Obletnica norega čarovniškega čveka!

Lani sem na noč čarovnic napisala objavo o sebi kot čarovnici. Objava sama po sebi ni bila nič posebnega, malo sem se pošalila na svoj račun, je pa bil nekaj posebnega čvek, ki ji je sledil. “Babnice” smo tam do polnoči napisale več kot 300, mogoče celo 400 komentarjev. Kot se verjetno spominjate, je blog vmes doživel prisilno selitev in komentarji so žal za vedno izgubljeni. Obljubila sem, da bomo čarovniški čvek ponovili, zato …

Pišite, čarovnice!

Jutro brez kave?

Že več kot tri leta iz trgovine “vlačim” škatlice, v katerih se nahaja dvajset vrečk čarobnega napitka, ki mi pomaga, da se zjutraj zbudim. Četudi na vrečkah lepo piše, da gre za kavo z mlekom, sem jaz vsa tri leta razlagala, da pijem kapučino, kave pa ne maram. V resnici je res ne, vsaj ne tiste turške. Ko sem pri starših vsako jutro razlagala, da potrebujem mir, dokler ne spijem kapučina in ugotovim, kako mi je pravzaprav ime, mi je mama nekega dne rekla: “Pa ti veš, da to, kar piješ, ni kapučino, ampak pravzaprav kava?” Kaj pa mama ve, sem si mislila. Seveda je imela povsem prav, na vrečkah dejansko piše kava z mlekom.

Kot “novopečena kofetarca” vas sprašujem, ali se zjutraj lahko zbudite brez kave.

Brez astrologije pač ne bo šlo!

Tisti, ki redno prebirate moja modrovanja in blebetanja, ste se gotovo spraševali, kdaj se bo na blogu pojavila tudi kategorija astrologija. Pač, nedvomno ste opazili, da sem povsem “padla noter”. Ker s svojim “padalstvom” nisem hotela obremenjevati širnih ljudskih množic, sem se brzdala (kolikor se pač lahko), ampak ne, brez “zvezdic” vseeno ne bo šlo. Obljubim, ne bom vas morila s konjunkcijami, opozicijami in sekstili, vam bom pa z veseljem kaj napisala, če me boste vprašali in če bom znala. Ne, če bom napisala kaj astrološkega, bo šlo za stvari, o katerih lahko debatirate tudi, če “niste doma” v astrologiji.

Ljudje se seveda delimo na tiste, ki v astrologijo verjamejo in na tiste, ki ne. Jaz seveda verjamem. Opazila pa sem, da tisti, ki ne verjamejo, astrologiji redko očitajo, da je larifari, ki ne drži. Ne, daleč pogostejši argument je … Astrologija jim je fuj in fej, ker na nek način namiguje na odsotnost svobodne volje, da jasno vedeti, da nimamo nadzora nad vsem in vsemi okoli nas,  skratka, povezujejo jo z nekakšno impotenco krojenja lastne usode. Pač menijo, da človek lahko doseže vse, je močnejši od vsega in ga prav nič ne omejuje. In vi, verjamete ali ne?

Se boste dali pičiti?

Poleti je bila prašičja gripa skoraj vsak dan glavna novica. Spremljali smo, kako je število obolelih naraščalo, potem pa kar naenkrat … Kot bi cela reč izginila. Seveda ni, samo prenehala je biti udarna novica. Ko sem se pred nekaj dnevi spraševala, kaj, za vraga, se je pravzaprav zgodilo s to gripo, sem na poročilih zasledila, da je ameriški predsednik Barack Obama je zaradi nove gripe razglasil izredne razmere. Pri nas, hvalabogu, izrednih razmer še ni, priprave na izbruh pa so menda v polnem teku, lepo.

V teh dneh, piše Dnevnik, se po Sloveniji začenja cepljenje proti novi gripi. Prvi bodo cepljeni zdravstveni delavci kot tisti, ki bi lahko bili najbolj na udaru v primeru epidemije in kot ključen člen pri zagotavljanju zdravja ljudi. Za prebivalstvo bo cepljenje možno z novembrom. Zanima me, ali se boste dali pičiti. Jaz verjetno ne, si bom pa kupila masko ali brez. Za vsak primer. Če bom slučajno na ulici srečala princa in ga bom morala lupčkati. Mah, saj ga ne bom. Če bi slučajno ga, bi mi pa bilo povsem vseeno, če “fašem” gripo.

Kdo je deklica pod dežnikom?

Pred vami je nova uganka. Deklica, ki prav danes praznuje rojstni dan, se je pred nekaj leti rodila slavni mami in še slavnejšemu očetu. Če se jaz kaj vprašam, je veliko bolj podobna očetu in prav po tej podobnosti jo boste verjetno prepoznali.

Torej, kdo je deklica pod dežnikom?

 

Čista slast!

SLAST

Kar je, kar traja, v trajanju mineva.
Zbledi sij jutra, dan preide v noč,
hlastavi ogenj v srcu izgoreva,
volja kopni, gre iz telesa moč,

a na ostanke dni prijazno leže
novo doživljanje stvari sveta,
ki zdi se, rešeno poprejšnje teže,
kot zadnji nezaslužen dar neba.

In ko z rokami segam po tem daru,
ko po telesu kroži čista slast,
življenju udinjam se kakor vladarju,

ki mu edinemu priznam oblast
in mislim, da nikoli ne potrka
na moja vrata zadnja gostja mrka.

Tone Pavček

 

V iluzijo sanj!

ŽAMETNA TIŠINA

Somrak prekril je mili sij svetlobe,
ki jo izgubil je pobegli dan.
Šepeče žametna tišina sobe
in v vazi cvet je božajoča dlan.

Umiril se je veter med drevesi,
utrujen od nesmiselnih iskanj,
zaspala noč na beli je zavesi,
a človek skril se v iluzijo sanj.

Ada Škerl

Kdo se valja po postelji?

Danes ste spali uro dlje kot sicer, kajne? Vaši možgani so torej spočiti in bodo kos uganki, ki je tokrat težja, nikakor pa ne nerešljiva. Uganili ste Hiltonovo Paris in tajnega agenta njenega visočanstva, še prehitro. Malo ste se mučili z Andersonovo Pamelo, vendar ni bilo prehudo. Če vam tudi tokratna uganka ne bo predstavljala nobenih težav in ste res pravi mojstri, naslednjič dobite samo bradavičko. Ne, raje gleženj, da ne bomo preveč pohujšljivi.

Torej, kdo se valja po postelji?

Spet mi bodo ukradli eno uro!

Prihaja dan, ki mi je izjemno mučen. Ob tretji uri zjutraj bomo namreč kazalce premaknili za eno uro nazaj, torej na drugo uro, in tako prešli na standardni uradni čas po srednjeevropskem času. V noči na nedeljo bomo lahko spali uro dlje. Lepo. Potem pa sledi manj lepo. Jutri bo že ob petnajst do petih tema. In bolj, ko se bo približevala zima, prej bo tema. Že ob štirih popoldne. Ko bomo končali delovne obveznosti, bomo na poti domov mogoče ujeli tri sončne žarke, poudarek je na mogoče, in to je tudi vse. To, da je zjutraj eno uro prej svetlo, meni osebno ne pomaga kaj dosti, ker takrat sploh ne vidim, kaj se dogaja okoli mene, imam namreč preveč dela z ugotavljanjem kdo sem, kaj sem in kje sem. Vsaj do pitja kave. Da, danes sem ugotovila, ne sama, ampak mi je povedala mama, da tisto, kar jaz pijem, ni kapučino, ampak je kar lepo kava. Jacobsova kava z mlekom, ne Jacobsov kapučino z mlekom.

Ne maram teme, ne maram mraza, skratka, ne maram zime.

Tudi v škodo svojih lastnih otrok?!?

Ko je gospa Saša, katere priimka ne znam napisati, če prej ne preverim sosledja črk, trpela, ko je o zunajzakonskih dejavnostih njenega moža govorila vsa Slovenija, se mi je smilila, četudi se nikoli nisem strinjala z ” resnicami”, ki jih je vsiljevala Slovencem in Slovenkam. Ne samo, da se mi je smilila, branila sem jo in napadala tiste, ki so se ji posmehovali in ji privoščili nesrečo. Naivno, zdaj to vem, sem mislila, da jo bo v trpljenju minila militantnost in želja po škodovanju drugim ljudem. Napaka. Gospa Saša, ki po vasi ne lovi samo petih otrok, ampak tudi moža, ima očitno še vedno dovolj časa, da rešuje slovenski narod pred “neprimernimi elementi”. Kajpak ob vsaki priložnosti poudari, da nima nič proti istousmerjenim, ne, čisto nič, samo nobenih pravic po njenem ne bi smeli imeti. Jutri imajo ona in njeni somišljeniki v Ljubljani shod.

Sprašujem se, koliko Slovencev, ki bodo jutri prišli pred Prešernov spomenik, bo pravzaprav protestiralo proti svojim lastnim otrokom? Gospa Saša jih ima pet in s tem precej veliko možnost, da bo vsaj en istospolno usmerjen. Za vsako rit raste šiba, pravijo!

Počasi je odšlo!

VESELJE

Kot veter,
kot sapa je prišlo.

Ni se se utopilo,
ni se zganilo.

Počasi, počasi,
popolnoma počasi je odšlo.

Damir Šambarek Kuković

Nikjer ni drobne kaplje!

KAPLJA

Po šipi drobne kaplje
rišejo si pot.
Drsijo po strmini,
hitijo vstran od tod.

Padli dve sta kaplji.
To sem jaz in to si ti.
Moja drobna kaplja
do tvoje pridrsi.

Ledeni piš je pihnil,
zalil je šipo vso.
Nikjer ni drobne kaplje
in sledi za njo.

Francka Gorjup

Izgovor, da te kap!

Se kdaj vprašate, ali se gospoda, ki se tako ali drugače “prikoriti” norčuje iz nas? Če se, potem ste danes dobili odgovor. Da, pa še kako. Ko sem se ob sedmih zvečer slučajno sprehodila mimo televizorja, sem slišala poslanca Branka Mariniča v kamero govoriti, da prihaja s podeželja in zato ni vedel prav nič o tem, da je stroške, ki jih narediš s svojim bivanjem v bloku, potrebno plačati. Gospod poslanec, ki soodloča o usodi vseh nas, brez sramu na televiziji govori, da ne ve stvari, ki prav gotovo niso neznanka nobenemu prvošolčku. Skratka, gospod soodloča o proračunu, pokojninski reformi, rešuje gospodarsko krizo, ne ve pa nič o tem, da za porabljeno elektriko, plin, vodo, ogrevanje in podobno pridejo položnice, ki jih je treba tudi plačati. On jih ni plačeval, in to cela tri leta, menda jih ni nikoli videl in nikoli ni odprl poštnega nabiralnika ali kakor se je sam izrazil, nikoli v poštni nabiralnik ni vstopil. Oglejte si prispevek tega sprenevedanja.

Gospod poslanec je, kakor sem pozneje prebrala na spletu, zdaj stanovanje odpovedal. Verjetno misli, da je s tem cela reč rešena, ker gotovo še nikoli v življenju ni slišal za to, da upravnik bloka in drugi neplačane zneske tako ali drugače od tebe iztirjajo. Mogoče si bo izmisli nov izgovor, da nas bo kap.

Park molči!

PO DEŽJU V PARKU

Prazne, zapuščene so poti.
Sivi in nejasni so dreves obrisi.
Sivo vse. Vse skrito je v megli.
Tudi breza je podobna sivi lisi.

Pozaspale so v sivini trave, hoje
in kostanji in klopi.
Aha, lepo nocoj bilo bi nama v dvoje …
Mir. Tišina. Park molči.

Ada Škerl

Povejte po resnici!

V soboto popoldne sva se po obilnem kosilu v restavraciji Running sushi & wok z gospo Brozovo, ki ji po domače rečemo naša Jovanka, kotalili po Supernovi. Jovanka ima sicer vedno, ko hodiva po trgovinah, nalogo, da mi prepreči kupovati spodnje hlačke. Nalogo si je zadala sama, ko je opazila, da nikoli iz nakupovalnega središča ne pridem brez vsaj enih novih spodnjih hlačk. Ker je v soboto vseeno bil poseben dan, se je Jovanka odločila, da mi dovoli en prekršek. Zato sva brskali po orjaški gori spodnjic in ko sem zgrabila precej pisan “paketek”, mi je rekla: “Ne, teh pa ne. V teh barvah pa gotovo nimaš nedrčka in ne boš morala kombinirati.” Začudeno sem jo pogledala, potem pa me je ona še bolj začudeno vprašala, ali se pri meni barva hlačka ne ujema z barvo nedrčka. “Ne vedno, draga moja Jova, ne vedno”, sem morala priznati. V bistvu bi morala priznati, da se najpogosteje ne.

Je na blogu še kakšna “junakinja”, ki zjutraj komajda ve, kako ji je ime in si reče, da tako in tako nihče ne bo videl ter pograbi zelene spodnje hlačke in rožnat nedrček? Po resnici.

Slovenija, dežela avtomobilov?

Sinoči sem na portalu RTV SLO naletela na članek z naslovom Slovenija, dežela avtomobilov? in ga z zanimanjem prebrala. V Sloveniji je bilo leta 2008 registriranih 1.308.963 motornih vozil, od tega 1.045.183 osebnih. Leta 1990 je to število znašalo manj kot 600.000, precej pod milijonom pa je bilo še leta 2002. Skratka, utopili se bomo v pločevini. Sploh mi v Ljubljani, kajti najbolj obremenjena cesta v Sloveniji še vedno ostaja ljubljanska obvoznica. Če zanemarimo posledice, ki jih gneče pustijo na naših živcih in se posvetimo posledicam, ki jih utrpi naše okolje … Ne mi, država se bo ukvarjala s tem. Kajpak, način, na katerega bo okolje reševala, je seveda novi davek. Vsaj jaz menim, da dodatna dva centa davka, ki bosta “obešena” na ceno litra bencina, ne bosta ustavila nikogar. Pač, lahko bomo plačali pravice do emisij toplogrednih plinov, prometa pa na ta način ne bomo zmanjšali.

Kaj mislite, koliko bi moral stati liter bencina, da bi se v Sloveniji, deželi avtomobilov, ljudje nehali tako množično voziti v svojih avtomobilih in bi začeli uporabljati javni potniški promet?

Vse slej ko prej zbledi!

ZGODI SE

Zgodi se nekaj veličastnega,
lepega,
ker pa je srce zakrknjeno,
ni radosti.
Bijemo muke, da se Bog usmili.
Ne daj, da bi odprli vrata
in vdihnili svežino.
Čas pa beži
in vse, kar se blešči,
slej ko prej zbledi.

Ko po razglabljanju ugotovimo,
da je vse nesmisel,
otresemo prah in srce se odtaja.
Vse vojne so pozabljene.
Odidemo na rožni vrt.
Žal pa gorečnost rož po dehtenju
prekmalu mine,
ostajajo le brezbarvne gmote.

Naš razum pa ne dojame,
da od njega ni odvisno,
ali smo srečni ali nesrečni.

Slavica Štirn

Minili sta dve leti!

Brez slehrnih želja!

IN ZDAJ

In zdaj, ko dneva luč je ugasnila
in vem, da te ne bo,
zdaj bom odšla.
Čez ulice samotno
bom zavila na breg,
ki se nad cesto lesketa.

In bom hodila bosa skozi travo
poganjajočo, rosno od dežja.
Z vej drobcen dež
mi bo rosil na glavo,
z lic mi izpiral
bo sledi solza.

In pod nogami živo bom čutila
dobrotno prst,
prst mojih mladih dni.
Njo, ki sem zdavnaj jo zapustila,
prosila bom, naj vse mi odpusti.

Ne zataji me,
kot zatajili so me,
ki so zvabili me od nje.
In dobra zemlja morda se usmili
in brez očitanj k sebi me prižme.

V njej,
kakor dete v prvih dneh življenja
zaspala bom brez slehernih želja.
Nič radosti,
nič muk,
nič hrepenenja.
Le mir neskončen.
Zopet bom doma.

Vida Brest

Zakaj si ti odšel?

ZAKAJ

Zakaj si ti odšel, zakaj?
Ostala sem v samoti sama.
Med nama zdaj slovesa jama zija
in stoče v njej črnina,
iz nje krohoče se praznina,
kot nenasiten črni zmaj.

In vem, da ne bo te več nazaj.
Za tabo pota so zarasla.
V goščavah bom spomine pasla,
bolesti trnje in bodičje
razorje bledo mi obličje,
dokler ne bo vseh potov kraj.

Milka Hartman

Brez ljubezni mi živeti ni!

Kdor ne skače, ni Sloven’c!

Kajpak ne bomo debatirali o tem, kdo je Sloven’c in kdo ni, politika je v tem trenutku postranska stvar, kajti v igri je nogomet. In ne kakršenkoli nogomet, v igri je uvrstitev na svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki leta 2010. Da bo vse skupaj še bolj zanimivo in napeto, nocoj ne bom spremljali samo ene tekme, ampak dve. Eno, tisto našo, si bomo lahko ogledali v neposrednem prenosu na drugem programu naše nacionalne televizije, drugo, še veliko pomembnejšo med Poljaki in Slovaki,  pa na portalu RTV SLO. Če dobro pomislim, me čaka veliko tekanja, mogoče celo več kot nekatere nogometaše. Doma imam vse v eni sobi, televizor, računalnik in pepelnik. Ker trenutno gostujem pri starših, ki seveda ne odobravajo tega, da računalnik stoji pred televizorjem, še manj pa odobravajo to, da računalniška tipkovnica služi kot pepelnik, me čaka tekanje iz ene sobe v drugo, vmes pa še v garažo, med napetimi tekmami je kajenje namreč nuja. Pa naj kdo reče, da ni naporno biti navijač. Dobro navijajte!

Z ljubeznijo ni nič več!

ZVESTI DOLGČAS

Z ljubeznijo ni nič več:
če je bila – je minila;
če je gorela – je ugasnila;
če je sanjala – se je zbudila
in videla, da je cesta blatna,
da je nebo megleno,
da je soba vlažna,
da je gospodar pijan.
Tako je ljubezen sezula bele čevlje,
snela venec z glave,
obrnila narobe rožnati plašč -
na drugi strani je siv -
in se odpravila s svojim gospodarjem
v bližnjo gostilno
kot zvesti dolgčas.

Neža Maurer

Zakaj ne s kolesom?

Ko se okoli štirih znajdem na enem izmed ljubljanskih križišč in seveda želim čim prej priti domov, kaj hitro ugotovim, da je to misija nemogoče. Poznam vse stranske ulice, bližnjice, vendar nič ne pomaga, kamorkoli bi zapeljala, bi naletela na gnečo, povsod vse stoji. In začnem razmišljati … Kaj, ko bi se jutri odpravila s kolesom?

Potem ugotovim, da me bo gotovo zeblo. Da manjka še veliko kolesarskih stez, med norci pa ni varno vijugati. In seveda, naporno je. Nakar vedno sklenem, da je še vedno prijetneje sedeti v toplem avtu in se po polžje premikati proti domu. Očitno, če je soditi po ljubljanskih ulicah, tako razmišlja večina.

Za nemimi usti!

SFINGA

Zalučal si kamen
ženski
v čelo.

In ženska ne kriči.
Ne želi.
Z otrplimi očmi
strmi vate.

Zakaj si ne obriše krvi,
si praviš.
Ne veš,
kaj se skriva za tistim
razbitim čelom,
za nemimi usti.

Marija Gorše

Seks in posoda!

Debata o seksu. Ne, v bistvu ne o seksu, ampak o preutrujenih ženskah, ki po celodnevnem garanju v službi in doma, zvečer kot edino posteljno aktivnost vidijo spanje. Izmučenost ni afrodiziak, razumljivo. Kaj hitro se je v debato vključil moški, ki je zapisal, da si moški, ki ženski ne pomaga pri gospodinjskih opravilih, seksa sploh ne zasluži. Kar me je, priznam, zelo zmotilo. Ne razumite me napak, nikakor ne mislim, da je ženska tista, ki je dolžna postoriti vse, kar gospodinjstvo zahtevna, daleč od tega. Moti me razmišljanje, da je seks nekaj, kar naj bi si bilo treba zaslužiti. Če boš naredil to in ono, seks bo, v nasprotnem primeru “stavkam”. Vem, mi je že dolgo tega moja nekdanja “tašča” povedala, da ne znam manipulirati z moškim v njegovo dobro. Ni govorila o seksu. Pozneje sem tudi od drugih žensk slišala, da menda drugače sploh ne gre. Ne verjamem, nočem verjeti. Če posodo pomiva samo zato, ker misli, da mu bo prinesla seks, jo lahko pusti tudi umazano.

Bi pa meni vsekakor dejstvo, da moški “špila” gospoda, medtem ko jaz padam skupaj od izmučenosti, bilo znak, da kakšne pretirane ljubezni na njegovi strani že ne more biti. Ljubezen namreč ni sebična. K ljubezni pa sodi tudi to, vsaj tako mislim, da prepoznaš stisko tistega drugega in jo po svojih močeh skušaš ublažiti.

Prstan, simbol ljubezni ali materialne varnosti?

Vnel se je prepir. Seveda, na mojem najljubšem forumu. Začelo se je z ugotavljanjem, katere uporabnice so nedolžnost izgubile po dvajsetem letu, nadaljevalo z razpredanjem o tem, ali je ženska, ki je imela več kot enega partnerja, kurba, končalo pa s poročnimi prstani in dilemo, ali so simbol ljubezni ali materialne varnosti, ki naj bi bila posledica zakona.

Mimogrede, na mojem poročnem prstanu bo moral biti kakšen safir. Me pa ne bo pretirano motilo, če bodoči mož ne bo hotel podpirati tovrstnega zapravljanja in ga bom morala plačati sama. Vsekakor pa upam, da bo simbol ljubezni in ne materialne varnosti. Z obeh strani. Verjeli ali ne, če sodim po zgodbah, ki jih poslušam zadnje tedne, so v več primerih moški, ne ženske, tisti, ki se “donosno” poročijo. Da, drage moje, tudi na to morate biti pozorne.

Kava s seboj?

Ko se s prijateljicami dogovarjamo za čvek, ponavadi rečemo, da bomo šle na kavo. Iti na kavo za nas pomeni sedeti v lokalu in čvekati, kave pa ponavadi sploh ne naročimo. Nismo “in”. Trenutno je očitno “in” kavo vzeti za seboj. Kratek sprehod po središču mesta namreč odkrije, da vedno več lokalov ponuja kavo s seboj.

Stopite v lokal, poveste, kakšno kavo želite, natočijo vam jo v plastično skodelico s pokrovčkom, plačate in jo spijete, ko se sprehajate in si ogledujete izložbe trgovin. To zadnje je seveda moj dodatek, ki pa je tako prijeten, da si bom tudi jaz, ki sicer nisem kofetarica, ob naslednji priložnosti privoščila eno kavo s seboj.

Koga je polizala?

Pred vami je še ena uganka. Priznam, primernejša bi bila za poletne dni, kajti zdaj tudi največji ljubitelji sladoleda v roke raje vzamemo čaj, vsaj zame to velja. Zebe me in še bolj me zebe ob misli, da me bo zeblo tja do meseca aprila. Koga je polizala mlada dama, ki je očitno ni prav nič zeblo?

Da naloga ne bo pretežka, naj vam namignem, da je moški v resnici veliko lepši, zaposlen pa je menda pri eni zelo vplivni starejši gospe. Zdaj sem vam pa že preveč pomagala, kajne?

Nisi bila kruh za lakoto srca!

SREČI

Nisi bila kruh za lakoto srca,
saj po tebi je vse dneve gladovalo,
ogenj ne, ki v mraku lepše plapola,
ne ljubezni moje radostno nihalo.

Ti, v življenju mojem najbritkejša laž,
več ne muči me po tebi hrepenenje,
mrtva vem, ko mir odvzameš, nič ne daš,
le z bolestjo prepletenih ur trpljenje.

Vendar prosim te,
vsaj drobno, lažno sanjo,
da si drugim dobra, vrzi mi lobanjo.

Ada Škerl

Imamo v glavi prototip?

Poznam kar nekaj moških, katerih ženske so na moč podobne njihovim mama. Še posebej bi za enega, namreč svojega bratranca, lahko zatrdila, da je njegova žena kopija njegove matere. Pa tudi sicer bi za mnoge moške lahko rekla, da so bile vse njihove ženske narejene “po istem vzorcu”, pač drugačnem od tistega materinega.

Hkrati pa jih je ena cela četa, ki so imeli tako plavolaske kot črnolaske, tako nizke kot visoke, tako suhcane kot debelušne. Včasih se sicer vprašam, kako mu je bila lahko všeč tista, če mu je zdaj všeč ta, ženski pa sta si popolno nasprotje, ampak potem pomislim, da mogoče oddajata podobno energijo.

Kakorkoli že, ali imamo v glavi izdelan prototip, kateremu potem moški oziroma ženske, ki jih srečujemo in spoznavamo ustrezajo ali ne ustrezajo?

Konec sveta?!?

V zadnjih letih sem že večkrat ljudi slišala omenjati konec sveta, ki naj bi se zgodil leta 2012. Priznam, v takšnih debatah nikoli nisem sodelovala, ampak sem samo zamahnila z roko in navrgla nekaj v smislu: “Upam, da me bodo obvestil dan, dva prej, da bom lahko zapravila ves svoj denar.” Nikoli nisem spraševala kaj, kako in zakaj. Ko sem včeraj na 24 ur zasledila članek, ki razlaga, zakaj takšne napovedi, sem ga seveda prebrala, da bom vedela, kaj je tisto, na kar zamahnem z roko. Še vedno ne verjamem v konec sveta. In vi?

Ena o ljubezni!

Čigave so uggice?

Ker je bila prva in do sedaj edina uganka za vas preveč preprosta, ste pač mojstri, sem se tokrat bolj potrudila in upam, da je pred vami zahtevnejša naloga. Čigave so uggice? Ker se ne vidi veliko nog, je, vsaj upam, težko uganiti, nikakor pa ni nemogoče.

In še namig za tiste, ki želite uggice, niste pa si jih še kupile … Ko sva se s prijateljico vračali iz trenutno najine najljubše restvracije, tiste “azijske luknje nasproti železniške postaje”, sva na poti domov na križišču Tavčarjeve in Slovenske ceste ugotovili, da so uggice dobile povsem svojo trgovino. Ker je bila že noč, je nisva mogli opustošiti, ampak to še sledi, tudi jaz moram namreč dobiti svoje uggice.

Seks s sodelavci, DA ali NE?

Poznate Davida Lettermana? Na televizijski postaji CBS že dolga leta vodi oddajo Late Show with David Letterman. Jaz osebno sem imela vedno raje konkurenčnega Jayja Lena, ampak to zdaj ni tako pomembno. Slavni ameriški televizijski voditelj je pred dnevi priznal, da je bil žrtev izsiljevanja zaradi seksualnih afer s sodelavkami. Izkazalo se je, da ga je izsiljeval producent CBS-a. Robert Joel Halderman je septembra Lettermanu oddal paket s sporočilom, v kateremu je zapisal, da se bo svet okoli njega sesul, če mu ne nakaže dveh milijonov dolarjev. Zapisal je tudi, da bo v nasprotnem primeru objavil podatke, ki bodo škodile tako Lettermanovi karieri kot družini. Tako je zgodbo v svoji oddaji na precej komičen način razložil občinstvu v studiu in več milijonom gledalcem.

Letterman se je sicer marca letos poročil s svojo dolgoletno partnerko Regino Lasko, s katero je več kot dvajset let in imata tudi sina. Skratka, varal jo je in rumeni mediji si bodo gotovo dali duška, na CNN-u pa so se takšni in drugačni strokovnjaki bolj ukvarjali s tem, kaj pravzaprav pomenijo razmerja s sodelavci. Večina se je strinjala, da nič dobrega, ker se veliko takšnih razmerij pač konča, kar velikokrat pomeni najmanj napete odnose na delovnem mestu, velikokrat pa tudi, da eden, ponavadi tisti bolj prizadeti, zamenja službo. In seveda so si pravni strokovnjaki dali veliko opraviti s primeri, ko je eden izmed partnerjev nadrejen drugemu in obstaja možnost, da gre za spolno nadlegovanje oziroma da eden izmed partnerjev čuti, da mora pristati na takšno razmerje, ker bo sicer ostal brez službe ali pa mu bo onemogočeno napredovanje. Vsekakor pa so se vsi strinjali, da je povsem naravno, da se ljudje zapletajo na delovnem mestu, saj tam preživijo večino svojega časa in pridejo v stik z največ ljudmi.

Kaj menite, seks oziroma razmerje s sodelavci, DA ali NE?