Čakam te!

ČAKAM TE

Čakam te, prisluškujem miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.

Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,
v menjavah senc pod večer …
O, leta dolgo te iščem.

Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt, zdaj življenje …
Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

Ivan Minatti

Ljubi moj!

NEKJE

Imela sem samo eno željo,
da bi imela tvojo ljubezen,
da bi zrla
v zasanjano nebo
tvoje duše,
v tvoje oddaljene oči.
Kako mehke so bile moje sanje
in to je bilo moje življenje,
tvoje ime
in tvoj obraz
v mojih mislih.
Iščem zvezdo,
za katero sem hodila,
nikjer več je ni.
Pozabil si mi povedati,
da te ne smem čakati,
a jaz sem te čakala
in zdaj sem utrujena
in vsak dan se čudim …
Ljubi moj,
še živim.

Anka But

Milijoni solz so te klicali …

SPOMIN NA KONEC

Kako sva mogla
enostavno zapustiti Naju?
Takrat sem tresla se
v grozi nerazumljenega,
gledala v svetišče Boga
in ga samo eno prosila,
rotila v iztisnjenih krikih –
naj pomaga mi ven iz mene,
stran od tebe k tebi.
In milijoni solz so te klicali,
čeprav nikoli nisi slišal
bolečih krikov,
ki sva jih ustvarila skupaj
in so potem ostali meni.
Nihče – tudi midva ne –
ni hotel gledati
črepinj temnih oblakov.
Želim verjeti,
da prinašajo srečo.
V sanjah se vračaš k meni –
noči so, ko zbudim se v solzah.
Takrat si lažem resnico,
da je tako pač prav,
saj nisem mogla vzdržati
tvojih radosti izginjanja
in so večeri zdaj samo moji.
Pa čeprav te čakam –
a zdaj na drugačen način.

Alenika Žnidaršič

V pričakovanja trepetu!

MOJA DUŠA

Moja duša je cvet razkošen
v samoti rastoč,
od tihih bolesti
vsak list je orošen,
to zvezde vedo,
luna in noč.

Moja duša je kelih razpet,
v pričakovanja trepetu,
mimo gre naglo mladosti polet,
samotno,
tegobno je cvetu.

Dora Gruden

Zajtrk žalost, večerja bolest!

PESEM OSAMLJENIH

Vse dni smo ujeti v težka molčanja.
Ne slišimo dragih več ust šepetanja.
O, mrtvi čas!
In naš obraz
medleči plamenček je sveče,
jokaje se v sebi taleče.

In bijemo z boljo se grenkih spoznanj,
mrak je krog nas, mi se pogrezamo vanj.
A nismo slabiči!
Premraženi ptiči smo,
ptiči nasilno pregnani iz gnezd.
Naš zajtrk je žalost, večerja bolest.

Ne slišimo več dragih ust šepetanja
in naš obraz
medleči plamenček je sveče,
jokaje se v sebi taleče.

Vse dni smo ujeti v težka molčanja.
O, mrtvi čas!

Ada Škerl

Srce je zvrhano sreče!

NORO SRCE

Želim si dneva.
Ko ga sonce prinese na plečih,
si želim njegovega trajanja.
Ko raste,
si želim, da ne bi minil.

Potem je en sam žareč dan,
kot hlebec presnega kruha v peči.
Moje oči so slepe od svetlobe,
koža zgubana od vročine.
Srce je zvrhano sreče.

To noro srce.

Neža Maurer

A če me ljubiš …

KOT KAMEN

Vse, skoraj vse mi lahko rečeš …
Besede gredo preko mene
kot voda čez kamen.
Vse, skoraj vse si lahko misliš o meni.
Misli pridejo in minejo,
kot veter, ki oplazi kamnito čer.

A če me ljubiš,
joj, če me ljubiš …
Še kamen se v toplem soncu
ogreje …

Neža Maurer

Bi se nikoli ne naučila ljubiti!

ČE BI VEDELA

Če bi vedela,
da ne bom pozabila,
bi jutru ne dovolila vstati,
bi snegu ne pustila kopneti,
ne soncu ne luni sijati.

Če bi vedela,
da ne bom pozabila,
bi te pustila nepoljubljenega oditi,
bi med sebe in tebe ocean nalila,
bi se nikoli ne naučila ljubiti.

Marija Mencinger

Čista slast!

SLAST

Kar je, kar traja, v trajanju mineva.
Zbledi sij jutra, dan preide v noč,
hlastavi ogenj v srcu izgoreva,
volja kopni, gre iz telesa moč,

a na ostanke dni prijazno leže
novo doživljanje stvari sveta,
ki zdi se, rešeno poprejšnje teže,
kot zadnji nezaslužen dar neba.

In ko z rokami segam po tem daru,
ko po telesu kroži čista slast,
življenju udinjam se kakor vladarju,

ki mu edinemu priznam oblast
in mislim, da nikoli ne potrka
na moja vrata zadnja gostja mrka.

Tone Pavček

 

V iluzijo sanj!

ŽAMETNA TIŠINA

Somrak prekril je mili sij svetlobe,
ki jo izgubil je pobegli dan.
Šepeče žametna tišina sobe
in v vazi cvet je božajoča dlan.

Umiril se je veter med drevesi,
utrujen od nesmiselnih iskanj,
zaspala noč na beli je zavesi,
a človek skril se v iluzijo sanj.

Ada Škerl

Počasi je odšlo!

VESELJE

Kot veter,
kot sapa je prišlo.

Ni se se utopilo,
ni se zganilo.

Počasi, počasi,
popolnoma počasi je odšlo.

Damir Šambarek Kuković

Nikjer ni drobne kaplje!

KAPLJA

Po šipi drobne kaplje
rišejo si pot.
Drsijo po strmini,
hitijo vstran od tod.

Padli dve sta kaplji.
To sem jaz in to si ti.
Moja drobna kaplja
do tvoje pridrsi.

Ledeni piš je pihnil,
zalil je šipo vso.
Nikjer ni drobne kaplje
in sledi za njo.

Francka Gorjup

Park molči!

PO DEŽJU V PARKU

Prazne, zapuščene so poti.
Sivi in nejasni so dreves obrisi.
Sivo vse. Vse skrito je v megli.
Tudi breza je podobna sivi lisi.

Pozaspale so v sivini trave, hoje
in kostanji in klopi.
Aha, lepo nocoj bilo bi nama v dvoje …
Mir. Tišina. Park molči.

Ada Škerl

Vse slej ko prej zbledi!

ZGODI SE

Zgodi se nekaj veličastnega,
lepega,
ker pa je srce zakrknjeno,
ni radosti.
Bijemo muke, da se Bog usmili.
Ne daj, da bi odprli vrata
in vdihnili svežino.
Čas pa beži
in vse, kar se blešči,
slej ko prej zbledi.

Ko po razglabljanju ugotovimo,
da je vse nesmisel,
otresemo prah in srce se odtaja.
Vse vojne so pozabljene.
Odidemo na rožni vrt.
Žal pa gorečnost rož po dehtenju
prekmalu mine,
ostajajo le brezbarvne gmote.

Naš razum pa ne dojame,
da od njega ni odvisno,
ali smo srečni ali nesrečni.

Slavica Štirn

Brez slehrnih želja!

IN ZDAJ

In zdaj, ko dneva luč je ugasnila
in vem, da te ne bo,
zdaj bom odšla.
Čez ulice samotno
bom zavila na breg,
ki se nad cesto lesketa.

In bom hodila bosa skozi travo
poganjajočo, rosno od dežja.
Z vej drobcen dež
mi bo rosil na glavo,
z lic mi izpiral
bo sledi solza.

In pod nogami živo bom čutila
dobrotno prst,
prst mojih mladih dni.
Njo, ki sem zdavnaj jo zapustila,
prosila bom, naj vse mi odpusti.

Ne zataji me,
kot zatajili so me,
ki so zvabili me od nje.
In dobra zemlja morda se usmili
in brez očitanj k sebi me prižme.

V njej,
kakor dete v prvih dneh življenja
zaspala bom brez slehernih želja.
Nič radosti,
nič muk,
nič hrepenenja.
Le mir neskončen.
Zopet bom doma.

Vida Brest

Zakaj si ti odšel?

ZAKAJ

Zakaj si ti odšel, zakaj?
Ostala sem v samoti sama.
Med nama zdaj slovesa jama zija
in stoče v njej črnina,
iz nje krohoče se praznina,
kot nenasiten črni zmaj.

In vem, da ne bo te več nazaj.
Za tabo pota so zarasla.
V goščavah bom spomine pasla,
bolesti trnje in bodičje
razorje bledo mi obličje,
dokler ne bo vseh potov kraj.

Milka Hartman

Z ljubeznijo ni nič več!

ZVESTI DOLGČAS

Z ljubeznijo ni nič več:
če je bila – je minila;
če je gorela – je ugasnila;
če je sanjala – se je zbudila
in videla, da je cesta blatna,
da je nebo megleno,
da je soba vlažna,
da je gospodar pijan.
Tako je ljubezen sezula bele čevlje,
snela venec z glave,
obrnila narobe rožnati plašč -
na drugi strani je siv -
in se odpravila s svojim gospodarjem
v bližnjo gostilno
kot zvesti dolgčas.

Neža Maurer

Za nemimi usti!

SFINGA

Zalučal si kamen
ženski
v čelo.

In ženska ne kriči.
Ne želi.
Z otrplimi očmi
strmi vate.

Zakaj si ne obriše krvi,
si praviš.
Ne veš,
kaj se skriva za tistim
razbitim čelom,
za nemimi usti.

Marija Gorše

Nisi bila kruh za lakoto srca!

SREČI

Nisi bila kruh za lakoto srca,
saj po tebi je vse dneve gladovalo,
ogenj ne, ki v mraku lepše plapola,
ne ljubezni moje radostno nihalo.

Ti, v življenju mojem najbritkejša laž,
več ne muči me po tebi hrepenenje,
mrtva vem, ko mir odvzameš, nič ne daš,
le z bolestjo prepletenih ur trpljenje.

Vendar prosim te,
vsaj drobno, lažno sanjo,
da si drugim dobra, vrzi mi lobanjo.

Ada Škerl

Čakam čas …

IZMIŠLJAM SI TVOJO LJUBEZEN

Izmišljam si naslove, imena, objeme,
izmišljam poti, kjer sva se srečala,
kjer sva šla narazen.

Danes je takšen čas,
da ni časa
ne za srečanje ne za slovese.

Zato si izmišljam tvoj obraz,
roke, polt in pege na nosu

in čakam čas,

da me poiščeš
in potem tako sladko
spet izgubiš.

Vinko Möderndorfer

Iz srca dajati!

VENOMER

Iskati venomer,
tavati in iskati,
tiho od kraja do kraja,
venomer v pravo smer
in iz srca dajati lepoto,
ki v njem nastaja.

Liti se v noč in v dan.
Temo in luč dojeti,
iskati svetlobo zarje,
ki ne sije zaman.
Z lučjo stvari objeti.
V sebi krotiti viharje.

Dojeti dih pozab,
z njim vse zlo ublažiti,
človeka soditi blago,
biti gibanja slap,
odkrito se boriti,
ob delu iskati zmago.

Vida Taufer

Tvoja lakota me žeja!

POZNA VEČERJA

Čas je, da se nasitiva.
Tvoje roke so polne nestrpnosti.
V mojih se iztekajo ure čakanja.
Na izsušenih ustnicah
imava zvezdni prah.
Tvoja lakota me žeja.
Oči namakaš v moje nočno vino.
Ob zori goltam kruh tvojega telesa.
Za posladek so
pekoča zrnca samote.

Peter Kolšek

Čutim bitje skupnega srca!

V POLMRAKU SOBE, ZA OČMI SVETA

V polmraku sobe, za očmi sveta,
povijava skrivnostno razodetje,
ki zaustavlja tisočletno štetje
in brez razuma z vedenjem kramlja.

V nebo drug drugemu privzdignjena
lebdiva na prisojah hrepenenja,
kjer se zavest o vrednosti življenja
s pretočeno ljubeznijo rahlja.

V tišini sva neskončna in sama,
le bubast pajek s stropa stezo spleta,
da ne zgrešila bi tesno objeta

smeri, kjer prizemljeno sva doma.
Preštejva se, sva eno ali dva?
Jaz čutim bitje skupnega srca.

Zvezdana Majhen

Čakanje nate!

JESENSKI NOKTURNO

Čutim,
kako zori
samota v nočeh,
ko te ni.
Ko te ni, da bi obirala
plodove noči
z obloženih vej teme,
pijana od njihovega zamolklega vonja,
ki je težak kakor spanje.

Kadar te ni,
čutim,
kako samota dozoreva v čakanje.

Čakanje nate,
na tvoje lačne roke,
na tvoj lačni obraz,
na tvoje lačne zobe,
zadrte v sočno sredico
zrele rdeče slasti.

France Forstnerič

V slovo si stisnila mi dlan!

BOLEČINI

Prejedkala si kožo mi v številne gube,
za ure kdaj zasenčila sijaj oči,
na usta vžigala skeleče si poljube,
z menoj si prebedela veliko noči,

da ko je prvi svit ozaril mlečne šipe
in so koraki se razpeli po cestah,
verjela sem, da si usnula tiste hipe,
a kot osti sem začutila te v nogah.

Nekoč tenko usekala si v misli tkivo
in hipoma se mi je v mrak preveslil dan.
Potiho si odšla, ker ljubiš, kar je živo,
v slovo močno si znova stisnila mi dlan.

Zdaj deske so trohljive,
zdaj je zemlja nad menoj,
ko še živela rada bi,
čeprav samo s teboj.

Ada Škerl

Le vedno manj!

ODKAR SI ODŠLA

Duše ne spreminjam,
le vedno manj,
se mi zdi,
da trpi.

Upov ne prodajam,
le vedno manj,
se mi zdi,
jih v meni živi.

Smrti svoje več ne odganjam,
le vedno manj,
se mi zdi,
me želi.

Groba svojega ne iščem,
le vedno bolj,
se mi zdi,
da moje telo v njem leži.

Damir Šambarek Kuković

Srce nima več medu!

ŽALOST

Zakaj si se odprlo,
o srce, do dna?
Nekaj je vate vdrlo
kakor v rožo čebela,
ki je vanjo sela
in sladkost ji vzela.
Roža trepeče vsa.

To ni bila omama,
ni bila bolest.
Žalost življenja sama
mi v dno srca je pala.
Kri mi je zastala,
ko jo je spoznala
moja trpka zavest.

Srce, ki zdaj trepeče,
nima več medu,
nima več sladke sreče.
Nekaj je v njem zrahljano,
z drugim nevidno rano
pričakuje vdano
hladnega dne miru.

Lili Novy

Moje srce ni več moje!

NOVI NAPEV

Minili so dnevi,
ko sem imela vse,
razen moči,
da bi te privezala nase.
Obrnil si se od mene
in jaz sem sesedla se vase.
Nič!

Minila je noč.
Če vse mi je vzela,
ostala je moč,
moč, ki v temo poje.
Moje srce ni več moje,
vsem je razdano!
Ne strmim več za njim.
Pretrgala sem vse jokave strune.
Minil bo čas
in Gospod bo zahteval račune.

Ti si odšel,
otrla sem solzo
in spremenila napev.

Ana Gale

Še vedno željna …

DA, NEKOČ DAVNO …

Da,
nekoč davno tega,
sem želela,
sem hotela,
sem imela
polno pest življenja.

V svoji drobni dlani
sem čutila,
spletala in lovila
resnico bivanja.

Takrat je bil vsak dan drugačen,
korak se ni prazno izgubljal.

Dlan,
še vedno željna,
hoče,
išče in lovi skozi prste
bežečo resnico življenja.

Darja Mozetič Kravanja

Kdo me še čaka?

NOČEM OKEN

Nočem oken
s prižganimi lučmi.
Za takimi okni
vselej kdo čaka
(moja okna so temna),
za takimi okni
ščebet je, je jok,
je smehljaj
na ustnicah spečih otrok,
za svetlimi okni
ure in srca
merijo čas in ljubezen
preprosto in zanesljivo.
Moja okna so temna.
Nočem oken
s prižganimi lučmi.
Kdo me še čaka?

Ivan Minatti

Ne!

UKAZI

Ne išči me po peklu svojih zmot
s človeško nestrpnostjo.
Ne kliči me zaman
na vse gluhe strani sveta,
tvojega sveta.
Ne meri svoje okovane zasužnjenosti
z mojimi neskončnimi razsežnostmi.
Jaz sem
tihi vonj noči,
mahovnata prevleka minulosti,
neotipljiva senca brezvetrja.

Asta Znidarčič

Kadar …

POZABLJANJE

Kadar pozabljaš obraze kot imena,
obstaja nevarnost,
da bo ugasnila luč.

Kadar ljubiš in se roke ne dotikajo,
obstaja nevarnost,
da življenje oslepi.

Kadar odhajaš, pa ne premakneš sveta,
obstaja nevarnost,
da boš zares obstal.

Vse to je slabše od izdajstva,
vse to je slabše od smrti.

Vinko Möderndorfer

Željna ljubkovanja in toplega naročja!

NA LOVU

Moja ljubezen
zmeraj na lovu,
zmeraj znova željna
ljubkovanja in toplega naročja.
Bridkost je ime poti,
po kateri hodi,
tlakovana je z ježicami,
Mačje blazinice puščajo za sabo
rdeče žige.

Neža Maurer

Rada bi se potopila v tvoj objem!

RADA

Rad bi znala te tako močno ljubiti,
da ne bi mogel nikoli oditi!

Rada bi spregovorila tisoč skritih besed
in z njimi spremenila tvoj in svoj svet,
rada bi se spletla v vse, kar si ti,
in s srečo prepletla tvoje sledi.

Rada bi se sprehajala skupaj s tabo
skozi zrelo poletno travo,
rada bi zjasnila tvoje mrko lice
in ti pokazala pot resnice.

Rada bi, da bi v tvoji ležala moja roka,
sreča je srečna, ko sva otroka.
Rada bi se potopila v tvoj objem
in v njem začutila vse, kar vem.

Rada bi, da bi znal tako močno ljubiti,
da ne bi zmogla nikoli oditi.

Miša Čermak

Čad srca!

STRASTI

Zamamil žar me tvojega je zublja
in sem prosila, da odžgeš me, strast,
da s tabo vzplapolam, sem tvoja last,
da čutim kri, ki v tebi se pogublja.

Igrala si na vročo slo teles,
roke vodila v ljubkovanj si nizu,
gorela si mi v žilah, v ust ugrizu.
Ko zadnjič si zaplapolala v kres

in ko poslednjič sem se ti predala vsa,
ostal grenak okus je in čad srca.

Ada Škerl