Koncert Prljavog kazališta!

Ko sem pred nekaj meseci na spletu zasledila, da Prljavci prihajajo v Ljubljano, sem si rekla, da tega večera moram biti v Križankah, vendar mi verjemite, tako veličastnega koncerta nisem pričakovala. Ni besed, ki bi lahko opisale moje navdušenje. Sinoči sem uživala, kot že dolgo ne. Obiskala sem mnoge koncerte, ampak takšen šov, kot so nam ga pripravili, naredi mogoče samo še Dino Merlin, vsi drugi bi lahko samo gledali in se učili.

Za tiste, ki jim “balkanska glasbena scena” ni najbolj domača … Prljavo kazalište je zagrebška rok skupina, ki je nastala leta 1977 in je ena najpopularnejših skupin na Hrvaškem kot tudi na prostoru nekdanje Jugoslavije. V teh trideset in nekaj drobiža letih so posneli trinajst studijskih albumov, izdali pa so tudi štiri live albume in pet kompilacij. Poglejte, kako se je Mladen občinstvu zahvalil za dolgoletno zvestobo in privrženost.

Jasenko Houra (kitara, vokal), Mladen Bodalec (vokal), Tihomir Fileš (bobni), Jurica Leikauff (klavijature), Mario Zidar (kitara) in Dubravko Vorih (bas kitara) so največje uspehe želi s pesmimi Mojoj majci, Uzalud vam trud svirači, Heroj ulice, Tu noć kad si se udavala, Kao ja kad poludiš, Sve je lako kad si mlad, Marina, Zaustavite Zemlju, Korak po korak, Kiše jesenje, Moj bijeli labude itn. Večino svojih največjih uspešnic so nam zapeli tudi sinoči.

Nekaj video posnetkov s sinočnjega koncerta. Poglejte, kako so cele Križanke v popolni temi, toda s prižganimi mobilniki, pele Heroj ulice. Prav tako tako si lahko pogledate, kako smo skakali na Kao ja da poludiš. Tako pa smo peli Ruža Hrvatska oziroma Mojoj majci in Mladena priklicali nazaj na oder, da nam je zapel Što sad ljubav ima s tim. Kajpak sem jaz, zaljubljena duša, posnela tudi Moj bijeli labude. Skakali smo tudi na pesmi Sve je lako kad si mlad in Marina. Ne, nisem pozabila na Tu noć kad si se udavala. Več posnetkov bo na spletu čez dan ali dva. Moj slabotni računalnik namreč tistim največjim ni kos in bom morala znova za pomoč prositi Weba. (Apdejt: Web je naložil tudi Ma kog me Boga za tebe pitaju in Lupi petama.)

Vas  zanima, ali sem jaz, ki skorajda več ne jokam, na koncertu jokala? Sem. In sama nisem mogla verjeti, katero pesem sem si izbrala za točenje solz. Ne, ni bila ljubezenska, ampak tista najbolj domoljubna, ki jo Prljavci pojejo, posvečena pa je vojakom, ki so padli v vojni za Hrvaško. Še sama ne vem, zakaj sem jokala, ker sicer, joj, tole se bo slišala skrajno trapasto, v tej vojni nisem “navijala” za Hrvate. Pesem nosi naslov Lupi petama.

Kot lahko vidite na fotografiji, je bilo kar nekaj skakanja med občinstvo. Teh podvigov se je loteval Jasenko, medtem ko se je Mladen rokoval z vsakim, ki je proti njemu stegnil roko. Jaz je nisem, sem bila pa “hepi” kot kakšna mladoletna “grupi”, ko sva se na pol metra gledala v oči.

Na koncu koncerta so nam zaželeli srečo in zdravje ter da se na naslednjem koncertu znova vidimo, jaz pa sem si mislila: “Pridite čim prej.” Brez dvoma bom odslej hodila na vse njihove koncerte.

Konec koncerta pa še zdaleč ni pomenil konca prijetnega večera. Pred Križankami sem se namreč sestala s ljubko gospodično, ki moj blog bere že od samega začetka in sem potem z njo in njeno družbo klepetala pozno v noč. Ob tej priložnosti ljubko gospodično pozdravljam in ji sporočam, da bom vesela, če bova še kdaj tako prijetno poklepetali.

Spala nisem skoraj nič, ampak ni pomembno, kajti ves konec tedna se bom lahko valjala po svojem jogiju. In da ne pozabim, naslednji teden imam znova koncert, v Križanke namreč prihajata Jasmin Stavros in Dražen Zečić.

Oglejte si fotografije, ki sem jih posnela na koncertu.

Koncert Oliverja Dragojevića!

Oliver Dragojević menda v Ljubljano pride vsako leto, ampak meni se do včeraj nekako ni uspelo “privleči” na njegov koncert. Verjetno zato, ker so leta, ko sem ga zvesto poslušala, že zdavnaj minila. Tudi za včeraj nisem bila povsem prepričana, ali bom res šla, kajti moja Jovanka je imela družinske obveznosti in sem si mislila: “Oliver in še sama, kaj pa vem! In naslednji teden so tako ali tako Prljavci.” Ker mi je ponavadi žal za stvari, ki jih ne naredim in ne za tiste, ki jih, sem se odločila, da grem. In ne, ni mi bilo žal.

Četudi sem, odkar je odšel princ, bila na veliko koncertih, je bil ta prvi v Križankah. Ne, nisem nič jokala, sem pa na vsake toliko pogledala proti mestu, kjer sva skupaj poslušala skupino Hari Mata Hari in se stiskala drug k drugemu. Še danes imam v nosu vonj njegove kože in še danes ga živo vidim mokrega do kože, ko se je po koncertu ulilo, kot še nikoli doslej v Ljubljani, on pa je šel, da jaz ne bi bila mokra, po svoj avto, da je potem s svojim avtom mene odpeljal do mojega avta, nakar me je pozneje izgubil na obvoznici, ker je on vozil 100 na uro, jaz pa 40. Ampak nič ne de, na koncu sva se našla pri meni doma. Moj princ, bil je takšna sreča in postal takšna nesreča.

Kakor vidite, tokrat fotografije niso primerne za iskanje gub in sivih las, kajti nahajala sem se precej daleč od odra. Ker sem vstopnico kupovala zadnji dan, so bila na voljo samo stojišča, kar je v prevodu pomenilo, da sem stala čisto zgoraj, medtem ko so bili na mestu, kjer se običajno nahajam, stoli. Pa tudi sicer je bil koncert bolj upokojenski od tistih, na katere sem navajena, čeprav so se na samem koncu tudi “upokojenci” razživeli. Ni pa jih uspela k življenju spraviti Danijela, ki nam je takole pela Ide mi.

Če želite, lahko poslušate, kako nam je Oliver zapel refrene pesmi Neka se drugi raduju, Iz mora san pruži tebi ruku in Velo Luko, medtem ko bo za posnetke celih pesmi potrebno počakati kakšen dan ali dva, so namreč preveliki, da bi jih lahko naložila, konvertirati na jih na svojem prastarem računalniku ne morem in bom potrebovala pomoč Webmaherja, ki mu jaz sicer pravim Web. (Apdejt: Web je naložil posnetke s koncerta. Poslušajte Cesarico, U ljubav vere nemam in Kad mi dođeš ti).

Oliver je koncert začel s pesmijo Galeb i ja, zapel pa je večino svojih velikih uspešnic: Skalinada, Cesarica, Nadalina, U ljubav vere nemam, Tko sam ja da ti sudim, Bez tebe, Kad mi dođeš ti itn.

Ko je Oliver imel dovolj, ni imelo dovolj občinstvo. Neka damica je na koncu celo skočila na oder s svojo glasbeno željo in Oliver ji jo je izpolnil, še prej pa jo je varnostnik pospremil z odra.

V kolikor ste danes prvič na Žogcinem blogu, si oglejte tudi reportaže s koncertov Novih fosilov, Lepe Brene in Dina Merlina ali pa video posnetke s prej omenjenih koncertov. Naslednji teden grem na Prljavo kazalište in niti misliti si ne morete, kako zelo se veselim tega koncerta.

Koncert Novih fosilov!

Kje naj začnem? Pri Jugotonovi kaseti svetlo modre barve, ki sem jo tako rada poslušala in je nosila naslov Za djecu i odrasle. Imela sem šest let in seveda so mi bile bolj kot pesmi za odrasle zanimive tiste, ki so bile namenjene otrokom. Danes vem, da so bile pravzaprav najboljše pesmi na tem albumu Majčine oči, Sanja in Samo mi se javi. V naslednjih petindvajsetih let so bili Novi fosili pri meni nekakšna glasbena stalnica. Kakšno leto sem jih poslušala skoraj fanatično, spet kakšno samo po naključju. Kakorkoli že, na sinočnjem koncertu se je izkazalo, da znam na pamet prav vse njihove pesmi. Verjemite, nisem edina. Tako smo vsi skupaj prepevali Za dobra stara vremena. Jaz sem bila, priznam, malo tišja, ko sem snemala, ker moje zavijanje res ni nekaj, kar bi človek hotel ovekovečiti.

Če sem se prejšnji mesec na koncert Lepe Brene pripeljala po skorajda prazni cesti, sem sinoči potrebovala vsaj pol ure, da sem prevozila tisti zadnji kilometer proti Tivoliju. Zanimivo, prazna cesta je pri Breni vodila v nepopisno gnečo in dolgo čakanje pri vhodu v dvorano, medtem ko je sinočnji zastoj na cesti vodil v to, da sva se z Jovanko praktično sprehodili v dvorano. Kdo bi razumel? Obakrat pa je bila dvorana polna.

Vsekakor so Fosili podrli rekord. Če Ceca koncert, ki naj bi se začel ob devetih, začne ob pol dvanajstih, Čolić ob enajstih in Dino Merlin ob desetih, Brena pa ob petnajst do desetih … Do sedaj so bili najbolj točni skupina Hari Mata Hari. Ta koncert skorajda moram omeniti, kajti obiskala sem ga skupaj s princem. Še vedno velikokrat obujam spomine na tisti večer, ko me je stiskal k sebi in sem se jaz stiskala k njemu. Kaj sem pravzaprav hotela povedati? Fosili so podrli rekord v točnosti. Deset minut čez osmo so že peli.

Ker sva z Jovanko mladenki, sva se odločili, da midve že ne bova sedeli, četudi so bili tokrat tudi na parterju stoli, na tribunah so tako ali tako vedno. Kajpak nisva samo stali, tudi plesali sva. Gospod, ki ga vidite na spodnji fotografiji, Rajko Dujmić, je sicer napisal prav vse pesmi Novih fosilov. Tako smo vsi, cela dvorana, z njim zapeli refren pesmi Milena.

Zapeli so skoraj vse največje uspešnice. Čuješ li me, jel’ ti drago, Da te ne volim, Šuti, moj dječače plavi, Plava košulja, Saša, Najdraže moje, Tonka, Za dobra stara vremena, Još te volim, Dobre devojke, Nikad više staro vino, Ja sam za ples, Milena, Sedam dugih godina, Moj prijatelj Anu ljubi, Bilo mi je prvi put, Neveni žuti ter seveda zgoraj omenjeni pesmi Sanja in Samo mi se javi. Nekaj sem jih gotovo izpustila.

Ko je bilo koncerta konec, sem želela zavrteti čas nazaj in ga poslušati še enkrat. Tako zelo sem namreč uživala in prepričana sem, da to velja za večino obiskovalcev koncerta.

Oja, spodobilo bi se, da bi z Jovanko potem šli na pijačo v Lepo žogo, ampak žal ta lokal zunaj nima miz, kajenje pa je v zaprtih prostorih prepovedano, zato sva se odpravili v naslednji lokal, Piramido, in tam obujali spomine na koncert. Naj povem, da sva ugotovili, da jaz na koncertu skorajda nisem jokala, solzica ali dve sta padli, kar je zanemarljivo, če upoštevamo dejstvo, da so pesmi Fosilov izjemno čustvene.

Vesela sem, da tega koncerta nisem zamudila. Če ste ga vi zamudili, si oglejte fotografije s koncerta. Naslednji pa so na vrsti Prljavci.

Koncert Lepe Brene!

Ko se je koncert začel, sem ravno lulala, zato sem Uđi slobodno prvič slišala, ko sem čepela nad straniščno školjko. Pred koncertom je namreč pametno poskrbeti za to, da v sebi nimaš odvečnih tekočin. Žal so enako razmišljale širne ljudske množice, Hala Tivoli pa očitno premore samo eno stranišče. Nič hudega, Brena je Uđi slobodno zapela še dvakrat. Naslednjič je to storila, ko je na oder prišel ljubljanski župan Zoran Janković, ki je sicer reden gost tovrstnih dogodkov. In potem še tretjič za slovo.

Brena je na oder prišla s povsem novo pričesko, ki sem jo jaz označila kot stil Goce Tržan. Z Jovanko sva se strinjali, da ji pričeska odlično pristoja. Kot sva se strinjali, da je videti čudovita in da je za svoja leta v izjemno dobri formi. Pela je, plesala, skakala. Kot nekoč. Če sem iskrena, ne vem, koliko let ima, sem pa prepričana, da jih ne kaže. Fotografije, ki sem jih posnela na koncertu, si lahko ogledate tukaj.

Zapela je vse nove uspešnice ter veliko starih, tudi Ti me podsećaš na sreću, Dama iz Londona, Jugoslovenka, Mile voli disko, Golube, Što me nisi duže čekao, ki me je spomnila na (ne) mojega lepega princa, Duge noge, Čik pogodi, Ja nemam drugi dom, Bato, Bato, Hajde da se volimo in druge.

Kot lahko Breno samo pohvalim, ne morem pohvaliti varnostnikov, ki so ljudi pošiljali od enega do drugega vhoda, ker se niso mogli dogovoriti o tem, kdo naj bi kje vstopil. Na koncu je bila gneča pred vhodi v Hali Tivoli nepopisna. In v to gnečo, v množico ljudi, so nekateri “novopečeni imenitneži” rinili z avtomobili, kajti parkirati več kot tri metre proč od vhoda je zanje očitno sramota. Ne, policisti, ki so šli mimo in so brez dvoma to videli, jih niso niti opomnili. Prav tako nihče ni opominjal tistih, ki so v dvorani kršili zakon ter prižigali enega za drugim. Ko je bilo koncerta konec, so bila tla polna ogorkov. Na koncertih na Gospodarskem razstavišču česa takšnega nisem opazila še nikoli in četudi sem sama kadilka, lahko rečem, da me je kajenje v takšni gneči motilo.

Sicer pa sem bila izjemno presenečena nad obiskovalci koncerta. Če koncert Lepe Brene primerjam s koncerti, ki jih sicer obiskujem, Dina Merlina, Zdravka Čolića in Cece … Ponavadi prevladujejo obiskovalci, ki ne govorijo slovenskega jezika. Verjetno ga znajo, ampak pogovarjajo se pa v srbskem, hrvaškem, bosanskem ali kakorkoli se zdaj temu jeziku reče. Sinoči na koncertu Lepe Brene nisem naletela niti na enega obiskovalca, ki ne bi govoril slovensko.

Ker sva z Jovanko naredili zelo moder načrt in parkirali na pravi strani Celovške ceste, sva bila ena, dve, tri iz gneče, ki je nastala tudi po koncu koncerta. Ko sva za slovo še enega skupaj pokadili, sva že delali načrt za naslednji koncert. Sicer nisva vedeli nič o tem, kdo naj bi prišel v Ljubljano in kdaj, ampak jaz sem začela govoriti, da bo to Severina in potem sva se strinjali, da bo res Severina. Če ne bo Severina, bo pa kdo drug. Pomembno je, da je luštno. In na balkanskih koncertih je vedno luštno.

Zadnji dve vstopnici! aka Več sreče kot pameti!

“Deset, dve škatlici cigaret (ne bom delala reklame) in še dve vstopnici”, sem rekla mladeniču na bencinski črpalki, ki je tako ali tako moja najljubša trgovina. “Vstopnici bova posebej”, mi je odvrnil. To že poznam. Vedno naredijo poseben račun za primer, da bi koncert odpadel in je laže za vračanje denarja. “Lahko ugibam?” Začela sem se smejati, ker sem vedela, da bo uganil. “Lepa Brena, kajne?” Res je uganil. “Mi piše na čelu?” Samo nasmehnil se je. “Ampak vstopnic za parter ni več.” Kot bi me polil z ledeno vodo, ker jaz seveda nočem biti ne levo ne desno, ampak na sredini. Ker pa imam več sreče kot pameti … Ko sem se odločala, ali želim biti na levi ali na desni tribuni, je nekdo nekje storniral dve vstopnici za parter in seveda sta bili moji. Najini.

Na Lepi Breni nisem bila še nikoli. Sploh ne vem, ali je kdaj nastopila v Ljubljani. Verjetno je kdaj, v tistih prejšnjih časih, ko sem se jaz zanimala za bogsigavedi kaj, za balkansko glasbo povsem očitno ne.

Tisti pravi balkanski koncerti so zame prav poseben dogodek, ki se ga veselim več tednov. Zdaj se jih veselim še bolj, kajti z menoj ne hodijo na pol na silo ljudje, ki jim ta glasba ni všeč, ampak s svojo Jovanko, ki ravno tako kot jaz “čisto pade noter”. Tako mi je pred dvema letoma prepevala Ceca.

Tako pa mi je pred dobrim letom dni prepeval Zdravko Čolić. Še vedno hranim vstopnico, kajti bila je darilo mojega najlepšega princa.

In seveda ne smem pozabiti svojega najljubšega pevca Dina Merlina, kajti bila sem na treh njegovih koncertih in se že veselim četrtega, čeprav vem, da ga bom čakala še kakšno leto ali dve.

Žogca in Jovanka bosta nocoj žurali!

Koncert Dina Merlina!

Ko sva midve prav počasi čvekajoč hodili do svojih avtomobilov, je bil za nama na parkirišču mladenič, ki je zelo glasno govoril v svojega mobilca. “Od ena do deset? Dvajset, stari dvajset.” Midve sva fletni damici, ki ju mogoče poznate kot Žogco in Jovanko Broz, tisto pa, kar je mladenič ocenjeval, je bil koncert Dina Merlina, s katerega sva se vračali.

Dino Merlin je že nekaj let moj najljubši pevec in tudi če bi imela obe nogi v mavcu, bi šla na njegov koncert, kajti nobenega ne zamudim. In nisem edina. Kadarkoli nas obišče, enkrat na dve leti se to zgodi, Dino napolni Gospodarsko razstavišče ali Križanke. In vedno naredi izjemen šov. Ko k izjemnemu šovu dodamo še izjemno petje, je jasno, da se z njegovega koncerta vsi vračamo zadovoljni. Ter odločeni, da tudi naslednjega ne bomo zamudili. Pel je Dino Merlin in peli smo mi. Nikoli ni pel sam. Smo pa eno pesem odpeli brez njega. Od začetka do konca. On je sedel in poslušal, ko je pelo celo Gospodarsko razstavišče. Pesmi, v katerih se najdejo vsi, ki so ljubili. In še bolj tisti, ki so ljubili in izgubili. Stare in nikoli pozabljene uspešnice. Kot tiste povsem nove. Mene se je sinoči najbolj dotaknila pesem Nedostaješ. Zato sem iz globin duše zapela “Pogrešam te, tako te pogrešam. Zaradi vsega, kar je minilo, te pogrešam. Pogrešam te, tako te pogrešam. Zaradi vsega, kar še prihaja, te pogrešam …” Kaj pela, drla sem se. Jaz namreč ne znam peti. Nimam posluha. Ker pa me njegove pesmi presunejo, se derem. Tako zelo naglas, da bi me lahko slišal tudi sam Bog. A kaj, ko me verjetno znova ni? Ne sliši me, ko šepetam in ponižno prosim. Ne sliši me, ko se derem in zahtevam. Preprosto me ne sliši.

Trenutno sem brez glasu, vendar mi ni žal. Niti malo mi ni žal. Kot tudi vam verjetno ne bo žal, če si boste ogledali fotografije, ki sem jih posnela na koncertu.