Auč, auč, auč, v kino bom morala brez princa!

Če so knjige o Jadranu Krtu zaznamovale moja najstniška leta, je bila Strastna zapravljivka aka Rebecca Bloomwood nedvomno tista, ki sem jo v svojih odraslih, ne pa tudi zrelih, letih najraje brala. Moja junakinja je zdaj v kinu, jaz pa sem v hudi dilemi. Iti, ne iti? Iti, ne iti? Iti, ne iti? Zakaj dilema? Nikoli nisem bila velika ljubiteljica filmov. Zame so nadaljevanke in nanizanke. Ne kakršnekoli, humoristične. Filmi so preprosto predolgi. Če sem jih že gledala, je bilo to v pižami. Na kavču. Še večkrat pa ob kavču. Iz neznanih razlogov jaz zelo rada sedim na tleh, naslonjena na kavč. V kino sem šla enkrat na tri leta in to je mojim potrebam povsem zadoščalo. Potem se je v mojem življenju pojavilo eno prijazno in lepo bitje, ki za potrebe spleta nima imena, ampak je samo princ. Povabil me je v kino in na pijačo. Prvič, drugič, tretjič … Ko sva bila v kinu četrtič, tega se zelo dobro spominjam, me je zeblo in mi je dal svojo bundo, da sem se pokrila. Še zdaj imam v nosu vonj po njegovi bundi, vonj po njem. Skoraj vsak teden sva šla v kino. Od filmov, ki sva si jih ogledala, so mi najbolj v spominu ostali Mali otroci. Mislim, da je bil to najin drugi film. Ko pomislim na Kolosej, pomislim nanj. Odkar ga ni, je bilo kar nekaj filmov, ki sem si jih hotela ogledati, vendar sem si vedno rekla: “Mah, ne, brez njega to ne bo to.” Ko sem pred novim letom izvedela, da v Kolosej marca prihaja moja Rebecca, sem začela pripravljati strateški načrt z delovnim naslovom Ogledati si Strastno zapeljivko in se ob tem ne cmeriti, kot da je konec sveta. Nekaj mladeničev je prijazno ponudilo pomoč pri izvedbi tega načrta, vendar sem jih morala tako ali drugače zavrniti. To bi šele bil jok. Moški, ki ne bi bil princ. Šla bom s prijateljico. Kar bo, pa bo. V življenju se dogajajo tudi veliko hujše stvari kot obisk Koloseja brez princa.

Sicer sva se z Rebecco “spoznali” na zelo Rebeccin način. Beograd. Knjižni sejem. Vrečo sem imela že polno knjig, ko sem zagledala rožnate platnice, ki so ne samo klicale moje ime, kričale so ga. Bogsigavedi, koliko denarja sem že zapravila tistega dne in bogsigavedi, katerega od Rebeccinih izgovorov sem uporabila, ko sem sama sebi dovolila kupiti knjigo. Pomembno je samo to, da sem jo kupila. Začela sem jo brati na avtobusu, ko sem se vračala v Ljubljano, in nisem je spustila iz rok. Carinikov niti pogledala nisem, ko sem šla ven kadit, sem jo vzela s seboj. Prišla sem tja do stote strani in doma nadaljevala z branjem, kakor hitro je bilo mogoče ali če hočete, čim se je moj tedanji življenjski partner spravil spat. Smejala sem se, smejala in smejala. Ko sem obrnila zadnjo stran, sem že bila na Amazonu in naročila nadaljevanji knjige. Takrat so bile samo tri knjige, zdaj jih je že pet. Sophie Kinsella je namreč o Rebecci Bloomwood napisala pet knjig.

Oja, prekleto dobro se zavedam dejstva, da film niti približno ni tako dober kot knjige, pa vseeno, ogledala si ga bom. S čim me je Rebecca osvojila? Predvsem z izgovori. Z neštetimi izgovori, ki si jih je izmislila, da je sebi opravičila nakup stvari, ki jih, verjemite, sploh ni potrebovala. Predvsem pa z izgovorom, da gre za naložbo, ker ne boste verjeli, je to izgovor, s katerim jaz sebi opravičujem nepotrebne nakupe. Na primer: “Če zdaj kupim ta parfum, mi potem, ker imam doma še pet parfumom, leto in pol ne bo treba kupiti parfuma. V bistvu sploh ne zapravljam. Parfum nedvomno potrebujem in v bistvu je izjemno pametno, da ga kupim zdaj, kajti čez leto in tri mesece, ko bi ga tako ali tako morala kupiti, bo dražji. Pravzaprav ne zapravljam, ampak varčujem.” Ne, to ni Rebeccin izgovor, je kar lepo Žogcin. Enak izgovor lahko uporabite za karkoli, za petnajste čevlje, za dvajseto krilo, za trideseto majico. Vedno pride prav. Že res, da jaz za razliko od Rebecce nimam polne denarnice kreditnih kartic in nisem dolžna vsem mogočim in nemogočim bankam, hvalabogu, vseeno pa menim, da sva si malo podobni. In ko sem že ravno omenila banke … Joj, kako sem se smejala, ko sem brala njeno dopisovanje z bankami. Ker so pri nas v Sloveniji, razumite, če morete, izdali četrto knjigo iz zbirke o Strastni zapeljivki, ne pa tudi prve, druge in tretje, se boste morali zadovoljiti z mojimi prevodi teh pisem. Ki gredo nekako takole …

“Draga gospodična Bloomwood, zahvaljujemo se vam za ček za 43 funtov, ki je prispel danes. Žal čeka niste podpisali. Brez dvoma gre za napako, zato vas prosimo, da ček podpišete in nam ga vrnete. Gotovo se zavedate, da s plačilom zamujate že osem dni.” To je pismo iz ene od veleblagovnic, v katerih je Rebecca imela kreditno kartico. Pred tem pismo je prejela pismo, v kateri jo je ta ista veleblagovnica obveščala, da dolguje 235 funtov in da je minimalno plačilo, ki ga mora nakazati, 43 funtov. Ampak šment, istega dne ji je ta veleblagovnica poslala tudi pismo z neverjetno ponudbo. Toliko in toliko točk zbere, če kupi to in to, toliko in toliko točk, če kupi ono. Vas zanima, kaj se je zgodilo s čekom za 43 funtov? Da, poslala ga je. Podpisanega, ampak … “Draga gospodična Bloomwood, zahvaljujemo se vam, da ste nam poslali ček za 43 funtov. Četudi je ta ček podpisan, je datum na njem 14. februar 2020 leta. Brez dvoma gre za napako. Ček vam vračamo in vas prosimo, da nam pošljete ček, na katerem bo datum dne podpisa.” Ne vem, katere od Rebeccinih štorij bodo v filmu, ampak …

Žogca gre v kino.

Zato sem vedno rekla ne!

Sedmi razred. Šolsko leto se je končalo. Naenkrat ni bilo več učenja. Deževalo je in deževalo, zato se mi ni ljubilo cele dneve viseti zunaj, nismo pa v tistih časih imeli kabelske televizije s stotimi programi. Tudi interneta še ni bilo. Ima kdo kakšno dobro knjigo? Mi otroci s postaje ZOO, moraš jo prebrati. In kot sem eno leto prej za dnevnike Jadrana Krta mislila, da gre za dolgočasno zgodbo, ki se dogaja nekje na Jadranski obali, tako sem mislila, da knjiga Mi otroci s postaje ZOO govori o mulariji, ki se preganja po živalskem vrtu. Skratka, dolgčas. Ne bi, hvala. Vendar sem jo vseeno vzela. Ko sem prebrala prvo stran, knjige nisem odložila, dokler nisem prišla do zadnje. Brala sem jo do šestih zjutraj. V takrat mojem najljubšem kotičku, stisnjena med omaro in francoski balkon.

Ko sem jo prebrala prvič, pozneje sem jo vsaj še desetkrat, sem vedela, da nikoli ne bom poskusila nobenega mamila. In res ga nisem. Četudi sem se družila s patroni, ki so se na veliko zakajali, mnogi izmed njih pa so končali tudi na igli, nikoli nisem poskusila niti trave. Kogar ta knjiga ne odvrne od mamil, ta je mazohist. Žal sem v zadnjem času prebrala kar nekaj izpovedi mladih, ki so trdili, da so si prav zaradi te knjige želeli poskusiti heroin in so tudi naredili.

Knjiga Mi otroci s postaje ZOO ali Wir Kinder vom Bahnhof ZOO je zgodba o Christiane, najstnici iz Berlina, ki je pri dvanajstih letih prvič vzela hašiš in ni odnehala, dokler ni bila kot jajce jajcu podobna svojim vzornikom, ki so bili vsi okoreli narkomani, skratka odvisnica o heroina. Zjutraj je hodila v šolo, popoldne pa se je s svojimi prijateljicami prodajala na postaji ZOO, ki je v takratnem Berlinu veljala za zbirališče narkomanov, nastavljačev, preprodajalcev, alkoholikov in drugih izmečkov sodobne družbe. Dve leti je trajalo, da je mama opazila, kaj se dogaja z njeno hčerko. Po več neuspešnih poskusih odvajanja jo je mama poslala k babici v majhno vas blizu Hamburga. In bralcu se zdi, da je bilo Christianinega pekla takrat konec. Kot se je končala tudi knjiga. Žal temu ni bilo tako. Christiane je v okviru promocije knjige in filma prepotovala Evropo in Ameriko ter zaslužila veliko denarja. Po vrnitvi v Berlin je zašla na stara pota. Zaradi posedovanja heroina je eno leto preživela v zaporu, potem pa je odpotovala v Grčijo, kjer se je zaljubila v umetnika, zasvojenega s kokainom. A kmalu je tudi on končal v zaporu. Po letih potovanj se je dokončno vrnila v Berlin: noseča. Dojenček je bil še zadnji povod, da je končno poiskala strokovno pomoč pri odvajanju. Od tistih časov nepretrgoma jemlje metadon, približno tri mililitre na dan, in živi normalno življenje.

Ko sem se pred leti sprehodila po tej zloglasni postaji ZOO, sem se lahko prepričala, da res ni več takšna, kot je bila v Christianinih časih. Danes je to samo običajna postaja berlinske podzemne železnice, vendar je mene, verjetno zaradi knjige, nenehno spreletaval srh. Edino, kar je spominjalo na opise iz knjige, so bili trije stari narkomani, dva možakarja in ena ženska. Bili so živi, ampak živi mrliči.

In še sporočilo za vse mlade, ki morebiti berejo moj blog … IZBERITE ŽIVLJENJE BREZ MAMIL. MAMILA VAM NE BODO DALA NIČ, VZELA PA VAM BODO VSE.

Uh, sem ga imela rada!

Praznovala sem svoj dvanajsti rojstni dan in prijateljice iz bloka so se odločile, da mi bodo skupaj kupile darilo. Ko sem ga odprla, sem bila kar razočarana. Ne vem, zakaj, ampak … Ko sem zagledala knjigi in besedo Jadran na obeh platnicah, se mi je zazdelo, da so mi prinesle Bratovščino Sinjega galeba ali nekaj podobno nezanimivega. Knjigi sem odložila na polico in ko sem ju mnogo pozneje odprla, so se mi odprla tudi nebesa. Nikjer ni bilo nobene duhamorne zgodbe z Jadranske obale. Bil pa je on, ki je imel 13 let in 3/4. In eno malo morje tako zelo zabavnih težav. Ta on je Jadran Krt, ki ni bil popolnoma običajen najstnik.

Zame je bil Jadran kot božiček. Veš, da v resnici sploh ne obstaja, ampak lepo prosim, kdo si meni drzne reči, da mladenič, ki se mu je modelček letala nalepil na nos, ko je skušal snifati lepilo, v resnici ni bitje iz mesa in krvi?

Ker Jadran obupnega obnašanja svojih staršev ter pritiskov odraščanja ni mogel več skrivati v sebi, se odločil pisati dnevnik. Ki se je začel nekako takole.

Ob novem letu sem sklenil:
1. Da bom slepim pomagal čez cesto.
2. Da bom obešal hlače.
3. Da bom plošče vračal v ovitke.
4. Da ne bom začel kaditi.
5. Da si ne bom več stiskal mozoljev.
6. Da bom prijazen s psom.
7. Da bom pomagal revnim in nevednim.
8. Ob poslušanju groznega hrupa iz pritličja sem si sinoči tudi prisegel, da ne bom nikoli pil alkohola.

Jadran je bil prepričan, da je intelektualec. Pisal je pesmi in se zelo trudil v šoli. Telovadbe sicer ni maral, je bil pa zelo ponosen na vse svoje učne uspehe. Edina uteha, poleg občasnega spoznavanja telesnih skrivnosti nasprotnega spola, mu je bil njegov neverjeten talent za pisanje pesmi. Žal pa teh pesmi večina okolice, intelektualnih nedonošenčkov, ni razumela. Svoje pesmi je pošiljal na BBC in prejemal zavrnitve. Zakaj, tega preprosto ni mogoče razumeti. Preberite si dve. Prepričana sem, da tudi vi ne boste razumeli.

PIPA
Pipa pušča in jaz ne morem spati,
célo morje jutri bo za vrati.
Pokvarjeno tesnilo uničilo bo tepih,
nov bo očeta stal denarcev lepih.
Očka, popravi pipo, ne bodi len,
da ne bomo v vodi do kolen!

NEUSLIŠANA TUNA
Tuna sem,
ki plava po morju brez potešitve.
O, kdaj, kdaj
bom naletela na plodna tla?

Za konec še nekaj Jadranovih mislih:

“Po licih imam tako grozne mozolje, da se ne morem niti pogledati v ogledalo. Če ne bi pisal pesmi, bi se mi že zdavnaj utrgalo.”

“V razred je prišla nova punca. Skupaj sediva pri zemljepisu. Kar v redu je, ime ji je Pandora. Čas je že, da se zaljubim, saj imam že 13 in 3/4 let.”

“Postal sem intelektualec, ampak tega ni še nihče opazil. Ko bom slaven, jim bo žal.”

In kot je odraščala Žogca, tako je odraščal tudi Jadran. Zdaj jih verjetno šteje že čez štirideset, ampak njegove težave, četudi so zelo resne, ostajajo zabavne. Če dobro pomislim, so mogoče tudi moje težave v resnici zabavne.

Kazen mora biti vzgojna!

Včeraj so me starši povabili na kosilo. Jaz se ponavadi vsem takšnim dogodkom raje kar izognem, vendar je za mojega očeta prvi maj velik praznik in odločila sem se, da je prav, da se vseeno pojavim. Da bom zamudila pol ure, je nekaj, kar moji starši vedno vzamejo v zakup. Zgoditi bi se moral pravi mali čudež, da bi jaz prišla ob dogovorjeni uri. Vendar nisem zamudila samo pol ure, prej eno uro. Če sem iskrena, kar eno uro in pol. Krompir sva ti pojedla, ostala je samo jagnjetina, mi je ob prihodu povedala mama. Oče je dodal, da mora kazen biti vzgojna. In ta stavek je še nekajkrat ponovil, potem pa nadaljeval … Je rekel Boter Mesec in Zvezdico Zaspanko poslal na Zemljo.

Ker me je izredno zanimalo, od kod ta stavek, ki ga moj oče pogosto ponavlja, mi je moral povedati celo zgodbo o Zvezdici Zaspanki. In ne enkrat, trikrat. Saj vsi poznamo zgodbo o zvezdici, ki ni marala zgodaj vstajati, zato je vedno zamujala v službo in s tem povzročala hude težave na Zemlji, otroci niso mogli spati in so jokali cele noči, mornarji so izgubili smer in ostali ujeti sredi oceana, pesniki niso našli rime. Ko se je Zvezdica Zaspanka končno prikazala na svojem delovnem mestu, jo je pričakal Boter Mesec. Najprej jo je okregal, potem pa za kazen poslal na Zemljo. Zvezdica Zaspanka je bila zelo žalostna, ker je morala oditi in se ločiti od sestric zvezdic in Botra Meseca. Ko jo je Komet Repatec pripeljal na Zemljo, se je Zvezdica Zaspanka znašla sama med neznanimi ljudmi. Pot jo je vodila čez semenj in jo pripeljala do gospoda, ki ji je za dva solda ponujal možnost, da skozi daljnogled sveta vidi Mesec čisto od blizu. Ker si je Zvezdica Zaspanka to zelo želela, denarja pa ni imela, mu je dovolila, da ji je za plačilo odtrgal en zlat las. Vse to je videl in slišal razbojnik Ceferin, ki se je odločil, da bo Zvezdico Zaspanko zvabil v svoj brlog, ji odrezal lase in tako obogatel. Ker je bila Zvezdica Zaspanka preveč zaupljiva, je res odšla z njim. Ta strašni razbojnik Ceferin je imel kamen namesto srca. Zvezdica Zaspanka ga je naučila napisati besedo ljuba in mu je tako vrnila srce. Ko je Boter Mesec poklical Zvezdico Zaspanko nazaj na nebo, ker je odslužila svojo kazen, je rekla, tako pravi moj oče, naslednje: »Uboga jaz, komaj sem spoznala poštenega razbojnika, že sem zopet sama.« Sicer ne vem, ali je stavek res takšen, kot piše v knjigi, kajti veliko let je minilo, odkar mi je oče zadnjikrat bral Zvezdico Zaspanko in dovoljeno mu je, da tudi kaj pozabi. Ampak ravno tako se jaz počutim. Komaj sem spoznala poštenega razbojnika in že sem zopet sama.

V vseh nas še vedno živi majhen otrok.