Obletnica norega čarovniškega čveka!

Lani sem na noč čarovnic napisala objavo o sebi kot čarovnici. Objava sama po sebi ni bila nič posebnega, malo sem se pošalila na svoj račun, je pa bil nekaj posebnega čvek, ki ji je sledil. “Babnice” smo tam do polnoči napisale več kot 300, mogoče celo 400 komentarjev. Kot se verjetno spominjate, je blog vmes doživel prisilno selitev in komentarji so žal za vedno izgubljeni. Obljubila sem, da bomo čarovniški čvek ponovili, zato …

Pišite, čarovnice!

Moji zvesti oboževalci!

Ko sem bila mlajša, so me oboževali, saj veste, lepa koža in sladka kri, potem pa sem zadnja leta dobila občutek, da zame kažejo veliko manj zanimanja. Napaka, prehitro sem odpisala svoje zveste oboževalce. Ko sem sinoči prišla na Primorsko, sem sedla za mizo in še prve cigarete nisem pokadila, ko sem se že praskala na treh mestih.

Nauk. Na morje moram nujno vzeti nekaj proti komarjem, ker se bodo sicer počitnice spremenile v praskalni pekel. Šment, jaz pa sem zelo naivno mislila, da se bom morala na obali otepati samo moških.

Tako zelo želim imeti prozoren dežnik!

Vas kdaj piči, da morate imeti nekaj, na kar nikoli prej niste pomislili, česar niti pod točko razno ne potrebujete, kar pravzaprav niste nikjer videli, ampak ste dobili preblisk in zdaj … Mene je včeraj prešinilo, da moram imeti prozoren dežnik in zdaj iščem primeren (ne zelo deževen) trenutek, da se bom podala v lov nanj.

Roko na srce, mi bo sploh lahko kdo očital, da po nepotrebnem zapravljam denar? Je trenutno sploh kaj “bolj in” od dežnikov? Se spomnite zadnjega dne, ki je minil brez dežja? Zadnje noči? Mikajo me tudi gumijasti škornji s čudovitimi rožnatimi vzorci, ampak … Saj menda ne bo deževalo vse poletje. Ali pač? Kadarkoli pogledam vremensko napoved, vidim samo dež.

Žogca gre namakat svojo vsak dan manjšo rito!

Med pisanjem te objave s sušilcem za lase sušim svojo najljubšo kiklico, trenirko in še cel kup drugih stvari, ker sem se pranja kajpak lotila zadnji večer in se obleke čez noč niso posušile, kar je na nek način logično, razmere so namreč skorajda zimske, kurijo pa seveda poleti ne. Ko jih bom likala, bom skakljala okoli z depilacijsko kremo na enem organu in dveh okončinah, iskala po stanovanju kopalke, polnilce, šampone, lake, krtače itn. Vedno ista pesem. Kot da bi moj življenjski moto bil: “Tisto, kar lahko narediš danes, moraš pustiti za jutri.”

Preden se bom otovorjena s prepolnim nahrbtnikom odpravila do garaže, me bo gotovo še enkrat poklicala mama in mi razložila, kako moram voziti. Njene nasvete najraje poslušam, kajti ona na leto prevozi celih 50 kilometrov in ima zato bogate izkušnje, ki mi vedno pridejo prav. Potem mi bo na telefon dala še očeta in mu govorila, na katere hudo nevarne ovinke me mora opozoriti. Skratka, cela komedija. Ne bo pa nobene komedije na bazenih, kajti uspelo mi je občutno zmanjšati obseg rite. In ne samo rite. Kajpak bom v toplicah nadaljevala prehranjevalni režim brez ogljikovih hidratov in bom pri tem vztrajala vse do tedaj, ko bom takšna. Ker ne kaže, da se obeta kakšna huda vročina, bom verjetno brez težav preživela brez sladoleda. Vsaj upam. Pridni bodite!

Ne razumem!

Nečesa ne razumem. Prišli smo v Evropo in zgradili množico nakupovalnih središč … Ali pa smo najprej zgradili nakupovalna središča in potem prišli v Evropo? Saj je vseeno. Dobili smo Hoferje in Lidle, tudi H&M-ov je kar nekaj, enako velja za McDonald’se, imamo Humanice, C&A-je in še cel kup drugih verig. Vse našteto je polno nakupovalcev oziroma jedcev, zato me zanima … Zakaj v Sloveniji ne morejo odpreti enega Dunkin’ Donutsa? V vseh evropskih prestolnicah, ki sem jih obiskala, jih je bilo vsaj ducat. Mar mislijo, da na našem tržišču ne bi mogli prodajati svojih krofov?

Odsotnost krofov Dunkin’ Donutsa še nekako prenesem, ampak tega, da nimamo niti enega samega Starbucksa pa ne morem prebaviti. Že res, da so njihovi kavni in drugi napitki precej dragi, ampak roko na srce, tudi pri naših, slovenskih, gostincih niso prav poceni. Jup, hočem Starbucks.

Dairy Queen nam je propadel, zato razumem, zakaj nikoli nismo dobili Burger Kinga. Če sem iskrena, ga ne pogrešam. Bi si pa želela en KFC. Tudi te, kot Dunkin’ Donatse in Starbuckse, v drugih evropskih prestolnicah najdete na vsakem koraku. Da pa ne bom pisala samo o hrani in pijači, zakaj nimamo niti enega Body Shopa? Ne razumem, res ne. Vi razumete?

Spet mi gre na otročje!

Velikokrat ste me bralci bloga, ko sem v svojih objavah omenjala nakupovanje na bencinskih črpalkah, spraševali, zakaj nakupe tako rada opravljam tam, kjer so cene potrošnikom najmanj prijazne. Na fotografiji vidite razlog. Napaka, na fotografiji vidite enega izmed razlogov.

Ko sem se v soboto po pohodu odpravila v trgovinsko središče po sadje, pijačo in še nekaj drugih malenkosti, sem domov prinesla tudi copate. Ne razumite me napak, niti malo mi ni žal, čeprav jih ne potrebujem, tako zelo so mi namreč ljubki. Ker so trgovine tudi sicer polne ljubkih stvari, jaz pa še vedno nimam bogatega moža, so bencinske črpalke zame še najboljša rešitev.

Tudi tako je lahko moški frajer!

Velikokrat sem že moške slišala reči, da je za njihovo nepriljubljenost pri ženskah krivo dejstvo, da nimajo dovolj dobrega avtomobila, dva pa sta mi celo “prijavila”, da sta svoji ženi (ena je zdaj nekdanja) “dobila na avto”. Sicer nikoli nisem razumela, kako je kakovost avtomobila povezana s kakovostjo moškega, ki ga vozi, še manj sem razumela, kaj je tako posebnega na novem golfu, BMW-ju ali hondi, sem pa včeraj pred trgovinskim središčem opazila avto, ki je pritegnil mojo pozornost.

Tako zelo sem zijala v avto, da sploh ne vem, kakšen je bil videti njegov voznik, četudi je takrat, ko sem pasla oči na njegovem “plehu”, zapiral vrata avtomobila in jih zaklepal. Čeprav ga nisem videla, bom napisala, da je frajer, ker … Preprosto je, če vozi tako luštnega trabanta. Saj to je trabant, kajne?

In čim več kupi!

Marsikaj sem v življenju slišala, še nikoli pa mi nihče ni rekel, naj čim več kupim. Prav nasprotno, ponavadi mi govorijo, naj kupim čim manj, še večkrat pa slišim, naj ničesar ne kupujem. Čudež? Ne, ampak ta zloglasna gripa. Tako je bilo … Odpravljala sem se na sprehod, ko je začelo močno deževati. Ker jaz po dežju ne hodim, pazim namreč na pričesko, sem se odločila, da se bom pač sprehajala po trgovinah. Ko sem pred trgovinskim središčem ravno našla prosto parkirno mesto, je zazvonil telefon. Mama. Z naslednjim nasvetom: “In čim več kupi.” Nekdo, ki me vse življenje odvrača od zapravljanja denarja, me nagovarja, naj kupim čim več?

Kajpak sem z veseljem ubogala in pošteno napolnila voziček, četudi ne mislim, da bo ta reč z gripo res tako huda, da bi doma morala imeti velike zaloge hrane. Če pa sodim po orjaških količinah hrane, ki so jo nekateri kupovali, po trideset litrov mleka in podobno, moja mama ni edina, ki so jo novice o gripi prestrašile. Kakorkoli že, upam, da bo jutri sončen dan in se mi ne bo treba sprehajati po trgovinah. Pa saj bodo verjetno zaprte. Spodobilo bi se, da tisti, ki vse leto delajo, na praznik dela ne bi.

Ne trobi, šminkam se zate!

Če redno berete moj blog, veste, da imam kar nekaj ljubezni. Kajpak je moja največja ljubezen princ. Potem so tukaj še ljubezen do kokakole, humorističnih nanizank, glasbe, občasno tudi ljubezen do prepiranja. Nikoli pa nisem pisala o svoji ljubezni do ene majhne stvarce, ki dela na baterije. In ne, ni vibrator. Verjeli ali ne, vibratorja sploh nimam in ga tudi ne želim imeti. Ta stvarca, ki dela na baterije in jaz do nje čutim veliko ljubezen, je fotoaparat. Tisti, ki me poznajo, vedo, da grem le redko od doma brez njega. Ko enkrat na teden “praznim kartico”, na dan pride marsikaj. Kot, na primer, ti dve nalepki. Ki ju sprva nisem hotela fotografirati, kajti bala sem se, da bo iz trgovine prišla lastnica avtomobila in me napadla. So pač takšni časi. Ko opaziš, da se nekdo vrti okoli tvojega avtomobila in ga celo fotografira, ponavadi pomisliš na kaj slabega. Zato sem šla raje mimo. Ljubezni do prepiranja navkljub. Vendar si nisem mogla pomagati. Čez pet minut sem se vrnila. S fotoaparatom, skritim v rokavu jakne, sem vseeno dvakrat pritisnila in …

Čeprav je tudi nalepška, na kateri piše Tako vozim, da te živciram, posrečena, se mi je ta, na kateri je pisalo Ne trobi, šminkam se zate zdela … Še tako koleričen moški, bi se moral, če bi zaradi njenega obotavljanja nekaj minut dlje stal na križišču, samo nasmehniti. Ali morda precenjujem strpnost slovenskih voznikov? Tudi jaz bi si morala omisliti kakšno nalepko. Razmišljam o Ne jezi me, ker praskam. Takšne ne prodajajo, kajne? Če jo vseeno kje zasledite, mi, prosim, sporočite.

Ne me hecat!

Žogca ne mara prvega aprila in to sploh ni noben hec. Ne vem, ali sem tako zadrgnjena (upam, da ne), nimam smisla za humor (zdi se mi, da tudi to ne drži) ali pa preprosto ne vidim prav nič zanimivega v tem, da ljudem govorimo stvari, za katere vemo, da niso resnične. Kot vsako leto bo v vseh časopisih ena novica, za katero se bo naslednji dan izkazalo, da ni bila resnična. In kot vsako leto bo na vseh televizijskih dnevnikih ena novica, ki jo bodo povsem na koncu označili kot prvoaprilsko šalo. Kajpak bo šlo v vseh primerih za povsem trapaste novice, kajti z resnimi se ne smejo šaliti. Da pa ne bom tista, ki kvari prvoaprilsko zabavo … To je moja rita.

Ne, v resnici ni moja. Daleč od tega. Prvi april!!! Vem, bedno. Vendar ne dvomim o tem, da je fotografija moškim obiskovalcem bloga polepšala prvoaprilsko jutro, popoldan ali večer. Aja, pa ne me danes hecat. Lepo prosim.

Ne maram …

Razmišljam, da bi tožila Boga!

Resnično več ne mine dan, da ne bi kje na spletu zasledila, da bo kdo koga tožil. Zadeva je postala nadvse moderna, nekakšen nacionalni šport. Ker za druge nacionalne športe zdaj zaradi pomanjkanja forme nisem, se bom lotila tega, ki je telesno najmanj zahteven, torej tožarjenja. Ker se ne morem spomniti, da me je v zadnjih dneh kdo grdo pogledal in mi s tem prizadejal hude duševne bolečine … Ker se ne morem spomniti, da me je v zadnjih dneh kdo razžalil in zaradi tega več dni nisem spala … Ker nikakor ne uspem najti nobene knjige, v kateri se je pisatelj grdo norčeval iz mojega poklica in sem zato potrebovala pomirjevala … Ne zdi se mi v redu, da jaz ne bi mogla biti moderna. Še bolj se mi ne zdi v redu, da ne bi mogla dati svojega prispevka k zaostankom na sodiščih … Pa saj se menda tudi meni dogajajo krivice. Po vseh izračunih bi morali biti moji lasje dolgi že do sredine hrbta, vendar niso. Krivica. Pred nekaj meseci sem se, ko sem tekla po telefon, zaletela v steper in si zlomila noht. Krivica. Lani poleti pa sem namesto tradicionalnih trinajstih, imela samo štiri pege. Krivica. Si kdo upa trditi, da jaz zaradi zgoraj navedenega trpim manj kot Francka iz Spodnje Marjetice, ki ne more spati zato, ker sosedova jabolka padajo na njeno dvorišče, zlobni sosed pa noče in noče posekati jablane? Si kdo upa trditi, da trpim manj od Polde iz Zgornje Trobetice, ki vsakodnevno izgublja živce, ko vidi, da se njegov sosed iz službe pripelje s povem novim BMW-jem, medtem ko v njegovi garaži stoji BMW, ki je star že celih pet let. Če Francka lahko toži, če Polde lahko toži, bo tožila tudi Žogca … Menda je vsako sodišče v Sloveniji krajevno pristojno, ko gre za Boga. Ali pač? Kakorkoli že, treba je biti moderen. In ostati v formi, pa čeprav tožarniški.

Žogca je dobila tiča!

Česa tako posrečenega pa že dolgo ne. Kajpak, zame je bil ta tič veliko presenečenje in ne, nisem ga pričakovala, čeprav je bilo verjetno samo vprašanje časa, kdaj mi ga bo nekdo izmed vas, ki berete moje blodnje o tičih, tudi podaril. In sem ga dobila. Tako je, tiča. V pravi in zdravi barvi. Tako je, tiča. Sladkega. Ker se za razliko od tistih pravih, ta tič z uporabo “znuca”, sem se odločila, da ga ne začnem lizati takoj, ampak si ga prihranim za jutri. Nocoj pa ga bom samo občudovala. Tako zelo prikupno se mi namreč nasmiha iz celovana in s svoje palčke. Vas zanima, kako lep je moj tič? Poglejte ga!

Če bi imela tiča … aka Ali so res tako glasni?

Bi morala ob božiču koga treščiti po gobcu?

Ne vem, kje naj začnem. Naj začnem na koncu in zaključim z začetkom? Ali naj začnem na začetku in, kot se spodobi, končam z zaključkom? Začetek bi bil papežev nagovor kuriji, zaključek pa moje vprašanje, ali moram, kajpak v dobro človeštva, ob božiču treščiti po gobcu kakšnega homoseksualca.

Letošnji božič je očitno v znamenju ekologije. Vse lepo in prav. Ampak je žal ta ekologija dobila dve veji, ena je ekologija okolja, druga pa ekologija človeka. Ekologija okolja bo potekala na naslednji način. Božično drevo na Trgu sv. Petra v Vatikanu bodo po božično-novoletnih praznikih reciklirali in iz njegovega lesa izdelali igrače za revne otroke. Je sploh kdo, ki tega ne pozdravlja? In potem je tukaj še druga ekologija, ekologija človeka. Za katero resnično upam, da je ljudje ne bodo pozdravljali. “Cerkev bi morala ljudi zavarovati pred samouničenjem. Potrebujemo nekakšno ekologijo človeka. Tropski gozdovi zaslužijo našo zaščito. Vendar človek kot stvaritev ne zasluži nič manj. Kot je treba zaščititi gozd, je treba ljudi zaščititi pred homoseksualnostjo,” je dejal papež Benedikt XVI. Zanj so homoseksualci očitno ekološki problem. Jaz pa sem, očitno zmotno, mislila, da je božič čas miru in ljubezni.

Zdaj se odpravljam v trgovino. Kajpak s svojo ekološko vrečko. Varujem okolje. Vendar se sprašujem, ali je to dovolj, kajti s tem rešujem samo okolje. Bi bila mar morala po gobcu treščiti kakšnega homoseksualca in pomagala reševati tudi človeštvo? In če naletim na biološkega ter temu primerno razgradljivega homoseksualca, kaj potem? Jaz pa sem mislila, da bo danes moja edina dilema, kateri kruh naj kupim, Jelenov ali Krjavljev. Šment!

Sram me je, skoraj bi bila kradla!

Ne vem, kaj se z menoj dogaja zadnje dni. Če bi lahko, bi spala od jutra do večera in potem še od večera do jutra. Kajpak tako ne gre, zjutraj je treba vstati vsaj ob osmih in delati. Ampak sem žal ob desetih že tako zaspana, da s pomočjo dveh, treh kapučinov uspem delati do dveh popoldne, potem pa … Spim, spim in spim. Vsem budilkam navkljub.

Včeraj sem si jo navila ob petih. Ko sem se zbudila, je bila tema. Pet je ura, seveda. Ob petih je temno. Vendar ura ni bila pet, bila je pol osmih. Panika. Nimam cigaret, trgovina se bo zaprla. Skoraj v pižami sem tekla do najbližje trgovine. Pretiravam, hitro sem se opotekala. Tako zelo sem bila namreč zaspana. Na hitro sem pozdravila prodajalko, ki je vedno tako zelo prijazna do mene. Potem pa sem jo, seveda nehote, udarila s košarico po roki. Ker sem hodila cik cak, kot bi bila pijana. Zaletela sem se tudi v zmrzovalnik in še skoraj podrla pomaranče in grenivke. Ko sem svoje stvari zložila na blagajno, sem se spomnila, da sem pozabila vzeti vrečko. Zgrabila sem eno izmed vrečk, ki so stale pod blagajno in začela tlačiti vanjo mleko, kruh, sadje in drugo. Blagajničarki sem pomolila svojo kartico, hotela sem namreč plačati, ona pa me je ne ravno najlepše pogledala in rekla: “Ste vrečko prinesli s seboj?” Ajoj, seveda je nisem prinesla. In ker ni bila moja, bi jo bila morala dati na blagajno, jaz pa … “Oprostite, tako zelo sem zaspana, da ne vem, kaj delam”, sem rekla prodajalki. Ne vem, ali mi je verjela. Dandanes ljudje kradejo vse, gotovo kradejo tudi vrečke. Jaz bi jo bila skoraj ukradla, čeprav ne nalašč.

Iz zimskega spanja sem se zbudila ob enajstih zvečer, ko sem se že odpravljala spat. Telefonski klic. Mama. Danes pride na obisk. Perilo v stroj. Likalnik iz omare. Pomivanje posode. Brisanje prahu. In še kaj bi se našlo. Z dvema kapučinoma v tazadnji. Morda mi je uspelo in mi ne bo treba poslušati pridig.

Pošteno mi gredo na tisto, česar sploh nimam!

Danes je menda 22. november. Vsaj tako pravi moj računalnik in gotovo se ne moti. Do novega leta je torej še 40 dni. Do božiča teden dni manj. Veliko, kajne? Pa vseeno … Ko sem se odpravila po jogurte, juhe, sir, kokakolo in še nekaj malenkosti, sem se, ko sem vstopila v trgovino, skoraj zaletela v božično oziroma novoletno, kar vam je ljubše, smrečico. Preden sem se prebila do hrane in pijače, sem srečala tudi božička in nekaj jelenčkov, vmes pa je bilo veliko snežink, raznobravnih lučk, svetlečih svečk in še veliko podobne krame.

Zgodaj, veliko prezgodaj? Predlani sem v eni izmed ljubljanskih trgovin s pohištvom smrečico in božička videla že oktobra, letos pa se je menda, tako sem prebrala na spletu, ena izmed mariborskih trgovin s tekstilom okraševanja lotila že septembra.

Ne razumite me napak, nič nimam proti veselemu decembru. Ampak decembra. Ne novembra. Še manj oktobra in septembra. Če se dva meseca pred božičem zaletavaš v božička, ko greš po kruh in mleko, prazničnega vzdušja ne boš niti opazil, ko se boš odpravil kupovat darila. Kajti vsi tisti lepi okraski so zate samo še del inventarja, kot hladilniki in police.

Če dobro pomislim, je nenehno kaj. Ali sploh kdaj stopim v “normalno” trgovino? Takoj po novem letu je že vse v srčkih. Mesec in pol nas namreč pripravljajo na valentinovo. Dan po valentinovem so že povsod velikonočni okraski. Ko mine velika noč, trgovine založijo s kramo, ki jo menda nujno potrebujemo, če naj bi se zabavali na poletnih počitnicah. Ko nekateri še nismo preverili, ali je morje še slano, nas zasujejo z vsem, kar bodo otroci potrebovali v naslednjem šolskem letu. Pa tudi s tistim, česar ne bodo potrebovali, ampak je prav, da starši kupijo. Temu sledijo sveče vseh barv in velikosti. Ter buče in čarovnice, kajti noč čarovnic “je seveda pomemben slovenski praznik”. Potem pa se dva meseca zaletavamo v smrečice in božičke.

Meni, ki sicer veljam za hudo šopoholičarko, so se do konca priskutili in sem se obljubila, da ne kupim ničesar, kar bo “dišalo” po praznikih. Vendar vem, da to ne bo ničesar spremenilo. In bo drugo leto vse enako. Kajti ljudje kupujejo. In seveda, dokler bodo že novembra vožičke polnili s kitajskimi lučkami in okraski, jih bodo trgovci veselo dajali na police.

Mogoče pa sem tako zelo kritična samo zato, ker je zame božični večer vedno bil večer, ko nič pametnega ni na televiziji. To in nič več. Praznovanje novega leta pa noč kot vse druge. Prav nič bolj posebna. Le s pridihom, da je treba početi nekaj zelo posebnega in zelo drugačnega. Če ne zaradi sebe, zaradi drugih. Kajti ves december te ljudje sprašujejo, kaj boš počel za novo leto. In ves januar te sprašujejo, kaj si počel za novo leto.

Ne potrebujem ničesar, kar se nahaja na okrašenih policah trgovin. Nočem nobenih daril. Najlepše darilo zame bo, če se bo v prihajajočem letu znova v moje srce naselila tista radost, ki me je krasila vse življenje. Kaže, da sem tudi sama podlegla veliko prezgodnjem prazničnem vzdušju, če vam 22. novembra pišem, kaj želim za novo leto.

Preden na metli odletim! aka Jaz kot čarovnica!

Preden na metli odletim do kavča gledat svojo najljubšo humoristično nanizanko, se spodobi, da vam na ta večer razkrijem eno skrivnost. Čarovnica sem. Ker se oblačim po zadnji modi in ne klasično čarovniško, mogoče tega ne opazite na prvi pogled, vendar sem, čarovnica sem. Naj vas ne zavede tudi to, da se okoli prevažam z avtom. Metlo imam še vedno na balkonu. Za vsak primer. Nikoli se ne ve. Avto se namreč lahko tudi pokvari. Klobuka ne nosim, četudi bi se spodobilo, vendar me morate razumeti. Toliko zapravim za frizerja, da bi resnično bil greh. Za nos so že dolgo tega poskrbeli lepotni kirurgi. Vendar res, nič od naštetega vas ne sme zavesti, čarovnica sem. V bistvu me nihče izmed vas ni spregledal. Samo eden je tako zelo pameten in ve, da karkoli jaz naredim, to naredim zgolj in izključno s slabim namenom. Kot se za pravo čarovnico tudi spodobi.

Malo sem se morala pošaliti na svoj račun. In zakaj ne ravno s čarovnico, ko pa je menda nocoj noč čarovnic. Ali pa je bila morebiti sinoči? Priznam, ne vem. Tega praznika ne doživljam kot svojega. Še več, ne doživljam ga kot našega. Pust da, četudi že zelo dolgo nisem bila maškara. Noč čarovnic pa se mi zdi tako vsiljeno uvožen iz Amerike. Četudi razumem, da ga imajo otroci radi. In potem seveda razumem tudi starše, ki jim želijo narediti veselje ter kupujejo kostume in buče.

V bistvu pa smo ženske na nek način vse čarovnice. Ene bolj, druge manj. Nedavno sem brala članek o tem, kako zelo dobro imamo nekatere razvito intuicijo ali po domače šesti čut. Vsekakor veliko bolje od moških. Kar so pokazale tudi znanstvene raziskave. Nežnejši spol se lahko bolj zanese na svojo intuicijo predvsem zato, ker leži center za te občutke v desni možganski hemisferi, ki je pri ženskah bolj dejavna kot pri moških, pri moških namreč prednjači aktivnost racionalne leve polovice možganov. Francoski psiholog in raziskovalec dr. Mercier trdi, da so veliko uspešnejše in perspektivnejše poslovne zveze, pri katerih si ženska izbere partnerja in ne nasprotno, enako velja tudi v zakonu in partnerstvu. Kakorkoli že, jaz zase vem … Četudi nisem čarovnica, ali pač, sem že večkrat napovedala bolj ali manj neverjetne stvari. Za katere so drugi trdili, da se nikoli ne morejo zgoditi, ker so, vsaj nekatere, bile zares neverjetne. In vendar so se. Zato svojemu šestemu čutu povsem zaupam. Še nikoli me namreč ni pustil na cedilu, še nikoli me ni izdal. Mogoče pa sem vas znova vse zavedla in res sem čisto prava čarovnica. In, lepo vas prosim, ne zastavljajte retoričnih vprašanj. Da, na sliki sem jaz. Preden sem kupila avto in ko še nisem imela denarja, da bi vsak teden hodila k frizerju.

Nič čudnega, da me Bog ne mara!

Kdo pravi, da resničnostni šov Big Brother ne more biti poučen? Jaz sem ta teden ob spremljanju oddaj izvedela, kateri so smrtni grehi. Zadnjih pol leta sem se vsak dan spraševala, zakaj prav mene Bog ne mara. Zdaj vem …

Jeza – kriva
Lenoba – kriva
Napuh – kriva
Zavist – nedolžna
Pohlep – nedolžna
Pohota – kriva
Požrešnost – kriva

Očitno me Bog ne mara z razlogom. Če je temu res tako, potem sem lahko jezna nanj, medtem ko lenarim na kavču misleč, da sem najčudovitejša na svetu, ob tem pa imam pregrešne misli in se zraven bašem s sladoledom.

Vrečka pistacij!

Imate radi pistacije? Jaz zelo. Zato si jih velikokrat kupim. Vzamem vrečko, prižgem televizor in se vržem na kavč.

Nekatere pistacije se odprejo tako zlahka, da se pravzaprav ne zavedaš, kdaj in kako so iz vrečke prispele do tvojih ust. Te pač niso zanimive, kajti vse skupaj je prelahko. Potem so tiste druge. Ki se malo upirajo, vendar se na koncu vseeno vdajo. Te so najslajši zalogaj. Na koncu jih v vrečki vedno ostane nekaj, ki jih ne moreš odpreti. Večkrat poskusiš in jih vedno znova vrneš v vrečko. Ko ostanejo samo še takšne, ponavadi zmečkaš vrečko z “upornicami” in jo odneseš v smeti.

Je enako z ljudmi? So nekateri ljudje pistacije, ki jih je nemogoče odpreti in jih je zato treba odnesti v smeti? Ali vseeno velja tisto, da je mogoče streti vsak oreh, samo na pravo mesto je treba znati udariti?

Ostali sta samo še dve!

Od vseh velikih ljubezni sta mi ostali samo še dve. Tisti najbolj škodljivi, bi se gotovo strinjal vsak zdravnik. Cigarete in koka-kola. In če dobro pomislim, mi je na koncu ostalo tisto, kar je mogoče kupiti z denarjem. Vedno znova ugotavljam, da ima moj vzornik Denny Crane prav, pa četudi njegove izjave sprva zvenijo nesmiselno. ‘’As you get older your priorities change. You begin to realize what really matters. Money!’’

Queeni so peli Too much love will kill you every time!