This entry was posted on oktober 8, 2011 at 14:37 and is filed under Ljubezen, Glasba.
You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed.
You can leave a response, or trackback from your own site.
Super. Včeraj sem se z njo kengurujčkala jaz, danes se je tata. Se pa fejst lepo redi, od včeraj do danes je, na primer, dobila 55 gramov. Diha čisto sama, je lepo, lula, kaka lepo, samo temperature seveda še ne regulira in zrasti mora še malo, Potem gre pa domov.
Kengurujčkanje dobesedno pomeni to, da ti otroka spustijo pod majico in potem leži na tvoji goli koži in se greje s tvojo toploto. No, danes sva se pestovali, ker je prišla v nov inkubator, pa ji je bilo tam malo prevroče in sva se s pestovanjem hladili (ker tukaj je pa manj deljenja toplote). Mi je pestovanje bilo še bolj luštno, ker tukaj pa otroka gledaš v obraz. Joj, vsak dan jo težje pustim tam in grem brez nje domov. Se mi danes kar malo meša.
To pa vem, kako zgleda, ko moraš otroka pustiti v bolnišnici in iti sam domov. Vse to smo doživeli in preživeli. Tako, da nič bat, vse bo tako kot mora biti.
Vesela sem, da gre tako lepo naprej. Vsak dan se spomnim na vas tri, in stiskam pesti.
Dva dni nazaj me je fejst polna Luna trkala. Zdaj sem se skulirala in sem normalna. Kolikor pač jaz lahko sem normalna. Miša je vsak dan večja punčka in vsak dan bolj lepa. Mene pa vsak dan manj skrbi, ker vidim, kako lepo napreduje in kako jo zdravnica, medicinske sestre in tudi brat (lušten gospod, samo ne vem, ali je samski) samo hvalijo.
Ne, ne jaz. Napisala sem, da bi ga priporočila, ker je luštkan. Samo ga jaz ne smem gledati. Sveže poročena in te stvari. Razen tisti večer polne Lune, ko se mi je res rolalo od skrbi, sem ves čas super.
Ti, je trebušček že fejst zrastel? Zdaj bom morala ta dva zadnja meseca preživeti prek teže, če jih že sama ne bom.
Uf trebušček si ne zasluži več pomanjševalnice, je že kar trebuh. Ne vem kam se lahko še razlezem. Že zdaj se skoraj ne morem dvigniti, če se uležem. Se počutim kot en hrošč, ki pade na hrbet in se ne more več postaviti na noge. Še dobro, da imam tako dober razlog za tole okornost.
Oja, se splača še malo potrpeti tole okornost, res se splača. Ko potem vidiš otročka … Nepopisno.
Kolikor sem jaz razumela, se nekje držijo tega, da naj bi otročki bili v bolnišnici, dokler ne prilezejo do 35 tedna. Za Mišo to pomeni še štiri tedne. Mi je zdravnica rekla, da se potem to mamicam zelo vleče, ampak meni se ne mudi. Mislim, logično, da bi jo rada imela čim prej pri sebi, ampak najpomembnejše je, kaj je dobro zanjo.
zamudila, zamudila… pa sem imela tako lepo “zapisano” v glavi…
saj je vseeno, vse najboljše ti želim… darilo? uh, tega si si pa kar sama dala…najlepšega…
torej ti želim samo, da jo imaš čimprej doma… ne, da jo imata čimprej doma in žulita, žulita, žulita…
Čestitam Žogca in Volk – za tako zelo želeno darilo – otročička.
Veliko zdravja in dobro pridobivanje na teži želim mali deklici.
Da jo čim prej objameta doma.
Ti otročička – jaz knjigico. Testni izvod že imam.
Ni sicer nekaj, kar me osrečuje – bo pa vsaj sled za menoj, za neko ljubeznijo.
Posvetila sem jo njej. Nisem je mogla dati v inkubator, da bi lahko preživela.
Zato želim, da tvoja bo in otrok in ljubezen in vse skupaj – da bo gore premikala.
zogca said
Prvo kengurujčkanje!!!
alexia said
Kako lepo je slišat ,da tko hitro napredujeta,le tako naprej …
trisha33 said
Kjut.
Kako vama gre, žogca?
zogca said
Super. Včeraj sem se z njo kengurujčkala jaz, danes se je tata. Se pa fejst lepo redi, od včeraj do danes je, na primer, dobila 55 gramov. Diha čisto sama, je lepo, lula, kaka lepo, samo temperature seveda še ne regulira in zrasti mora še malo, Potem gre pa domov.
lynx said
Kaj je to kengurujčkanje? Mi tega nismo poznali.
zogca said
http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/144701
Verjetno ker tvoja otročka (sem prav razumela, da imaš dva?) nista nedonošena. Saj kdaj ste bili kengurujčki, pa niti vedeli tega niste.
zogca said
Mi ne boste zamerili. Noter padla, čist.
lynx said
Še vedno ne vem kaj točno to pomeni.
trisha33 said
Joj, kako lepo je to slišat. Za kengurujčkanje pa tudi jaz ne vem kaj pomeni.
zogca said
Kengurujčkanje dobesedno pomeni to, da ti otroka spustijo pod majico in potem leži na tvoji goli koži in se greje s tvojo toploto. No, danes sva se pestovali, ker je prišla v nov inkubator, pa ji je bilo tam malo prevroče in sva se s pestovanjem hladili (ker tukaj je pa manj deljenja toplote). Mi je pestovanje bilo še bolj luštno, ker tukaj pa otroka gledaš v obraz. Joj, vsak dan jo težje pustim tam in grem brez nje domov. Se mi danes kar malo meša.
Tana said
To pa vem, kako zgleda, ko moraš otroka pustiti v bolnišnici in iti sam domov. Vse to smo doživeli in preživeli. Tako, da nič bat, vse bo tako kot mora biti.
Vesela sem, da gre tako lepo naprej. Vsak dan se spomnim na vas tri, in stiskam pesti.
zogca said
Dva dni nazaj me je fejst polna Luna trkala. Zdaj sem se skulirala in sem normalna.
Kolikor pač jaz lahko sem normalna. 
Miša je vsak dan večja punčka in vsak dan bolj lepa. Mene pa vsak dan manj skrbi, ker vidim, kako lepo napreduje in kako jo zdravnica, medicinske sestre in tudi brat (lušten gospod, samo ne vem, ali je samski) samo hvalijo. 
trisha33 said
Očitno si se res skulirala, ker celo misliš na to ali je medicinc samski ali ne.
Sicer pa super, bravo za Mišo!
zogca said
Ne, ne jaz. Napisala sem, da bi ga priporočila, ker je luštkan.
Samo ga jaz ne smem gledati. Sveže poročena in te stvari. 
Razen tisti večer polne Lune, ko se mi je res rolalo od skrbi, sem ves čas super.
Ti, je trebušček že fejst zrastel?
Zdaj bom morala ta dva zadnja meseca preživeti prek teže, če jih že sama ne bom.
trisha33 said
Vem, vem, da samo priporočaš, da ni zate.
Uf trebušček si ne zasluži več pomanjševalnice, je že kar trebuh. Ne vem kam se lahko še razlezem. Že zdaj se skoraj ne morem dvigniti, če se uležem.
Se počutim kot en hrošč, ki pade na hrbet in se ne more več postaviti na noge. Še dobro, da imam tako dober razlog za tole okornost. 
A že kaj veš, kdaj bo Miša lahko šla domov?
zogca said
Oja, se splača še malo potrpeti tole okornost, res se splača. Ko potem vidiš otročka … Nepopisno.
Kolikor sem jaz razumela, se nekje držijo tega, da naj bi otročki bili v bolnišnici, dokler ne prilezejo do 35 tedna. Za Mišo to pomeni še štiri tedne. Mi je zdravnica rekla, da se potem to mamicam zelo vleče, ampak meni se ne mudi. Mislim, logično, da bi jo rada imela čim prej pri sebi, ampak najpomembnejše je, kaj je dobro zanjo.
lynx said
pika said
zamudila, zamudila… pa sem imela tako lepo “zapisano” v glavi…
saj je vseeno, vse najboljše ti želim… darilo? uh, tega si si pa kar sama dala…najlepšega…
torej ti želim samo, da jo imaš čimprej doma… ne, da jo imata čimprej doma in žulita, žulita, žulita…
zogca said
Hvala, Pika, hvala.
zogca said
Pa na Tošeja ne smem pozabiti.
zogca said
zogca said
zogca said
zogca said
lynx said
maxi said
Ego said
Še ena za osebje…
Nevenka said
Čestitam Žogca in Volk – za tako zelo želeno darilo – otročička.
Veliko zdravja in dobro pridobivanje na teži želim mali deklici.
Da jo čim prej objameta doma.
Nevenka
zogca said
Hvala, Nevenka, hvala.
Nevenka said
Ti otročička – jaz knjigico. Testni izvod že imam.
Ni sicer nekaj, kar me osrečuje – bo pa vsaj sled za menoj, za neko ljubeznijo.
Posvetila sem jo njej. Nisem je mogla dati v inkubator, da bi lahko preživela.
Zato želim, da tvoja bo in otrok in ljubezen in vse skupaj – da bo gore premikala.