Hrbtna stran našega srca!

“Kako naj prestopimo vrata besa, da bi našli svojo strast, ko pa je prav to tisto, česar se bojimo in po čemer najbolj hrepenimo? Strasti se bojimo, ker obljublja spontanost, nenadzorovanost in ker ponuja nekaj, kar je zunaj našega razumnega in znanega jaza. Hrepenimo po njej, ker ima naša strast barvo, dimenzijo, utrip. Razkriva hrbtno stran našega srca, našo blagoslovljeno divjost.”

Iz knjige Nočem umreti, ne da bi živela avtorice Dawne Markove.

Ne, meni se to ne more zgoditi!

Ko sem bila še mula in sem se s svojim BMX-om podila po okoliških ulicah, sem bila prepričana, da ne bom nikoli umrla. Seveda sem se zavedala dejstva, da vsi vi boste. Ker boste pač nekega dne morali umreti. Ker so takšni zakoni narave. Ki, tako sem takrat mislila, zame ne veljajo, kajti jaz sem nekaj posebnega. Imela sem deset let. Danes vem, da zame veljajo povsem enaka pravila kot zate. In zanj. Ter zanjo. Nič več otroško ne razmišljam, da se stvari, ki se dogajajo drugim, meni ne morejo zgoditi.

Prav vse se lahko zgodi tudi meni. Lahko padem in si zlomim nogo. Lahko oslepim. Lahko pristanem na beraški palici. Lahko ostanem sama. Lahko me mož, če ga bom imela, prevara. Lahko moj otrok, če ga bom imela, ne bo zdrav. Vse našteto in še marsikaj drugega, kar se dogaja ljudem okoli mene, se prav zlahka lahko zgodi tudi meni. Četudi sem jaz sebi nekaj posebnega, ker s seboj živim že vse življenje, širše gledano nisem. Sem samo še en človek. Kot si ti. In on. Ter ona. Zakaj vse to pišem? Ker mi je sinoči, ko sem brskala po forumu, povsem brez potrebe na žulj stopila ena gospa. Četudi nisem bila tema debate, četudi se v debato nisem vključila, se je morala, ko je zasmehovala nekoga drugega, obregniti tudi ob mene. Kot se je že mnogokrat prej obregnila ob koga drugega. Označila me je za “patetično”. Dodala pa je tudi, verjetno ne prav lahkega srca, da sem “inteligentna”.

Ker je gospa očitno želela mojo pozornost, ji bom ustregla in jo bo dobila. Namenila ji bom cel odstavek. Drugi ga lahko tudi preskočite. Da, zavedam se, da se tebi nikoli ne more zgoditi, da bi bila tako prekleto žalostna zaradi enega moškega. Kot se tudi zavedam, da se tebi ne more zgoditi, da bi te moški zapustil. Zato se povsem upravičeno norčuješ iz mene. Enako upravičeno si se norčevala tudi iz žensk, ki so bile zaskrbljene zaradi prostitutke, ki je “pridelala” sto in eno spolno bolezen in jih od nje možje nosijo v domače spalnice. Zavedam se, da je tvoj mož preveč lep, kot si napisala, da bi kadarkoli moral obiskati prostitutko. Druge ženske pač niso mogle dobiti tako lepih mož in se zdaj “tresejo”. In enako se zavedam, da samskim prijateljicam “neumnih pripomb” ne daješ iz hudobije, ker bi jih hotela prizadeti in spraviti v solze. To seveda počneš zato, ker želiš, da ne bi, kot ti ne boš, na starost ostale same. Ker tebi se pa kaj takšnega ne more primeriti. Daleč od tega, da bi te mož mogel zapustiti ali preprosto umreti. To se lahko zgodi samo drugim. Če se obregnem samo ob tvoje najnovejše pisanje. Materiala je sicer več in preveč. Ne, nič od tega se tebi ne more zgoditi. Ti si kajpak nadčlovek. A kaj, ko vi, nadljudje, včasih pozabite, kaj pomeni biti človek. Če bereš moj blog, ti sporočam, da te brez potrebe skrbi “za patetično in inteligentno Žogco”. In ko boš naslednjič razlagala, da imaš vse zakramente, da redno moliš in dokaj redno hodiš k maši, se spomni, da je prav napuh prvi na spisku smrtnih grehov. Da, tako inteligentna sem, da vem, da je fanatični vernici najbolje zagroziti z Božjo nemilostjo. Pred nekaj dnevi, ko si se norčevala iz zaskrbljenih žena, ki so se bale, da bi njihov mož lahko obiskoval “okuženo” prostitutko, si si zaslužila objavo o napuhu. Hotela sem jo napisati, vendar sem si premislila. Ampak očitno vsak slejkoprej dobi tisto, kar si zasluži. Vsekakor upam, da si zadovoljna.

Naj zaključim z mislijo, ki jo je na forum napisala neka druga, veliko bolj prijazna, gospa. Posmehljivci se posmehujejo, dokler se sami ne znajdejo na še hujši preizkušnji. Ne, ne bom zaključila. Še nekaj bom napisala. Na svetu je nešteto stisk. Nekatere razumemo, ker smo jih doživeli tudi sami. Večine ne, ker jih nismo in jih verjetno nikoli ne bomo. A vendar se lahko zgodijo tudi nam. In če zaradi ničesar drugega, na primer srčne kulture, jih zato ne bi smeli zasmehovati. Jaz vem, da se prav vse, kar se je slabega zgodilo vam ali pa se vam še bo, lahko zgodi tudi meni. Nič več namreč otroško ne razmišljam, da se stvari, ki se dogajajo drugim, meni ne morejo zgoditi.

Kaj je res in kaj ne?

Pred mesecem dni sem, mogoče se spominjate, sklenila, da se bom manj ukvarjala z moškimi (ko bi vsaj res šlo za množino) in več s tem, da postanem še malo pametnejša. Če bi računala, koliko časa sem posvetila moškim (res ne gre za množino, samo lepše se sliši) in koliko znanju, bi bila statistika porazna. Kajpak, v škodo znanja. Tako mimogrede, med umivanjem zob, med kuhanjem in še kakšno podobno dejavnostjo pa mi je vseeno uspelo prebrati nekaj Nietzscheja. In bom, kakor v objavi Religija sočutja in religija udobja!, prepisala eno njegovo misel.

“Vi trezneži, ki se čutite zavarovani pred strastjo in sanjarjenjem in bi iz svoje praznine najraje napravili ponos in okras, imenujete se za realiste in namigujete, da je svet dejansko tak, kakor se kaže vam, samo pred vami je razgaljena dejanskost in vi sami naj bi bilo mogoče njen najboljši del. Ampak kaj niste tudi vi v svojem najbolj razgaljenem stanju še skrajno strastna in temna bitja, če vas primerjam z ribami, in še zmeraj vse preveč podobni zaljubljenemu umetniku? In kaj je dejanskost za zaljubljenega umetnika? Še zmeraj nosite s seboj vrednotenja stvari, ki izvirajo iz strasti in zaljubljenosti prejšnjih stoletij. Še zmeraj je utelešena v vaši treznosti skrivna in neodpravljiva pijanost. V vsakem občutku, v vsakem čutnem vtisu je košček te stare ljubezni, in ravno tako je pri tem sodelovalo in tkalo še kdo ve kakšno sanjarjenje, kakšen predsodek, kakšna nespamet, kakšna nevednost, kakšen strah in kaj vem kaj še vse. Tamle tisti hrib! Tamle tisti oblak! Kaj pa je na tem dejanskega? Za nas ni nobene dejanskosti in tudi za vas, trezneži, ne. Mi si še malo nismo tako tuji, kakor se vam zdi, in mogoče je naša dobra volja prebiti se skozi opijanjenost ravno tako vredna pozornosti kakor vaša vera, da se sploh ne morete opijaniti.”

Bilo je še poletje, ko sem eno sobotno noč v oddaji Larry King Live poslušala mnenja vrhunskih psihiatrov in fizikov, mnenja o tem, kaj je resničnost in kaj ne. Trdili so, da ni resničnost tisto, kar vidimo kot resničnost, kar kot resničnost vidijo vsi okoli nas, ampak tisto, kar kot resničnost zaznavajo naši možgani. In je zato vse, tako sreča, žalost, hrepenenje, zaljubljenost, slaba volja, prav vse, stvar signalov, ki jih pošiljamo v svoje možgane, oni pa nam jim potem vračajo s počutjem. Dobrim ali slabim. In če je temu res tako, potem je Nietzsche mogoče imel prav. In ni prav nič narobe presanjariti življenja. Večna dilema. Vsaj zame. Ki so me učili, da je vsak dan, ko nič ne narediš, izgubljen. Da je treba biti krut realist, zelo trdno na tleh. Mar ni bolje življenja preluftati, prelenariti, presanjariti, živeti v neki lažni resničnosti, če tista prava resničnost ni lepa? Saj možgani ne bodo, če bom za to poskrbela, vedeli, da se njihova resničnost ne ujema z dejansko resničnostjo?

Kakorkoli že, dovolj sem filozofirala. Mogoče možgane lahko ukanem, da sem srečna, ko sem nesrečna, gotovo pa jih ne morem ukaniti, da nisem lačna, ko sem lačna. Zato se spodobi, da se lotim dela in si zaslužim kakšen kos kruha. Zvečer pa bom lahko, če bom hotela, na peščeni plaži, na samotnem otoku, na mojem telesu dve močni, vendar nežni, moški roki, ki me bosta božali, jaz pa bom zadovoljno predla. V sanjah. Pa saj možgani ne bodo vedeli, da ni ne sonca, tudi peska ne. In da se me že tako zelo dolgo ni nihče dotaknil.

Religija sočutja in religija udobja!

V eni izmed blogovskih debat o strahu pred še eno žalostno zimo sem ugotovila, da bo najbolje, da hladne in temne dni posvetim branju. Zima se je začela, četudi so temperature daleč od zimskih. Ko je ob petih popoldne tema, je zame zima. Pa četudi bi vsi okoli skakali v kopalkah. Z nahrbtnikom, polnim knjig, sem pricapljala domov in se takoj lotila branja. Nietzscheja naj bi brala že v gimnaziji, vendar se mi je takrat zdel srhljivo dolgočasen. Prav nič me ni zanimalo, kaj je imel on ali kdorkoli drug povedati o tem in onem. Dokler mi je šlo dobro, nisem čutila prav nobene potrebe, da bi brala, kaj je življenje. Odkar sem stopila na mino in me je razneslo na tisoč kosov, ki ji še vedno ne uspem sestaviti, sem vzljubila poezijo. In, kot kaže, bom vzljubila tudi filozofe.

Šele začela sem brati in že sem dobila odgovor na vprašanje, zakaj se je peščica ljudi tako zelo agresivno odzvala na mojo nepripravljenost, da bi bila srečna takrat, ko v sebi nisem čutila, da imam kakršenkoli pameten razlog za srečo. Nekateri so me poslušali. Drugi so me preprosto pustili pri miru. Nekaj pa jih je čutilo, da morajo stvari vzeti v svoje roke in so mi določili, da toliko in toliko mesecev smem biti nesrečna, potem pa moram, hočem ali nočem, postati srečna, da njim ne bi bilo treba gledati mojega trpljenja. Pa četudi bi se lahko preprosto obrnili proč. Nietzsche je imel kar nekaj povedati o takšni obliki sočutja …

“To, zaradi česar najgloblje in najbolj osebno trpimo, je skoraj vsem drugim nerazumljivo in nepristopno. V tem smo bližnjemu skriti, pa čeprav je z nami vred iz istega lonca. Povsod, kjer smo opaženi kot trpeči, naše trpljenje plitvo razložijo. Spada k bistvu sotrpečega afekta, da tujemo trpljenju odvzame tisto pristno osebno na njem. Pri večini dobrih del, izkazanih nesrečnim, je nekaj odvratnega v intelektualni lahkomiselnosti, s kakršno sočutni igra usodo. Nima niti pojma o vseh notranjih posledicah in prepletih, ki jih nesreča pomeni zame ali zate. Vsa ekonomija moje duše in njene poravnave z “nesrečo”, izbruhi novih izvirov in potreb, prirast starih ran, odboj celih preteklosti, vse to, kar mora biti povezano z nesrečo, nič ne skrbi ljubega sočutnega. Hoče pomagati in ne misli na to, da obstaja osebna nujnost nesreče, da so meni in tebi strahovi, pritrgovanja, obubožanja, polnoči, pustolovščine, tveganja, spodrsljaji tako nujni kakor njihova nasprotja, da pot v lastna nebesa, da se izrazim mistično, vselej drži skozi pohoto lastnega pekla. Ne, o tem ne ve nič. Religija sočutja veleva pomagati in človek misli, da najbolje pomaga, če najhitreje priskoči na pomoč. Če imate vi, privrženci te religije, isto mnenje, kakor ga imate nasproti sočloveku, dejansko tudi nasproti sebi, če svojega trpljenja niti ene ure nočete trpeti na sebi in se že na daleč izognete vsem morebitnim nesrečam, če svoje trpljenje in neugodje vselej občutite na splošno kot nekaj zlega, sovraštva vrednega, zaslužnega uničenja, kot madež bivanja, potem imate poleg religije sočutja še drugo religijo v srcu in ta je mogoče mati le one, religija udobja. Joj, kako malo veste o sreči človeka, vi udobni in dobrodušni, zakaj sreča in nesreča sta sestri dvojčici, ki vzajemno odraščata ali, kakor pri vas, vzajemno ostajata majhni.”

In res je to. Jaz se sicer lahko pretvarjam, da razumem bolečino matere, ki je izgubila otroka, vendar je v resnici ne. Ker je ne morem razumeti. Ker takšne bolečine, hvalabogu, ne poznam. Prav tako se lahko pretvarjam, da razumem sodelavko, ki je izgubila očeta, vendar tudi nje v resnici ne razumem. Kajti tudi te bolečine, hvalabogu, še nisem izkusila. Veliko je bolečin, ki jih nisem izkusila in so zato mojemu srcu tuje. Zaman bi se trudila, da bi jih razumela. Ne morem jih. Lahko pa jih spoštujem, vse te mojemu srcu nerazumljive bolečine.