Moški, pojma nimate!

Z veliko radostjo v srcu pišem objavo, v kateri želim vam, moškim bralcem Žogcinega bloga, sporočiti, da nimate pojma. Če morda ne veste, zakaj, se spomnite debate izpred meseca dni, ko ste mene, ki sem verjela, da se bo Slovenija uvrstila na svetovno prvenstvo, prepričevali, da se to ne bo zgodilo. Naslednjič mi boste menda verjeli in zdaj veste, da Žogca ni kar tako in brez razloga Žogca.

Gre Slovenija tudi tretjič naprej?

Včeraj ob 19.58 je minilo natančno deset let, odkar je šla Slovenija prvič naprej, na EURO 2000 v Belgiji in na Nizozemskem. Gotovo se spomnite Ačimovićevega zadetka za Bežigradom in potem snežnega nogometa v Ukrajini. Oja, tudi na SP 2002 v Južni Koreji in na Japonskem smo šli. S pomočjo pravega malega čudeža, mogoče celo večjega od Ačimovićevega podviga s sredine igrišča, Rudonja je namreč zatresel mrežo nasprotnika. In nocoj, bomo šli nocoj tudi tretjič naprej?

Misliti si ne morete, kako “fajn” se mi zdi, da sem bila, ko smo izvedeli, da bomo morali v dodatne kvalifikacije, edina optimistika. Vsi drugi, bili ste to kar lepo sami moški, ste pisali, da imamo samo en odstotek možnosti za uvrstitev. Jup, luštno je, da je bila moja prognoza boljša od moških. Ni samo en odstotek, kajne? Zmagati moramo. Z ena proti nič. Če zmagamo z dve proti ena, nas čakajo enajstmetrovke. Če zmagamo s tri proti dva, smo pogubljeni in bo enako, kot bi izgubili. Joj, kako bi bila srečna, če bi lahko po koncu tekme na blog dala objavo z naslovom “Moški, pojma nimate”. Ste pripravili kokakolo, pivo, kokice, čips, cigarete ali karkoli že potrebujete, da bi laže prenesli tekmo? Ajoj, že zdaj sem povsem na koncu z živci. Kaj šele bo?

Kdor ne skače, ni Sloven’c!

Kajpak ne bomo debatirali o tem, kdo je Sloven’c in kdo ni, politika je v tem trenutku postranska stvar, kajti v igri je nogomet. In ne kakršenkoli nogomet, v igri je uvrstitev na svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki leta 2010. Da bo vse skupaj še bolj zanimivo in napeto, nocoj ne bom spremljali samo ene tekme, ampak dve. Eno, tisto našo, si bomo lahko ogledali v neposrednem prenosu na drugem programu naše nacionalne televizije, drugo, še veliko pomembnejšo med Poljaki in Slovaki,  pa na portalu RTV SLO. Če dobro pomislim, me čaka veliko tekanja, mogoče celo več kot nekatere nogometaše. Doma imam vse v eni sobi, televizor, računalnik in pepelnik. Ker trenutno gostujem pri starših, ki seveda ne odobravajo tega, da računalnik stoji pred televizorjem, še manj pa odobravajo to, da računalniška tipkovnica služi kot pepelnik, me čaka tekanje iz ene sobe v drugo, vmes pa še v garažo, med napetimi tekmami je kajenje namreč nuja. Pa naj kdo reče, da ni naporno biti navijač. Dobro navijajte!

Žogobrcen dan!

Barcelona tretjič ali Manchester United četrtič? Na eni strani Valdes, Puyol, Toure, Pique, Keita, Busquets, Xavi, Iniesta, Messi, Eto’o, Henry, na drugi Van der Sar, O’Shea, Ferdinand, Vidić, Evra, Park, Carrick, Anderson, Giggs, Ronaldo, Rooney, med njimi pa Busacca. Naj zmagajo prvi ali drugi, na stavnici ni izrazitega favorita, brez dvoma bo šlo za tekmo leta.

Če boste tekmo gledali zaradi ljubezni do nogometa ali pa se boste mogoče samo hoteli navduševati nad potnimi mišičastimi telesi, vas vljudno vabim, da svoje vtise napišete tudi tukaj. Čeprav sicer na blogu ne dovolim nikakršnega “fajtanja”, bom nocoj, če bo v Rimu res vroče, dovolila “en tak fejst” nogometni “fajt”.

Naši Bosanci proti njihovim Bosancem!

Kajpak objava sumljivemu naslovu navkljub ni nacionalistična. Jaz namreč, saj to veste, nisem nacionalistka. Rada imam vse dobre ljudi in mi je prav vseeno, od kod prihajajo, katere barve so in v kaj verujejo. Od malih nog so me učili, da so povsod dobri ljudje. Kot so povsod slabi ljudje. Za takšen naslov sem se odločila, ker se mi je zdel preprosto ljubek. Ker velikokrat slišim, da so v naši reprezentanci tako ali tako sami Bosanci. In zakaj potem ne bi nocoj naši Bosanci igrali proti njihovim? Četudi so naši Bosanci v resnici Slovenci. Mladeniči, ki so se rodili v Sloveniji, hodili v slovenske šole in danes nosijo slovenske drese. Četudi v resnici nocoj naša, torej slovenska, reprezentanca igra z bosansko.

Včasih je pri nas veljalo, da je nogomet igra za Bosance. Četudi to ni ravno res, kajti igra ga vsa Evropa, kaj Evropa, ves svet. Mi smo raje smučali. Potem pa je po dolgem nizu sprejemljivih porazov, ki smo jih pač opravičevali s tem, da nogomet ni za nas, prišel Srečko Katanec in ustvaril slovensko nogometno pravljico. Kar naenkrat je smučanje postalo dolgočasno. Nekoč je v neki kolumni pisalo, da smo Slovenci postali nogometna nacija z največjim številom nogometnih konvertitov na svetu.

Kakorkoli že, Ćiro Blažević je za Dnevnik izjavil, da so polovica slovenske reprezentance Bosanci. Ne razumem, kaj je hotel s tem povedati. Ali bolje, s kakšnim namenom je to povedal. Seveda je bilo komentarjev veliko.  Vsekakor je bil najbolj posrečen naslednji: “In kaj potem? Pomembno je, da bomo navijali za ta prave Bosance.”

Komur je resnično mar za uspeh slovenske reprezentance, želi, da v njej igrajo najboljši. Vse drugo je politika, mar ne? Kajti žogi je prav malo mar, ali ti je ime Janez, Ante, Siniša ali Ermin. Če znaš z njo, bo šla v gol. Če ne znaš, pač ne bo. In bistvo nogometa je, da žoga konča v golu.

Naj sosedu ne crkne krava!

Prvi del EURA 2008 je končan. Reprezentanca, za katero navijam že skoraj dve desetletji, je pričakovano izpadla. In ker za nekoga moram navijati, kajti to da tekmovanju prav poseben čar, sem se danes odločila, da bom navijala za … Hrvate. Naj južnemu sosedu ne crkne krava. Naj ne crkne tudi zahodnemu, Italijani so mi vedno bili prav posebej ljubi. Tudi za njih bom navijala.

Vas zanima, kako na stavnicah stoji vaš favorit? Po končanem prvem delu zaključnega turnirja stare celine je slovita angleška stavnica William Hill objavila novo stavno razmerje. Na njej ima največ možnosti za zmago Nizozemska (7-2). Drugi favorit je Španija (4-1), nato sledijo Portugalska (9-2), Italija in Nemčija (11-2), Hrvaška (7-1) in Rusija (14-1). Ljubitelji stav si največje dobitke lahko obetajo, če svoje denarce položijo na Turčijo. Za vložen funt ali evro jih bodo prejeli kar 25.

Nocoj se začne zares, Nemčija bo igrala s Portugalsko. V petek se bosta pomerili Hrvaška in Turčija. Nizozemska in Rusija bosta igrali v soboto, nedeljska poslastica pa bo dvoboj Italije in Španije. Moja napoved je, da se bodo v polfinale uvrstile reprezentance Nemčije, Hrvaške, Nizozemske in Italije. Ampak pustimo se presenetiti. Mogoče že nocoj …

Nocoj bo orgazmično!

Ne, ne bo seksa. Mogoče se bodo streljali penali. Ups, po slovensko enajstmetrovke. Seksalo se ne bo. Kajti pravi moški bodo nocoj gledali nogomet. In pa, prepričana sem, tudi veliko žensk. Bodo Nemci prvaki četrtič ali Španci drugič?

Zgodovina je vsekakor na strani Elfa, kvaliteta brez dvoma na strani Furije. Španci so gotovo edina reprezentanca, ki je na EURO 2008 nihče ni nadigral. In čeprav težko rečem, da je v finalu evropskega prvenstva ena reprezentanca izrazit favorit, kajti slabo moštvo finala ne more doživeti na samem terenu, Španci so favoriti. Vendar bom jaz navijala za Nemce. Za tiste Nemce, katerih se nikoli ne sme odpisati. Pa četudi, če napovedi držijo, bodo nastopili brez kapetana Michaela Ballacka, ki je poškodovan. Odločitev o njegovem nastopu bodo Nemci sprejeli tik pred začetkom večernega finala. Na drugi strani tudi špansko moštvo ne bo popolno. Manjkal bo namreč prvi strelec letošnjega evropskega prvenstva David Villa.

Nekdanji angleški reprezentant Gary Lineker, ki si danes denar služi kot strokovni televizijski komentator, je pred leti izrekel slovite besede, za katere Španci upajo, da se pred finalno tekmo evropskega prvenstva v nogometu ne bodo uresničile. “Nogomet je preprosta igra. 22 moških se devetdeset minut podi za žogo, na koncu pa so Nemci vedno tisti, ki zmagajo,” so bile misli Linekerja, ki ni bil daleč od resnice.

Kdorkoli bo na koncu slavil, želim dobro in predvsem orgazmično tekmo.

Vse v eni minuti!

Si lahko predstavljate, kako je v eni minuti biti izstreljen na vrh sveta in v tej isti minuti biti porinjen v najglobljo luknjo tega istega sveta? Hrvaški reprezentanti skupaj s svojimi nazvestejšimi navijači to zelo dobro vedo, kajti zgodilo se jim je. Sinoči. Skesano moram napisati, da sem se zmotila in gre v polfinale Turčija. Zastave s polmesecem so vihrale po vsej Evropi. Hrvati pa so iskali in kajpak tudi našli vzroke za poraz. Če sodimo po Sportskih novostih, so vzroki turška sreča, dekoncentracija Hrvatov, 120 minut igre, neizkoriščene priložnosti in enajstmetrovke. Kakorkoli že, Turki so sinoči, kot že mnogokrat doslej, pokazali, da ni konec, dokler ni resnično konec. Ta nauk pa ni uporaben samo za nogometaše in tiste, ki jih gledamo, ko se podijo za žogo. Tudi sicer se v življenju ne bi smeli predati, dokler ni resnično konec in ne slišimo zadnjega sodnikovega žvižga. To pa ni edini nauk tekme med Hrvati in Turki. Če bi sinoči samo Hrvati dali gol pred samim koncem tekme, bi se redko kdo na Hrvaškem vprašal, zakaj so imeli srečo. Ko imaš srečo, se niti preveč ne sprašuješ, zakaj je tako. Vse se ti zdi tako normalno in zasluženo. Tako se zdaj počutijo Turki. Kakorkoli že, v prvi polfinalni tekmi se bosta pomerili Nemčija in Turčija.

Četudi sem navijala za Hrvate, moram priznati, da sem se razveselila tudi turške zmage. Kajti izjemno jo privoščim Rustuju, ki je sinoči branil turški gol in katerega kariero spremljam že slabo desetletje. Ko to pišem, se že veselim tekme med Nizozemsko in Rusijo. Kot sem napisala že v četrtek, predvidevam, da bo šla v polfinale Nizozemska.

Potila se bom z nogometaši!

Odločitev je padla. Ko se bodo potili nogometaši, se bom tudi jaz. Med svetovnimi in evropskimi nogometnimi prvenstvi sem vedno kuhana in pečena pred televizorjem. Ne na kavču, kar na tleh. Nič mi namreč ne sme uiti. Lenarjenje. Sladoled, čokolada, koka-kola. Popoln užitek. Letos sem se zaradi pomanjkanja mišične mase in viška neke druge mase odločila, da se bom potila skupaj z nogometaši. Na steperju. Ki ga bom postavila pred televizor. In bom vsak dan odstepala vsaj eno tekmo. Med finalom ne bom stepala. Finala so resnično preveč razburljiva in je srčni utrip tudi brez telesnega napora previsok. Ker tako nestrpno pričakujem začetek evropskega prvenstva, sem obujala spomine na pretekla finala. Pred štirimi leti, na EURO 2004, sta se v finalu pomeri Grčija in Portugalska. Gol Angelosa Charisteasa je bil dovolj, da so Grki, ki so pred začetkom prvenstva veljali za outisderje, dvignili tako želeni pokal. EURO 2000 si bomo Slovenci zapomnili predvsem po tem, da se je na evropsko nogometno prvenstvo prvič uvrstila tudi Slovenija. Finale je bilo nepozabno in napeto. In naj je še tako kazalo na zmago Italijanov, so na koncu slavili Francozi z nogometnim genijem Zinedinom Zidanom na čelu. Zmago jim je z zlatim golom prinesel David Trezeguet. Tudi štiri leta prej je o naslovu prvaka odločal zlati gol. Oliver Bierhoff je pokopal Čehe in Nemci so slavili. Do letošnjega finala bo preteklo še veliko potu, največ na stadionih, nekaj malega pa tudi na mojem steperju. Še deset dni!

Samo še mesec dni!

Samo še mesec dni je do dogodka, zaradi katerega se jaz v popoldanskih in večernih urah ne oglašam na telefon, ne slišim zvonjenja domofona, vrat pa sploh ne odpiram. Tako je, nogomet bo!!! Natančneje evropsko prvenstvo v nogometu, ki ga bosta letos gostili Avstrija in Švica. Evropska in svetovna nogometna prvenstva so nekaj, česar se veselim kot majhen otrok in se trudim, da ne zamudim nobene tekme. Pred dvema letoma, ko se je svetovno prvenstvo odvijalo v Nemčiji, sem zamudila eno samo. In letos ne bi smelo biti nič drugače. Oziroma bo drugače. Pred dvema letoma sem veliko tekem gledala na zmenkih. V lokalih v središču mesta. Z različnimi mladeniči. Kdor me je hotel videti, kdor je hotel, da ga počastim s svojo prisotnostjo, me je moral peljati v lokal, kjer je bil velik televizor. Zunaj kajpak nisi tako osredotočen na tekmo, kot bi bil doma, vendar je zabavno, ko se mimogrede skregaš s kom pri sosednji mizi, ki navija za nasprotnika tvojih ljubljencev. Letos zmenkov ne bo, kajti ne ljubi se mi poslušati vsega tega, po večini neiskrenega, laskanja. Še manj se mi ljubi sebe tlačiti v kiklice, oprijete majice in visoke petke. Ne, odločila sem se, da bo doma v pižami prijetneje. Samo tisto Smolarjevo Bog ne daj, da bi crknil televizor si moram kdaj pa kdaj zapeti. Vendar ne bo, ne sme, kajti je skoraj nov.

Za tiste, ki se ne spominjajo prvenstva izpred štirih let, naj napišem, da bodo naslov evropskega prvaka branili Grki. Jaz bom kakor vedno navijala za Švedsko. Ne vprašajte me, zakaj, kajti ne poznam odgovora. Vem pa, da za Švede navijam že vsaj štirinajst let. In ne, Slovenije tudi na tem prvenstvu ne bo. Kar pa, moje drage dame, ne pomeni, da vaši možje ne bodo zelo zavzeto spremljali tekem. Prepričana sem, da se jim bo tam okoli polfinala pridužilo tudi mnogo žena. Vsem, ki bodo gledali, želim veliko užitkov. Vsem, ki zaradi tekem ne bodo mogle gledati svojih najljubših nadaljevank, pa sporočam, da bo prvenstva še prehitro konec.