Bog res ve, kaj dela?

Če naj naša debata ima smisel, moramo predpostaviti, da Bog obstaja. Mogoče uporaba velike začetnice tukaj ni na mestu, kajti ne mislim na katoliškega Boga. Pač Boga. Eh, bodo lektorice povedale. Upam. Neštetokrat sem slišala, da moramo ljudje paziti, kaj si želimo, kajti zna se zgoditi, da bomo to tudi dobili in potem spoznali, da smo si pravzaprav narobe želeli. Pri meni te nevarnosti tako in tako ni, ker nikoli ne dobim, kar si želim. In ko kdaj zvečer premišljujem o tem, si zavrtim naslednjo pesem …

Oja, seveda jokam. Ta pesem me vedno gane. In potem premišljujem še bolj. Imela sem vse, ampak jaz sem želela tisto pravo ljubezen. Tisto mi ni bilo dovolj in mi nikoli ne bi bilo. Je bilo vse, ampak hkrati ni bilo nič. Odšla sem v novo življenje, iskat ljubezen. Prijateljica mi je rekla, naj tudi molim zanjo in prižigam sveče pri svetem Štefanu. Rečeno, storjeno. Deset dni sem na Dunaju vsako jutro in vsak večer šla v cerkev svetega Štefana, prižgala svečo in prosila, naj mi Bog pošlje nekoga, ki ga bom lahko imela brezmejno rada in bo tudi on imel tako rad mene. Nista minila dva meseca in prišel je princ. Mogoče bi si tudi on zaslužil veliko začetnico, kajti to je pravzaprav postal njegov vzdevek. Takrat sem dejansko verjela, da Bog je in da je uslišal mojo molitev. Saj, na nek način tudi je. Tisti prvi del. Dal mi je nekoga, ki ga bom lahko imela brezmejno rada. Tisti drugi del se mu očitno ni zdel pomemben. Če predpostavko, da Bog je, razširim s tem, da tudi ve, kaj dela in mi hoče dobro, hkrati pa upoštevam sporočilo pesmi, da je včasih največji Božji dar neuslišana molitev … Mogoče Bog ve, da je zame najbolje, da sem sama.

Besede so odveč!

So moški res samo v napoto?

Moja mama je bila vse življenje do uhljev in še čez zaljubljena v mojega očeta. Čeprav je v zadnjih letih nekajkrat rekla, da jo je zaljubljenost zdaj malo minila (poročena sta že 38 let), bi rekla, da malo v tem primeru res pomeni malo, zelo malo. Vsaj takšen občutek sem dobila v zadnjih tednih, ko sem praktično živela pri njiju. In prav zato ne razumem … Je moja mama prav posebej “počen” ženski primerek ali pa je večina naših mam takšnih, medtem ko je današanja generacija žensk drugačna?

Začelo se je z debato o seksu. Če sem natančna, so ženske debatirale o pomanjkanju časa za seks, ko pridejo otroci. Ker o tem, kaj pomeni doma imeti majhnega otroka oziroma več majnih otrok, ne vem ničesar, bom ta del preskočila, pa tudi sicer to ni pomembno za objavo, ki jo pišem. Sogovornice so se skoraj soglasno strinjale, da časa za seks preprosto ni, vse dokler se ni oglasila meni zelo ljuba MON-ovka, ki je že nekaj časa z otrokom povsem sama in jih je opozorila na to, da ona sama zmore, torej bi tudi v domovih, kjer sta dva odrasla, otrok ne bi smel biti tako hud napor, da bi ženske zvečer na pol mrtve padale v posteljo in bi jim seks nekaj let zato bil zadnja “briga”. Priznam, pričakovala sem, da bo šel njihov odziv v naslednji smeri: “Joj, če ti zmoreš sama, potem …” Ne, ni šel. Nazaj je dobila: “Z enim otrokom je še enkrat manj dela kot z otrokom in neuporabnim dedcem.” In pa: “Če si sama, če nimaš moža, imaš manj dela. Sploh ni primerjave. Moški ogromno poje, vsak dan zamenja več srajca, znoji se, rad bi se pogovarjal, crkljal.”

Če se vrnem nazaj k svoji mami, ki ima doma enega izmed bolj lenih pripadnikov moškega spola, ki gotovo tudi v času, ko sem bila jaz majhna ni komaj čakal, da lahko kaj naredi in ni nenehno skakljal okoli ne z vprašanjem, kako lahko še pomaga … Moja mama niti na najbolj jezen dan ne bi izustila, da bi ji bilo brez mojega očeta v življenju laže. Tudi z dvema levima rokama je veliko naredil zanjo, zame. Ne, nekoč moški niso bili samo v napoto. Mar danes so? So moški drugačni? Smo drugačne ženske? Ali pa je pomanjkanje časa samo izgovor, da ni treba seksati? V končni fazi, ko začneš o nekom premišljevati na način “poje toliko in toliko, umaže toliko in toliko srajca, toliko in toliko gre časa za crkljanje z njim”, ti verjetno ni več kaj prekleto privlačen oziroma nisi več kaj prida zaljubljen vanj? Ne vem za moške, za ženske pa vem … Ko so zaljubljene vate, ti bodo oprostile vse, tudi napake, ko jih zaljubljenost mine, ti ne bodo oprostile ničesar več, tudi tega, da ješ in mažeš srajce, ne.

Po orgazmu takoj za računalnik!?!

Verjetno vam ni neznano, da že dve leti živim kot nuna in sem na svojo popolno vzdržnost nadvse ponosna. Kajpak nikoli nisem premišljevala o tem, da so se stvari v tem času tako zelo spremenile, da … Ne, ni se več moderno po strastnem ljubljenu še crkljati, potem pa, ko je res vsega konec, skočiti na balkon in pokaditi cigareto. Nič hudega, kajti to gotovo ni najbolj zdravo, vendar se sprašujem, koliko je zdrava nova moda, o kateri poroča portal RTV SLO. Nedavna raziskava, ki je mnoge presenetila, je pokazala, da kar 36 odstotkov moje generacije takoj po ljubljenju vstane iz postelje in se odpravi za računalnik, da preveri nove objave na priljubljenih socialnih omrežjih Facebook in Twitter ali pa pošlje sms sporočilo.

Pričakujem, da bodo z naslednjo raziskavo skušali ugotoviti, koliko od teh 36 odstotkov med seksom prosi Boga ali kakšno drugo višjo silo, da bi partnerju hitro prišlo in bi lahko šli čim prej nazaj “twittat”.

Drkanje je še vedno drkanje!

Najprej se vam želim opravičiti za zelo vulgaren naslov. Žal ni šlo drugače. Četudi sicer vedno pustim povezavo do spletne strani, ko povzemam novico, ki me je presenetila, pretresla ali razburila, tega tokrat ne bom naredila, ker preprosto nočem delati reklame. Ne, ne spletni strani, ampak dejavnosti. Ne želim namreč, da bi kdo od mojih bralcev, še posebej to velja za tiste poročene, na tem blogu izvedel, kam mora iti, če želi tovrstno sprostitev. Vem, kdor išče, bo tudi našel, kjer je povpraševanje, bo tudi ponudba, vse to razumem. Ne razumem sprenevedanja. “Govorim zgolj o masaži in nikakršnih seksualnih uslugah”, je povedala lastnica salona. In znova: “Pri nas so pravila trdno določena in stranke vedo, da ne morejo pričakovati kaj več kot masažo.” Vse to masiranje, ki nikakor ni seksualna usluga in nikakor ni več kot masaža, je opisano kot “gnetenje otrdelega penisa” in “obdelovanje penisa”. Znova sem vam opravičujem za vulgarnost, ampak … Zavijajte v celofan, kolikor vas je volja, gor postavite pentljo, če mislite, da bo videti lepše, drkanje je še vedno drkanje.

Seks in posoda!

Debata o seksu. Ne, v bistvu ne o seksu, ampak o preutrujenih ženskah, ki po celodnevnem garanju v službi in doma, zvečer kot edino posteljno aktivnost vidijo spanje. Izmučenost ni afrodiziak, razumljivo. Kaj hitro se je v debato vključil moški, ki je zapisal, da si moški, ki ženski ne pomaga pri gospodinjskih opravilih, seksa sploh ne zasluži. Kar me je, priznam, zelo zmotilo. Ne razumite me napak, nikakor ne mislim, da je ženska tista, ki je dolžna postoriti vse, kar gospodinjstvo zahtevna, daleč od tega. Moti me razmišljanje, da je seks nekaj, kar naj bi si bilo treba zaslužiti. Če boš naredil to in ono, seks bo, v nasprotnem primeru “stavkam”. Vem, mi je že dolgo tega moja nekdanja “tašča” povedala, da ne znam manipulirati z moškim v njegovo dobro. Ni govorila o seksu. Pozneje sem tudi od drugih žensk slišala, da menda drugače sploh ne gre. Ne verjamem, nočem verjeti. Če posodo pomiva samo zato, ker misli, da mu bo prinesla seks, jo lahko pusti tudi umazano.

Bi pa meni vsekakor dejstvo, da moški “špila” gospoda, medtem ko jaz padam skupaj od izmučenosti, bilo znak, da kakšne pretirane ljubezni na njegovi strani že ne more biti. Ljubezen namreč ni sebična. K ljubezni pa sodi tudi to, vsaj tako mislim, da prepoznaš stisko tistega drugega in jo po svojih močeh skušaš ublažiti.

Prstan, simbol ljubezni ali materialne varnosti?

Vnel se je prepir. Seveda, na mojem najljubšem forumu. Začelo se je z ugotavljanjem, katere uporabnice so nedolžnost izgubile po dvajsetem letu, nadaljevalo z razpredanjem o tem, ali je ženska, ki je imela več kot enega partnerja, kurba, končalo pa s poročnimi prstani in dilemo, ali so simbol ljubezni ali materialne varnosti, ki naj bi bila posledica zakona.

Mimogrede, na mojem poročnem prstanu bo moral biti kakšen safir. Me pa ne bo pretirano motilo, če bodoči mož ne bo hotel podpirati tovrstnega zapravljanja in ga bom morala plačati sama. Vsekakor pa upam, da bo simbol ljubezni in ne materialne varnosti. Z obeh strani. Verjeli ali ne, če sodim po zgodbah, ki jih poslušam zadnje tedne, so v več primerih moški, ne ženske, tisti, ki se “donosno” poročijo. Da, drage moje, tudi na to morate biti pozorne.

Imamo v glavi prototip?

Poznam kar nekaj moških, katerih ženske so na moč podobne njihovim mama. Še posebej bi za enega, namreč svojega bratranca, lahko zatrdila, da je njegova žena kopija njegove matere. Pa tudi sicer bi za mnoge moške lahko rekla, da so bile vse njihove ženske narejene “po istem vzorcu”, pač drugačnem od tistega materinega.

Hkrati pa jih je ena cela četa, ki so imeli tako plavolaske kot črnolaske, tako nizke kot visoke, tako suhcane kot debelušne. Včasih se sicer vprašam, kako mu je bila lahko všeč tista, če mu je zdaj všeč ta, ženski pa sta si popolno nasprotje, ampak potem pomislim, da mogoče oddajata podobno energijo.

Kakorkoli že, ali imamo v glavi izdelan prototip, kateremu potem moški oziroma ženske, ki jih srečujemo in spoznavamo ustrezajo ali ne ustrezajo?

Seks s sodelavci, DA ali NE?

Poznate Davida Lettermana? Na televizijski postaji CBS že dolga leta vodi oddajo Late Show with David Letterman. Jaz osebno sem imela vedno raje konkurenčnega Jayja Lena, ampak to zdaj ni tako pomembno. Slavni ameriški televizijski voditelj je pred dnevi priznal, da je bil žrtev izsiljevanja zaradi seksualnih afer s sodelavkami. Izkazalo se je, da ga je izsiljeval producent CBS-a. Robert Joel Halderman je septembra Lettermanu oddal paket s sporočilom, v kateremu je zapisal, da se bo svet okoli njega sesul, če mu ne nakaže dveh milijonov dolarjev. Zapisal je tudi, da bo v nasprotnem primeru objavil podatke, ki bodo škodile tako Lettermanovi karieri kot družini. Tako je zgodbo v svoji oddaji na precej komičen način razložil občinstvu v studiu in več milijonom gledalcem.

Letterman se je sicer marca letos poročil s svojo dolgoletno partnerko Regino Lasko, s katero je več kot dvajset let in imata tudi sina. Skratka, varal jo je in rumeni mediji si bodo gotovo dali duška, na CNN-u pa so se takšni in drugačni strokovnjaki bolj ukvarjali s tem, kaj pravzaprav pomenijo razmerja s sodelavci. Večina se je strinjala, da nič dobrega, ker se veliko takšnih razmerij pač konča, kar velikokrat pomeni najmanj napete odnose na delovnem mestu, velikokrat pa tudi, da eden, ponavadi tisti bolj prizadeti, zamenja službo. In seveda so si pravni strokovnjaki dali veliko opraviti s primeri, ko je eden izmed partnerjev nadrejen drugemu in obstaja možnost, da gre za spolno nadlegovanje oziroma da eden izmed partnerjev čuti, da mora pristati na takšno razmerje, ker bo sicer ostal brez službe ali pa mu bo onemogočeno napredovanje. Vsekakor pa so se vsi strinjali, da je povsem naravno, da se ljudje zapletajo na delovnem mestu, saj tam preživijo večino svojega časa in pridejo v stik z največ ljudmi.

Kaj menite, seks oziroma razmerje s sodelavci, DA ali NE?

Ups, ups, ups, čigavi so bili spermiji?

Velikokrat smo debatirali o ženskah, ki se odločijo, da bodo imele otroka in ga potem tudi imajo, ali pa dva, tri, četudi zelo dobro vedo, da moški ni navdušen nad tem, da bi postal oče. Gre za razmišljanje, da bo oče otroka tako in tako imel rad. Seveda, kdo ne bi imel rad svojega otroka? Kaj pa tuji otroci, ko moški vzgajajo tuje otroke misleč, da so njihovi?

V Dnevniku sem prebrala, da je Inštitut za DNK analize v teh dneh kot prvi v Sloveniji ponudil možnost, da posameznik kar od doma najhitreje ugotovi, ali je oče otroka, ki ga vzgaja. Test poteka tako, da posameznik na inštitut pošlje vzorce svoje sline in sline otroka, ta pa mu nato v 10 do 15 dneh pošlje rezultate, so sporočili iz omenjenega inštituta. In sem se vprašala, zakaj bi moški to moral preverjati. Pač, ne morem si misliti, da so ženske lahko tako do konca pokvarjene, da bi moškemu podtaknile tujega otroka. Ko sem članek prebrala do konca, sem videla, da sem zelo naivna. Angleški znanstveniki s tega področja so z raziskavami prišli tudi do ugotovitev, da v splošni populaciji približno štirje odstotki moških vzgajajo otroka, ki ni v biološkem razmerju z njimi. Če bi pila alkohol, ga pač ne, bi zdaj odprla šampanjec in nazdravila temu, da nisem moški.

Ko se prevarant spomni, da ima otroke in ženo!

Predstavljajte si. Doma ste z otroki, mož pa je na poslovnem potovanju. Ker ima rojstni dan, se odločite, da boste poklicali svoj najljubši radio, v tem primeru je bil to radio Antena, in svoja najljubša voditelja, v tem primeru sta bila to Milivoj Lulek in Barbara Koler, prosite, naj vašemu možu voščita vse najboljše za rojstni dan. Rečeno, storjeno. Povedala je številko sobe hotela Kaktus na Braču in voditelja sta poklicala. Slušalko je dvignila … Uganili ste, ženska. Gospod mož na “poslovnem potovanju” ni bil sam, ni pa vedel, da mu je čestitko naročila žena in je, vprašan o tem, ali bo za rojstni dan kaj žuriral, odvrnil, da se je z ženo malo umaknil iz mesta. Nakar se je oglasila njegova žena …

Če ste poslušali posnetek, veste, da se je gospod povsem na koncu spomnil, da ima otroke in ženo. Mar ni nenavadno, da se s temi nepomembni podrobnosti prevarant ni ukvarjal, ko je svojega tiča tlačil v luknjo, ki ni ženina?

Imajo moški res raje mlajše?

Ste že kdaj slišali, da so razhod kakšnega para opisali z opazko, da je moški žensko zamenjal za mlajši model? Ste že kdaj poslušali, ko se je kakšna ženska pritoževala, da je nihče noče, ker je prestara? Ali pa se je morebiti kakšen čutil poslanega, da vam, če ste ženska, razloži, da morate pohiteti, če želite dobiti partnerja, ker kaj kmalu vas zaradi let nihče več ne bo hotel? Tistim, ki so meni dajali tovrsten nasvet, ob tej priložnosti sporočam, da je vsaka skrb odveč, sicer pa … Ne mislim, da je obsedenost z veliko mlajšimi ženskami tako zelo prisotna v moških možganih, kot nam to zagotavljajo mediji in zagrenjene ženske, ki bodo za svojo neprivlačnost (in s tem nikakor ne mislim tiste telesne) krivile karkoli, tudi leta. Če ženska ima tisto nekaj, je zanimiva pri dvajsetih, tridesetih, štiridesetih, petdesetih in tudi pozneje. Če nima tistega nekaj, bo pri dvajsetih in mogoče pri tridesetih še poslužila kot “dobro meso”, potem pa bo zanjo veselja konec. In kdo ji je kriv, da ni poskrbela, da bi imela tisto nekaj, vsebino, ampak je ostala samo embalaža?

Mene so v romantičnem smislu vedno zanimali zgolj in izključno moji vrstniki. Oba moja fanta sta bila tri leta starejša od mene, naj mimogrede kot zanimivost navedem, da je drugi dvanajst ur (da, ur) starejši od prvega in sta bila cimra v porodnišnici. Nikoli me ni zanimalo, ali sem privlačna mlajšim ali starejšim. Pač, vedno se mi je zdelo, da imam največ skupnega s svojimi vrstniki, čeprav, to pa moram priznati, imam najraje svoje desetletje starejše prijateljice. Kakorkoli že, ne verjamem, da bi moški pri zdravi pameti bil pripravljen svojo štiridesetletno ženo zamenjati za petindvajsetletnico in to samo zato, ker je mlajša. In ko preberem, kot sem nocoj, da petindvajsetletnica štiridesetletnici skorajda grozi, da se ji je čas iztekel in je njen mož z eno nogo že stopil skozi vrata, si mislim: “Nehaj že srat!”

Iskrenost lažnivcev?!?

Priznam, večino življenje sem preživela v vati. Tja do svojega devetindvajsetega leta sem bila prepričana, da tu in tam kakšen moški ali ženska vara, vsi drugi pa živijo v skladu z vrednotami, ki sta jih meni vcepila mama in oče. Ko sem spoznala, da s fantom ne morem več, ko je bilo končno tudi njemu jasno, da najina zveza res nikamor ne vodi, sem bila prvič v svojem odraslem življenju samska in opazila sem tisto, česar prej sploh nisem videla, ker preprosto nisem hotela videti, in sicer, da je varanja veliko. Cel kup moških se mi je namreč ponujalo za seks, veliko teh moških pa je bilo tako ali drugače vezanih. Naj napišem, da pri meni niso imeli uspeha in ga nikoli tudi ne bodo imeli. Tega, da so ženske enako razvratne, nisem hotela verjeti in nisem verjela, dokler nisem po forumih zasledila celega kupa “srečno poročenih” mamic z ljubimci. Ko pa so na mojem najljubšem portalu odprli še forum Nezvestoba …

Nikar me ne razumite napak, ne mislim, da je moškim dovoljeno varati, ženskam pa ne, ampak vseeno sem mnenja,  da se za žensko takšno početje še bolj ne spodobi, kot se ne spodobi za moškega. Ni mi blizu razmišljanje, da mora ženska prevzeti vlogo cankarjanske matere, ko enkrat na svet spravi potomstvo. Zdi se mi prav, da v čim večji meri ostane tisto, kar je bila, preden se je lotila projekta imenovanega razmnoževanje. Pa vseeno, ženska, ki je mati, bi, vsaj po moje, v moralnem smislu morala biti svetnica. Kar pa premnoge ženske na forumu Nezvestoba niso. In če večina moških, ki varajo, iskreno pove, da pač želijo adrenalinski seks, prevarantke napletajo od tod do nezavesti in iz nečesa, kar je samo seks, delajo znanost in pišejo doktorske disertacije. Zadnja, ki sem jo prebrala, je imela opraviti z iskrenostjo lažnivcev. Da, prevarant je tudi lažnivec, kajti brez laži ne bi mogel varati. Pisanja te objave sem se lotila zaradi naslednje izjave: “Lahko se sprijaznim z neiskrenostjo v zakonu, od ljubimca pa želim iskrenost.” Pustimo ob strani, da bi se z neiskrenostjo v zakonu moral sprijazniti prevarantkin mož, ki o tem, da mu žena vsakodnevno natika roge, ne ve ničesar. Samo dejstvo, da se pišejo teorije o tem, da je v zvezi, ki je bila sklenjena za “dokler naju smrt ne loči”, v kateri je bilo obljubljeno spoštovanje in zvestoba, iskrenost odveč, medtem ko se zveza dveh prevarantov, ki temelji zgolj na zadovoljevanju mesenih potreb, dviguje na neke moralne višave in je zato nevredna laži, ampak si zasluži zgolj in izključno popolno iskrenost … Hinavščina brez primere.

Narobe svet, prav res.

Kje je meja spodobnega?

Ko se imamo radi, ko se imamo res zelo radi, včasih znamo pozabiti, da na tem svetu pravzaprav nismo sami. Dokler gre za poljube, božanje, objemanje, se ponavadi nihče ne pritožuje ali vznemirja, kaj pa, ko se nežnosti že skorajda prelevijo v seks na javnem mestu?

Imela sem kakšnih deset let, ko sem na plaži brala knjigo, potem pa sem vedno manj brala in vedno bolj gledala dogajanje na sosednji brisači. Vsekakor sem začela pozorno spremljati, ko je moški imel glavo pod njeno majico. Vsaj deset minut. Danes vem, kaj je delal, takrat pač nisem vedela. Prav tako danes razumem, zakaj je svoje kopalke tako vztrajno drgnil ob njene. Z današnjo pametjo si lahko mislim, da je njuno “predstavo” takrat opazovala vsa plaža.

Zanima me, do kje ste še pripravljeni iti na očeh drugih in kdaj je po vašem mnenju skrajni čas, da se zabava preseli za štiri zidove, v prikolico, pod šotor ali pa vsaj v kakšen oddaljen grm.

Je to pomoč?

Kadarkoli berem debato o delitvi dela med moškimi in ženskami, dobim vtis, da se moški delijo na tiste, ki pomagajo ženi in tiste, ki tega ne počnejo. O prvih je napisanega veliko lepega, o drugih, razumljivo, malo manj. Redko se oglasi kakšna ženska, ki napiše, da njej mož ne pomaga, ampak samo opravi svoj del dela. In če moško pomoč pri gospodinjskih opravilih in vzgoji otrok … Šment, tudi jaz uporabljam besedo pomoč. Še enkrat. Če to, da moški pomijejo posodo, zlikajo perilo ali posesajo stanovanje, označujemo kot pomoč ženski, jim s tem v resnici sporočamo, da zgoraj omenjeno nikakor ni njihovo delo, da gre samo za njihovo dobro voljo, da naredijo nekaj namesto nas. Kajpak se spodobi za pomoč tudi zahvaliti.

Je res potrebno, da smo moškim hvaležne, če pomijejo svoj krožnik, zlikajo svojo srajco in posesajo svoj prah? Potem so tukaj še otroci in možje, ki ženam, tako berem, pomagajo pri skrbi za otroke. Če moški nahrani, okopa ali previje otroka, je s tem menda pomagal ženi. Je otrok samo njen? Vsaj jaz tako razumem besedo pomoč. Pomagaš, ko za nekoga narediš nekaj, kar bi moral narediti on sam. Če ta tradicionalna delitev dela še vedno obstaja, ali potem tudi jaz na nek način pomagam možu, če domov prinesem plačo, kajti tradicionalno gledano mi je ne bi bilo treba? In če je slučajno moja plača višja od njegove, kaj potem? Dobim odlikovanje, kakršnega mnogi moški pričakujejo po tem, ko so pomili (tudi svojo) posodo?

Nak, fotografija ni iz moje kuhinje.

Česa moški ne bi smeli videti in česa ženske ne?

Ko se spoznavamo in hodimo na zmenke, se tistemu drugemu, če ravno ni naš namen, da ga odženemo, skušamo prikazati v najboljši luči. Ženske seveda nase navlečemo vse tisto najlepše, kar imamo, pa tudi moški se po svojih najboljših močeh potrudijo, da pridejo kar se le da urejeni. Ko je zadeva že bolj ali manj “zabetonirana” in še posebej, ko enkrat že živimo skupaj, pride na dan marsikaj. Niso vse njene spodnjice čipkaste tangice in niso vse njegove nogavice cele. Ona se, joj, šment, po stanovanju ne sprehaja v kiklici in čevljih z visoko peto, on pa se zna prepoten valjati po kavču. Potem pridejo na vrsto kozmetične maske za obraz, s katerimi jo on vidi, njegove “posrane gate”, ki jih ona mora tlačiti v pralni stroj … In na samem koncu, vsaj upam, da se pri tem konča, tudi krvavi vložki in tamponi. Prav zaradi debate o slednjih sem tudi napisala to objavo. Zagovarjala sem namreč stališče, da je bližina sicer nekaj zelo čudovitega, vendar pa vseeno med partnerjema mora biti vsaj malo distance, ker samo na takšen način ostane tisto pravo spoštovanje. Kaj pravite, ali naj partner vidi vse ali pa bi nekatere stvari vseeno morali zadržati samo zase?

Naj vam zaupam, da sem hotela k objavi hotela prilepiti fotografijo krvavega tampona. Ko sem guglala, da bi jo našla, mi je šlo kaj hitro na bruhanje in takšne fotografije nikakor ne bi mogla naslednja dva tedna gledati na svojem blogu. Odločila sem se za obrazno masko, za katero sicer eden izmed zvestih obiskovalec mojega bloga misli, da je nekaj, česar naj moški ne bi gledali, meni pa se zdi čisto luštna reč.

Vas mika?

Nekega jutra sva z Izbrano na počitnicah zašli v Spa in Wellness center, kajti hotela sem se naročiti na pedikuro. Ko sem imela datum in uro, sva vprašali, huda babja firbca, ali si lahko ogledava, kaj vse imajo in ponujajo svojim strankam.

Mogoče sva malo za luno, ampak resnično nisva pričakovali “sob za seks”. Tako sva, ko sva se hudomušno nasmihali, poimenovali sobi, v katerih sta se nahajali masažni mizi, savna in postelja. Kajpak v ceniku ne piše, koliko stane najem “sobe za seks”, ne, temu se reče “poseben tretma za dve osebi”, ki lahko vsebuje masažo ali pa tudi ne. Z masažo stane okoli devetdeset evrov, brez okoli šestdeset.

Ko sva bili zunaj, sva združno ugotovili, da tovrstne usluge niso za naju in da bi nama bilo neprijetno početi “tisto” na takšen način. In vi, vas takšne stvari mikajo ali  pa “tisto” raje počnete na diskretnejši način?

Kateri je tisti eden?

Zakon, ki naj bi iz dveh naredil enega, je vse življenje trajajoč boj, da bi se pokazalo, kateri je tisti eden, je menda nekoč izjavila ali morebiti zapisala Agatha Christie, “brez katere” jaz svoje čase nikoli nisem šla na počitnice.

Zakaj se mi zdi, da je ta tisti eden v večini primerov ženska in da moški to zelo dobro vedo, zato se tudi zakona bojijo kot hudič križa?

Moškemu rodiš otroka in ga tako onesrečiš?

V Dnevniku sem zasledila članek o najnovejši raziskavi, ki je pokazala, da se je zadovoljstvo v zakonu po rojstvu prvega otroka zmanjšalo kar pri 90 odstotkih parov. Prav tako je v tem članku omenjena starejša raziskava, s katero so ugotovili, da so starši bolj depresivni kot pari, ki nimajo otrok. Je temu res tako, manj zadovoljstva in več depresije? Na koncu sicer piše, da otroci ne uničijo vsega, da se zadovoljstvo v zakonu po rojstvu otroka zmanjša, pari pa občutijo povsem novo dimenzijo zadovoljstva, ki temelji na družini. V Dnevniku sem v nekem drugem članku prebrala, da so znanstveniki ugotovili, da moške in ženske v enaki meri osrečuje dober odnos s partnerjem, čeprav ženske družinsko življenje osrečuje bolj kot moške. Če sodim po zaključkih iz zgoraj omenjenih raziskav, pridem do skorajda absurdne ugotovitve … Moškemu rodiš otroka/e in ga tako onesrečiš. Tukaj nekaj ne more biti v redu, kajne?

Seks na vse strani! aka Jaz sem PROTI!

Na blogu smo imeli že nešteto vročih debat o tem, kaj je varanje ter še veliko več tem, ali je sprejemljivo varati, in če, kdaj. Nikoli pa nismo debatirali o zakonih, v katerih je zakoncema dovoljeno seksati na vse strani, pri tem pa nikogar ne varata, kajti takšno početje je posledica dogovora, ki sta ga sklenila. Da, danes bomo debatirali o odprtih zakonih.

Kot varanje ponavadi pojmujemo “aktivnosti”, ki drugega zakonca prizadenejo, s katerim se ne bi strinjal, če bi zanje vedel, in prav zato “aktivna stran” naredil vse, kar je v njeni moči, da tovrstne “aktivnosti” ostanejo “pasivni strani” prikrite. Ali če hočete … Varanje je, ko ti nekdo obljubi zvestobo, potem pa ne drži dane besede. Če te obljube ni, potem ni varanja. Mar ne? In naj tudi ne bi bilo sovražnih občutkov, bolečine in trpljenja, ki so ponavadi posledica prevare. Prešuštvovanje naj namreč ne bi bilo moralno zgrešeno samo po sebi. Zgrešeno je v toliko, kolikor prizadene bolečino in trpljenje drugemu zakoncu. Tisto, kar je napačno, ni zunajzakonska seksualnost sama po sebi, ampak izdano zaupanje. Večina v naši družbi nedvomno misli, da seks nujno izraža globoka čustva naklonjenosti in ljubezni. V tradicionalnem razumevanju seksa, ki ga še vedno priznavajo mnogi, je nedvomno tako. Vendar ga ne priznavajo vsi. Veliko ljudi namreč na seks ne gleda prav nič tradicionalno, ampak je njihov pogled zgolj in izključno hedonističen. Ko se najdeta dva s tradicionalnimi vrednotami, ni nobenih težav. Prav tako ni nobenih težav (razen občasnega zgražanja moralistov), ko se najdeta dva, ki na seks gledata hedonistično. In drugi primeri? Na pamet mi padeta dva. Prvemu nikakor ne bi mogli reči odprt zakon, čeprav je seksualno gledano še kako odprt. Zakon, v katerem eden izmed zakoncev prisega na zvestobo, drugi pa ne, vendar se o tem ne čuti dolžnega obvestiti o tem. Še več, čuti se dolžnega narediti prav vse, da drugi zakonec za to ne bi izvedel. To so pač primeri klasičnega varanja. Drugemu pa lahko rečemo odprt zakon, kajti dovoljenje za zunajzakonski seks obstaja, torej ni varanja, vendar je dovoljenje dano iz povsem napačnih razlogov. Takšno strinjanje ni nujno posledica izjemne seksualne odprtosti, lahko je samo posledica obupa, oklepanja, strahu pred izgubo. V takšnem primeru pa strinjanju navkljub pade v vodo tisto, da naj odprt zakon v pravem pomenu besede ne bi prizadejal trpljenje, kajti nedvomno ga.

Kakorkoli že, jaz sem PROTI. In vi?

Koliko resnice se skriva v tej pesmi?

S tujim kurcem je lahko opletati po koprivah!

Spoznala sta se v srednji šoli, postala par, skupaj študirala ali pa se takoj zaposlila, si ustvarila družino, otroci so zrastli, zdaj pomagata varovati vnuke in bosta skupaj ostala do konca svojih dni. V generaciji naših staršev takšni niso bili nobena redkost, v naši so. Ena, dve, včasih tudi tri resne zveze, preden spoznamo tistega pravega oziroma tisto pravo. Kar seveda ni prav nič slabega in je bolje kot obtičati z nepravim oziroma nepravo. Zakaj potem tako jezen naslov? Malodane s svetniškim sijem na glavi je nekdo na forumu zapisal naslednje: “Že večkrat sem imel to “čast”, da sem končal daljšo (in, predvidevam, s strani partnerice razumljeno kot resno) zvezo. Bile so solze, ampak veš, da to moraš narediti in da se bo čez nekaj časa prah polegel.” Gospod s foruma je zraven še razložil, da žrtvovanje za drugega v življenju ni prava pot in da vsi niso za skupaj. Načelno se z njegovim razmišljanjem celo strinjam in bi mu pritrdila, če me ne bi tako bodla v oči beseda večkrat. Zato sem si dala duška, naprej na forumu, zdaj si ga bom pa še na blogu.

Oja, je plemenito, če zapustiš nekoga, ki ga več ne ljubiš. Ko to narediš prvič. In drugič. Mogoče celo tretjič. Dejansko je neplemenito vztrajati z nekom, do katerega ne čutiš tistega, kar bi moral. Ko pa se lahko “pohvališ” s tem, da si to naredil večkrat, bi si moral, vsaj po mojem mnenju, hitro zbiti z glave tisti svetniški sij in se lotiti naslednjega projekta. Zdaj bom citirala svojo najboljšo prijateljico, ki je ena najmodrejših žensk, ki mi jih je bilo dano spoznati. “Tvoja naloga je, da se zamisliš nad svojimi zmožnostmi in se vprašaš – kaj zares sem, kaj zares imam, kaj zares čutim, kako daleč lahko s tem materialom pridem in koliko laganja sebi in drugim si lahko privoščim.” Zakaj moja najboljša prijateljica uporablja tako močno besedo, namreč laganje? Ker to dejansko je laganje. Velikokrat rečemo, da se mladi ljudje še iščejo. Ko imaš enkrat več kot 30 let, nisi več mlad, pa tudi našel bi se že lahko. Našel v smislu, da bi lahko vedel, kdo si in kaj nasprotnemu spolu lahko daš. In če veš, da je največ, kar lahko daš, to, da na vsakih nekaj let nekoga spraviš v solze, ker zvezo, ko enkrat postane resna, vidiš samo še kot žrtvovanje za srečo drugega, kar pa seveda ni prava pot, potem bi moral, če res hočeš na glavi imeti svetniški sij, to povedati na samem začetku. Reči: “To sem jaz. Večkrat sem imel “čast” končati resno zvezo. Bile so solze, ampak vedel sem, da to moram narediti in sem naredil, potem pa sem počakal, da se je prah polegel. Ker sem to naredil že večkrat, obstaja velika verjetnost, da bom tebi tudi in zato od mene ne pričakuj preveč. To sem pač jaz. Vzemi ali pusti.” Ne, tega ženske od moških, ki se imajo za velike poštenjake, ko zapuščajo, na samem začetku ne slišijo. S takšnim priznanjem bi namreč tvegali, da ženska odide, česar pa si v trenutku, ko hočejo biti z njo, ne želijo. Veliko raje tvegajo, da jo bodo, ko bodo polizali med in popili mleko, prizadeli. Kar pa menda, če sodim po pisanju tega gospoda, sploh ni nič tako strašnega, ker bo ženska že prebolela in se sčasoma zaljubila v drugega.

Pravijo, da je s tujim kurcem lahko opletati po koprivah. Enako tako je očitno lahko po koprivah opletati s tujim srcem, zato me sploh ne bi smelo čutiti podcenjevanje bolečine strtega srca tistega drugega. Pomembno je, da je človek na pravi poti, pa četudi ne ve, kaj zares je, kaj zares ima, kaj zares čuti, kako daleč lahko s tem materialom pride in koliko laganja sebi in drugim si lahko privošči. Dokler ima na zalogi dovolj opravičil, ki dišijo po plemenitosti, ne bi smelo biti nobenih težav.

Kako zvališ krivdo nanjo! aka Priročnik za moške!

Najprej nekaj vprašanj. Si ženska? Če je odgovor da, lahko prvi odstavek preskočiš, vsekakor pa nimam nič proti, če prebereš objavo, ki jo pravkar pišem. Si moški? Če je odgovor da, pozorno preberi naslednje vprašanje. Ali obstaja kakšna, pa četudi zelo majhna, možnost da bi nekega dne lahko bil moj mož? Če ta možnost obstaja, pa čeprav je 0,00001 odstotka, ta objava ni namenjena tebi in je nikakor ne smeš brati. Blog je poln takšnih in drugačnih objav, ki bodo zate veliko bolj koristne.

Če smo razčistili, kdo sme brati to objavi in kdo ne, lahko začnem iz knjige Zakaj moški ljubijo mrhe, avtorice Sherry Argov, prepisovati navodila iz priročnika za moške. 1. Najprej ji reci, da za pogovor ni izbrala pravega trenutka. Pravega trenutka za pogovor seveda nikoli ne bo. 2. Očitaj ji, da je vse razumela narobe in da je preveč občutljiva, še preden ji sploh prisluhneš. 3. Z izgovori kolobari takole. V ponedeljek in sredo jo prepričuj, da je njena reakcija pretirana, v torek in četrtek, da je preobčutljiva, čez vikend pa, da si vse skupaj samo domišlja. 4. Zamenjaj temo pogovora. Reci: “Menstruacijo boš dobila, kajne?” 5. Če tudi to ne bo pomagalo, se začni prepirati. Bodi nepopustljiv in jo ves čas obtožuj, da je prepir pravzaprav začela ona. 6. Če ima ona šest dobrih argumentov, ti pa le enega napol sprejemljivega, se osredotoči zgolj na to podrobnost. 7. Ne popusti. Ves čas ji zastavljaj vprašanja o tem svojem napol dobrem argumentu in ne čakaj na odgovor. Če bo odnehala, to razumi kot svojo zmago. 8. Če je povsem očitno, da ima prav ona, se spravi na kakšno njeno napako, ki s trenutnim prepirom sploh ni povezana. 9. Poskrbi, da boš imel  na zalogi vedno kakšno “neodvisno strokovno mnenje”. Sklicuj se na ljudi, ki jih ne pozna. Reci na primer: “Celo X in Y se strinjata z mano in menita, da tvoje zahteve niso razumne.” 10. Ko ti bo skušala vse še enkrat razložiti, samo zavijaj z očmi. 11. Postavi se v vlogo njenega domačega terapevta. Prepričuj jo, da si je za vse kriva sama. “Zakaj si delaš toliko težav?” 12. Štej, kolikokrat bo kaj ponovila in jo na to neusmiljeno opomni. 13. Vsa zadeva je podobna boksu. Udarec z levico, z desnico hiter sunek v brado in potem umik. 14. Po prstih lahno poplesuj naprej. 15. Ne pozabi, da je vedno kriva ona. To je tvoja različica. Drži se je.

Auč, auč, auč, v kino bom morala brez princa!

Če so knjige o Jadranu Krtu zaznamovale moja najstniška leta, je bila Strastna zapravljivka aka Rebecca Bloomwood nedvomno tista, ki sem jo v svojih odraslih, ne pa tudi zrelih, letih najraje brala. Moja junakinja je zdaj v kinu, jaz pa sem v hudi dilemi. Iti, ne iti? Iti, ne iti? Iti, ne iti? Zakaj dilema? Nikoli nisem bila velika ljubiteljica filmov. Zame so nadaljevanke in nanizanke. Ne kakršnekoli, humoristične. Filmi so preprosto predolgi. Če sem jih že gledala, je bilo to v pižami. Na kavču. Še večkrat pa ob kavču. Iz neznanih razlogov jaz zelo rada sedim na tleh, naslonjena na kavč. V kino sem šla enkrat na tri leta in to je mojim potrebam povsem zadoščalo. Potem se je v mojem življenju pojavilo eno prijazno in lepo bitje, ki za potrebe spleta nima imena, ampak je samo princ. Povabil me je v kino in na pijačo. Prvič, drugič, tretjič … Ko sva bila v kinu četrtič, tega se zelo dobro spominjam, me je zeblo in mi je dal svojo bundo, da sem se pokrila. Še zdaj imam v nosu vonj po njegovi bundi, vonj po njem. Skoraj vsak teden sva šla v kino. Od filmov, ki sva si jih ogledala, so mi najbolj v spominu ostali Mali otroci. Mislim, da je bil to najin drugi film. Ko pomislim na Kolosej, pomislim nanj. Odkar ga ni, je bilo kar nekaj filmov, ki sem si jih hotela ogledati, vendar sem si vedno rekla: “Mah, ne, brez njega to ne bo to.” Ko sem pred novim letom izvedela, da v Kolosej marca prihaja moja Rebecca, sem začela pripravljati strateški načrt z delovnim naslovom Ogledati si Strastno zapeljivko in se ob tem ne cmeriti, kot da je konec sveta. Nekaj mladeničev je prijazno ponudilo pomoč pri izvedbi tega načrta, vendar sem jih morala tako ali drugače zavrniti. To bi šele bil jok. Moški, ki ne bi bil princ. Šla bom s prijateljico. Kar bo, pa bo. V življenju se dogajajo tudi veliko hujše stvari kot obisk Koloseja brez princa.

Sicer sva se z Rebecco “spoznali” na zelo Rebeccin način. Beograd. Knjižni sejem. Vrečo sem imela že polno knjig, ko sem zagledala rožnate platnice, ki so ne samo klicale moje ime, kričale so ga. Bogsigavedi, koliko denarja sem že zapravila tistega dne in bogsigavedi, katerega od Rebeccinih izgovorov sem uporabila, ko sem sama sebi dovolila kupiti knjigo. Pomembno je samo to, da sem jo kupila. Začela sem jo brati na avtobusu, ko sem se vračala v Ljubljano, in nisem je spustila iz rok. Carinikov niti pogledala nisem, ko sem šla ven kadit, sem jo vzela s seboj. Prišla sem tja do stote strani in doma nadaljevala z branjem, kakor hitro je bilo mogoče ali če hočete, čim se je moj tedanji življenjski partner spravil spat. Smejala sem se, smejala in smejala. Ko sem obrnila zadnjo stran, sem že bila na Amazonu in naročila nadaljevanji knjige. Takrat so bile samo tri knjige, zdaj jih je že pet. Sophie Kinsella je namreč o Rebecci Bloomwood napisala pet knjig.

Oja, prekleto dobro se zavedam dejstva, da film niti približno ni tako dober kot knjige, pa vseeno, ogledala si ga bom. S čim me je Rebecca osvojila? Predvsem z izgovori. Z neštetimi izgovori, ki si jih je izmislila, da je sebi opravičila nakup stvari, ki jih, verjemite, sploh ni potrebovala. Predvsem pa z izgovorom, da gre za naložbo, ker ne boste verjeli, je to izgovor, s katerim jaz sebi opravičujem nepotrebne nakupe. Na primer: “Če zdaj kupim ta parfum, mi potem, ker imam doma še pet parfumom, leto in pol ne bo treba kupiti parfuma. V bistvu sploh ne zapravljam. Parfum nedvomno potrebujem in v bistvu je izjemno pametno, da ga kupim zdaj, kajti čez leto in tri mesece, ko bi ga tako ali tako morala kupiti, bo dražji. Pravzaprav ne zapravljam, ampak varčujem.” Ne, to ni Rebeccin izgovor, je kar lepo Žogcin. Enak izgovor lahko uporabite za karkoli, za petnajste čevlje, za dvajseto krilo, za trideseto majico. Vedno pride prav. Že res, da jaz za razliko od Rebecce nimam polne denarnice kreditnih kartic in nisem dolžna vsem mogočim in nemogočim bankam, hvalabogu, vseeno pa menim, da sva si malo podobni. In ko sem že ravno omenila banke … Joj, kako sem se smejala, ko sem brala njeno dopisovanje z bankami. Ker so pri nas v Sloveniji, razumite, če morete, izdali četrto knjigo iz zbirke o Strastni zapeljivki, ne pa tudi prve, druge in tretje, se boste morali zadovoljiti z mojimi prevodi teh pisem. Ki gredo nekako takole …

“Draga gospodična Bloomwood, zahvaljujemo se vam za ček za 43 funtov, ki je prispel danes. Žal čeka niste podpisali. Brez dvoma gre za napako, zato vas prosimo, da ček podpišete in nam ga vrnete. Gotovo se zavedate, da s plačilom zamujate že osem dni.” To je pismo iz ene od veleblagovnic, v katerih je Rebecca imela kreditno kartico. Pred tem pismo je prejela pismo, v kateri jo je ta ista veleblagovnica obveščala, da dolguje 235 funtov in da je minimalno plačilo, ki ga mora nakazati, 43 funtov. Ampak šment, istega dne ji je ta veleblagovnica poslala tudi pismo z neverjetno ponudbo. Toliko in toliko točk zbere, če kupi to in to, toliko in toliko točk, če kupi ono. Vas zanima, kaj se je zgodilo s čekom za 43 funtov? Da, poslala ga je. Podpisanega, ampak … “Draga gospodična Bloomwood, zahvaljujemo se vam, da ste nam poslali ček za 43 funtov. Četudi je ta ček podpisan, je datum na njem 14. februar 2020 leta. Brez dvoma gre za napako. Ček vam vračamo in vas prosimo, da nam pošljete ček, na katerem bo datum dne podpisa.” Ne vem, katere od Rebeccinih štorij bodo v filmu, ampak …

Žogca gre v kino.

Ženske, ki imajo vse, nimajo pa moža!

Ko sem pred dnevi ob zelo pozni uri zapustila televizijski program, na katerega sem skoraj intervenozno priklopljena, in sicer CNN, se je pred menoj znašla moška zadnjica. Če sem jaz in druge gledalke (moški verjetno te nadaljevanke ne gledajo, če pa že, je nimajo radi) pred oči dobila zadnjico, je Carrie Bradshaw dobila tiča. Tiča moža svoje prijateljice. Ko je Carrie o tem dogodku poročala “lastnici tiča”, je bila izgnana iz hiše, kajti predstavljala je nevarnost. Joj, sem pa tudi trapa. Zakaj vam vse to pišem, ko pa …

Seveda, Seks v mestu. Epizoda, v kateri je bilo predstavljeno to, da mnoge poročene ženske, pa tudi moški, na samske ženske gledajo kot na … Imajo vse, nimajo pa moža, zato v resnici nimajo ničesar. In ko sem danes zjutraj prebrala blog Tine M … Najprej sem se seveda vprašala, ali je tudi ona gledala Carriejine dogodivščine, potem pa sem se odločila, da tudi jaz vam zastavim enako vprašanje. Ali še vedno velja mit, da je za moškega zakon zapor, za žensko pa uresničenje življenjskih sanj?

In šele, če je odgovor na vsa vprašanja DA …

Tisto nekaj!

Odkar sem se spravila v red, knjige vračam pravočasno in ne plačujem ob vsakem obisku zamudnine, zelo rada obiskujem knjižnico. Prav z veseljem grem in se tam zadržim tudi uro, dve. Vem, da je to plehko, ampak najraje brskam po knjigah, ki imajo čedne platnice. Vse, kar je rožnatega, modrega, oranžnega ali podobno zanimivega, moram vzeti v roke. In na ta način sem zgrabila knjigo z naslovom Zakaj moški ljubijo mrhe, avtorice Sherry Argov. Verjetno bi jo tudi odložila, če ne bi, ko sem jo odprla naletela na naslednji stavek: “Če se boš obnašala, kot da si glavni dobitek, bo moški s tabo ravnal, kot da si največji zaklad.” Menim namreč, da je to najpomembnejše pravilo, ki bi ga morala poznati ženska, če želi imeti opravka z moškim oziroma moškimi. Ali kot je dejala Sophia Loren: “Ena polovica tvoje spolne privlačnosti je odvisna od tega, kar imaš, druga pa od tega, kar ljudje mislijo, da imaš.” Temu, o čemer govorita Sherry Argov ali Sophia Loren, jaz pravim tisto nekaj. Četudi ne vem, kako se temu reče, menim, da odtehta več od pameti, dolgih las ali nog, kuharskih sposobnosti in podobnih odlik, ki naj bi po nekem nenapisanem pravilu prinašalo moško pozornost.

Zaradi koga se je zapil?!?

V zadnjih nekaj dneh sem večkrat prebrala, da se je ta in ta zapil zaradi žene. Če mi kaj dvigne pisker, mi ga dvigne takšno pisanje. Seveda si moram potem prižgati najmanj tri cigarete. Kdo je kriv? Kajpak pisci takšnih sporočil. Dejstvo, da si jaz te treh cigaret ne bi prižgala, če ne bi tako ali tako bila kadilka, je nekaj, kar bomo prikladno zanemarili. Kot vedno prikladno zanemarijo dejstva tisti, ki pišejo, da se je mož zapil zaradi žene. Zanemarijo, da se je ta mož na valeti valjal v lastnem bruhanju, da se na maturantskem izletu teden dni ni streznil, da so mu po maturantskem plesu “pumpali” želodec, da je zapil, menda se spodobi, vsakega prijatelja, ki je šel v vojsko, ki je vsakemu prijatelju, znancu, sodelavcu, sosedu in še komu pomagal zapiti otroka, da je bil pijan na vsaki poroki, pa tudi na svoji. Sem pozabila na rojstne dneve in nova leta? Opravičujem se. Ampak ne, do poroke je bil to samo moški, ki se zna zabavati. Saj veste, “ta prav dec” ne bo kot ena mimoza na zabavi pil mineralne vode. Čemu je to, lepo prosim, podobno? Po poroki pa je, kajpak zaradi žene, postal alkoholik. Ne pravim, da nekateri moški zraven svojih žena niso hudo ubogi, seveda so. Pravim pa, da v zakonih, kjer mož pije, ni mož tisti, ki je ubog, ampak je uboga žena. In žal tudi otroci.

Mimogrede, jaz sem res dobra duša, verjemite, da sem. In nobenemu ne privoščim, da bi se moral zaradi mene zapiti. Zato s tistimi, ki so na prvem zmenku pili alkohol, nikoli nisem šla drugega. Ko se bo čez deset, dvajset let izkazalo, da so alkoholiki, bodo za to krive ene druge “grozne babe” in ne jaz. 

Je denar afrodiziak? aka Moj fant je bizmismen!

Stavila sem z enim najzvestejših bralcev svojega bloga. Ne za denar, tudi za pijačo ne. Želel je, da v primeru, če izgubim, napišem objavo o temi, ki jo bo določil on. Kajpak sem izgubila. Ker me je skrbelo, ali bom nalogi kos, je bil tako zelo prijazen, da mi je dal tri naslove in lahko sem izbirala. Vendar so bili naslovi res dobri, zato sem se odločila, da bo uporabila kar dva. Danes bom pisala o tem, koliko je ženskam pomembna moška denarnica, kdaj drugič pa o nasilju žensk nad moškimi.

Ne bom pisala o ženskah, ki jim pri nas pravimo pleh-pičke, četudi je ta beseda povsem neprimerna. Ne samo zato, ker je vulgarna. Še bolj je neprimerna zato, ker tem ženskam ne gre samo za avtomobile. Pač iščejo nekoga, ki jim bo omogočil življenje na visoki nogi. Veliko primernejši je izraz, ki se je uveljavil v Srbiji. Tam takšnim ženskam pravijo sponzoruše. Sanje vsake sponzoruše so, da lahko svojim prijateljicam reče: “Moj fant je bizmismen.” Ne hecam se, res mnoge tako govorijo. In ne, ne moti jih, da te besede ne znajo pravilno izgovoriti. Dovolj je, da zveni fensi. In da so tudi one fensi, ko nosijo drage obleke, hodijo na drage večerje in se vozijo v dragih avtomobilih. Vendar pa to še ne pomeni, da je sponzoruša uspešna. Uspešne sponzoruše so tiste, ki so “bizmismena” spravile pred oltar. Tudi uspešnih nogometašev, košarkašev in vaterpolistov se ne branijo. Vendar ne bom pisala o teh ženskah.

Pisala bom o nas, običajnih ženskah, ki jih zanima moški in ne njegova denarnica. Ker pa lahko samo domnevam, kako razmišljajo druge ženske, bom prvenstveno pisala o sebi. In napisala bom takole … Če bi obstajala dva povsem enaka moška, moška, ki se prav v ničemer ne bi razlikovala, eden bi zaslužil 1.000 evrov, drugi pa 2.000, bi izbrala slednjega. Domnevam, da bi se enako odločila večina žensk. Če pa bi morala izbirati med lepim, poštenim moškim, ki je dobrega srca in zasluži 1.000 evrov ter grdim, lažnivim moškim, ki je skregan z moralnimi vrednotami, ampak zasluži 2.000 evrov, bi brez premisleka izbrala prvega. Domnevam, da bi se z menoj strinjala večina žensk. Denar je lahko tudi afrodiziak, vendar je to v veliki meri odvisno od tega, v čigavem žepu je denarnica. Ko pomislim, kateri moški, ki so me zapeljevali, so se mi najbolj priskutili in se jih niti z daljincem nisem hotela dotakniti … To so bili prav tisti moški, ki so imeli veliko denarja in so bili prepričani, da me bodo lahko “kupili”. Enega se še posebej dobro spominjam, ker mi je vsakokrat, ko me je povabil na zmenek, povedal, da bo prišel pome v tem in tem najnovejšem mercedesu. Enkrat sem potem res šla na zmenek z njim, ker je bil tako vztrajen. Pripeljala sem se s svojim avtom, ki ni mercedes, pa tudi nov ni. In zmenek je bil vse, kar je ta moški dobil. Dve uri sem poslušala o tem, kam vse me bo peljal, kako me bo razvajal in potem sem poklicala prijateljico. Nekaj časa sva ga še skupaj poslušali, potem sva odšli. Ko me je naslednjič povabil na zmenek, sem se mu vljudno opravičila.

Ne, prav nobene potrebe ni, da bi mi moški plačeval počitnice. Delam, zaslužim in si jih lahko sama plačam. Ne, prav nobene potrebe ni, da bi mi moški plačeval obleke. Delam, zaslužim in si jih lahko sama plačam. Prav tako ni nobene potrebe, da bi mi moški plačeval večerje. Delam, zaslužim in si jih lahko sama plačam. Če si jih kdaj ne bom mogla, bo to samo pozitivno vplivalo na mojo nemanekensko postavo. Zakaj si želim, da moški vseeno ima denar? Ker želim, da sebi lahko plača počitnice, obleke in večerje. Ker želim z njim nekaj ustvariti, to pa je nemogoče, če je nenehno brez denarja. Takšnega pa sem že imela. Več kot desetletje. In sploh ni slabo zaslužil, samo vse je zapravil. Deset dni po plači je bil že brez denarja in nenehno si ga je sposojal od mene. Ko je dobil plačo, mi je seveda vse vrnil. In potem je bil deset dni po plači znova brez denarja. In s takšno izkušnjo za seboj je Žogca veselo hodila po svetu in simpatičnim mladeničem razlagala, da bo njen naslednji fant moral zaslužiti vsaj 1.700 evrov. Potem je prišel on, moj princ, ki me nima več rad. Rekel mi je, da zasluži samo 700 evrov in velikokrat me je vprašal, ali mora nujno biti 1.700. Velikokrat mi je, zdaj vem, da v hecu, rekel, da dela, ker se trudi, da bo nekoč imel takšno plačo in bo lahko postal moj mož. Pa mi je bilo vseeno. Rada sem ga imela in bi ga imela rada, če nikoli ne bi prišel niti do 701. evra. Nisem se veselila daril, ki mi jih je on kupil. Veselila sem se daril, ki sem jih jaz lahko kupila njemu. Noben denar tega sveta mi ni pomenil toliko, kot mi je pomenil on. Temu en moj znanec pravi romantična trapa. In verjetno nas je večina žensk, teh, ki sem jih označila kot običajne ženske, romantičnih trap.

Pred nekaj meseci mi je ena izmed prijateljic, ki jo je v istem obdobju na še veliko grši način zapustil fant, rekla: “Midve bi prodali dušo za ljubezen in okoli pobirava siromake. Razvajava jih, ne greva na drage počitnice, ker si jih oni ne morejo privoščiti, celo darila jim kupujeva. In na koncu naju sunejo v rit, kot da jim nikoli nisva nič pomenili. Mar ne bi bilo bolje, da bi se eno leto pustili razvajati, potem pa bi bili sunjeni v rit? Ker ljubezni tako ali tako ni.” Nisem se strinjala z njo. Pa tudi ona se verjetno ni strinjala sama s seboj in tega nikoli ne bi mogla narediti. Čeprav bi gotovo veliko manj bolelo, kot boli to, da imaš povsem poštene namene, nekoga vzljubiš z vsem srcem in potem doživiš kruto spoznanje, da …

Takšne smo me, običajne ženske, mar ne? Kot tudi običajni moški radi vidijo, da ženske dobro zaslužimo. Roko na srce, v mnogih primerih zaslužimo bolje od vas.

Temu jaz rečem “ženska posla”!

Ona: Ali me ljubiš? On: Da, ljubim te. Ona: Bolj kot vse druge? On: Da, bolj kot vse druge. Ona: Bolj kot vse na svetu? On: Da, bolj kot vse na svetu. Ona: Sem ti všeč? On: Da, všeč si mi. Ona: Si rad ob meni? On: Da, rad sem ob tebi. Ona: Ali me rad gledaš? On: Da, rad te gledam. Ona: Ali misliš, da sem neumna? On: Ne, ne mislim, da si neumna. Ona: Ali meniš, da sem privlačna? On: Da, menim, da si privlačna. Ona: Ali te dolgočasim? On: Ne, ne dolgočasiš me. (Žogcina opomba: Če se prej ni zlagal, zelo verjetno se je, se je zdaj gotovo, kajti nemogoče je, da ga vsa ta vprašanja niso zdolgočasila na smrt.) Ona: Ali so ti všeč moje obrvi? On: Da, všeč so mi tvoje obrvi. Ona: Zelo? On: Da, zelo. Ona: Katera ti je najbolj všeč? On: Če izberem eno, bo druga ljubosumna. Ona: Moraš povedati. On: Obe sta izredni. Ona: Ali imam lepe trepalnice? On: Da, lepe trepalnice imaš. Ona: In to je vse? On: Izredne so. Ona: Ali me rad duhaš? On: Da, rad te duham. Ona: Ali ti je všeč moj parfum? On: Da, všeč mi je tvoj parfum. Ona: Ali misliš, da imam dober okus? On: Da, mislim, da imaš dober okus. Ona: Ali meniš, da sem nadarjena? On: Da, menim, da si nadarjena. Ona: Ne misliš, da sem lena? On: Ne, mislim, da nisi lena. Ona: Ali se me rad dotikaš? On: Da, rad se te dotikam. Ona: Ali misliš, da sem smešna? On: Ne, ne mislim, da si smešna. Ona: Ali se mi smeješ? On: Ne, ne smejem se ti. Ona: Ali me res ljubiš? On: Da, res te ljubim. Ona: Reci mi ljubim te. On: Ljubim te. Ona: Bi me rad objel? On: Da, rad bi te objel, te ljubil in božal. Ona: Ali je to v redu? On: Da, v redu je. Ona: Ali obljubiš, da me ne boš nikoli zapustil? On: Obljubim, da te ne bom nikoli zapustil, naj takoj umrem, če lažem.

Tišina … (Žogcina opomba: Je umrl? Imam ga namreč na sumu, da se je zlagal.)

Ona: Ali me res ljubiš? (Žogcina opomba: Že spet? Če slučajno ni umrl, bo pa zdaj, in sicer zaradi “najedanja”.)

Oja, tudi Žogca prekleto dobro zna tako najedati. Vprašanja so sicer drugačna, ne vsa, ampak zna. Dialog, ki vsebuje neznano število moških laži, pa je prepisan iz knjige Psihologija ljubezni, ki sta jo napisali Majda Rijavec in Dubravka Miljković, ki sta dialog povzeli iz knjige Do you love me?, avtorja R.D. Lainga.

Katero življenje je pravo?

Ženitni oglasi! aka Ups, v bistvu ni smešno!

Seveda vsi želimo odgovornega, zrelega partnerja, pa jih vseeno veliko “nabaše” na neodgovornega in nezanesljivega človeka, ki jih spravlja ob pamet. Ljudje, ki so pripravljeni na resno in trajnejšo zvezo, “naletijo” na nekoga, ki je že vezal ali pa se ni sposoben vezati. Ali pa si prisežejo, da se nikoli več ne bodo zapletli z nekom, ki je čustveno otopel in hladen, nato pa se brezglavo zaljubijo v nekoga, ki ne zna vračati ljubezni. Dr. Barbara de Angelis, avtorica knjige Si ti pravi zame? piše, da si vsi domišljamo, da vemo, kakšnega partnerja hočemo. Ne želimo nobenih slabih oziroma nezdravih lastnosti, ampak veliko dobrih. Zato smo razočarani, ko pristanemo v zvezi z nekom, ki je drugačen in ponavadi ne tako čudovit kot naš ideal. Ne, knjige z naslovom Si ti pravi zame? ne berem zato, ker bi iskala pravega. Moških sploh ne gledam in jih zato tudi opazim ne. Mislim, da bi se moral onesvestiti pred mojimi nogami, da bi ga opazila. In seveda bi v takšnem primeru poklicala reševalce. Me pa branje takšnih knjig zabava. In seveda, naučim se veliko o sebi in ljudeh okoli sebe. Pa vendar, naslednje poglavje me je predvsem zabavalo.

Če bi žensko vprašali, kakšnega moškega želi, bi verjetno napisala, da privlačnega, rahločutnega, pozornega, ki bo sposoben imeti trajnejšo zvezo, bo čustveno odprt in se ne bo bal intimnosti. Nobena ne bi napisala, da želi vase zaverovano zgubo, ki ima veliko potenciala, ampak ga nikoli ne izkoristi. Moškega brez znanja, izobrazbe in dosežkov, zato pa s šibkim spolnim nagonom in usti, polnimi praznih obljub. Zakaj torej pristanemo s takšnimi partnerji, če pa si jih nihče od nas ne želi? Dr. Barbara de Angelis je nekaj žensk prosila, naj na list papirja zapišejo lastnosti, ki so “krasile” njihove nekdanje partnerje. Potem pa so te iste ženske morale napisati ženitne oglase, ki so morali vsebovati naštete lastnosti. Ti oglasi pa so bili, tukaj se začne zabavni del, videti takole …

IŠČEM

Ali rad prizadeneš ljubljeno osebo? Te zanima dolga, brezkončnam mučna zveza, ki jo pogosto prekineš in se spet pobotaš? Iščem nekoga, s komer se bom počutila nesrečno. Nisem izbrična. Zasvojenosti so dobrodošle. Pokliči kadarkoli, podnevi ali ponoči. Dober spanec ni nič v primerjavi s pravim užitkom, ko se oglasiš. Tvojo brezobzirnost, zaradi katere me pokličeš po celonočnem popivanju in kurbanju, bom štela za največji dokaz tvoje pozornosti in poklon svoji ženskosti. Pohiti. Še veliko moških je, ki so bolj moteni kot ti in se pravkar javljajo na oglas.

IŠČEM

Iščem čemernega cepca, ki se ne zna pogovarjati. Lahko se sporazumeva s kretnjami. Iščem moškega, ki se bo prilepil na kavč, dneve in noči gledal šport ter rigal. Dolgočasnejši kot si, raje te bom imela. Redno britje in umivanje ni nujno. Zatiskanje oči pred resnico je nujno. Nikoli ne priznaj, da imava težave. Erekcija ni nujna.

IŠČEM

Iščem jeznega, brezposelnega oblastneža za dolgo, ponižujočo zvezo. Biti moraš čemeren, preračunljiv in mojster v zastraševanju, ker v tem uživam. V večji negotovosti me boš puščal, srečnejša bom. Ambiciozni moški in moški brez dolgov se ne javljajte. Če iščeš nekoga, ki te bo ljubil ne glede na to, kako nedostopen in odvraten boš postal, potem sem jaz dekle zate. Ne skrbi, če se ti ne dvigne. Pretvarjala se bom, da si normalen in se ne bom nikoli pritoževala. Pokliči, kadarkoli hočeš, nenazadnje je tvoja beseda zakon.

Skoraj bi se bila polulala v hlačke, ko sem brala te oglase, vendar me je, ko sem se zamislila, smeh hitro minil. Zadeva sploh ni več zabavna, ko podrobno analiziraš zgornje lastnosti in začneš odkrivati negativne vzorce v svojih zvezah. Dr. Barbara de Angelis pravi, da se s takšnimi partnerji ljudje ne znajdemo po naključju ali zato, ker bi imeli smolo. Glavni krivec za to naj bi bilo nekaj, kar ona imenuje naš čustveni program. Naš čustveni program je skupek sklepov in prepričanj, ki smo si jih med odraščanjem oblikovali o sebi,, drugih ljudeh ter svetu na splošno. Naši možgani so namreč računalnik. Vanj vnašamo informacije in s temi prepričanji programiramo svoj um. Ta “pogram” pa potem do konca življenja vpliva na naše mišljenje in vedenje. In če smo v svoj računalnik vnesli naslednje podatke … Težko me je imeti rad. Takšna, kot sem, nisem dovolj dobra, zato se moram še posebej potruditi, da me bodo ljudje imeli radi. Moškim ne gre zaupati. Skrbeti moram za vse. Ljudje, ki me imajo radi, me zapustijo. Moški so neodgovorni in nanje se ne morem zanesti. Moja čustva niso pomembna, zato jih moram zadržati zase. Če imamo v svojem računalniku takšne podatke, potem sploh ni čudno, da pristanemo z neprimernimi moškimi. Tukaj pa zadeva res neha biti smešna in postane smrtno resna. Dr. Barbara de Angelis pravi, da v odraslosti iščemo podobna čustvena stanja, kot smo jih doživeli v otroštvu, ne glede na to, ali so bila pozitivna ali negativna. Ta vzorec imenuje vračanje domov. Naš spomin, vse asociacije, ki jih imamo v zvezi z domom, izenači s tem, kar naj bi predstavljala ljubezen. Če so nam starši namenjali veliko ljubezni, vendar pa tudi kritike, morda zavestno iščemo ljubečega partnerja, podzavestno pa pritegnemo takšnega, ki rad kritizira. Tega zadnjega stavka pa nisem vzela samo smrtno resno, ampak … Katera beseda je močnejša od smrtno resno? Enkrat samkrat me v tistem letu, ko sva bila skupaj, ni pohvalil. Vedno je govoril, da se mene ne sme hvaliti. In šment, eden izmed mojih staršev ni do mene samo kritičen, kritičen je na deseto potenco. Tako tudi on eno leto ni delal prav nič drugega, kot iskal moje napake. Kaj bi se ukvarjal z mojimi dobrimi lastnosmi, katerih imam, mimogrede, cel kup, če lahko poišče tistih nekaj napak, se obesi nanje in mi jih potem tako zelo zameri, da …

Knjigo vam toplo priporočam.

Seks in izgovori! aka Tempirana bomba!

Zadnje dni je blog premalo pregrešen in si skorajda ne zasluži več imena “v ofsajdu”, zato je skoraj nujno, da napišem objavo o seksu. Če sem natančna, bom pisala o pomanjkanju seksa. In če sem še bolj natančna, prepisovala bom. In sicer iz knjige z naslovom Si ti pravi zame?, ki jo je napisala dr. Barbara de Angelis.

Ko ženska, ali pa tudi moški, vendar se to dogaja redkeje, izjavi, da je spolnost precenjena, potem pa po možnosti še navrže, da obstajajo veliko globlji načini, na katere imamo lahko radi, je jasno, da je spolno nezadovoljen/a, vendar to prav mojstrsko skriva, saj to skuša prikriti z izmišljanjem opravičljivih izgovor. Dr. Barbara de Angelis v zgoraj omenjeni knjigi navaja naslednje najpogostejše izgovore, kajpak je govora o ženskih izgovorih …

1. Saj nisva tako drugačna od ostalih. Eden od načinov, s katerim upravičimo lastno nezadovoljenost je ta, da se domislimo drugih ljudi, ki so spolno nezadovoljeni in jih uporabimo kot dokaz, da je to povsem običajno.

2. On je tako krasen, komu mar za spolnost? To se ponavadi zgodi ženskam, ki so prešle iz ene skrajnosti v drugo. Prej so si partnerja izbrale po načelu zaslepljujočega poželenja, ker pa se takšna zveza ni obnesla, so ubrale drugačen pristop misleč, da jim bo ta prinesel srečo.

3. Saj ne, da mi ni do spolnosti, ampak nikoli ne najdeva časa. Kakor gotovo veste, smo ženske mojstrice tega, da prepričamo sebe, potem pa še partnerja, da je za odsotnost seksa krivo pomanjkanje časa in ne pomanjkanje privlačnosti do partnerja. Pari, ki jim nikoli ne uspe najti časa za spolne odnose, se izogibajo težavam v svojem spolnem življenju.

4.  Spolnost me tako ali tako ne zanima kaj preveč. To je zatiskanje oči pred resnico v svoji najčistejši obliki. Resnica pa je, da ima takšna ženska globoko ukoreninjene težave v zvezi s spolnostjo, ki pa se jim lahko izogiba, ker imata z možem aseksualno razmerje.

5. Ona je tako dobra žena in mati, on tako dobro skrbi za družino. Ta dva nista nepoštena le do sebe, temveč goljufata tudi svojega partnerja. Pristala sta na nekak zakonski dogovor, ki navzven deluje lepo ter ustreza njunim predstavam, čeprav sta oba nezadovoljna.

Pomanjkanje kemije med partnerjema je tempirana bomba. Dr. Barbara de Angelis piše, da je neštetokrat doživela, da se ljudje niso hoteli zmeniti za to, da jih partner ne privlači ter si dopovedovali, da to ni pomembno, nazadnje pa so se jim po šestih mesecih, petih letih ali pa dvajsetih letih odprle oči in spoznali so, da jih privlači nekdo drug.

Sosedov Francelj gleda porniče …

“Sosedov Francelj gleda porniče, uboga sosedova Micka, ker mora živeti s takšnim moškim. Še dobro, da si ti, Polde, tako v redu mož in tega ne počneš. Če dobro pomislim, ko poslušam, kaj vse se dogaja okoli mene, sem imela prav srečo, da sem dobila tebe. Kaj, če bi morala živeti s takšnim spolnim iztirjencem, kot je sosedov Francelj? On Micke sploh nima rad in tudi spoštuje je ne. Če bi jo imel rad in bi jo spoštoval, ne bi gledal porničev …” Vse to Pepca pove svojemu Poldetu, ko se vsa zgrožena vrne od Micke. Micka jo je namreč takoj poklicala na “kofe”, ko je na Franceljevem računalniku odkrila nekaj grozno nespodobnega. Polde, ki sicer tudi kdaj pa kdaj pogleda kakšen pornič, modro molči. Pol leta pozneje Pepca na Poldetovem računalniku najde porniče. In se sprašuje, mogoče pa vpraša tudi na kakšnem forumu, zakaj ji njen Polde ni povedal, da gleda porniče, ko pa bi si onadva vendarle morala povedati vse. Kaj mislite, zakaj ji Polde ni povedal? Moje razmišljanje gre v naslednji smeri. Kolikor je meni znano, moški, za razliko od nas žensk, ne iščejo prepirov. Če je le mogoče, se jim bodo izognili. Ko je Polde slišal, da Pepca živi v prepričanju, da je moški, ki gleda porniče, spolni iztirjenec, hkrati pa svoje žene nima rad in je ne spoštuje, mu je bilo jasno, da bo njegovo priznanje sporožilo prepir, hud prepir. In ker je Polde moški, moški pa ne iščejo prepirov … Meni se zdi, da je odgovor na dlani. Navdih za to objavo (ki ste jo lahko prvič brali lani poleti) mi je dal kreg na forumu.

Čudovit ljubimec si! aka Ups, v bistvu lažem!

Četudi je štorija, ki jo boste zdaj prebrali, prepisana iz knjige z naslovom 101 laž, ki jo moški pripovedujejo ženskam in zakaj jim ženske verjamejo, avtorice dr. Dory Hollander, pravzaprav govori o ženski, ne o moški laži.

Moški je bil z žensko. In v tem času mu je ta seveda govorila, da je čudovit ljubimec. Potem sta se razšla. Ona si je našla drugega, on si je našel drugo. Tista prva ženska je poznala drugo. In ji je rekla, da je ta moški obupno slab ljubimec. Druga je to povedala moškemu. Moški je znorel, kajti to je menda hudo prizadelo njegov ego. Možnosti, da je ženska govorila resnico, ni dopuščal. Kritiko svojih (ne)sposobnosti si je razlagal kot maščevalnost svoje nekdanje “prijateljice”. Ko se je razšel tudi z drugo žensko, je ta prvi potrdila, da je resnično obupno slab ljubimec. Obe sta, kakor ste lahko opazili, s to ugotovitvijo prišla na plan šele potem, ko je bilo že vsega konec. Dokler sta bili z njim, sta mu laskali z opazkami, da je čudovit ljubimec. Kakorkoli že, kljub nasprotnim dokazom je moškemu dejstva uspelo spreobrniti tako, da je obvaroval svoj ego. Verjetno lahko predvidevamo, da tako čudovit ni naredil prav nič, da bi postal boljši ljubimec in mu je morala lagati tudi tretja, četrta, peta …

Dr. Dory Hollander v zgoraj omenjeni knjigi navaja, da večina žensk hvalo pojmuje kot eno tistih pričakovanih laži, ki pomirjajo negotov moški ego in da tovrstne laži, zaradi katerih se moški počuti zadovoljnega s seboj in s svojo spolno zmogljivostjo, sodijo med tri najbolj pogoste laži, ki jih ženske pripovedujemo moškim. Kateri sta drugi dve, ne vem, kajti knjige še nisem prebrala do konca. In kaj prinaša ta laž, ki tako zelo godi moškemu egu? On se dobro počuti, o tem ni nobenega dvoma. Misli, da je odličen, vendar ženska ve, da temu ni tako. Njena vljudna utvara o čudovitem ljubimcu prinaša izgubo njej, kajti v postelji ima resnico, ne utvaro, hkrati pa povzroči, da tudi naslednjih partnerk ne bo zadovoljil. Seveda je veliko pametneje moškemu povedati resnico, ampak kako?