Izberite svoje!

Uganete, komu naj bi ta objava polepšala dan? Kateri izmed naših blogovskih prijateljic bo najbolj zaigralo srce, ko bo videla, da bomo debatirali o škornjih? Maxi, seveda. Ta objava je za njeno dušo. In duše vseh tistih, ki bi vsaj virtualno malo zapravljale, če že zares ne smemo, ker smo že tako in tako preveč spraznile svoje kartice. Jaz, na primer, je ne smem, ker moram spomladi kupiti nov avto in ne smem ga kupiti iz denarja, ki sem ga privarčevala do zdaj. Ta denar je nedotakljiv, privarčevati moram novega. Ne, za novonastalo resnost ni kriva recesija, kriv je tranzitni Saturn na natalnem Merkurju, ampak pustimo zdaj to …

Kateri so vam najbolj všeč? Nobeni?

Če res nobeni, potem prilepite fotografijo tistih, ki bi jih z največjim veseljem nosile. Ne, ni potrebno, da se ustavite pri eni fotografije. Saj se tudi sicer ne ustavimo pri enih škornjih, mar ne? Aja, jaz glasujem za številko štiri.

V kandelaber in po tleh!

Vsi vemo, da so modne revije v resnici predstavitve oblačil, ki jih v resničnem življenju nihče ne nosi. Vsaj jaz še nikoli na ulici nisem srečala nikogar z antenami na glavi, v obleki, ki okoli telesa zaseda še dva metra prostora, v čevljih, za katere, če ne bi bili na nogah, sploh ne bi vedela, kaj so. Prav zato modnih revij ne gledam, rada pa, priznam, pogledam, kaj nosijo zvezdnice. Tokrat sem si ogledovala Victorio Beckham in prišla do zaključka, da …

Zaletela bi se v kandelaber. Ali pa bi telebnila po tleh. Verjetno pa bi se najprej zaletela v kandelaber, pet minut pozneje pa bi še telebnila po tleh. Kakorkoli, moje poti bi bilo kaj hitro konec. Oja, polna sem spoštovanja do Davidove soproge in drugih žensk, ki so vsak dan urejene, vendar preprosto ne razumem, kako jim vedno uspe, da so tako “pošlihtane”, kako jim uspe hoditi v čevljih, v katerih jaz niti sedeti ne bi znala, kako vidijo ovire, ko pa jim klobuk prekriva pol obraza, vsekakor pa oči. Mogoče si mislite, da Posh ne bi smela primerjati z nami, običajnimi smrtnicami, kajti ona se vse dneve in noči ukvarja s svojo podobo … Ko, na primer, hodim po trgovinah, velikokrat naletim na gospe in gospodične, ki so prodajalke, v službi stojijo osem in več ur in ves ta čas so v desetcentimetrskih petkah. Jaz bi po uri ali dveh začela stokati, jokati, cviliti, se smiliti sama sebi.

Kako jim uspe, da so tako “pošlihtane” in se hkrati tudi dobro počutijo? Pri meni je prvo ali drugo, oboje hkrati nikoli. Jup, fovš sem. Jaz bi šla v takšni opravi v kandelaber in po tleh.

Moja nova strast so kapice!

Vsake toliko me zagrabi. Tista nakupovalna. Vendar je strast vedno kaj drugega. Logično, če bi me nenehno držalo isto, bi imela, na primer, toliko čevljev, da bi bila omara, namenjena tričlanski družini, premajhna zame. Moja trenutna strast so kapice. Če bi me pred letom dni vprašali, ali bi si na glavo dala kapico, bi vam odvrnila, da ste gotovo zmešani. To ni zame, bi vam rekla in vas opozorila na svojo obsedenost s pričesko. Ko sem nekaj dni pred prinčevim rojstnim dnem začela premišljevati, kaj lepega bi mu lahko kupila, sem se domislila kapice in šala. Pač, kmalu bo zima. Lazila sem po trgovinah in iskala ravno pravšnja. Ko sem ju našla in sem bila povsem prepričana, da sta dovolj lepa zanj, ki je tako zelo lep, sem seveda morala preveriti, ali bo kapica dovolj velika. Ni šlo drugače, dala sem jo na svojo betico. Uau, ta reč pristoji tudi meni.

Prejšnji teden sem se odpravila kupovat rokavice zase in zagledala sem ljubko kapico. Zdelo se mi je, da je poklicala moje ime in sem jo kupila, četudi sem bila prepričana, da je ne bom nosila. Napaka, brez kapice sploh več ne maram ven. Ne samo, da mi ne uniči pričeske, varuje jo pred neugodnimi vremenskimi vplivi. Še več, zdi se mi, da nikoli nisem bila tako ljubka, kot sem s kapico. Zdaj imam sivo. Volneno. Potrebujem tudi modro. In rdečo. Vesela pa bi bila tudi takšne, kot jo nosi gospodična na fotografiji. Jo je mogoče kdo videl? Oja, kapice so prav luštne.

Povejte po resnici!

V soboto popoldne sva se po obilnem kosilu v restavraciji Running sushi & wok z gospo Brozovo, ki ji po domače rečemo naša Jovanka, kotalili po Supernovi. Jovanka ima sicer vedno, ko hodiva po trgovinah, nalogo, da mi prepreči kupovati spodnje hlačke. Nalogo si je zadala sama, ko je opazila, da nikoli iz nakupovalnega središča ne pridem brez vsaj enih novih spodnjih hlačk. Ker je v soboto vseeno bil poseben dan, se je Jovanka odločila, da mi dovoli en prekršek. Zato sva brskali po orjaški gori spodnjic in ko sem zgrabila precej pisan “paketek”, mi je rekla: “Ne, teh pa ne. V teh barvah pa gotovo nimaš nedrčka in ne boš morala kombinirati.” Začudeno sem jo pogledala, potem pa me je ona še bolj začudeno vprašala, ali se pri meni barva hlačka ne ujema z barvo nedrčka. “Ne vedno, draga moja Jova, ne vedno”, sem morala priznati. V bistvu bi morala priznati, da se najpogosteje ne.

Je na blogu še kakšna “junakinja”, ki zjutraj komajda ve, kako ji je ime in si reče, da tako in tako nihče ne bo videl ter pograbi zelene spodnje hlačke in rožnat nedrček? Po resnici.

Čas je za žabe!

Dnevi, ko sem lahko nase navlekla majico in kiklico ter šla ven, so žal minili. Spet je čas za žabe. Če je kupovanje oblačil zame eden najčudovitejših užitkov, to nikakor ne velja za žabe. Ne, žabe so prava nočna mora. Tiste, ki so meni najbolj všeč, tako in tako obstajajo samo v otroških številkah. Ko prebolim dejstvo, da tiste, kar bi jih jaz nosila, delajo samo za deklice tja do petega razreda osnovne šole, se začne iskanje tistih debelejših, ki se ne bodo strgale ob prvem nepravem dotiku. In ko jih končno najdem …

Katero številko? Kupujem premajhne, prevelike, samo po nekem srečnem naključju so mi prav. Ko pa se takšno naključje zgodi in doma navdušena ugotovim, da mi je uspelo, se po nekaj dnevih odpravim v isto trgovino po enake žabe … “Ne, gospodična (bolje zanje, da ni gospa), jih je pa že zmanjkalo.”

Vem, o okusih se ne razpravlja!

In ker vem, da se o okusih ne razpravlja, tudi ne želim razpravljati. Me pa, priznam, zanima, kaj vam je všeč. Ko sem zagledala najnovejšo fotografijo moža Angeline Jolie, če se prav spomnim, mu je ime Brad Pitt (okej, zdaj sem malo sarkastična), ki mi sicer nikoli ni bil prav posebej oh in sploh, sem se spomnila, da meni pravzaprav nikoli niso bili všeč moški z brki ali brado.

Vendar je nekaj, kar imam raje od povsem pobritega obraza, to pa je tisti “luk”, ko se moški dan, dva ni obril. In vam, kaj je vam najbolj všeč?

Važička sem!

Objava, ki je pred vami, ima samo en namen, hvalisanje. Mogoče se spominjate, da sem pred tremi tedni za Tedi in zase naročala škorenjce, crocse in marelco, vendar je izbrana trgovina dostavljala samo v Anglijo, zato sva “izkoristili” Zuzzu, ki nama je prijazno ponudila pomoč. Izdelke sem dala poslati na njen naslov, ona pa jih je potem poslala meni. V torek so prišli crocsi, potem v četrtek marelca in danes tudi škorenjci. Priznam, malo me je skrbelo, da ne bodo kateri od naših ali njihovih poštnih uslužbenk preveč všeč in jih bo hotela imeti, ampak strah je bil odveč. Tedi že nekaj dni v sončnem vremenu uživa v svojih ljubkih crocsih, zdaj pa sem na vrsti jaz s svojo marelco in škorenjci, pripravlja se namreč dež.

Če me boste kje v mestu srečali v moji novi deževni opravi, me lahko pocukate za lase, ne bom nič huda. V kolikor ste princ, me lahko tudi uščipnete za rito, ampak za kaj takšnega morate res biti princ, kajti v nasprotnem primeru znam biti zelo huda. Ker pa bom imela v roki marelco … Saj veste, previdnost ni nikoli odveč.

Imej me rad!

Na blogu še vedno ni kategorije z naslovom “Žogca je imela pet minut časa in se je takoj lotila kupovanja”. Ni je, vendar bi morala biti. Natanko to se je včeraj tudi zgodilo. Imela sem pet minut časa. Nisem gledala v nebo in ugotavljala, da imamo lepo vreme. Nisem se ozirala po rožicah in občudovala njihovih čudovitih barv. Niti to me ni zanimalo, kdo hodi mimo in kako je oblečen. Ne, teh pet minut nisem smela potratiti, ampak sem takoj zavila v zlatarno in prišla ven z uhani.

Če niste uspeli razbrati s fotografije, na enemu piše “love”, na drugemu pa “me”. Skratka, “imej me rad”. Pa bi me res lahko imel rad. In obljubim, ne bom zapravljala tvojega denarja, samo svojega.

Hodimo okoli preveč “okrancljane”?

Se spomnite časov, ko smo pri nas nakit kupovali zgolj in izključno v zlatarni? Vsaj jaz se kot deklica ne spominjam, da bi bil na voljo tudi drugje. Moje prvo srečanje z “nezlatarniškim nakitom” je bilo v Ameriki, ko sem na oddelku za kozmetiko malo večje trgovine zagledala cele kupe srebrnih uhanov. Ker sem si ravno nekaj mesecev prej dala preluknjati ušesa, zaradi česar je, tako mimogrede, nastala družinska vojna, to “operacijo” sem namreč izvledla s pomočjo babice, ker so bili starši proti, potem pa mama cele tri tedne z menoj ni spregovorila niti besede, solidarnostno pa se ji je v molku pridružil tudi sicer veliko bolj svobodomiseln oče … Skratka, kupila sem si veliko uhanov. Večino sem z leti izgubila, za spomin mi je ostal samo en uhan v obliki pentlje. Danes je takšen nakit na voljo v vseh drogerijah, veleblagovnicah, pa celo v večini trgovin s čevlji. Ne samo nakit za glavo in njene podaljške, ušesa, nos, jezik, tudi za noge …

In prav slednji me najbolj zanima, nakit za noge. Priznam, še dve leti nazaj se mi je zdel popolnoma nepraktičen, zdaj pa prav z veseljem dam rinko na enega izmed prstov na nogi in si s še večjim veseljem okoli gležnja obesim kakšno “ketnico”. Vidim, da niti zdaleč nisem edina, da to počne vedno več žensk. Samo včasih se vprašam, ali mogoče ne hodimo okoli že preveč “okrancljane”. Kaj pravite?

Zgoraj brez?!?

Premišljevala sem, kakšno objavo naj dam na blog danes. Polovica naše druščine je, vsaj takšen občutek imam, tako ali tako na morju, zato nekih “hudih” debat ne pričakujem. V “čakalni vrsti” imam nekaj pesmi, tudi Jovankine recepte in objavo o nakitu, ki ga zadnje čase ženske tako rade nosimo tudi na nogah. Nakar sem se spomnila, da še nikoli niso pisali o tem, v kakšnih “izvedbah” se radi pojavimo na plaži. In ker je to tema, ki je več kot primerna za te poletne dni …

Moški, ste na plaži goli ali pa svojega korenjaka raje pokrijete? Ženske, nosite dvodelne ali enodelne kopalnike? Ste mogoče brez kopalk? Ali pa ste, to imam jaz najraje, vendar se vedno ne spodobi, zgoraj brez?

Moderno mi je včasih fuj in fej!

Pred mesecem dni sem na spletu zasledila, da je moderno nekaj, čemur rečejo aladinke, da jih moram letos poleti nujno nositi, če ne želim biti povsem za luno. “Kaj so to aladinke”, sem vprašala in kaj hitro mi je nekdo prilepil fotografijo. To je moderno, kje, v Sloveniji tudi? Očitno moram, ko hodim po ulici, manj sanjati in več gledati okoli sebe, sem si rekla. Rečeno, storjeno. Na mojo žalost so imela dekleta s foruma še kako prav, ta nenavaden kos oblačila je res okužil Slovenijo. Aladinke ali haremhlače so, kot sem pozneje prebrala, obvezni del garderobe v omarah vseh žensk, ki spremljajo modne smernice. Hvala, ampak ne, hvala, tokrat raje ne bom moderna.

Široke do kolen, v gležnju pa nagubane in stisnjene s trakom. Ali sploh obstaja še kakšno oblačilo, ki žensko postavo naredi gršo? Še tako postavno žensko te hlače spremenijo v narobe obrnjeno hruško, še tako majhna rita je v njih videti kot vogal od banke. V enem izmed brezplačnikov sem zasledila naslednji nasvet: “S harem hlačami ali aladinkami ste se tudi v naših prodajalnah gotovo že srečali, zato zberite pogum in se to pomlad in poletje v njih spehodite tudi vi. Čeprav se vam na prvi pogled zdijo morda malce čudne, vas bodo osvojile s svojo lahkotnostjo in udobnostjo, še ena dobra lastnost pa je, da pristojijo vsem.” Žal nisem tako zelo pogumna in bom tudi letos ostala v svojih kiklicah, naj bodo moderne ali ne. In prosim, naj mi tiste bralke bloga, ki jih rade nosijo, ne zamerijo. Nisem “kurcala” vas, samo hlače, ki jih letos nosite, naslednje leto pa jih gotovo več ne boste, kajti prišla bo nova moda, upam, tudi meni všečna.

Moj je!

Že nekaj mesecev sem vedno, ko sem šla mimo drogerije, vstopila in se samo malo “našpricala”, ker mi je njegov vonj dajal radost, lahkotnost in me delal zadovoljno. Bi ali ne bi? In vedno sem si rekla ne, da ne bom, ker ga res ne potrebujem, ker imam doma še toliko parfumov, ki jih moram porabiti, ker tako ali tako preveč zapravljam …

Mah, kaj me bo naredilo srečnejšo, 60 evrov več na računu ali občutek, da sem najbolj dišeče bitje na tem svetu? Kajpak slednje. In zdaj je moj! In zanimivo, ponosna lastnica Ultraviolet pafruma sem postala istega dne, ko sem izbrala “viola” očala. Oja, Žogca bo kmalu spet res dobro videla.

Boste zapravljali?

V naslov se mi je prikradla napaka. Vprašanje bi se moralo glasiti “boste zapravljale”. Redko namreč naletim na moškega, ki bi, ko se začnejo razprodaje, z velikim veseljem skakljal po trgovinah in užival v hudi gneči, katerim se praviloma ne morete izogniti, če želite do polic priti, dokler še niso izropane.

Kakor verjetno veste, se razprodaje začnejo jutri. Jaz se brzdam in bom skočila samo v eno trgovino s čevlji. Ene čeveljce si namreč z Jovanko ogledujem že več mesecev in če bodo znižani vsaj za 30 odstotkov, jih bom kupila. Sicer pa ne bom zapravljala, kajti doma imam že toliko robe, da bi mogoče tudi sama lahko organizirala razprodajo, vendar je ne bom. Dieta namreč deluje in z vsakim tednom, ki mine, lahko nase “spravim” kakšno oblačilo, ki sem ga prej lahko samo opazovala v omari. Če boste šle po nakupih, vam želim, da bi vam polne vrečke čim manj izpraznile denarnico.

Niti misliti si ne morete, kako zelo sem vesela!

Ko to pišem, v Ljubljani grmi in lije kot iz škafa. Kdaj pa ne? Ko sem pisala objavo o prozornem dežniku, je bila podobna noč. Napisala sem, da zelo želim imeti prozoren dežnik in gumijaste škornje z rožnatimi vzorci. Dežnika še nimam, ampak nič ne, prihajajo namreč škornji mojih sanj. Ne vem, ali sem se od zgodnjih osemdesetih in šopingiranja v Italiji čemu tako zelo veselila, kot se zdaj tem škornjem.

Na spletu sem našla veliko lepih škornjev, ampak do tistih najlepših pa nisem mogla priti, kajti vse spletne strani, ki jih prodajajo, ne dostavljajo zunaj Anglije. Nič, ne morem dobiti najlepših, bom pa vzela tiste, ki so mi tudi lepe. Te ali te ali pa te. In potem se mi je na eDnevniku oglasila Zuzzu, ki že zelo dolgo bere in komentira moj blog ter mi je napisala, da jih lahko naročim na njen naslov in mi jih bo ona poslala. Tiste najlepše, ki jih dostavljajo samo v Anglijo. Da, Zuzzu živi v Angliji.

Ko bom dobila škornje, mora nujno deževati. In obljubim, da bom, četudi se sicer držim izključno betona, šla na Šmarno goro. Ne, tega ne obljubim, šla bom na Rožnik in bom tam brodila po blatu. Kajpak bom vse fotografirala in dala na blog. Vem, mnogim se bom zdela smešna, ker se tako veselim dveh kosov gume, ampak pomembno je, da sem jaz neznansko vesela, pa četudi se to mogoče komu zdi trapasto. Hvala, Zuzzu, naredila si mi veliko veselje.

Kdaj je kratko prekratko?

Moški, ki so sicer že več kot leto dni zvesti bralci mojega bloga, so se začeli pritoževati, da je zadnje čase premalo žgečkljivih objav. Če sem povsem iskrena, ne morem razumeti, kako jim ni zanimivo, da želim kupiti prozoren dežnik. Šment, saj bodo od prozornega dežnika imeli največ koristi prav oni, kajti tudi ob deževnem vremenu bodo tako lahko videli moj obraz. Potem so tukaj bureki, tiramisuji, pite ter druge dobrote. Peči se učim zato, da bom nekega dne dobra žena, Jovanka me namreč pripravlja na poroko. Znova, jedli bodo moški, bolj natančno en moški. Če omenim še objavo o tem, kako zelo ne vidim. Mar moški ne razumete, da je to, da ženska ne vidi, voda na vaš mlin? Ne vidim tudi tega, da se niste dobro obrili, spregledam nogavice, ki so namesto v koš za perilo padle zraven koša, ne opazim, da posoda ni natančno pomita. Ampak naj vam bo. Če hočete žgečkljive objave, jih boste dobili. Vsaj upam, da bo ta dovolj žgečkljiva.

Letošnje poletje je sicer prineslo dežnike in gumijaste škornje, vendar ponavadi ta letni čas pomeni kratke majice in še krajša krilca. Nekaterim je to všeč, drugi pa se zgražajo in tako oblečena dekleta ter ženske v mislih ali pa kar lepo naglas obmetavajo z ne ravno najlepšimi vzdevki. Zato vas sprašujem, kdaj je kratko prekratko.

Očala, modni dodatek ali nebodigatreba?

Jaz, če tega slučajno niste vedeli, sem “špeglarka”. Ne vedno, nosim tudi leče. In ravno ta teden se zelo veselim novih leč, ki bodo manj naporne za moje lepe (joj, sem samovšečna) oči. Leče sem si v gimnaziji omislila, ker me je bilo sram nositi očala oziroma sem bila prepričana, da sem zaradi očal manj lepa, manj kul, manj … Manj vse, kar je pozitivno in bolj vse, kar je negativno. Kajpak sem se te “fiksne ideje” že zdavnaj znebila, ampak vseeno …

Še danes se premnogokrat ulovim pri naslednjem razmišljanju … Če želim na koga narediti še posebej dober vtis, se bom pojavila brez očal. Na primer, če bi me princ jutri povabil v kino (sanjati je dovoljeno, kajne?), bi se gotovo pojavila brez očal in z lečami. In kako vi doživljate očala, kot modni dodatek ali nebodigatreba, ki kazi vaš videz oziroma videz tistih, ki jih nosijo?

Umetna ritka! aka Žogca ne bi!

Se spomnite objave z naslovom Umetne bradavičke! aka Žogca bi tudi? Če smo se takrat čudili, kaj vse pade na misel ženskam, ki želijo moške prepričati, da je nekaj veliko lepše, kot v resnici je, kaj porečete na naslednjo pogruntavščino?

Sama sem precej skeptična. Toliko se namreč trudimo, vsaj nekatere, da bi zadevo zmanjšale, da se mi zdi nesmiselno, da bi jo potem umetno povečevale. In kaj se zgodi potem, kot ženska sleče kavbojke, moški pa zagleda tole?

Mučenje imenovano kupovanje kopalk!

Včasih je preprosteje, če se človek nekaterih stvari ne spomni, čeprav se jih. Če za nekaj nimamo prav pametnega argumenta, uporabimo selektiven spomin. Spomnimo se tistega, kar nam koristi, za tisto drugo, kar ne govori nam v prid, pa trdimo, da smo pozabili in s tem na sporne dogodke pade senca dvoma o tem, ali so se sploh zgodili. Nekateri so tovrstno sprenevedanje pripeljali do popolnosti in imajo luknje v spominu večje od švicarskega sira. Ko se odpravite kupovat kopalke, sprenevedanje ni mogoče. Majhna kabina. Ogledalo samo dvajset centimetrov proč od vašega telesa. Luči pa … Zakaj morajo luči v kabinah biti močnejše od tistih v operacijskih dvoranah? V takšnem trenutku se človeku, mogoče bolje ženski, v glavi odvrtijo slike vseh čokolad, sladoledov, tortic, pic in špagetov, ki jih je pojedla od zadnjega kupovanja kopalk. Ničesar ni mogoče selektivno pozabiti, vse je tam, za nameček še dobro osvetljeno. Tam. Na trebuhu. Na stegnih. Na riti.

Ko sem ugotovila, da bom najkasneje čez mesec dni morala kupiti nove kopalke, me je minila vsaka želja, da bi jedla, kajti v nasprotnem primeru bom tistih nekaj dni po bazenih in predvsem okoli bazenov skakala v skafandru. Zakaj ti nikoli ne morejo biti v modi?

Umetne bradavičke! aka Žogca bi tudi!

Mah, v bistvu Žogca ne bi, me je pa članek spomnil na to, da sem pred leti sanjala o tem, da bi si kupila umetne bradavičke. Saj ne, da je z mojimi karkoli narobe, ker res ni, samo ne vedo vedno, kdaj bi morale v restavraciji, trgovini ali nočnem lokalu otrdeti, če pa že vedo, se jih skozi nedrček in majico ne vidi. Zato je Žogca razmišljala o tem, kako luštno bi bilo imeti takšne, ki bi bile vedno trde. Kajpak si nisem mislila, da je takšna norost padla na pamet še komu, vendar sem to mislila zmotno. Umetne bradavičke so očitno postale velik posel. Kupite lahko takšne, takšne ali pa takšne in gotovo še kakšne. In zakaj jih ne bom kupila, četudi sem o njih sanjala že pred leti, ko verjetno sploh še niso bile na voljo?

Ne, ne zato, ker bi bila tako plemenita in ne bi hotela zavajati naivne moške populacije. Skrbi me, da bi se ena izmed bradavičk ali pa bognedaj kar obe ob nepravem trenutku premaknili in bi bilo videti, kot da z mojima žogcama ni vse v najlepšem redu. Kaj potem? Morala bi ju pokazati, da bi dokazala, da temu ni tako. Ker pa se takšno početje za nuno ne spodobi, je verjetno najbolje, da ostanem kar pri svojih, tistih pravih.

V bistvu se mi moški kar malo smilijo, ampak res samo malo. Kako naj sploh še vedo, kaj je res in kaj ne? Pred pisanjem te objave sem si ogledala kar nekaj fotografij zvezdnic in za nobeno ne bi dala roke v ogenj, da so res prave in ne umetne.

Ni grdih žensk, so samo revne!

Od nekdaj sem bila mnenja, da se ljudje rodimo lepi, manj lepi in še malo manj lepi. Kajpak imamo možnost, da tisto, s čimer smo prišli na svet, naredimo lepše ali grše, kar je odvisno od skrbi za telo, urejenosti, sloga oblačenja in ličenja. V to, da lahko iz povsem neprivlačne ženske narediš lepotico, pri tem pa ne uporabiš skalpela, nisem verjela, nakar me je zmedla fotografija, ki si jo lahko ogledate v izvirni velikosti, če kliknete sem. (Opomba: Blogovski prijatelji so me hitro opozorili, da je bila moja zmeda odveč in da je bil v spodnjih primerih skalpel velikokrat uporabljen, kar pa seveda ne spremeni vprašanja. Prav nasprotno, da mu še večjo težo, kajti skalpel je prekleto drag.)

Fotografija je v moj elektronski poštni predal priletela z nazivom ni grdih žensk, so samo revne, zato vas zdaj sprašujem, ali res ni grdih žensk in so samo revne, ki si ne morejo privoščiti vsega tistega, kar bi jih lahko naredilo lepe in jim dalo tisto, kar jim je mati narava odrekla?