Martinovo kot državni praznik?

Najprej se vam moram opravičiti, ker resnično ne vem, kdaj je pravzaprav praznik svetega Martina. Prepričana sem bila, da je bil prejšnji konec tedna, potem pa se mi je zdelo, da je mogoče vseeno ta konec tedna in ko sem vprašala nekoga, ki je ravno tako strokoven kot jaz, sem izvedela, da … Odgovor je bil: “Tako prejšnji kot ta.” Pa saj me v bistvu sploh ne zanima, kdaj je, kajti praznovati ne mislim. Vprašam zato, da vem, kdaj ni pametno ob večernih urah biti na cesti. O praznikih, ki jih ne praznujem, ponavadi ne pišem, ampak tokrat moram. V roke mi je prišel brezplačnik Dobro jutro, v katerem sem prebrala, da nekateri želijo praznik pijancev, kakor mu jaz pravim, povzdigniti v državni praznik. Menda bi bilo to izjemno dobro za turizem. Zakaj, se sprašujete?

Citiram podžupana Nove Gorice Mateja Arčona: “Z dobro organiziranim tednom martinovanja, ko bi se po različnih lokacijah po Sloveniji zvrstili različni dogodki, bi tujim in slovenskim gostom predstavili slovenska vina, kulinariko in bogato kulturno dediščino. Solidne cestne povezave omogočajo gostu, da v dveh ali treh dneh obrede pestro krajino in okusi neverjetno raznovrstne vinske sorte ter spozna filozofijo posameznih vinarjev.” Njihov cilj je torej, da bi se ljudje še bolj množično vozili od vinarja do vinarja po solidnih cestnih povezavah. Trezni? Seveda ne. Mar naše ceste niso dale že preveč mrtvih in invalidov? Lahko bi citirala tudi velike besede o kulturi pitja, ki jo želijo privzgojiti predvsem mladim, vendar tega ne bom storila, kajti to so samo besede. Dejansko stanje je namreč drugačno. Pijejo, da se napijejo in potem pijani sedejo v avto. Ne, takšnega praznika resnično ne potrebujemo.

Če se jutri odpravljate martinovat in ste v dilemi avto ali taksi, obiščite spletno stran zavoda Varna pot. Videli boste, da dileme v resnici ni. Taksi.

Zgražam se!

Ko sem pred kakšnim mesecem dni na spletu prvič zasledila fotografije triletne Suri Cruise v čeveljcih z visokimi petkami, sem najprej ostala brez besed, potem pa sem se domislila kar nekaj krepkih, ki bi jih lahko napisala, vendar sem si mislila … Se te to kakorkoli tiče? Odgovor je bil seveda ne in zato nisem napisala ničesar.

Od tedaj je mala Suri še nekajkrat z mamo pohajkovala okoli v visokih petkah. In ne, še vedno se me cela reč niti malo ne tiče, vendar bom vseeno izkoristila priložnost in kategorijo bruhanje ter napisala, kaj si mislim. Triletni deklici obuvati čeveljce z visokimi petkami se mi zdi najmanj neokusno, če ne že kar vulgarno in perverzno.

Ste morda opazili, da gospa mama nosi balerinke?

Ali škornje z ravnimi podplati? Otrok pa v petkah.

Kaj je na vrsti naslednje, tangice, mini krilce, še kaj hujšega?

Spet mi bodo ukradli eno uro!

Prihaja dan, ki mi je izjemno mučen. Ob tretji uri zjutraj bomo namreč kazalce premaknili za eno uro nazaj, torej na drugo uro, in tako prešli na standardni uradni čas po srednjeevropskem času. V noči na nedeljo bomo lahko spali uro dlje. Lepo. Potem pa sledi manj lepo. Jutri bo že ob petnajst do petih tema. In bolj, ko se bo približevala zima, prej bo tema. Že ob štirih popoldne. Ko bomo končali delovne obveznosti, bomo na poti domov mogoče ujeli tri sončne žarke, poudarek je na mogoče, in to je tudi vse. To, da je zjutraj eno uro prej svetlo, meni osebno ne pomaga kaj dosti, ker takrat sploh ne vidim, kaj se dogaja okoli mene, imam namreč preveč dela z ugotavljanjem kdo sem, kaj sem in kje sem. Vsaj do pitja kave. Da, danes sem ugotovila, ne sama, ampak mi je povedala mama, da tisto, kar jaz pijem, ni kapučino, ampak je kar lepo kava. Jacobsova kava z mlekom, ne Jacobsov kapučino z mlekom.

Ne maram teme, ne maram mraza, skratka, ne maram zime.

Nehajte že enkrat prodajati cigarete in bo mir!

Društvo nekadilcev je s Centrom nevladnih organizacij in Slovensko zvezo za tobačno kontrolo pripravilo predlog sprememb zakona o omejevanju tobačnih izdelkov, danes poroča Siol. Po predlogu sprememb zakona bi bil v zasebnih prostorih večstanovanjske hiše cigaretni dim lahko prisoten izključno ob soglasni privolitvi vseh lastnikov stanovanj. Če dobro razumem, bi morala, če bi bile spremembe zakona sprejete, v kolikor bi živela v štitinajstnadstropni stolpnici, laziti od pritličja do štirinajstega nadstropja in ljudi prositi, naj mi podpišejo, da lahko kadim v svojem lastnem stanovanju. Če ne bi zbrala vseh soglasij, seveda jih ne bi, bi kdorkoli iz stolpnice lahko kadarkoli poklical policijo, pa četudi bi bil v štirinajstem nadstropju, jaz pa v pritličju in niti pod točko razno ne bi mogel vohati mojega dima.

Čeprav, če sem povsem iskrena in če predloge povežem z zdaj veljavnim zakonom, ki dovoljuje kajenje na odprtih površinah, kar terasa je, potem ne bom smela kaditi v stanovanju, česar moji sosedi ne vohajo, ker tudi jaz njih ne, bom pa lahko kadila na terasi, kar pa bi sosedi prekleto vohali, ker tudi jaz, zakajena in prekajena, v trenutku zavoham, če kdo na terasi prižge cigareto.

Nehajte že enkrat prodajati cigarete, odrecite se davkom, ki jih na ta način zberete, tiste pa, ki jih bodo preprodajali na črno, lovite malo bolj zagnano, kot zdaj preganjate preprodajalce heroina in kokaina (namig, našli jih boste pred vsako osnovno šolo) in bo mir. Toliko od mene, dokler še nisem šla zaradi raka rakom žvižgat.

Mah, zakaj se sploh razburjam? Zelo kmalu si bom dala roke zvezati na hrbet za kakšnih deset, dvajset dni in nehala kaditi.  Hipohonder v meni je namreč začel dobivati zle slutnje.

Upam, da me ne bo Bog “štrafal”!

Z naslednjo objavo tvegam, da me bo Bog “štrafal”, česar si res ne želim, še posebej ne sedaj, ko po navodilih svoje najboljše prijateljice vsak večer pridno molim. Za vsak primer. Škodovati menda ne more. Ko sem imela pet let, me je očetova teta naučila Oče naš in pri tem je ostalo. V želji, da si razširim obzorja oziroma število molitev, sem se lotila guglanja. Vendar me je žal kaj hitro minilo veselje do učenja, kajti lotilo se me je ogorčenje. Ne vem, ali ta Judita resnično obstaja ali pa gre samo za teoretičen primer, na katerem naj bi se ljudje nečesa naučili, ampak … Takole naj bi gospa Judita napisala: “Stara sem devetindvajset let. Imam otroke in moža, s katerim se nikakor ne razumeva. Z njim se ne da nikoli odkrito pogovarjati. Vedno nekaj prikriva in taji. Hodi naokoli z drugimi ženskami. Domov se večkrat vrača pijan in nasilen. Vse mora biti po njegovem. Če ne gre zlepa, pa zgrda. Nikdar ne pove, kam gre in kdaj se vrne. Če ga kaj vprašam, mi vedno odgovori: “Kaj te briga!” S takim človekom je zelo težko živeti in vendar živim z njim že devet let.«

In nasvet, ki ga je dobila in naj bi bil sporočilo vsem v podobni situaciji? Takole se glasi: “Judita mora v svojem nevzdržnem položaj odkriti smisel. Nekaj pozitivnega. Nekaj, za kar je vredno živeti in trpeti. To so otroci. To je vera v Boga. To je oklenitev Tistega, ki je rekel: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?”

Zame verjetno veste, da sem, ko gre za ločevanje, zelo konzervativna in menim, da bi človek moral, ko se odloči za zakon, biti pripravljen marsikaj potrpeti, ampak nekje pa meja mora biti. Zgornji primer je po moje že zdavnaj presegel meje tistega, kar bi bilo potrebno potrpeti. Smisla namreč v življenju z zapriseženim ženskarjem in pijancem ne vidim, predvsem pa se mi zdi absurdno namigovati na to, da bi ženska morala potrpeti za voljo otrok. Otroci gotovo imajo veliko od tega, da sta mama in oče skupaj, ampak samo v primeru, ko gre za zvezo, ki temelji na ljubezni in spoštovanju. V takšni družini namreč dobijo vzorce, s katerimi bodo tudi sami nekoč lahko “furali” dober zakon in družino. V zgoraj omenjeni družini ne morejo dobiti nobenega dobrega vzorca, se pa deklice lahko naučijo, da je mož nekdo, ki te pijan pretepa in te ob vsaki priložnosti prevara, ti pa moraš to prenašati, medtem ko se dečki naučijo, da je piti sprejemljivo, pijan pretepati ženo tudi, zvestoba pa je nekaj povsem nepotrebnega.

Resnično ne razumem, kako razmišljajo ljudje, ki delijo tovrstne nauke, vendar si mislim, da prav veliko povezav z Bogom ne morejo imeti, kajti ne verjamem, da Bog želi, da ta ženska in njeni otroci tako zelo trpijo samo zato, da bi enega pijanca čakal topel in pospravljen dom v trenutkih, ko se odloči, da je bilo za tisti dan dovolj kurbarije in popivanja. Če se slučajno motim, me pa lahko tudi Bog “štrafa”.

Dol mi visi za prihranek, če me zebe!

Brezplačniki, ki pristanejo v mojem nabiralniku, najpogosteje romajo naravnost v vrečo za smeti. Le redko se zgodi, da jih na poti do balkona, kjer se vreča nahaja, odprem. Sinoči sem ga in bilo bi bolje, če ga ne bi, kajti temperatura mi je takoj zrastla. In za temperaturo je tudi šlo v članku, ki me je tako razburil.

Lani sem od upravitelja bloka dobila vprašalnik, ali se strinjam s tem, da gretja ne bi več plačevali po kvadraturi, ampak po porabi. Tako naj bi namreč veliko prihranili, navedena je bila tudi številka in vem, da sem se takoj spravila preračunavat. Te števce bi “dobila notri” v desetih letih. Ne, ne strinjam se. Nobene stvari še nisem podpisala tako hitro kot to nestrinjanje. In ne, ne zaradi denarja, ampak zato, ker vem, da bi to pomenilo konec mojih toplih dni. Zdaj, ko ogrevanje plačujemo na kvadraturo in neodvisno od porabe, imamo namreč vsi odprte vse radiatorje in zato stanovanja na približino enaki temperaturi. Če bi ogrevanje plačevali po porabi, bi jih mnogi, da bi prihranili, začeli zapirati. Moje stanovanje pa ni toplo samo zaradi toplote, ki prihaja iz mojih radiatorjev. Toplo je tudi zato, ker toplota prihaja iz sosednjih stanovanj. Če bodo moji sosedi zapirali radiatorje, jaz pa jih bom imela odprte, bo toplota, ki jo bom jaz plačevala, odhajala k njim, od njih pa bom dobila mraz, ki bo posledica njihovega varčevanja.

Zakaj se zdaj razburjam, ko sem pa že lani izrazila svoje nestrinanje? In kako je vse to povezano z brezplačniki? V enem izmed njih sem naletela na reklamno sporočilo podjetja, ki prodaja zgoraj omenjene števce. V tem reklamnem sporočilu pa med drugim piše tudi “pravičnejše plačevanja ogrevanja v stolpnicah in blokih – obvezno od 1. oktobra 2011.” Obvezno? So sprejeli kakšen zakon, o katerem nisem bila obveščena? In zakaj natančno mi to podjetje razlaga, da 10 C nižja temperatura pomeni 6 odstotkov prihranka pri energiji? Bom, če bo potrebno, varčevala pri hrani, pijači, oblekah, izhodih, ne bom pa varčevala pri toploti. Še posebej ne zato, da bi oni od mene zaslužili na račun števcev. Saj za to jim verjetno tudi gre vsemu temu ekološkemu razpredanju navkljub. Kar se mene tiče, človek naredi še najmanj ekološke škode, če čepi v svojih toplih sobanah. Kajpak, samo nekaj strani naprej v istem brezplačniku naletim na reklamo za Ikeo, ki prikazuje neke rože po, menda, zelo ugodnih cenah. Ta Ikea se nahaja v Celovcu, do katerega je treba priti, pa tudi vrniti se je treba, vmes pa pokuriti neznano število litrov bencina in v zrak spustiti neznano število strupov. Vse to zaradi krame, katere je Slovenija tako ali tako polna.

Če to “obvezno od 1. oktobra 2011″ ni premetena marketinška manipulacija, ampak so res sprejeli zakon, mi bo toplo samo še eno zimo, potem pa bom verjetno po stanovanju skakala v debelih trenerkah in še debelejših puloverjih. O tem, kako zelo me bo zeblo po vsakem prhanju, pa sploh ne želim premišljevati. In ne, prav nič ne me bo grel občutek, da rešujem okolje.

Prevrtaj si še glavo, da bo končno enkrat mir!

Ko sem pred meseci na blogu odprla kategorijo z nazivom Bruhanje, sem to naredila prav s tem namenom. Za tiste dni, ko bom na nekoga tako zelo jezna, da … In danes je žal spet takšen dan. Eden izmed mojih sosedov že peti dan zapored vrta. Zdi se mi, da zelo dobro vem, kateri. Tisti, ki leto in pol, odkar se je preselil, nima mirnega dne. Če ne vrta, tolče. Če pa slučajno ne tolče, premika pohištvo. Tisti, ki mi je s svojimi deli že s stropa vrgel “luster”, dan prej pa ob menjavi radiatorjev naredil poplavo v spalnici. Vrta, vrta in vrta, jaz pa po stanovanju hodim z mp3 plejerjem, ki se je zdaj pokvaril in me obsodil na vrtanje, vrtanje, vrtanje … V knjigi Čefurji ravs najdete naslednji stavek: “Seljaka iz sela lako, selo iz seljaka nikako.”

Naj že enkrat neha!

Hvala za viruse!

Včeraj zjutraj je zvonil poštar. Pošiljka. Odkupnina petnajst evrov. Od nekoga, ki tudi škatlico cigaret plača s kartico, je utopično pričakovati, da bo v soboto zjutraj imel v denarnici petnajst evrov gotovine. “Vrzite mi obvestilo v nabiralnik”, sem mu rekla in dodala: “Bom šla iskat na pošto.” Če ne bi šlo za knjigo, ki sem jo tako nestrpno čakala, bi jo verjetno pustila na pošti čakati nekaj dni, tako pa sem šla na poti na sprehod ponjo. Ko sem čakala, da je poštna uslužbenka poiskala mojo pošiljko, sem opazovala dogajanje v sosednji vrsti, ki je bila hvalabogu pet metrov proč. Zakaj hvalabogu? Ker so bili tam virusi. Kašljanje, kihanje, brisanje nosu. Vse to je kot na turbo pogonu počela gospa srednjih let, ljudje okoli nje pa so se obračali stran in si s plašči zakrivali obraz. Ker sem hudo firbčna, sem oči obdržala na pecljih, da bi ugotovila, kaj je bilo tako zelo nujno, da ta bolna gospa ni mogla ostati doma in v postelji, ampak je morala svoje viruse deliti s celim svetom. Neckerman. Notri pa verjetno kakšne cunje ali kaj podobno nepomembnega. Vsekakor v pošiljki ni moglo biti nič tako življenjsko pomembnega, da ne bi moglo počakati do ponedeljka, ko bi gospe bilo bolje. Ko sem dobila svojo knjigo (za firbčne Čefurji raus), sem odšla. Če bi se slučajno nahajala v vrsti, kjer je bila raznašalka virusov, bi ji pred odhodom brez dvoma rekla: “Hvala za viruse.”

Resnično nikoli nisem razumela tistih, ki tako nonšalantno okoli trosijo svoje viruse. Od nekdaj sem imela alergijo na ljudi, ki so se v službo “primajali” z gripo in potem razlagali, da si ne morejo privoščiti bolniške, ker potem nimajo plačanega prevoza in malice ter se jim na koncu meseca to pozna. Teden dni pozneje je na bolniški pol njihovih sodelavcev, ki si mogoče tudi ne morejo privoščiti bolniške, a kaj, ko tako zelo gripozni ne morejo delati. Nekoč davno sem “udarila po mizi” in rekla: “Ali gre domov ona ali bom šla jaz.” In nadrejeni so gospo z vsemi njenimi robci poslali domov.

Gripe nisem imela že celih šestnajst let. Naj tako tudi ostane. Včeraj me je mogoče rešila ravno prava izbire vrste. Ali pa sem takšen hudič, da me niti virusi ne marajo.

Parkiram tam, kjer je “plac”!

Pred dnevi sem prebrala, da smo Ljubljančani nestrpni. Razlog? Avtomobili. Avtomobili, ki nimajo ljubljanskih registrskih tablic. In so seveda parkirani tam, kjer je “plac”. Res ne želim zagovarjati Ljubljančanov, ampak … Ne, v resnici jih želim. Prav nič zelo ljubljanskega ni v tem, da človek izgubi živce, ko ugotovi, da je nekdo avto pustil pred vhodom v njegovo garažo. Živce bi izgubil tudi Mariborčan ali Koprčan. Enako velja za avtomobile, ki stojijo na pločnikih, travnikih, kolesarskih stezah, križiščih, pred vhodi in povsod tam, kjer seveda ne bi smeli. Kdor nonšalantno pravi, da parkira tam, kjer je “plac”, bo imel težave povsod, ne samo v Ljubljani. Kajti ne parkira se tam, kjer je “plac”, parkira se tam, kjer je “parkplac”.

Izgini že enkrat! aka Narobe svet?!?

Opisani dogodek se je zgodil v virtualnem življenju, a bi se kaj zlahka lahko tudi v nevirtualnem, tistem pravem. Gospa je. Samo je. Obstaja. Virtualno. Kot vzdevek. Piše zabavne zgodbe o svojem naraščaju in obuja spomine na dneve, ko je naraščaj privekal na svet. Nič pretresljivega. Predvsem pa nič takšnega, česar ne bi počele tudi mnoge druge ponosne mamice. Vendar gre nekaterim v nos in se ne morejo vzdržati pisanja zajedljivih opazk. Enkrat, drugič, stotič. Naj ima človek še tako dobre živce, in ta gospa jih je imela, mu nekega lepega dne poči film. Dovolj je. Njej je bilo dovolj. Odločila se je, da gre v ilegalo. Ne prva in ne zadnja. Tam, v ilegali, je ne bodo napadale tiste, ki so to vseskozi počele. Kajpak s plemenitimi razlogi. Šla jim je na živce, motila jih je. Če to ni plemenit razlog, da se na nekoga spravljaš, potem res ne vem, kaj je?!? Je naredila prav? Menda je. Ko se nekdo spravi nate, se moraš umakniti. Tako pravijo. Stvar je v resnici zelo nepomembna, če ne bi postala simptomatična. Ne samo za virtualno bivanje, ampak bivanje na sploh. V končni fazi se je povsem enako v virtualnem svetu zgodilo tudi meni. Umakniti se mora žrtev. Tisti, ki je tarča napada. Ne napadalec. Tisti, ki živi v svetem prepričanju, da ima po človeku pravico brcati, dokler ta stoji pred njim. In vsi žrtvi govorijo, naj bo vendarle pametna ter se umakne. Nihče ne zgrabi tistega, ki brca in ga odvleče stran ali pa vsaj umiri. Tako je v virtuali. In v resničnem življenju ni nič drugače. Žensko, ki jo v lastnem domu mož pretepa, sprašujejo, zakaj ne odide. Zakaj bi morala oditi žrtev? Zakaj ne odstranijo ali vsaj umirijo nasilneža? Ona naj gre z otroki v varno hišo, da bo on lahko v njunem skupnem stanovanju nemoteno živel naprej? Narobe svet, kajne? Vendar žal naš svet. Pa saj, verjetno je ne tepe zastonj.  Že ima razlog, da to počne. Kajpak misli, da je plemenit. Žrtev posilstva vsak drugi sprašuje, s čim je povzročila tisto, kar ji je posiljevalec naredil. Gotovo je tudi ona kaj naredila. In nenazadnje, če ti avto v garaži, ki je pod ključem, snamejo z vseh štirih pnevmatik, kar se je zgodilo enemu izmed mojih sosedov, je prvo vprašanje, komu se je zameril. Nekaj je gotovo naredil. Če nič drugega, je nekoga grdo pogledal. Seveda, poiščimo plemenite razloge. Vedno obstajajo. Za vse svinjarije, ki jih ljudje počnejo, poiščimo plemenite razloge.

Zgoraj omenjena gospa je virtualno nehala obstajati. Njenega vzdevka ni več in tiste, ki so jo iz plemenitih razlogov napadale, ker jih je motila, motila pa jih je zato, ker so se vedno prekleto potrudile, da so jo med veliko množico uporabnic vselej našle in niso spregledale niti enega njenega sporočila, kar je, verjemite, precej zahtevna naloga, si bodo našle novo tarčo. Psi bodo še nekaj časa lajali, karavana bo šla pa vseeno dalje. In ko že omenjam pse … Če v parku podivja pes in se zaganja v ljudi, se bodo vsi obiskovalci parka strinjali, da mora lastnik psa umiriti. Če psu ni kos, mora skupaj z njim zapustiti park. Nikomur ne pade na pamet, da bi govoril, da morajo zaradi psa zapuščati park drugi obiskovalci. In nihče ne bo rekel, da si je tisti, ki ga je pes ugriznil, sam kriv, ker ni pravočasno zapustil parka. Če podivja človek, se mu je pa treba umakniti. Kdor se ne umakne, si je sam kriv za vse, kar sledi.

Izgini že enkrat, kajti dokler se nahajaš v dosegu mojih nog, imam pravico brcati po tebi in sam/a si kriv/a, kajti imaš možnost, da se umakneš. Je to narobe svet ali samo jaz ne razumem, da je opravičljivo biti nasilnež, pa četudi samo virtualni?

Ups, težave! aka Opravičujem se!

En pogled je bil verjetno dovolj, da ste opazili, da so na blogu težave, kajti videti je kot “razštelan”. Sprva sem mislila, da sem ga jaz nekje krepko polomila, tudi to je namreč mogoče, potem pa se je izkazalo, da imajo težavo vsi, ki uporabljajo isto temo oziroma obliko bloga. Napako sem seveda prijavila in zdaj lahko samo čakam, da jo odpravijo. Ter se vam opravičim za nevšečnosti in trenutno zelo grd blog. In še en ups, ta je napisan uro ali dve pozneje. Težave so odpravljene.

Prst v usta in gremo … aka Ne gre brez tičev?!?

Je bilo tudi vam kdaj slabo, ker ste preveč pojedli ali pa se je na vašem krožniku in potem pozneje v želodcu znašlo kaj pokvarjenega? Ko se to zgodi meni, nenehno premišljujem o tem, da bi pokvarjeno ali presežno hrano izbruhala in se tako znebila zoprnega občutka slabosti. Hvalabogu, redko se prenajem in še redkeje pojem kaj pokvarjenega. Zato pa se mi kdaj primeri, da slišim kaj, zaradi česar mi je potem več dni slabo. Če se še tako trudim, da tega ne bi naredila, na koncu moram dati v usta prst in pokvarjeno izbruhati.

Četudi kdaj, ko imam slab dan, na spletu koga “skurcam”, če po nemarnosti ne uporabi dvojine ali piše brez vejic, sicer nimam navade, da bi med pogovorom delala slovnično analizo stavkov, ki jih pove moj sogovornik. Vse kaže, da bi jo morala, kajti očitno obstajajo ljudje, ki ne znajo osnov slovenskega jezika ali pa se pretvarjajo, da je temu tako. Če mi nekdo reče: “Ko bova šla na Šmarno goro, ti bom kupil presto” predvidevam, da ima resnično namen iti z menoj na Šmarno goro. Če si premisli, vsakdo si sme premisliti, lahko to pove. Ali preprosto reče, da je lagal, govoril tjavendan. Ne more pa se izgovarjati, da je bilo dogovarjanje o Šmarni gori in presti zgolj teoretična debata ter me na ta način delati trčeno. Slovenščina sicer res ni moj materin jezik, toliko pa jo že znam, da vem, da ima tudi pogojnik in da bi se šmarnogorski stavek moral glasiti: “Če bova šla na Šmarno goro, ti bom kupil presto.” Nobenega ČE nisem slišala v debatah o Šmarni gori, Toškem čelu, Slavkovem domu, Jančah, Katarini in vseh drugih vzpetinah, tudi Triglavu. Vse so bile KO, nobena ni bila ČE.

O tem, ali mora “moj pohodniški prijatelj” nazaj v prvi razred zaradi nepoznavanja slovnice ali pa samo k spovedi zaradi laganja, ne bom sodila, vem pa, da mene ne bo imel za noro.

Tako. Bruhanje je končano. Vem, da bi bila zdaj morala še potegniti vodo in spustiti desko, vendar tega menda ne smem storiti. Če naj ima tudi ta objava 400 in več komentarjev, moram omeniti tudi kakšnega tiča. Zdaj sem ga omenila in res lahko končam.

Ne, meni se to ne more zgoditi!

Ko sem bila še mula in sem se s svojim BMX-om podila po okoliških ulicah, sem bila prepričana, da ne bom nikoli umrla. Seveda sem se zavedala dejstva, da vsi vi boste. Ker boste pač nekega dne morali umreti. Ker so takšni zakoni narave. Ki, tako sem takrat mislila, zame ne veljajo, kajti jaz sem nekaj posebnega. Imela sem deset let. Danes vem, da zame veljajo povsem enaka pravila kot zate. In zanj. Ter zanjo. Nič več otroško ne razmišljam, da se stvari, ki se dogajajo drugim, meni ne morejo zgoditi.

Prav vse se lahko zgodi tudi meni. Lahko padem in si zlomim nogo. Lahko oslepim. Lahko pristanem na beraški palici. Lahko ostanem sama. Lahko me mož, če ga bom imela, prevara. Lahko moj otrok, če ga bom imela, ne bo zdrav. Vse našteto in še marsikaj drugega, kar se dogaja ljudem okoli mene, se prav zlahka lahko zgodi tudi meni. Četudi sem jaz sebi nekaj posebnega, ker s seboj živim že vse življenje, širše gledano nisem. Sem samo še en človek. Kot si ti. In on. Ter ona. Zakaj vse to pišem? Ker mi je sinoči, ko sem brskala po forumu, povsem brez potrebe na žulj stopila ena gospa. Četudi nisem bila tema debate, četudi se v debato nisem vključila, se je morala, ko je zasmehovala nekoga drugega, obregniti tudi ob mene. Kot se je že mnogokrat prej obregnila ob koga drugega. Označila me je za “patetično”. Dodala pa je tudi, verjetno ne prav lahkega srca, da sem “inteligentna”.

Ker je gospa očitno želela mojo pozornost, ji bom ustregla in jo bo dobila. Namenila ji bom cel odstavek. Drugi ga lahko tudi preskočite. Da, zavedam se, da se tebi nikoli ne more zgoditi, da bi bila tako prekleto žalostna zaradi enega moškega. Kot se tudi zavedam, da se tebi ne more zgoditi, da bi te moški zapustil. Zato se povsem upravičeno norčuješ iz mene. Enako upravičeno si se norčevala tudi iz žensk, ki so bile zaskrbljene zaradi prostitutke, ki je “pridelala” sto in eno spolno bolezen in jih od nje možje nosijo v domače spalnice. Zavedam se, da je tvoj mož preveč lep, kot si napisala, da bi kadarkoli moral obiskati prostitutko. Druge ženske pač niso mogle dobiti tako lepih mož in se zdaj “tresejo”. In enako se zavedam, da samskim prijateljicam “neumnih pripomb” ne daješ iz hudobije, ker bi jih hotela prizadeti in spraviti v solze. To seveda počneš zato, ker želiš, da ne bi, kot ti ne boš, na starost ostale same. Ker tebi se pa kaj takšnega ne more primeriti. Daleč od tega, da bi te mož mogel zapustiti ali preprosto umreti. To se lahko zgodi samo drugim. Če se obregnem samo ob tvoje najnovejše pisanje. Materiala je sicer več in preveč. Ne, nič od tega se tebi ne more zgoditi. Ti si kajpak nadčlovek. A kaj, ko vi, nadljudje, včasih pozabite, kaj pomeni biti človek. Če bereš moj blog, ti sporočam, da te brez potrebe skrbi “za patetično in inteligentno Žogco”. In ko boš naslednjič razlagala, da imaš vse zakramente, da redno moliš in dokaj redno hodiš k maši, se spomni, da je prav napuh prvi na spisku smrtnih grehov. Da, tako inteligentna sem, da vem, da je fanatični vernici najbolje zagroziti z Božjo nemilostjo. Pred nekaj dnevi, ko si se norčevala iz zaskrbljenih žena, ki so se bale, da bi njihov mož lahko obiskoval “okuženo” prostitutko, si si zaslužila objavo o napuhu. Hotela sem jo napisati, vendar sem si premislila. Ampak očitno vsak slejkoprej dobi tisto, kar si zasluži. Vsekakor upam, da si zadovoljna.

Naj zaključim z mislijo, ki jo je na forum napisala neka druga, veliko bolj prijazna, gospa. Posmehljivci se posmehujejo, dokler se sami ne znajdejo na še hujši preizkušnji. Ne, ne bom zaključila. Še nekaj bom napisala. Na svetu je nešteto stisk. Nekatere razumemo, ker smo jih doživeli tudi sami. Večine ne, ker jih nismo in jih verjetno nikoli ne bomo. A vendar se lahko zgodijo tudi nam. In če zaradi ničesar drugega, na primer srčne kulture, jih zato ne bi smeli zasmehovati. Jaz vem, da se prav vse, kar se je slabega zgodilo vam ali pa se vam še bo, lahko zgodi tudi meni. Nič več namreč otroško ne razmišljam, da se stvari, ki se dogajajo drugim, meni ne morejo zgoditi.

Vse je kot nekoč …

Vse je kot nekoč. Samo drugje. Zdaj tam, kjer me ne morejo obrisati. Kjer ne morejo v koš za smeti vreči devetih mesecev mojega truda. Vsi tisti, ki ste brali moj stari in zdaj obrisani blog, gotovo veste, kako zelo sem se trudila. Vedno, vsak dan. Blog je imel več kot 300 objav in še 50 takšnih, ki so bile pripravljene in so čakale, da ugledajo svetlobo belega dne. Na blogu ste bralci pustili več kot 6.000 komentarjev. Pisala sem o marsičem. Objavljala sem pesmi. Izbirala sem lepe fotografije. Vse to je nekdo obrisal v manj kot eni minuti. Brez svarila. Predvsem pa brez kakršnegakoli sramu. V meni je, verjemite, toliko žalosti. Vendar tokrat tudi veliko jeze, besa, ogorčenja. Kajti ni bila sporna vsebina bloga. Sporno je bilo dejstvo, da je blog moj. In ker je bil moj, je bil obrisan.

Najprej mi je bilo onemogočeno pisanje na forumu, potem je bil obrisan moj blog, zdaj pa, ko, kakor slišim, ljudje sprašujejo, kaj se je z blogom zgodilo, sem za to verjetno tudi kriva jaz, kajti onemogočeno mi je tudi branje forumov. Kajpak, v sili še hudič muhe žre in sem ugotovila, da obstaja neka reč, ki se ji reče proxy serverji. Ter zdaj veselo ne samo berem, ampak tudi pišem. Prav nalašč, ker imam dovolj tega, da me preganjajo kot kakšno zločinko. Pričakujem, da bodo jutri uredili, da bom izgubila dostop do interneta. Kje se bo to končalo? Z izgonom iz države? Kakorkoli že, gre za ljudi, ki verjamejo v Boga. In ki verjamejo, da gre vse, kar slabega narediš, na tvojo dušo. Črnih madežev z duše pa ne izbrišeš tako zlahka. Gotovo ne tako zlahka kot blog.

Kar nekaj objav in pesmi mi je, izključno zahvaljujoč moji previdnosti, uspelo rešiti. Te bom postopoma dajala na ta blog. Upam, da mi ne boste zamerili, ker tega ne bom naredila v nekaj dneh. Gre namreč za res veliko dela. Ob misli na tisto, kar je za vedno izgubljeno, pa se mi para srce. Resnično para. Še bolj pa se mi para ob misli, da je na tisto tipko pritisnil človek, ki mi je v enem letu, ko je skoraj prebival v mojem domu, zagotavljal, da mu lahko povsem zaupam, kajti nikoli mi ne bo naredil nič žalega, me nikoli ne bo izdal. Še več, obljubljal mi je, da bo vedno pazil name. Veste, kaj pravi moj znanec? Nikoli ne verjemi tistemu, kar ti moški pove s trdim tičem. Ker laže.

Obljubim, da bom še naprej tista ista Žogca, ki se bo trudila, da bo blog Žogca v ofsajdu resnično dober. In upam, da me boste še naprej radi brali. Pač na drugem naslovu.