Kam, ko lakota vas matra?

Prav gotovo ste opazili, da ima Jovankina kuharska šola na Žogcinem blogu malo daljši odmor, kar pa seveda ne pomeni, da je končana, sploh ne. Z Jovanko imava pač trenutno druge, žal zelo podobne, skrbi. Dokler spet ne začnemo kuhati, bi lahko eno objavo posvetili svojim najljubšim restavracijam oziroma restavracijam, v katerih smo bili tako zadovoljni, da bi jih z veseljem priporočili tudi drugim. Moje najljubše tri gredo takole. Cantina Mexicana, ki se nahaja v Knafljevem prehodu v Ljubljani.

Running sushi & wok, ki ga najdete v Supernovi na Rudniku. Prav tako Ljubljana.

Ter Asian Fast Food nasproti železniške postaje, seveda tiste ljubljanske.

Za vse tri lahko napišem, da je hrana dobra in ne preveč draga. Priznam, četudi nisem “ohrna”, nimam tistega pravega teka, če vem, da se mi bo obrnil želodec, ko bom zagledala račun. Ko sem si ravno za naslov sposodila njihov slogan, ko lakota me matra, kdaj pokličem tudi Halo, Katra. In vi, katere restavracije v Ljubljani in drugih slovenskih mestih ter vaseh bi priporočili?

Jovankini recepti! aka Se vam že cedijo sline?

Drage moje kuharice, dragi moji kuharji, pred vami so nove mojstrovine iz Jovankine kuhinje. Če ste se naveličali običajnih čevapčičev, lahko poskusite argentinske. Kako naredimo argentinske čevapčiče? Jovanka pravi, da na naslednji način. Najprej skuhamo, olupimo in naribamo tri ali štiri krompirje, okoli 250 gramov naj bi tehtali. Krompirjem dodamo 250 gramov mletega mesa, en strok česna, en rumenjak in še dve jajci. Zmes posolimo, popopramo in jo pustimo stati petnajst minut. Nato oblikujemo čevapčiče velikosti desetih centimetrov in jih povaljamo v stepenem beljaku, ki nam je ostal, ter drobtinah in jih scvremo. Polivko za čevapčiče naredimo iz pol kisle smetane, ene žlice majoneze, ene žlice jogurta, stroka stisnjenega česna, peteršilja in popra.

Podvarak poleti delamo iz svežega zelja, pozimi pa iz kislega. V posodi tenstamo eno čebulo, nato čebuli dodamo na drobno narezano zelje in tenstamo naprej, med tem pa dodamo sol, poper, mleto rdečo papriko, kavno skodelico riža, vse skupaj premešamo in dodamo toliko vode, da z njo prekrijemo zelje. Vse skupaj stresemo v pekač, poravnamo s kuhalnico, da riž pade pod vodo, na vrh pa naložimo klobaso ali meso in na 200 stopinjah pečemo eno uro in dvajset minut.

Solato s fotografije naredimo na naslednji način. Skuhamo krompir in ga narežemo na poljubno velike kose, nato pa na vroče olje damo česen, potem stročji fižol, dodamo sol, poper in kis ter s tem prelijemo krompir.

In še čokoladna rolada. Pet jajc in pet žlic sladkorja zmešamo do goste pene, nato pa dodamo pet žlic moke in dve žlici čokolade v prahu ali kakava, nato pa na rahlo, poudarek je na rahlo, premešamo. Testo damo na namaščen papir za peko in na 200 stopinjah pečemo okoli deset minut. Ko se ohladi, ga navlažimo z narejenim kapučinom, ki smo ga zmešali z mlekom. S sladko smetano namažemo rolado po sredini, lahko dodamo tudi čokoladne bananice, potem pa jo zvijemo in prelijemo z raztopljeno čokolado.

Če imate kakšno vprašanje, vam bo Jovanka nanj z veseljem odgovorila. Če so vam recepti všeč in želite preskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje. Dober tek.

Jovankini recepti! aka Tokrat kar trije!

Jovanka je spodnje dobrote pripravila že prejšnji konec tedna, vendar sem se jaz zadnje dni ukvarjala s sto in eno rečjo, zato njenih receptov nisem uspela ubesediti. “En malček”, priznam, pa sem bila tudi lena. Polpeti iz bučk. Najprej naribamo in ocedimo 600 gramov bučk, potem pa v posodo damo tri jajca, dva stroka česna, tri dekagrame naribanega sira, štiri žlice drobtin, tri žlice moke, sol, malo vegete in čisto na koncu tudi bučke. Vsega skupaj ne smemo pozabiti popoprati. Z žlico zmes premešamo in v ponvi naredimo kupčke ter jih oblikujemo v polpete, ki jih potem spečemo.

Svedrčki s piščancem. V ponvi popečemo piščančje meso, nato dodamo na drobno narezan korenček, majhno čebulo, dva olupljena in prav tako na drobno narezana paradižnika, vse skupaj popražimo do mehkega, nato dolijemo malo juhe, ne pozabimo na sol in poper ter stresemo v skuhane svedrčke. Premešamo, da se tesnenine prepojijo z omako, počakamo, da se jed malo ohladi in že jo lahko postrežemo.

Bananine rezine. Zmešamo pet rumenjakov, pet žlic sladkorja, dve žlici vode, nato pa dodamo še pet žlic moke in na koncu sneg, ki smo ga naredili iz beljakov. Zmes damo v posodo velikosti 40 krat 20 centimetrov in na 180 stopinjah pečemo 15 do 20 minut.  Biskvit ohladimo in premažemo z marelično ali kakšno drugo marmelado, potem pa se lotimo še kreme in sicer na naslednji način. V pol litra mleka vkuhamo dva vanilijeva pudinga in posladkamo tako, kot je napisano na vrečki, potem pa ohladimo. Zmešamo pol margarine in vanjo dodamo ohlajen puding, potem pa še en rumov sladkor ali dve žlici ruma. Na biskvit, ki smo ga namazali z marmelado, zlagamo na kolobarje narezane banane, čeznje namažemo kremo in prelijemo z raztopljeno čokolado.

Če imate kakšno vprašanje, vam bo Jovanka nanj z veseljem odgovorila. Če so vam recepti všeč in želite preskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje. Dober tek.

Jovankini recepti! aka Rafaelo kocke in musaka!

Ponavadi začnem s slano jedjo in končam s sladko, kot naj bi se sicer tudi jedlo, ampak današnja Jovankina sladica me tako zelo mika, da preprosto moram obrniti vrstni red. Mimogrede, Jovanka mi je sporočila, da so ostali samo še trije kosi. Če bi bila na obisku jaz in ne bi hujšala, draga moja Jovanka, tudi teh treh kosov ne bi bilo.

Najprej opozorilo za tiste izmed vas (bolje nas, ker jaz sem tudi v tej skupini), ki jim še vedno delajo težave najpreprostejše stvari, da je ta recept precej zahteven, vsaj Jovanka tako pravi. Najprej se lotimo rjavega testa. Iz petih beljakov in 15 dekagramov sladkorja naredimo sneg, kateremu dodamo 15 dekagramov orehov in dve žlici moke, presejane s polovico pecilnega praška. Maso, ki smo jo dobili, vlijemo v pomokan in pomaščen pekač, damo v pečico in pečemo 20 minut pri 180 stopinjah. Ko se speče, testo zvrnemo na prt. Potem se lotimo belega testa. Iz petih beljakov in 15 dekagramov sladkorja naredimo sneg, nato dodamo 10 dekagramov kokosove moke in dve žlici moke, presejane s polovico pecilnega praška. Vlijemo v pomokan in pomaščen pekač, damo v pečico in pečemo 20 minut pri 180 stopinjah. Pustimo v pekaču, da se ohladi. In še krema. Rumenjake, ki so nam ostali od prej, zmešamo s 15 dekagrami sladkorja, dodamo vanilijev puding in malo mleka, da dobimo gladko maso, to pa vkuhamo v štiri decilitre mleka. Kremo ohladimo in zmešamo s 15 dekagrami margarine. Ko imamo vse pripravljeno, na belo testo v pekaču namažemo polovico kreme, pokrijemo z rjavim testom ter po vrhu namažemo še preostanek kreme. Po vrhu potresemo s kokosovo moko. Aja, še na nekaj vas moram menda opozoriti. Jovanka vam priporoča uporabo papirja za peko, ker menda “hudiček” noče iz pekača, četudi je ta pomokan.

Musake se lotimo na naslednji način. Najprej na eni čebuli popražimo 20 dekagramov mletega mesa, ki ga ne smemo pozabiti posoliti in popoprati. Potem v skledi zmešamo tri jajca, eno kislo smetano in štiri žlice moke, v to pa dodamo 800 gramov naribanih bučk. Zmešamo in polovico mase dodamo v manjši pekač. Nato v pekač naložimo meso in dodamo še drugo polovico mase z bučkami. Pečemo na 200 stopinjah kakšnih 40 minut oziroma do tedaj, da musaka postane lepe zlatorjave barve.

Če imate kakšno vprašanje, vam bo Jovanka nanj z veseljem odgovorila. Če so vam recepti všeč in želite preskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje. Dober tek!

Jovankini recepti! aka Burek in tiramisu!

Preden vam napišem, kako se naredi burek po Jovankino, vam bom razložila, kaj morate narediti, če želite poskusiti burek po Žogcino. Sedete v avto in se odpeljete do Miklošičeve, kjer za minuto ali dve parkirate, kjer ne bi smeli, odštejete dva evra (predvidevam, ker ga gotovo že dve leti nisem kupila) in že lahko jeste. Žogcin način je, kakor boste videli, preprostejši od Jovankinega, vendar je njen burek veliko boljši.

V skledo razbijemo štiri jajca, dodamo en jogurt, posolimo, dolijemo tri decilitre mleka in na koncu narahlo vmešamo 500 gramov skute in polovico pecilnega praška. Narahlo zato, ker ne želimo, da se preveč zmešata z mlekom in jajci. Maso, ki smo jo dobili dajemo na vlečeno testo (za burek), ki ga tesno zavijamo in zlagamo v naoljen pekač. Nekaj mase na bom ostalo in to prelijemo po vrhu. Burek pečemo na 200 stopinjah in sicer 35 minut.

In kako Jovanka naredi tiramisu? Najprej zmeša en in pol deciliter mleka in en in pol deciliter vode ter doda dve ali tri vrečke kapučina in malo ruma ali rumov sladkor. V to zmes pomaka piškote in jih zlaga v pekač tako, da pokrije dno. Potem zmeša dva rumenjaka in sedem žlic sladkorja, v to zmes pa da 250 gramov skute, stepeni sneg, ki smo ga naredili iz beljakov, ki sta nam ostala, ter na koncu še dva ali tri decilitre stepene smetane. Vse to premeša in pol mase polije čez piškote. Potem naloži še eno plast namočenih piškotov in čez prelije drugo polovico mase. Ko je tiramisu končan, ga potresemo s kakavom.

Če imate kakšno vprašanje, vam bo Jovanka nanj z veseljem odgovorila. Če so vam recepti všeč in želite preskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje. In seveda, tega ne smem pozabiti, dober tek!

Joj, sem ponosna nase!

Ko sem opoldne vstala, prej se za soboto resnično ne spodobi, spila kapučino, pokadila za javnost neznano število cigaret, se oprhala z gelom božanskega vonja po stepeni smetani in oblekla povsem novo kiklico, ki je pred mesecem dni niti pod točko razno ne bi spravila čez rito, sem se odpravila na obisk k svoji dragi prijateljici Jovanki.

Jovanka in njen mož sta me že čakala. Da, mene morajo ljudje vedno čakati, ker nikamor ne pridem pravočasno. Trnovčanka mi je včeraj naročila, da moram fotografirati vso hrano, ki jo bom pri Jovanki videla. In sem jo. Meso, ko se je še peklo. Meso, ko je bilo že na mizi. Ter slastna solata, ki jo toplo priporočam vsem. Če želite recept, ga seveda lahko dobite. Ko sem pojedla kosilo, sem šla v kuhinjo in začela peči svojo čisto prvo sladko pito.

Kajti to sicer ni bila moja prva pita. Mogoče ste pozabili, ampak pozimi me je Jovanka naučila peči pito zeljanico. Zelo uspešno, kajti večkrat sem jo že spekla in vedno so jo vsi hvalili.

Recepta za pito, ki sem jo pekla danes, ne bom pisala, kajti pred mesecem dni je bil na blogu in si ga lahko preberete tukaj.

Ali je bila pita dobra? Menda zelo. Jaz je namreč še nisem poskusila. Saj veste, hujšam. Odnesla sem jo namreč staršem, ki sta jo jedla, kot da že teden dni ne bi videla hrane, pogostili pa smo tudi sosedo in njenega sina. Jaz sem se branila tega, da bi se pregrešila, ampak na koncu sem vseeno morala en kos odnesti domov. Saj ga bom pojedla, res ga bom, ker vseeno, to je moja prva sladka pita.

Jovankini recepti! aka Piconi in čičerkin namaz!

Jovanka se je vrnila s počitnic, Žogca pa tudi, zato so na vrsti novi recepti. V tokratni objavi bosta sicer samo dva, zato pa jih bo konec tedna še več. Nekaj jih bom poskusila tudi sama, kajti v soboto grem na obisk v Jovanki, ampak seveda žal premnogih jedi ne bom smela jesti, ker hujšam. Če bom pridna, mi bo Jovanka verjetno spekla kakšen zrezek in ne bom ostala lačna. Zdaj se seveda šalim, kajti Jovanka še nikoli ni nikogar pustila lačnega.

Piconi. Najprej morate narediti kvašeno testo, za nas bolj kuhinjsko neuke to pomeni, da potrebujemo pol kile moke, pol kvasa in malo soli, kar potem s toplo vodo zmešamo v kepo. Testo nato razvaljamo v velik pravokotnik in ga narežemo na kocke, ki naj bi bile velikosti petnajst krat petnajst centimetrov. Kocke najprej namažemo s paradižnikovo omako oziroma kečapom, vendar pazimo, da ne namažemo robov, potem pa po želji dodajamo šunko, riban sir, gobe, origano itn. Kocke zapremo in z vilicami stisnemo robove. Picone cvremo na ponvi z zelo malo olja, lahko pa jih spečemo tudi v pečici, ampak Jovanka pravi, da so na ponvi boljši.

Čičerkin namaz. Ker vedno pišete, da si želite predvsem preprostejših jedi, ena zelo preprosta, ampak menda zato nič manj slastna. Čičerko vzamemo iz konzerve in jo odcedimo. Stresemo jo v multipraktik in dodamo strok česna, tri žlice popraženega sezama, žlico limoninega soka ter sol, potem pa počasi dodajamo olivno olje, kar počnemo tako dolgo, da dobimo zmes, ki ima gostoto paštete ali pa tatarskega biftka. Dober tek!

Jovankini recepti! aka Paprike in žepki!

Drage moje kuharice in seveda tudi kuharji. Saj menda nisem naivna, ko mislim, da znajo moški, ki berejo moj blog, v kuhinji marsikaj pripraviti? Pred vami sta še dva Jovankina recepta, potem pa boste imeli deset dni časa, da se naučite, kar smo “vzeli”, medtem ko bo naša kuharica uživala na zasluženih počitnicah.

Polnjene paprike s fižolom naredimo na naslednji način. Dan, preden se tega projekta lotimo, damo fižol namakati. Naslednji dan ga skuhamo. V drugi posodi potem prepražimo tri čebule. Fižol precedimo, vendar vode ne zavržemo. Fižol damo na čebulo. Dodamo malo mlete rdeče paprike in  vegete, posolimo in mešamo na ognju. Nato prelijemo z malo vode, ki je nismo zavrgli. V posebni posodi naredimo prežganje in prelijemo čez fižol, da ni več voden. S to maso napolnimo paprike, kar pa ostane, zložimo okoli njih, nakar posodo damo za pol ure v pečico in jed je nared.

In še skutini žepki. V eno posodo damo 500 gramov moke, eno in pol žličko soli in pol kisle smetane. Dodamo tudi en beljak in pol decilitra olja, potem pa še vzhajan kvas in in dva decilitra toplega mleka. Testo takoj razvaljamo in izrežemo na pravokotnike tako, da na zgornjem delu naredimo zarezice. Za maso, s katero žepke napolnimo, potrebujemo 250 gramov skute in dve žlici kisle smetano. To dvoje posolimo in mešano. Enakomerno napolnimo žepke in jih stisnemo z vilicami, da jih tako zapremo. Pekač namažemo z razstopljeno margarino. In ne samo pekač. Z raztopljeno margarino namažemo tudi žepke in jih pustimo, da vzhajajo, potem pa jih premažemo še z rumenjakom, ki nam je ostal od prej. Žepke pečemo na 200 stopinjah, dokler niso zlato-rjave barve. In dober tek!

Jovankini recepti! aka Pita, paprike in lunice!

Ko sem se vrnila z volišča, so me na mejlu čakale fotografije Jovankinih dobrot. Gotovo se še spominjate, da ta konec tedna začenjamo z Jovankino kuharsko šolo, ki upam, da bo koristna za vse. Zame vsekakor bo, kajti resnično si želim več kuharskega znanja. Začnimo s pito, kajti s pito bom začela tudi jaz. Ko mi je Jovanka po telefonu razložila, kako se naredi in ko sem videla, da sploh ni težko, mi me pade več na kraj pameti, da bi za kos pite v trgovini dala dva evra.

Zdaj pa zares. Pita, ki jo vidite na fotografiji, je narejena z malinami, vendar lahko uporabite tudi kakšno drugo sadje, na primer jagode, marelice, ananas, borovnice, robide itn. Najprej naredimo krhko testo. Kako se naredi takšno testo, menda vedo vse gospodinje in mi tega ni treba pisati. Jaz sicer ne vem, mi bo pa Jovanka razložila. Ko je testo nared, zmešamo 250 gramov skute, dve žlici kisle smetane in dve žlici sladkorja. Testo prelijemo s to zmesjo in potem je zadeva nared za v pečico. Pečemo jo 35 minut in sicer na 180 stopinjah, nakar jo damo ven in pustimo, da se ohladi. Ko je ohlajena, nanjo naložimo sadje. Potem raztopimo preliv za torte, navodila se nahajajo na vrečki, in pito prelijemo. To je menda vse. Če boste imele kakršnokoli vprašanje o tej piti, ki bi jo jaz snedla kar s fotografije, vam bo Jovanka nanj z veseljem odgovorila.

Zdaj pa nekaj zelo preprostega in menda še bolj slastnega. Panirane paprike s sirom. Paprike očistimo, vanje damo rezino sira in jih spaniramo. To je vsa umetnost in gotovo dober recept za tiste, ki želijo, da je jed hitro nared in jim je misel na dolgotrajno preživljanje čase pred štedilnikom tuja.

In še ena zadeva, ki pa je veliko bolj zapletena. Orehove lunice. Pet beljakov in 130 gramov sladkorja zmešamo v gosto peno. Vanjo dodamo 150 gramov mletih orehov in 70 gramov sladkorja. Tej zmesi dodamo 50 gramov zmešane margarine. Vse skupaj zlijemo v pekač velikosti 40 krat 20 centimetrov in 20 minut pečemo na 200 stopinjah. Vzamemo ven in prelijemo s petimi rumenjaki, ki so nam ostali od prej. Zadevo vrnemo v pečico, kjer ostane še 10 minut. Ko jo znova vzamemo ven, pustimo, da se ohladi. Medtem, ko se hladi, zmešamo 150 gramov margarine in 110 gramov sladkorja v prahu, v to pa dodamo 150 gramov poparjenih mletih orehov ter zmešamo. Ko je zgornja zadeva ohlajena, jo prelijemo s to zmesjo in potresemo z mletimi orehi.

Za danes je to vse, čeprav, verjemite, te tri jedi niso edino, kar je Jovanka pripravila ta konec tedna. Več Jovankinih receptov bo na blogu čez dan ali dva, če pa česarkoli ne razumete in želite podrobnejšo razlago, vam bo Jovanka na voljo za pojasnila. In dober tek!

Novo na Žogcinem blogu! aka Jovankini recepti!

Če pogosto berete Žogcin blog, sploh pa komentarje, ki jih pišemo obiskovalci bloga in jaz, ste verjetno opazili, da sem polna takšnih in drugačnih zamisli, ki varirajo od zelo pametnih do skrajno trapastih. Tudi danes se mi je ena “pripeljala” v betico, prepričana sem, da pametna. Ko je tekla debata o kuhi in peki, sem Jovanko Broz prosila, naj priskoči na pomoč s svojimi nasveti. Takrat sem pomislila …

Jovanka, moja draga prijateljica, nenehno ustvarja kulinarične mojstrovine in prosila sem jo, ali bi pomagala pri pripravljanju prispevkov za blog. Strinjala se je in odslej boste lahko na Žogcinem blogu brali recepte in občudovali fotografije sladic in drugih slastnih jedi, ki jih pripravlja v svoji kuhinji. Začnemo ta konec tedna!

Ker sem velikokrat jedla pri Jovanki, vam lahko zagotovim, da je vse, kar je delo njenih rok, naravnost božanskega okusa in vam priporočam, da tudi sami preskusite njene recepte. Princeske in pito zeljanico, ki jih vidite na fotografijah, je spekla prav posebej zame.

Velika noč je lahko tudi drugačna!

Kamorkoli se na spletu obrnem, vsi pišejo o šunki in poticah. Ker je meni šunka od nekdaj delovala odbijajoče, ker potice nikoli nisem marala in ker tako ali tako rada “lulam proti vetru”, bo na mojem blogu dišalo po nečem drugem. Jedi, na katero zadnjih 24 ur nenehno mislim, nisem okusila že petnajst let in se vsaj deset let nisem spomnila nanjo, ampak včeraj se mi je pa prikazala pred očmi in me tako “drži”, da sem se odločila, da jo bomo sama “spacala skupaj”. Zaenkrat sem še vedno v fazi raziskovanja, ampak nič ne de, do konca praznikov mi bo gotovo uspelo. Zadevščini se po slovensko reče snežne kepe, ampak moja babica ji je pravila šnenokli in zato jo tako imenujem tudi jaz. Nič nenavadnega ni, da je moja babica uporabljala nemško ime, kajti ona je za mnoge stvari uporabljala nemška imena, še posebej pa je to veljalo za hrano, orodje, stvari v hiši in podobno. Oja, ljubljanščina se je v petdesetih letih izjemno spremenila.

Če za mamo lahko napišem, da ne zna narediti nič sladkega, potem moram za babico napisati, da je znala narediti prav vse. Pekla je rojstnodnevne torte za vse otroke, tako sorodnikov kot prijateljev. Pekla je potice, zavitke, piškote. Ampak od vsega, kar je delala, sem imela jaz najraje šnenokle. Tako zelo sem jih imela rada, da ponavadi sploh nisem mogla počakati, da so se ohladili, preden sem planila nanje. Moj oče, ki je sicer odgovoren za to, da se znam jaz prekleto dobro hecati na svoj račun, je mojo ljubezen do šnenoklov razlagal z naslednjimi besedami: “Seveda, ni jih treba gristi.”

Ker moje babice žal ni več, jih bom, če jih bom hotela spet jesti, morala narediti sama. Sicer sem poklicala mamo v nekem upanju, da se spomni, kako jih je babica delala, ampak mi je bilo kaj hitro jasno, da “sladkor daš v beljak, ne, v rumenjak, kam že” ni pot do uspeha. Skratka, Žogca znova študira recepte in kmalu se bo lahko pohvalila s še eno mojstrovino.

Izvoli sendvič!

Včeraj sem na forumu zasledila, koliko dela in skrbi imajo ženske s tem, da mož dobi toplo kosilo. Najprej ga večkrat pokličejo, da bi preverile, kdaj se bo vrnil iz službe, da bodo lahko pravočasno začele kuhati, ne prezgodaj in ne prepozno. Ko možje končno pridejo domov, jih je očitno treba prositi, da bi sedli za mizo in bili tako prijazni ter pojedli tisto, kar je žena uro ali pa celo dlje pripravljala. Potem pa, ko pojedo, ne odnesejo krožnika v pomivalno korito, ampak se odpravijo naravnost do kavča ali računalnika. Razumem ogorčenost žensk, tudi sama bi bila ogročena, pa vseeno … Kdo nas sili, da odraslemu moškemu, ki ima dve zdravi roki, pripravljamo kosilo, ki mu je povsem očitno odveč? In zakaj mu ga potem, ko ga je pojedel, vendar pa ga ni dovolj cenil, očitamo, zamerimo in se celo prepiramo? Izvoli sendvič! Hladen bo, ali boš domov prišel ob štirih, petih ali šestih. Ne bo ti treba odnesti krožnika do pomivalnega korita, ker krožnika sploh ne boš potreboval. In da, brez težav boš kosilo v obliki sendviča pojedel pred televizorjem ali računalnikom. In jaz? Imela bom eno uro prostega časa več, kar je zame lahko samo dobro.

Vem, nekateri boste napisali, da sendvič ni zdrav. Seveda ni. Vendar tudi za odnos ni zdravo, da se partnerja nenehno prepirata zaradi hrane. Kot se je, na primer, s svojo ženo prepiral stric mojega očeta. Bil je direktor velikega slovenskega podjetja in temu primerno je imel veliko pomembnih sestankov, ki pa jih je vsakodnevno okoli druge ure začela prekinjati žena, ki je tja do štirih tudi dvajsetkrat poklicala z enim in istim vprašanjem kdaj naj začne kuhati. Ko je ob petih res prišel domov, menda je vedno prihajal ob isti uri, zato ni bilo potrebe za vsakodnevnim preverjanjem, je že imel poln želodec – žene, ne hrane. Ne pravim, da bi žene svoje može morale hraniti s sendviči, daleč od tega. Če pa so kosila vzrok za toliko zamer s strani ženske in toliko slabe volje s strani moškega, je sendvič mogoče najboljša rešitev.

Uspelo mi je! aka Žogcina pita zeljanica!

Zdaj boste videli, kaj pomeni napuh, ki je mimogrede tudi eden izmed smrtnih grehov, če sem dobro obveščena. Prvič v življenju sem nekaj spekla, če ne štejem pic ala Žogca, in sem tako hudičevo važna, da bo moja pita zeljanica dobila objavo na blogu. Če bi vedela, da ni tako težko, bi se podobnega podviga lotila že veliko prej, ampak bolje pozno kot nikoli, kajne?

V nedeljo sva takšno isto pito pekli z Jovanko Broz. V bistvu je vse naredila ona, jaz pa sem podatke shranjevala v računalnik, ki mu pravim moja trda buča. To je njena pita.

Potem sem danes v trgovini kupila listnato testo, dva jogurta, skuto, mleko, jajca in špinačo. Naredila sem maso, jo dala na testo, testo zvila, malo več kot pol ure pekla na 180 stopinjah in konec, pita je že bila na krožniku. Tako sem pacala.

Jutri bom vse to nakupila še enkrat, odnesla k mami in naučila še njo. V nekem upanju, ki je verjetno samo utopija, da jo bo večkrat spekla očetu. Enkrat jo je že, ampak njena pita je bila samo iz listnatega testa in skute, vse drugo je izpustila, zato je bila temu primerno suha kot čips in neužitna. To zdaj pa je moja pita.

Z Jovanko sva, kakor vidite, dobro začeli. Mogoče me bo pa kakšen res zelo lačen hotel za ženo. Če bi princ vedel, kako dobra je ta pita …