti slogani političnih strank, skoraj komično prevažanje nekaterih kandidatov od vasi do vas in trkanje na vrata nič hudega slutečim ljudem, ter seveda na samem koncu škandal zaradi laganja predsednika stranke Zares Gregorja Golobiča, ki je potem, ko so ga razkrili, na televizijskih zaslonih zganjal patetiko brez primere.

Kaj so nam obljubljali, pravzaprav ne vem. In hudo dvomim, da je prav veliko ljudi svoj glas oddalo v skladu s temi obljubami. Mislim, kdo pa še verjame politikom? Predvidevam, da so se glasovi delili na naslednji način … Levičarji smo dali glasove levo, desničarji desno, tisti neopredeljeni pa so se odločili glede na svoj trenutni pogled na položaj v državi. Če bi morala karkoli napovedovati, bi zdaj, 36 ur pred zaprtjem volišč, napovedala, da se bo volilno telo oziroma neopredeljeni obrnilo malo v desno. Če zaradi ničesar drugega zato, ker desnica precej uspešno vlado obtožuje za vse tisto, kar je šlo zaradi recesije in slabega poslovanja v zadnjih letih rakom žvižgat. Seveda je pričakovana tudi zelo nizka volilna udeležba, kar vedno koristi desnici in nikoli levici. Sicer pa, če sodim po komentarjih, ki so jih ljudje pisali na spletom, Slovencem bolj kot ne “dol visi” za ta volitve, a vendar sem prepričana, da bodo izidi volitev zanimali vse in bodo jutri v službah prva tema pogovorov.

Najbolj trapast slogan je …

Evropske volitve me bolj kot ne dolgočasijo in najverjetneje se jih sploh ne bom udeležila, mi je pa danes padel v oči članek na portalu naše nacionalne televizije, v katerem so našteti volilni slogani strank, ki upajo, da bodo s z našo pomočje dobile evroposlance.

SD: Ljudje smo prvi
SDS: Slovenija zmore več
Zares: Vzemimo Evropo zares
DeSUS: Za socialno Evropo, za vse generacije
SNS: Slovenija pred Evropo
SLS: Evropa se začne v Sloveniji
LDS: Z EU bomo ravnali v rokavicah, odločno, po pravilih
NSi: Blizu ljudem
SMS: Stop izkoriščanju ljudi in narave

Sprašujem vas, kateri slogan se vam od zgoraj naštetih zdi najbolj trapast.

Janez Janša, cirkusant ali revolucionar?

Medtem ko je Maribor osvajal naslov nogometnega prvaka Slovenije, je ena druščina v Ljubljani pripravljala strategijo za osvajanje Slovenije, ki pa ne bo, kot do sedaj, nosila naziva Rupublika Slovenija, ampak bo postala “druga republika”. Opravičujem se, ker ne vem, ali naj to novo tvorbo pišem z veliko ali malo začetnico, ker niti ne vem, kaj ta tvorba je. Predvidevam, da Slovenija vseeno ostane. Janševi privrženci so kajpak navdušeni in prepričani, da se vsem drugim tresejo hlače, jaz pa ne vidim nobenega razloga, da bi se komerkoli moralo karkoli tresti. Kolikor je meni znano, je ustavo še vedno mogoče spreminjati samo z dvotretjinsko večino, vse tisto, kar je Janez Janša povedal v svojem sinočnjem govoru, pa zahteva spremembo ustave. Zelo me zanima, na kakšen način kani Janez Janša spreminjati ustavo. Če po ustavni poti, potem ve, kot ve tudi ljudstvo, da za takšen podvig nima niti teoretičnih možnosti in je to nič drugega kot en velik cirkus. Če gre za drugačno pot, potem pa cela reč postane veliko bolj resna in je beseda cirkus nikakor ne more opisati. Se nam obeta revolucija, državni prevrat? Seveda je tudi iz tega mogoče zbijati šale in prav to si je privoščil bloger Renton.

Če preberete Janšev govor, kaj hitro ugotovite, da se tega, o čemer pišem, zaveda tudi sam. “Možnosti za tako temeljite ustavne spremembe, ki simbolično pomenijo prehod v drugo republiko, se bodo marsikomu danes zdele nerealne. Dejal bo, da za spremembo ustave potrebujemo 60 glasov v parlamentu, imamo pa jih največ dobro polovico. Vse to drži, vendar ni pomembno.” Kako ni pomembno? Pomembno je, da o tem govorite, gospod Janez, ni pa pomembno, da tega ne morete izpeljati na ustaven način? “Pri danes potrebnih ustavnih spremembah gre za podoben položaj. Svetovna finančna in gospodarska kriza bosta prinesla institucionalne spremembe globalnih razsežnosti. Številne države, zveze in mednarodne organizacije bodo dograjevale in reformirale svoje temelje. V Sloveniji bodo politične posledice gospodarske in socialne krize zaradi nesposobnosti vladne koalicije večje in globlje, kot v nekaterih primerljivih državah. Na voljo bosta verjetno samo dve poti. Ena demokratična, institucionalna, ki bo preko ustavnih sprememb in potrebnih reform vodila k odpravi družbenega in gospodarskega zastoja. In druga, skrajno populistična, razdiralna, lahko bi rekli nacionalsocialitična, ki bo vodila v kaos, izolacijo in tragično ponavljanje preteklosti.” Katero torej kanite izbrati vi, gospod Janez? V govoru sicer piše, da ni nobenega dvoma, katero, pa vseeno … Realno to ni in je povsem nepomembno, ali bodo volitve naslednje leto ali šele čez tri leta. Kot je tudi nepomembno, kako močno nas bo recesija treščila po glavi. Prepričana sem namreč, da nikoli dve tretjini Slovencev rešitve zase ne bo iskalo v Janezu Janši. Mogoče je na mestu tudi naslednje vprašanje … Če so volitve tako zelo pomembne in bi jih po malo več kot pol leta po mnenju nekaterih morali imeti znova, zakaj se SDS takrat, jo je še bila na oblasti, ni lotila reforme sodstva, zaščite referendumske volje ljustva, povečevanja učinkovitost oblikovanja in delovanja izvršilne oblasti, pridobivanja enostavnejših možnosti razpisovanja predčasnih volitev itn.? Ker se je zavedala, da za tovrstne podvige nima dovolj glasov? Ali pa so vse te težave nastale v zadnjih pol leta, prej pa sploh niso obstajale?

“Najprej bo predlagano omalovaževano, potem bo prešlo v nasprotovanje, ko pa bo čez nekaj let uresničeno, bodo vsi trdili, da so bili zraven”, je včeraj izjavil Janez Janša. Cirkusant ali revolucionar?

Moj najljubši praznik!

Stabilni, evropski in kmalu lačni?

Ob šestih zvečer sem se vrgla na kavč, prižgala televizor ter se spomnila, da se ravno ob tej uri na Kanalu A začne oddaja Svet. In kaj slišim? Evropi smo morali obljubiti, da bomo za 10 odstotkov znižali boleznine, za enak odstotek bomo nižje tudi porodniške, ukinili bomo brezplačen vrtec in otroški dodatek za zadnja dva razreda, brezplačna dijaška prehrana bo odslej samo za socialno ogrožene itn. Vse to pa naj bi pisalo v sprva javnem dokumentu, ki je pozneje dobil oznako tajnosti. Pa saj, res nima smisla, da bi državljani vedeli, kaj se jim pripravlja in kaj smo morali obljubiti Bruslju. Nenehno poslušamo o osamosvojitvenih zaslugah tega in onega, o zaslugah, ki smo jih davkoplačevalci drago plačali, najlepši primer takšnega zaslužnika je Igor Bavčar, medtem ko o samostojnosti ni nikjer ne duha ne sluha. Četudi se z nekaterimi od zgornjih ukrepov strinjam, je vse to “tu mač”. Stabilni, evropski in kmalu lačni?

Bo Ljubljana spet dobila Titovo cesto?

Na aprilski seji mestnega sveta Mestne občine Ljubljana bodo mestni svetniki med drugim obravnavali predlog, da Ljubljana spet dobi Titovo cesto. Ta bi potekala od krožišča pri Plečnikovih Žalah severno in severovzhodno po trasi na novo načrtovane severne vpadnice proti tomačevskemu krožišču vse do križišča z Zasavsko in Dunajsko cesto, piše Dnevnik. Med 65 odstotki Ljubljančanov, ki po anketah sodeč hočejo imeti Titovo cesto, je kar 71 odstotkov takšnih, ki bi radi, da se Slovenska in Dunajska cesta preimenujeta nazaj v Titovo, je podatek, ki sem ga zasledila v Dnevnikovem članku. In vi, si želite nazaj Tita?

Vinjete so bile politično darilo prejšnje vlade!

Ko so lani poleti uvedli vinjete, sem preklinjala kot kočijaž in govorila, da gre za politično darilo, namenjeno predvsem tistim zunaj večjih mest, ki praviloma raje volijo desno opcijo in so z vinjetami kajpak veliko prihranili. Ko sem sinoči brskala po spletu, sem naletela na članek z naslovom Vinjete so bile politično darilo prejšnje vlade. Aha, to je izjava sedanjega prometnega ministra. Gospod Vlačič se očitno strinja z menoj. Kot se verjetno zdaj z menoj strinjajo tudi tisti, ki so me lani napadali, ko sem pisala, da je cena nerealna in da bodo vinjete v roku enega leta gotovo podražili za sto odstotkov. Kot vidite, jih bodo. In tudi prejšnja vlada bi jih, če ne bi izgubila volitev. Skratka, od nečesa, kar je bila predvolilna lizika, smo prišli do tega, da bomo imeli najdražje vinjete v vsej Evropi. Ups, napaka, Madžarske so še dražje. Kakorkoli že, jaz še vedno vztrajam pri tem, da je sistem vinjet zelo nepravičen in zato, iz principa, na mojem avtu vinjete ni in je tudi ne bo.

Inficirana Žogca tega še ni prežvečila!

Pred nekaj dnevi sem napisala objavo z naslovom Kot bi Slovenci začeli to prekleto vojno!?!, v kateri sem negodovala nad tem, da naši politiki govorijo, da smo Slovenci genociden narod in zločinci. In šment, tovrstna priznanja niso prišla samo do tistih volivcev, katerim so bila namenjena, ampak tudi do Avstrijcev, ki so napovedali, da bodo zahtevali odškodnine. Očitno menijo, da se v jami nahajajo njihovi. Če sem razumela pisanje na hrvaškem portalu, so Hrvatje prepričani, da so v jami njihovi. Mogoče bodo tudi oni zahtevali odškodnine. Kot sem negodovala nad tem, da se skuša ustvariti vtis, da so bili sodelavci okupatorja “veliko bolj fejst” od tistih, ki so osvobajali našo okupirano domovino. Po tej objavi sem si ogledala oddajo Polemika, v kateri je gostoval tudi domobranec. Ne spomnim se njegovega imena, mislim, da je Justin Stanovnik, zato pa se zelo dobro spomnim, da je to, da je bil domobranec, povedal popolnoma brez sramu. Ne morem si predstavljati, da bi britanska ali francoska nacionalna televizija v udarnem terminu gostili nekoga, ki bi sodeloval z okupatorjem. Še več, ta gospod si je upal izustiti, da smo mi, ki smo na strani partizanstva, inficiran blok, materialističen in brez vrednot, medtem ko je ta njihov blok … O tem delu nisem prepričana, ampak mislim, da je rekel veren in moralen. Ko sem slišala, da me domobranec označuje za inficirano, me je skoraj vrglo s kavča.

Neinficirana stran nam je hitela razlagati, da česa takšnega ni videla še nikoli, da tega ni niti v Ruandi. Če sem povsem iskrena, ne vem, kaj je v Ruandi, vem pa, kaj je samo nekaj sto kilometrov južneje. Jasenovac. Kot sem napisala že v prejšnji objavi, zločinov v Hudi jami ne odobravam in jih nikoli ne bom, vendar razumem, zakaj so se zgodili.

Oglejte si dokumentarni film z naslovom “Krv i pepeo Jasenovca“, avtorja Lordana Zafranovića, po narodnosti Hrvata, ki so ga zaradi protiustaštva in antifašizma v devetdesetih letih na Hrvaškem pod Tuđmanovo oblastjo preganjali, da je bil na koncu prisiljen emigrirati v tujino! Zdaj živi in ustvarja na Češkem in se na Hrvaško ne namerava več vrniti. Po ogledu boste mogoče tudi vi razumeli, kakšen motiv je vodil zmagovalce, da so izvajali tako okrutna maščevanja nad vojnimi ujetniki.

Taborišče Jasenovac je bilo ustanovljeno avgusta leta 1941, ko so vanj pripeljali prve ujetnike iz Sarajeva in razpuščeno aprila leta 1945. Za razliko od ostalih taborišč je bilo to taborišče namenjeno predvsem uničevanju Srbov, ki jih je Ante Pavelić imel za državnega sovražnika številka ena v NDH, čeprav je tu umrlo tudi večje število Hrvatov, Romov, Judov in Slovencev.

Število žrtev ni bilo nikoli natančno določeno. Taboriščni arhiv je bil uničen dvakrat (v začetku 1943 in aprila leta 1945). Državna komisija Hrvaške je na sojenju na Mednarodnem vojnem sodišču v Nürnbergu pričala, da se število žrtev giblje med 500.000 in 600.000. O tem, da jim teh ljudi niti danes ni žal, najlepše priča priljubljenost te naravnost odvratne (če poslušate besedilo) pesmi.

Po rezultatih dosedanjih raziskav je v NDH od leta 1941 do 1945 življenje izgubilo 74.762 otrok, od česar jih je bilo 60.234 ubitih, 14.528 pa se jih šteje kot žrtve vojne. V procesu »očiščevanja Hrvaške nacije« so bili srbski otroci prvi, ki se jih je pobilo, pogosto so bili to še dojenčki.

Dne 9. oktobra leta 1942 je Vjekoslav Luburić, imenovan tudi Maks, na svečanosti v Jasenovcu, ki jo je priredil kot proslavo prve obletnice svoje krvave vladavine, v govoru izjavil: “In tako smo v enem letu tukaj v Jasenovcu poklali več ljudi kakor Osmansko cesarstvo v vsem obdobju turške prisotnosti v Evropi …”

Peti del dokumentarnega filma je tako ekspliciten, da ga YouTube ne pokaže brez registracije in potrditve polnoletnosti.

Ko se morija enkrat začne, jo je težko ustaviti. Tega bi se bili morali zavedati tisti, ki so morijo začeli, in sicer, da nekega dne lahko tudi sami postanejo žrtve. Na koncu so, kot zdaj vemo, res postali. In ko je zgoraj že bilo govora o inficiranosti … Teh več kot pol milijona ljudi je v smrt poslala menda neinficirana stran, tista verna in z moralnimi vrednotami. Pri ustaških grozodejstvih je namreč neposredno sodelovala hrvaška katoliška cerkev z nadškofom Stepincem na čelu. Stepinac je podpiral ustaško državo, ki je bila marionetna država nacistične Nemčije, in je blagoslovil njenega poveljnika Anteja Pavelića. Ampak to Vatikana ni niti malo motilo in Janez Pavel II. ga je v romarskem središču v Mariji Bistrici blizu Zagreba pred stotisočglavo množico beatificiral, četudi Stepinac po občečloveških merilih ni bil nikakršen svetnik.

Kdor ne razume, noče razumeti.

Kot bi Slovenci začeli to prekleto vojno!?!

Objavo sem hotela začeti s citati, vendar ne morem, kajti lastnik bloga, na katerem so se pojavljali komentarji, ki sem jih hotela citirati, je nebuloze o dobrih okupatorjih, ki so med vojno hranili slovenski narod, otrokom pa celo delili sladkarije, izbrisal. Verjeli ali ne, to hrano, ki so si jo Italijani in Nemci odtrgali od ust, da bi jo dali lačnemu slovenskemu narodu, so potem pokradli zlobni partizani. V bistvu so, če sodim po pisanju nekaterih, partizani pravzaprav ovirali humanitarno dejavnost, ki jo je okupator izvajal na naših prostorih. Tovrstno pisanje, ki je ponavadi “na tapeti” pred volitvami, je kajpak posledica odkritja novih žrtev povojnih pobojev. Prosim, ne razumite me napak, tovrstnih dejanj ne odobravam in jih nikoli nisem. Mi pa dvignejo pokrov tisti, ki tako radi s prstom kažejo na povojno dogajanje, dogodke med vojno pa kar pozabijo. Ali pa jih, kot v izbrisanih komentarjih, opisujejo kot humanitarno dejavnost. Zločin je zločin, naj se je zgodil med vojno ali po vojni. Nič manj zavržno ni civiliste pobijati med vojno kot po vojni. Kot je zavržno trditi, da so se eni zločini zgodili, drugi pa ne. Zgodili so se namreč oboji. Ampak ne, govora je samo o množičnem pobijanju, ki so ga zagrešili partizani. Domobranci so počeli povsem iste stvari, pobijali so civilno prebivalstvo in to še med umikom iz Slovenije, ko je Nemčija kapitulirala in so si skupaj z nemškimi enotami utirali pot čez osvobojeno slovensko ozemlje, tudi po truplih civilnega prebivalstva.

Kakšna hrana, kakšne sladkarije, kakšna humanitarna dejavnost?!? Ljubljana, moja Ljubljana, je bila celih 1171 dni obdana z bodečo žico in spremenjena v koncentracijsko taborišče. O tem, kaj se je dogajalo v mojem mestu, ko je bilo okupirano, meni ne bodo pravili ne politiki ne tridesetletniki, kajti poslušala sem zgodbe babic, svoje babice in babic svojih sošolk. Seveda te srhljive zgodbe ne opravičujejo povojnih pobojev, kajti nič jih ne opravičuje, jih pa postavljajo v povsem drugačno luč. In ko na televiziji slišim ali na spletu preberem, da smo Slovenci narod zločincev ali pa genociden narod, mi … Kako si drznejo / drznete? In to zaradi nabiranja cenenih političnih glasov!

To, kar se je s sodelavci okupatorja zgodilo v Sloveniji, se je dogajalo po vsej Evropi. Vendar nikjer v Evropi, z izjemo Slovenije in Hrvaške, ni dovoljeno veličati okupatorja in njegovih pomočnikov. Ne morem si predstavljati, da bi katerakoli britanska televizija, še najmanj pa nacionalna, Antonu Drobniču in njemu podobnim dovolila takšne izpade, kakršnim smo bili premnogokrat priča. Veličanje okupatorja in blatenje lastnega naroda, tega v Veliki Britaniji ne dovolijo. Tudi v Franciji ne. Pa vedo, vsi vedo, da je bilo maščevanje hudo, hudo in kruto. In četudi so tovrstna maščevanja grozljiva, se dogajajo skozi vso človeško zgodovino in so paradoksalno logičen zaključen morij.

“Z Nemčijo moramo obračunati zelo trdo in pri tem mislim na vse Nemce, ne zgolj na naciste. Treba jih bo bodisi kastrirati ali pa jih zgrabiti tako, da ne bodo nikoli več rojevali otrok, ki bi še kdaj počeli to, kar so v preteklosti počeli njihovi očetje”, je izjavil Roosevelt. Se Američani zato hvalijo s tem, da so genociden narod? Eisenhower, vrhovni poveljnik zavezniških sil, naj bi jih skušal sistematično izstradati. V “taboriščih počasne smrti” niti šotorov ni bilo, kaj šele sanitarij in dezinfekcijskih sredstev. V nekaterih taboriščih je bila gneča tolikšna, da ujetniki niso mogli niti ležati. Spali so v jamah, ki so jih izgrebli z rokami, jedli travo, pili pa urin, če so imeli sploh kaj urinirati. Bolezni in infekcije so cvetele kot gobe po dežju – griža, tifus, tuberkuloza, garje, diareja, tetanus, sepsa, gangrena, pljučnica, dehidracija. Tiste, ki so skušali zbežati, so polovili ali pa postrelili. Nekateri so umrli v človeških iztrebkih. Se Američani zato hvalijo s tem, da so genociden narod? Zakaj, za božjo voljo, se moramo mi hvaliti, da smo najhujši?

O tem, da so se tudi pri nas dogajali poboji, ni nobenega dvoma in mislim, da ga ni junaka, ki bi jih zanikal. Čez slovensko ozemlje so se v tistem  času valile kolone ustašev, četnikov in njim podobnih, ki so slutili, da je zanje vse izgubljeno ter so pospešeno bežali proti Avstriji in naprej v Nemčijo. Kakor vemo, so jih zavezniki vračali nazaj. In mi smo jih, kot kaže, pobili. Kot smo se, kot kaže, pobijali tudi med seboj oziroma smo pobijali domobrance. Ker po koncu vojne nismo hoteli nove vojne, tokrat državljanske. In seveda tudi iz čistega maščevanja. Kajpak bi bilo iluzorno in hudo naivno trditi, da kdo koga ni počil tudi zaradi zemlje, hiše ali česa podobnega. Brezvladje in vojna na žalost v nekaterih ljudeh zbudita tisto najslabše in temu se nikoli in nikjer ni mogoče izogniti. Naj zdaj te ljudi spodobno pokopljejo, kajti vsi umrli si zaslužijo grob. In naj, če jih najdejo, pred sodišče postavijo tiste, ki so te zločine zagrešili. Predvsem pa naj se nehajo “hvaliti” s tem, da smo Slovenci narod zločincev!!!

Izbris ni bil naključen, država je ravnala sistematično!

V politične debate se že dolgo ne spuščam več. Sploh ne reagiram nanje. Včasih samo zato, da vem, da nisem pozabila pisati tudi politično, napišem, da mi gre hudo na živce dejstvo, da (do pred kratkim politični mrlič) se Marjan Podobnik, ki so mu tam v Srbiji še kokoši pocrkale, predstavlja za rešitelja slovenskega naroda. Kakšen igralec! Celo pisanje o Janezu Janši me ne gane. Še več, ko sem pred desetimi dnevi poslušala, kar je govoril v oddaji Trenja, sem mu lahko samo pritrjevala, kajti “problematiko Hrvaške” je obravnaval modro in je ni izkoriščal za pridobivanje cenenih volilnih glasov. Zato pa še vedno reagiram na “problematiko izbrisanih”. Ko zasledim, da so izbrisani “beden folk”, ki ga je treba “čim prej sterati na jug”. Ko preberem, da “je treba nagnati vse čefurje”. Ko vidim, da veliko ljudi piše, da so državljani Slovenije, ki niso slovenske narodnosti, krivi za vse slabo, kar se dogaja v naši državi. Ko trdijo, da so ljudje, ki se pišejo na ić, priviligirani državljani, za katere država naredi vse, medtem ko za državljane slovenske narodnosti ne naredi nič. Na bruhanje mi gre, dobesedno mi gre na bruhanje zaradi sovraštva in omejenosti. Seveda, Mercatorjevi trgovki Francki Novak je za slabo plačo kriva Mercatorjeva trgovka Safeta Muhimirović. In Murini delavki Lojzki Hočevar je za nevzdržen socialni položaj kriva Murina delavka Svetlana Milinović. Imena so seveda izmišljena. Ni pa žal izmišljeno to, da se v času, ko se širi gospodarska kriza, širi tudi nestrpnost. In da je v takšnih časih na pohodu iskanje krivcev. Vedno je najlaže, da je za vse kriva skupina ljudi, ki nam v nečem ni podobna. Kot vedno prikladno pozabimo, da je ta skupina ljudi v “istem zosu”. Mogoče Safeta Muhimirović hodi na Karibe, medtem kot Francka Novak ne more priti niti do Portoroža? Mogoče Svetlana Milinovič vozi mercedesa, medtem ko Lojzki Hočevar njen punto razpada pod ritjo? Na vse to so zdaj prišli še izbrisani, ki jih nekateri izkoriščajo za populizem najbolj cenene in pritlehne vrste. Izbrisani so po novem ljudje, ki bodo na račun revnih Slovencev postali veliki bogataši. Ne, niso. Ti ljudje, ki tudi, če se jim ne bi zgodil izbris, nikoli ne bi prilezli višje od srednjega sloja, večina pa bi ostala v nižjem, so bili zaradi krivice, ki jim jo je naredila država, pahnjeni na samo dno družbe, ostali so namreč brez pravice do zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja, socialnih pravic, brez možnosti izobraževanja otrok. In ti ljudje si zdaj ne zaslužijo, da bi jim bile krivice popravljene brez tega, da bi jih zasovražila velika večina državljanov? Menda ne. Zakaj ne? Ker se izbrisani uporabljajo kot sredstvo za obrat volilnega telesa nazaj v desno. Človek si res težko zatisne ušesa pred vsakim tuljenjem o tem, da so si izbrisani za izbris krivi sami. In seveda je bolj preprosto prisluhniti Grimsu in Turku kot pravnim strokovnjakom. Kot je preprosto besedičenje takšnih ljudi vzeti za edino resnico, veliko bolj preprosto kot prebrati odločbo ustavnega sodišča ali se kakorkoli drugače pozanimati, za kaj sploh gre.

Izbrisani niso za izbris krivi sami, kajti niso se izbrisali sami, izbrisala jih je država in to je naredila nezakonito. Država teh ljudi ni obvestila, da bodo v primeru, če državljanstva ne pridobijo, izgubili pravico do stalnega prebivališča. Veliko si jih je državljanstvo vseeno hotelo urediti, ampak so bili zavrnjeni zaradi nepopolnih vlog. Kot verjetno veste, vam nihče ne sme zavrniti vloge samo zato, ker je nepopolna. Tisti pa, ki si državljanstva sploh niso hoteli urediti … Zakaj bi si ga morali? Koliko ljudi, tudi Slovencev, živi v državah, katerih državljani niso, pa jim zato nihče ne jemlje stalnega prebivališča? Še več. Ne samo, da jih država ni obvestila o tem, kaj se jim bo zgodilo, tudi o tem, kaj se jim je zgodilo, jih ni obvestila. Ti ljudje niso dobili odločb o izbrisu, odločb, ki bi jim omogočile, da se pritožijo. To, da so izbrisani, so izvedeli ob prvem naslednjem obisku kakšnega izmed državnih ali občinskih uradov, kjer so jim uničili dokumente. Sledila je kalvarija, ki si je nekdo, ki je ni doživel, ne more niti predstavljati. To kalvarijo pa je povzročila država. In to zdaj ni vredno nič? V državi, kjer v vsakem brezplačniku najdete vsaj tri oglase, ki vas pozivajo, da jih pokličete in si priskrbite odškodnino za to in ono? Ste padli v trgovini in si zvili gleženj? Tožite za odškodnino. Se je nekdo zaletel v vas in vas je teden dni bolel vrat? Tožite za odškodnino. Desetletje izbrisanega življenja pa si ne zasluži odškodnine? Ne razumite me napak, tudi jaz nisem navdušena nad tem, da bi iz davkoplačevalskega denarja, ki je tudi moj, odhajale velike vsote denarja. Daleč od tega. Ampak za to niso krivi izbrisani, kriva je država. Ali če hočete, krivi so tisti, ki so v državi vodili politiko brisanja ljudi.

Naslov objave ni zrasel na mojem zelniku. In ni, kot tudi izbris ne, naključen. Pravzaprav je to naslov intervjuja, ki ga je za Dnevnik dala moja nekdanja profesorica, nekdanja predsednica ustavnega sodišča dr. Dragica Wedam Lukić. Če imate čas in če vas problematika izbrisanih zanima, ga toplo priporočam.

Slovenskega naroda sin oziroma hči?!?

Bo pomenil drugačno Ameriko, drugačen svet?

Dajmo naši, fuj vaši!

Bi, ne bi, bi, ne bi, bi, ne bi … Pa bom. Ne zgodi se vsak dan, da na svojem blogu objavim “umovanja” simpatizerjev Janševe stranke, ampak “statut akademije Dajmo naši, fuj vaši”, ki sem ga našla med komentarji na Dnevnikovi spletni strani, je preprosto dober in hudo resničen. Tako se glasi … 1. Če naši lažejo, govorijo resnico. 2. Če nekdo, ki ni naš, govori resnico, je to laž. 3. Vsi naši so dobri, pametni, pošteni, sposobni … 4. Vsi njihovi so zlobni, neumni, nepošteni, nesposobni … 5. Kdor ni z nami, je proti nam in je sovražnik. 6. Resnica je tisto, kar veliki brat reče, da je resnica. 7. Veliki brat ima vedno prav. 8. Če veliki brat nima prav, velja prejšnje pravilo. 9. Zmerjanje, klevetanje, hujskanje itd. so najvišja oblika morale. 10. Drugače misleče je treba kaznovati in jih preganjati z vsemi sredstvi. 11. Miselni delikt, predhodnica verbalnega, je najhuši od vseh deliktov. 12. Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo in delajo enako kot delamo in mislimo mi. 13. Misliti drugače je nemoralna zloraba svobode. 14. Kdor misli drugače kot mi, očitno ne zna pravilno misliti. 15. Kdor misli drugače kot naši, je poosebljenje zla ali v najboljšem primeru duševni bolnik. 16. Če naši kradejo, je to pošteno prislužen denar. 17. Če njihovi pošteno služijo denar, kradejo našim. 18. Če so na oblasti njihovi, je to nepojmljiv zločin zoper ljudstvo. 19. Če naši zlorabijo oblast, je to malverzacija v korist ljudstva. 20. Če naši žalijo, je to vzgoja v duhu pravih vrednot.

V slogu dajmo naši, fuj vaši bom napisala še nekaj stavkov … Nekdanji (hvalabogu) predsednik vlade Janez Janša očitno ne namerava prenehati s svojimi prizadevanji za to, da naša sodišča ne bodo propadla. Meni namreč, da tožbe predstavljajo edini način, da zaščiti dediščino uspešne vlade, ki ji je predsedoval. No, mogoče pa vsaj Vlada Miheljaka ne bo tožil, kajti opravičil se mu je na skrajno ljubek način. Tako se glasi začetek opravičila: “Opravičujem se, iskreno, osramočeno, da je Janez Janša s svojim avtoritarnim, predmodernim in preddemokratičnim načinom vodenja pripeljal državo v skrajno neprijeten položaj. Tako se opravičujem in obžalujem, da je na tajnem sestanku 12. avgusta 2005 organiziral trgovsko-politično borzo in Laškemu omogočil nakup državnih delnic Mercatorja, v zameno so predstavniki Laškega izstopili iz nadzornega sveta Dela, te pa so nadomestili “Janševi fantje”, ki so urno spremenili uredniško ekipo in uredniško politiko Dela ter vpeljali popoln politični nadzor nad medijem, šikaniranje novinarjev in norčevanje iz bralcev. Opravičujem se, ker je Janševa koalicija spremenila Zakon o medijih in Zakon o RTV z bistvenim povečanjem vpliva in možnostjo pritiska politike na medije, kar je znižalo že dosežene standarde medijske svobode in avtonomije, sramotilo Slovenijo v mednarodnih strokovnih združenjih ter poželo izjemno količino negativne publicitete po Evropi …”

Vse najboljše, Slovenija!

Danes svoj osemnajsti rojstni dan praznuje vaša in moja domovina. Osemnajsti?!? Kako so leta hitro minila. In kako je zdaj vse drugače. Na cestah so lepši avtomobili. Na vsakem koraku so trgovine in trgovinski centri. Pogovarjamo se prek mobilnikov in računalnikov. Da, vse je drugače.

Spominjam se tiste zime. Če sem iskrena, se takrat nisem kaj prida ukvarjala s politiko. V resnici sem komajda vedela, kaj se dogaja. Štirinajstletnica. Fantje so bili pomembnejši od vsega. Če dobro pomislim, ni res, da je vse drugače. Še vedno se ukvarjam s fanti, še vedno se ukvarjam s štirinajstletniki. Sicer imajo tu in tam kakšen siv las ali pa jih sploh nimajo, tudi trebuščki se jim že delajo, ampak tam, kjer šteje, v glavi, so pa še vedno mladi. Pravijo, da Američani niso nikoli pozabili, kje so bili in kaj so delali, ko so izvedeli, da je umrl predsednik Kennedy. Tudi vi niste pozabili, kje ste bili in kaj ste delali, ko so uradno razglasili, da je Slovenija postala država?

Tebi, moja domovina, pa želim vse najboljše z naslednjo pesmijo. Že res, da “kurcam” vse tvoje politike. Že res, da “me hoče pobrati” vsako leto, ko vidim znesek v rubriki akontacija dohodnine. In da, že res, da včasih tudi nisem ponosna nate. Vendar sem te, moja domovina, vedno imela rada.

Slovensko-hrvaška vojna na spletu!

Ko je slovenski premier Borut Pahor sporočil, da bo Slovenija dala veto na hrvaška pristopna pogajanja, se je na spletu vnela prava vojna med “nami” in “njimi”. Odprtih je več bojišč. Komentarji pod novicami na spletnih portalih informativnega značaja. Komentarji na spletnih straneh časopisov. Forumi. Blogi. In nenazadnje virtualna različica življenja, Facebook. Aktivno sodelujete v teh bitkah ali ste mogoče opazovalec in jih berete? Menite, da ti spletni bojevniki lahko karkoli dosežejo ali pa gre samo za praznjenje in izražanje jeze nad drugo stranjo? Kaj mislite, kako se bo končal slovensko-hrvaški spor? Tisti pravi, ne spletni.

Buško bi bil skoraj dobil buško!

Džamija, DA ali NE?

Džamija bo, poti nazaj ni, pravi župan Zoran Janković. Referendum o džamiji bo, pravi mestni svetnik Mihael Jarc. Zanima me vaše mnenje. Džamija, DA ali NE? Referendum, DA ali NE? Je džamija ustavna pravica slovenskih državljanov muslimanske veroizpovedi? Je prav, da o tej pravici odločamo ljudje na referendumu? In kateri ljudje, samo Ljubljančani ali cela Slovenija? Je v ozadju sporov o džamiji strah pred islamom? Gre za nabiranje političnih točk? Ali samo za željo po ohranitvi slovenske krščanske dediščine? Sinoči so se v oddaji Trenja hudo sprli. Upam, da se mi ne bomo.

Naši Bosanci proti njihovim Bosancem!

Kajpak objava sumljivemu naslovu navkljub ni nacionalistična. Jaz namreč, saj to veste, nisem nacionalistka. Rada imam vse dobre ljudi in mi je prav vseeno, od kod prihajajo, katere barve so in v kaj verujejo. Od malih nog so me učili, da so povsod dobri ljudje. Kot so povsod slabi ljudje. Za takšen naslov sem se odločila, ker se mi je zdel preprosto ljubek. Ker velikokrat slišim, da so v naši reprezentanci tako ali tako sami Bosanci. In zakaj potem ne bi nocoj naši Bosanci igrali proti njihovim? Četudi so naši Bosanci v resnici Slovenci. Mladeniči, ki so se rodili v Sloveniji, hodili v slovenske šole in danes nosijo slovenske drese. Četudi v resnici nocoj naša, torej slovenska, reprezentanca igra z bosansko.

Včasih je pri nas veljalo, da je nogomet igra za Bosance. Četudi to ni ravno res, kajti igra ga vsa Evropa, kaj Evropa, ves svet. Mi smo raje smučali. Potem pa je po dolgem nizu sprejemljivih porazov, ki smo jih pač opravičevali s tem, da nogomet ni za nas, prišel Srečko Katanec in ustvaril slovensko nogometno pravljico. Kar naenkrat je smučanje postalo dolgočasno. Nekoč je v neki kolumni pisalo, da smo Slovenci postali nogometna nacija z največjim številom nogometnih konvertitov na svetu.

Kakorkoli že, Ćiro Blažević je za Dnevnik izjavil, da so polovica slovenske reprezentance Bosanci. Ne razumem, kaj je hotel s tem povedati. Ali bolje, s kakšnim namenom je to povedal. Seveda je bilo komentarjev veliko.  Vsekakor je bil najbolj posrečen naslednji: “In kaj potem? Pomembno je, da bomo navijali za ta prave Bosance.”

Komur je resnično mar za uspeh slovenske reprezentance, želi, da v njej igrajo najboljši. Vse drugo je politika, mar ne? Kajti žogi je prav malo mar, ali ti je ime Janez, Ante, Siniša ali Ermin. Če znaš z njo, bo šla v gol. Če ne znaš, pač ne bo. In bistvo nogometa je, da žoga konča v golu.

Recept za pravljico! aka Yes, we can!

Mislite, da jutranjih rezultatov z ameriških volišč ni mogoče povezati z bolj ali manj srečnimi oziroma nesrečnimi ljubeznimi? Če res tako mislite, se krepko motite. Meni je uspelo zmešati jabolka in hruške. Preberite in se strinjajte. Ali pa se ne strinjajte. Kot je danes zjutraj rekel Barack Obama … Poslušala vas bom. Še posebej vas bom poslušala, ko se ne bomo strinjali.

Noč je bila dolga in zanimiva. CNN, kavč, koka kola, šov, imenovan ameriške volitve … Zaspala sem ob sedmih. Ko me je ob enih zbudilo zvonjenje telefona, kajpak nisem vedela, kako mi je ime. Ne ravno topla prha in zelo vroč kapučino sta pomagala. Ko sem si skuhala že drugi kapučino, pokadila (vam) neznano število cigaret in prebrala vse zanimivosti, povezane z volitvami, sem naletela na še en recept za pravljico … “Žlico sreče, toplo posteljo, nekaj kock gmotne varnosti, ščepec udobja in krhelj svobode, liter zaupanja, zrno romantike in kvas ljubezni zmešamo v gosto in obstojno zmes, ki bo vzhajala in rasla ter nas odvračala od želja, ki nam jih naš moški ne more uresničiti.” Kaj manjka? Manjka prav volilni slogan Baracka Obame, in sicer Yes, we can. Manjka vera v to, da nam bo uspelo. Če nam drugi govorijo, da nam ne bo uspelo, če sami sebi kot matro ponavljamo No, you can’t, potem nam seveda ne bo uspelo. Ker se ne bomo potrudili.

Obamomanija je zajela svet. Barack Obama je danes zjutraj zmagal. Z ameriškimi glasovi. Če bi ameriškega predsednika izbiral ves svet, bi zmagal še veliko bolj prepričljivo. V Sloveniji, na primer, bi menda dobil 85 odstotkov glasov. Nekdo je danes na forumu zapisal, da ni težko zmagati, če imaš toliko denarja. Tako je, Barack Obama je za volilno kampanjo zapravil astronomski znesek. Vendar tega denarja ni imel, zbral ga je. Na spletu. Ni se obrnil na bogate ljudi in bogata podjetja, ampak na povsem običajne Američane. Ki so mu nakazovali po deset, dvajset, trideset dolarjev. Z njihovo pomočjo je zmagal. In vsi ti ljudje, ki so s svojimi bolj ali manj skromimi denarnimi prispevki ali pa s pomočjo kampanji prispevali k zmagi, vsi ti ljudje so v urah po razglasitvi rezultatov dobili sms ali e-mail, v katerem se jim je Barack Obama zahvalil za pomoč in jih prosil, naj mu pomagajo tudi v prihodnje, kajti samo skupaj jim bo uspelo. In če se od Baracka Obame znova vrnem k ljubezni in besedam zakonske svetovalke … “V odnosih, ki se končajo nesrečno, je narobe prav to, da ni več obojestranskega prizadevanja truditi se za odnos tudi takrat, ko ni vse več tako vznemirljivo, ko nas postane strah odnosa ali samega sebe. Do tega prebujenega strahu in drugih težkih občutij slejkoprej pride v prav vsakem odnosu. To je naravno in govori o tem, da se odnos razvija, saj počasi zmoremo iti tudi v globine, kjer so skrite najtežje stvari. In če zmoremo to zdržati in vztrajati ob partnerju tudi takrat, lahko odkrijemo novo in globljo vznemirljivost, varnost, ljubljenost, pripadnost.” Seveda pa je veliko laže preprosto oditi.

Tako. Jabolka in hruške sem zmešala. Tudi nasmejela sem se, do solz. Dodala bom še banano, pomarančo in mogoče tudi kivi. Ter si ob tretjem kapučino privoščila tudi naraven sok. Nocoj pa grem brez dvoma v posteljo bolj zgodaj. Žal sama.

Nočni užitki!

Ko ura ob delovnikih odbije polnoč, je lahko na televiziji karkoli, vendar bom jaz dala na štirico. CNN. Kajti na programu The Situation Room. Še sama ne vem, zakaj, ampak odkar pomnim, izjemno uživam v vsem, kar je povezano z ameriškimi volitvami. Ki se me v principu prav nič ne tičejo. Ampak šov, ki ga Američani naredijo iz volitev … Ne gledam slovenskih zabavnih oddaj, zame so ameriške oddaje o volitvah zabavne oddaje. Vsi ti analitiki, strokovnjaki, poznavalci. Kajpak vsi po vrsti dovolj pristanski, da je cela reč začinjena. Potem pa John King s svojimi “čudežnimi” volilnimi zemljevidi. Trenutno sicer pogrešani Jeff Cafferty s svojimi več kot zajedljivimi opazkami. En tak fajn žmohten šmorn … Kajpak je vse skupaj še bolj luštno, ko vodi “tvoj” kandidat in je skoraj nemogoče, da ne bi zmagal. Barack Obama, seveda. Johna McCaina lahko zdaj reši le še čudež, saj si je njegov temnopolti protikandidat nabral že tako rekoč neulovljivo prednost. Če bi tukaj šlo za našo politiko, bi napisala roman o tem, zakaj je nekdo v redu in drugi niso. Vendar ne gre za našo politiko. In se me v bistvu sploh ne tiče, kdo bo zmagal. Gledam res zaradi šova. In v slogu šova bom tudi zapisala … Barack Obama mi je všeč, ker nima tistega “mi Američani smo nad vsemi in vsem”. Njegov podpredsedniški kandidat Joe Biden mi je precej dolgočasen, kajti govori do nezavesti. Zanimiv je samo takrat, ko pove kaj takšnega, s čimer dejansko pomaga protikandidatoma. John McCain se mi je v mladosti zdel božansko lep, še zdaj se mi zdi božansko lepa njegova žena, žal pa ne prebavljam najbolje republikanskih floskul. In potem je tukaj še njegova podpredsedniška kandidatka Sarah Palin. Navdušenka nad orožjem, ki z Aljaske vidi Rusijo in ima zaradi tega menda veliko mednarodnih izkušenj, za povrh pa hodi v neke skrajno nenavadne cerkve z nekimi skrajno nenavadnimi prepričanji … Osebno ji ne bi prepustila vodenja krajevne skupnosti, kaj šele države. Ker pa je John McCain vse prej kot mlad, za seboj pa ima tudi dva boja z rakom, ni izključeno, da njegovega mandata ne bi končala ona.

Ko bo prišel tisti četrti november, dan volitev, se bom zvečer vrgla na kavč in če ne bo res nujno, da grem lulat, se ne bom premaknila od televizorja. Noben film, res prav noben, ni tako zanimiv, kot ko na CNN-u začnejo “skakati” zemljevidi z volilnimi rezultati. Škoda, da ne maram kokic. Bo pa zato kokakola.