Ne, ne bom pisala o neki svoji pogruntavščini. O orgazmu, ki je prijazen do okolja, poroča spletni portal RTV SLO. Do zdaj so, tako piše v članku, vsi vibratorji delovali na običajne baterije, ki jih je bilo treba na vsake toliko časa zamenjati ali pa znova napolniti. In to je bilo očitno neekološko. Vibrator, ki ne potrebuje baterij in so ga izdelali Irci, je sestavljen iz popolnoma recikliranih materialov, napolni pa se ga preprosto z močjo človeških rok, saj vsebuje posebno ročico in akumulator.
Pozdravljam skrb za okolje, ampak priznati moram, da nečesa res ne razumem. Dandanes, ko naj bi vse bilo naravno in prijazno do okolja (že sama proizvodnja, pa četudi iz recikliranih materialov, je okolju neprijazna), do orgazma res ni več mogoče priti po tisti najbolj naravni poti? Saj vemo, kateri, kajne? Ne pravim, da ljudje ne bi smeli uporabljati pripomočkov, daleč od tega, ampak od tistih “narava frikov” bi pa skoraj pričakovala naravne orgazme.
Prav gotovo ste opazili, da ima Jovankina kuharska šola na Žogcinem blogu malo daljši odmor, kar pa seveda ne pomeni, da je končana, sploh ne. Z Jovanko imava pač trenutno druge, žal zelo podobne, skrbi. Dokler spet ne začnemo kuhati, bi lahko eno objavo posvetili svojim najljubšim restavracijam oziroma restavracijam, v katerih smo bili tako zadovoljni, da bi jih z veseljem priporočili tudi drugim.Moje najljubše tri gredo takole. Cantina Mexicana, ki se nahaja v Knafljevem prehodu v Ljubljani.
Running sushi & wok, ki ga najdete v Supernovi na Rudniku. Prav tako Ljubljana.
Ter Asian Fast Food nasproti železniške postaje, seveda tiste ljubljanske.
Za vse tri lahko napišem, da je hrana dobra in ne preveč draga. Priznam, četudi nisem “ohrna”, nimam tistega pravega teka, če vem, da se mi bo obrnil želodec, ko bom zagledala račun. Ko sem si ravno za naslov sposodila njihov slogan, ko lakota me matra, kdaj pokličem tudi Halo, Katra. In vi, katere restavracije v Ljubljani in drugih slovenskih mestih ter vaseh bi priporočili?
Čas je, da se nasitiva. Tvoje roke so polne nestrpnosti. V mojih se iztekajo ure čakanja. Na izsušenih ustnicah imava zvezdni prah. Tvoja lakota me žeja. Oči namakaš v moje nočno vino. Ob zori goltam kruh tvojega telesa. Za posladek so pekoča zrnca samote.
Velikokrat smo debatirali o ženskah, ki se odločijo, da bodo imele otroka in ga potem tudi imajo, ali pa dva, tri, četudi zelo dobro vedo, da moški ni navdušen nad tem, da bi postal oče. Gre za razmišljanje, da bo oče otroka tako in tako imel rad. Seveda, kdo ne bi imel rad svojega otroka? Kaj pa tuji otroci, ko moški vzgajajo tuje otroke misleč, da so njihovi?
V Dnevniku sem prebrala, da je Inštitut za DNK analize v teh dneh kot prvi v Sloveniji ponudil možnost, da posameznik kar od doma najhitreje ugotovi, ali je oče otroka, ki ga vzgaja. Test poteka tako, da posameznik na inštitut pošlje vzorce svoje sline in sline otroka, ta pa mu nato v 10 do 15 dneh pošlje rezultate, so sporočili iz omenjenega inštituta. In sem se vprašala, zakaj bi moški to moral preverjati. Pač, ne morem si misliti, da so ženske lahko tako do konca pokvarjene, da bi moškemu podtaknile tujega otroka. Ko sem članek prebrala do konca, sem videla, da sem zelo naivna. Angleški znanstveniki s tega področja so z raziskavami prišli tudi do ugotovitev, da v splošni populaciji približno štirje odstotki moških vzgajajo otroka, ki ni v biološkem razmerju z njimi. Če bi pila alkohol, ga pač ne, bi zdaj odprla šampanjec in nazdravila temu, da nisem moški.
Na svojem najljubšem forumu sem nocoj videla strip, ob katerem sem se najprej pošteno nasmejala, nato pa začela razmišljati, da je v vsaki šali nekaj resnice in se spraševati, koliko je pravzaprav resnice v tem stripu.
Zadnje dni sem počela nekaj, česar že zelo dolgo nisem, gledala sem obe dnevno-informativno oddaji, ob sedmih 24 ur na POP TV-ju, potem pa ob desetih še Odmeve na naši nacionalni televiziji. Pač, bila sem pri očetu in on ničesar ne zamudi. Niti radijskih poročil ne, ampak zame bi bilo to že krepko preveč. Kot gotovo veste, je večina oddaj posvečena dogajanju v Muri in Gorenju. In iz mnogih prispevkov je razvidno, da so delavci razočarani nad celotno slovensko populacijo, še posebej to velja za Murovce, ki ne gre solidarnostno na ulice in se bori za njihove pravice. Moj oče je ob enem od takšnih prispevkov v televizijski zaslon zavpil: ” Nihče izmed vas ni vreden, da se … (Raje ne bom napisala.) Solidarnost vas zanima zgolj in izključno tedaj, ko naj bi se reševala vaša glava. Ko so uničevali Metalno, Iskro, Tobačno, Litostroj, Hidromontažo itn., ste bili tiho, ker ste imeli službe in vam za nikogar drugega ni bilo mar.” Najprej sem ga zabodeno gledala in si mislila, kako je lahko tako brezčuten, potem pa sem začela razmišljati in ugotovila, da ima povsem prav. V zadnjih dvajsetih letih so tako ali drugače uničili veliko podjetij, ampak nisem slišala, da bi Murovci padali skupaj, ko je malo morje ljudi iz, na primer, Iskre, ostalo brez službe. Ne razumite me napak, smilijo se mi ljudje, ki so do sedaj delali za denar, ki bi mu bolj kot plača lahko rekli žepnina, zdaj pa niti tega ne bodo več imeli, ampak niso prvi in žal tudi zadnji ne. Zakaj pričakujejo, da bo narod zaradi njih šel na ulico? Oja, gotovo smo skupaj najmočnejši, ampak kaj, ko večino ta skupaj zanima samo takrat, ko gre zanje?
In ker vem, da se o okusih ne razpravlja, tudi ne želim razpravljati. Me pa, priznam, zanima, kaj vam je všeč. Ko sem zagledala najnovejšo fotografijo moža Angeline Jolie, če se prav spomnim, mu je ime Brad Pitt (okej, zdaj sem malo sarkastična), ki mi sicer nikoli ni bil prav posebej oh in sploh, sem se spomnila, da meni pravzaprav nikoli niso bili všeč moški z brki ali brado.
Vendar je nekaj, kar imam rajeod povsem pobritega obraza, to pa je tisti “luk”, ko se moški dan, dva ni obril. In vam, kaj je vam najbolj všeč?
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve bo danes predstavilo predlog Družinskega zakonika, piše na spletni strani RTV SLO. Minister Aleš Zalar je že izdal, da homoseksualcem omogoča posvojitve otrok in povedal, da pričakuje srdite ideološke in čustvene razprave. Seveda je imel prav, tovrstne razprave so se na spletu že začele. Štela ravno nisem, ampak rekla bi, da je enako število podpornikov kot nasprotnikov. Sama predlog podpiram, vendar se strinjam z gospo, ki je v zgornji povezavi napisala naslednje: “Težava ne bo pri otrocih in njihovih vrstnikih, težava bo pri nekaterih starših.”
Sinoči je bilo na Žogcinem blogu vroče, hudo vroče, čeprav nihče niti z eno besedo ni omenil seksa. Da, bila je košarka. Navijali smo z vsem srcem in na koncu smo bili vsi razočarani, nekateri bolj, drugi manj. Jaz sem se, na primer, tolažila s tem, da četudi so moji izgubili, so tisti, ki so zmagali, na nek način tudi moji.
Ampak nocoj, nocoj hočem medaljo, ne, hočem dve medalji. Ne samo zlato (sem pesimistka) tistih, ki so tudi moji, predvsem bi rada bronasto teh, ki so samo moji (oja, tudi glede tega sem pesimistka). Prvo tekmo bom spremljala skupaj z vami, drugo pa bom gledala pri starših, kajti nocoj bom po dolgem času spet spala pri mami in očetu.
Čutim,
kako zori
samota v nočeh,
ko te ni.
Ko te ni, da bi obirala
plodove noči
z obloženih vej teme,
pijana od njihovega zamolklega vonja,
ki je težak kakor spanje.
Kadar te ni,
čutim,
kako samota dozoreva v čakanje.
Čakanje nate,
na tvoje lačne roke,
na tvoj lačni obraz,
na tvoje lačne zobe,
zadrte v sočno sredico
zrele rdeče slasti.
Prejedkala si kožo mi v številne gube, za ure kdaj zasenčila sijaj oči, na usta vžigala skeleče si poljube, z menoj si prebedela veliko noči,
da ko je prvi svit ozaril mlečne šipe in so koraki se razpeli po cestah, verjela sem, da si usnula tiste hipe, a kot osti sem začutila te v nogah.
Nekoč tenko usekala si v misli tkivo in hipoma se mi je v mrak preveslil dan. Potiho si odšla, ker ljubiš, kar je živo, v slovo močno si znova stisnila mi dlan.
Zdaj deske so trohljive, zdaj je zemlja nad menoj, ko še živela rada bi, čeprav samo s teboj.
Predstavljajte si. Doma ste z otroki, mož pa je na poslovnem potovanju. Ker ima rojstni dan, se odločite, da boste poklicali svoj najljubši radio, v tem primeru je bil to radio Antena, in svoja najljubša voditelja, v tem primeru sta bila to Milivoj Lulek in Barbara Koler, prosite, naj vašemu možu voščita vse najboljše za rojstni dan. Rečeno, storjeno. Povedala je številko sobe hotela Kaktus na Braču in voditelja sta poklicala. Slušalko je dvignila … Uganili ste, ženska. Gospod mož na “poslovnem potovanju” ni bil sam, ni pa vedel, da mu je čestitko naročila žena in je, vprašan o tem, ali bo za rojstni dan kaj žuriral, odvrnil, da se je z ženo malo umaknil iz mesta. Nakar se je oglasila njegova žena …
Če ste poslušali posnetek, veste, da se je gospod povsem na koncu spomnil, da ima otroke in ženo. Mar ni nenavadno, da se s temi nepomembni podrobnosti prevarant ni ukvarjal, ko je svojega tiča tlačil v luknjo, ki ni ženina?
Če dlje časa spremljate moj blog, ste gotovo opazili, da imajo moja skakljanja vzorec. Ko je poletje, ko je toplo in so dnevi dolgi, noči pa kratke, skakljam po stari Ljubljani. Ko se začne jesen in letos se je začela zgodaj, veliko prezgodaj, se moja pozornost preusmeri na nakupovalna središča ali pa preprosto ostanem na svojem koncu, še najraje pa kar na svojem kavču.
Fotografije, ki sem jih posnela v zadnjem tednu, kažejo, da je Ljubljana že postala en velik zeeeh. Vsaj jaz sem začela gledati tako kot junak z zgornjega grafita, ki zdolgočaseno opazuje nabrežje Ljubljanice. Že ve, zakaj.
Če pred desetimi dnevi ob Ljubljanici skorajda niste mogli dobiti prazne mize, so vam zdaj na voljo v neomejenih količinah. In ne samo takrat, ko dežuje.
Tudi ob lepem vremenu ni nič bolje. Ker ne želim, da začnete zeeehati tudi vi, ne bom v objavo “prilepila” sto in ene fotografije praznih lokalov, ampak vas bom prosila, da mi verjamete na besedo. Ljubljana je postala en velik zeeeh.
Ste že kdaj slišali, da so razhod kakšnega para opisali z opazko, da je moški žensko zamenjal za mlajši model? Ste že kdaj poslušali, ko se je kakšna ženska pritoževala, da je nihče noče, ker je prestara? Ali pa se je morebiti kakšen čutil poslanega, da vam, če ste ženska, razloži, da morate pohiteti, če želite dobiti partnerja, ker kaj kmalu vas zaradi let nihče več ne bo hotel? Tistim, ki so meni dajali tovrsten nasvet, ob tej priložnosti sporočam, da je vsaka skrb odveč, sicer pa … Ne mislim, da je obsedenost z veliko mlajšimi ženskami tako zelo prisotna v moških možganih, kot nam to zagotavljajo mediji in zagrenjene ženske, ki bodo za svojo neprivlačnost (in s tem nikakor ne mislim tiste telesne) krivile karkoli, tudi leta. Če ženska ima tisto nekaj, je zanimiva pri dvajsetih, tridesetih, štiridesetih, petdesetih in tudi pozneje. Če nima tistega nekaj, bo pri dvajsetih in mogoče pri tridesetih še poslužila kot “dobro meso”, potem pa bo zanjo veselja konec. In kdo ji je kriv, da ni poskrbela, da bi imela tisto nekaj, vsebino, ampak je ostala samo embalaža?
Mene so v romantičnem smislu vedno zanimali zgolj in izključno moji vrstniki. Oba moja fanta sta bila tri leta starejša od mene, naj mimogrede kot zanimivost navedem, da je drugi dvanajst ur (da, ur) starejši od prvega in sta bila cimra v porodnišnici. Nikoli me ni zanimalo, ali sem privlačna mlajšim ali starejšim. Pač, vedno se mi je zdelo, da imam največ skupnega s svojimi vrstniki, čeprav, to pa moram priznati, imam najraje svoje desetletje starejše prijateljice. Kakorkoli že, ne verjamem, da bi moški pri zdravi pameti bil pripravljen svojo štiridesetletno ženo zamenjati za petindvajsetletnicoin to samo zato, ker je mlajša.In ko preberem, kot sem nocoj, da petindvajsetletnica štiridesetletnici skorajda grozi, da se ji je čas iztekel in je njen mož z eno nogo že stopil skozi vrata, si mislim: “Nehaj že srat!”
Tokrat ne bom veliko pisala, kajti tako in tako boste predvsem gledali fotografijo. Zanjo se lahko zahvalite Piki, ona je namreč vozila, zato sem jaz lahko “registrirala” plakat, iz torbice potegnila fotoaparat in posnela fotografijo.
Če komu fotografija ne zadošča in želi plakat občudovati v naravni velikosti, ga bo našel (našla verjetno tukaj ne pride v poštev) na Zoisovi cesti, tam pri križišču s Slovensko.
Poletja je povsem očitno konec, četudi koledar govori drugače. Ne, zjutraj in zvečer ni več toplo in nas, ki smo bolj hladne krvi, ob sebi pa nimamo nikogar, ki bi nam višal telesno temperaturo. zebe, zato sem se odpravila kupovat čaje. Ta en kapučino, ki ga spijem, ko se zbudim, me ne greje ves dan, da pa bi si naredila še drugega, tretjega … Ne, jaz nikoli nisem bila kofetarica in to ne kanim postati. Odločila sem se, da se bom poskusila navaditi piti čaje. Zaenkrat sem na dobri poti, v embalaži so mi izjemno všeč.
Imeli so še cel kup drugih okusov in prijelo me je, da bi si jih kupila vsaj deset, vendar sem si premislila, kajti resnično ni nobene potrebe, da bi delala zalogo za nekaj let. Tudi skodelic si nisem kupila, čeprav me je tako zelo imelo, v omari mi je namreč že zmanjkalo prostora zanje, pa tudi … Ali eno bitje, ki že ima trideset skodelic, potrebuje še enaintrideseto? Zato pa sem si kupila knjigo, da bom lahko poglobila znanje o svojih “najljubših” planetih.
Ker sem zaspana in ker me čakajo Pluton, Saturn in Uran, bo za danes to vse, “šibam” namreč pod toplo prho, potem pa s knjigo v roki pod še toplejšo odejo.
Pozimi, tam decembra ali januarja, sem veliko jokala in stokala, da me nihče že leto dni ni objel. Do včerajšnjega dne bi lahko rekla, da me že skoraj dve leti ni nihče objel, ampak bi to verjetno povedala brez joka in stoka. Moj oče je vedno govoril, da se človek navadi na vse ali bolje: “Če ljudje preživijo štirideset let v zaporu, boš tudi ti preživela ena dan brez …” Kjer so tri pike, lahko vstavite poljubno dobrino, sladoled, kavbojke, kokakolo, pulover. diskoteko, pač nekaj, kar sem v tistem trenutku hotela, ampak nisem mogla dobiti.
Včeraj pa me je objel Edvard Kocbek. V bistvu sem se bolj jaz njemu vrgla v objem, ker se mi je zdelo luštno, da bi imela fotografije sebe, ko sedim zraven njegovega kipa. Ampak tudi to šteje.
Moj prvi objem po skoraj dveh letih pa ni edini čudež, ki se je včeraj zgodil v Tivoliju. Ljudje so namreč hodili po vrveh. Kako jim je to uspevalo, ne vem, ker meni se uspe spotakniti na ravnih betonskih tleh in seveda sem pri tem, kot vedno, popolnoma trezna.
Pač ne gledam, kod hodim. Pa verjemite, ne zato, ker bi gledala moške, ki hodijo mimo mene. Sploh jih ne opazim.
Niti tega nisem opazila, da jih je veliko manjkalo, gotovo pa so bili odsotni, ker so čepeli pred televizijskimi ekrani. Jup, košarka je. Kar sem izvedela, ko sem prišla domov in začela spraševati, kaj pomenijo vse te “bombe”.
Jaz nisem vrgla nobene, sem si pa privoščila eno kalorijsko. Naj v svojo obrambo napišem, da sem vso smetano dala enemu zelo sladkosnednemu kužku. Košarke pa raje ne bom začela gledati, ker kadarkoli sem polagala prevelike upe v našo rezprezentanco in izgubljala živce pred televizijskim zaslonom, se je vse skupaj klavrno končalo. Zato ne bom gledala tekem in se bom pustila presenetiti z “bombami”, ki mi bodo služile kot obvestilo, da smo znova zmagali. Aja, fotografije z gospodom Kocbekom so izpadle čudovite.
Potopis, ki je pred vami, je nastal z dvodnevno zamudo in se mi v nekem trenutku sploh ni več zdelo smiselno, da bi ga dala na blog, ampak potem sem si rekla … Več bo napisanega o gorenjskem koncu, več je možnosti, da se izpolni mamina večna želja in se me bo “prijela” lastnost, ki jo prav v vseh šalah pripisujejo Gorenjcem.
Saj, če pomislim, da sem se med skakljanjem po blejskih trgovinah uprla torbici, ki je večkrat poklicala moje ime, sem mogoče celo na pravi poti. Razmišljala sem o tem, kaj bo bolje, petdeset evrov več na računu ali torbica in, zanimivo, odločila sem se v korist računa. Vendar zdaj nisem povsem iskrena. Takole je bilo.
Na Bled sem šla z mamo, s teto in sestrično. Ker se je starejšima članicama družine zdelo nesmiselno iti na kosilo, ko pa je hrana doma, sva se s sestrično ločili in se odpravili iskat primerno restavracijo. Ampak šment, na poti do nje so bile trgovine. Ko je zgoraj omenjena torbica poklicala moje ime, je nastala težava. Obe sva sicer imeli pri sebi torbici, vendar majhni. Torej kupljena torbica ne bi šla v nobeno izmed teh torbic. Če bi jo kupila, je torej ne bi mogla skriti, ampak bi jo morala okoli nositi v vrečki, kar pomeni, da bi jo videla moja mama, kar bi pomenilo večurne pridige, kar bi pomenilo, da bi meni presedla ne samo nova torbica, ampak vse stvari, ki sem jih kupila v tem letu, lanskem in še kakšnem prej. Vendar, na koncu, vsaj tako želim verjeti, sem si premislila, ker sem hotela biti dobrohotna do svojega bančnega računa, čeprav to verjetno ni res.
Gotovo že veste, da sem se odločila, da bom s pomočjo hipnoze nehala kaditi. Mogoče bi povprašala, ali me lahko na enak način odvadijo po nepotrebnem zapravljati denar. In jesti sladkarije. Pa tudi … Joj, šment, kaj mi bo sploh še ostalo? Bom potem to še jaz?
Jaz pa sem, takšna ugotovitev je namreč padla, precej podobna svoji sestrični ali pa je ona podobna meni, saj je vseeno. Je pa vsekakor zanimivo, da imata dva človeka, ki živita tako daleč narazen in se vidita enkrat na pet let, tako podobne čudaške navade. Na primer, preden odidem iz stanovanja, grem vedno s prstom od leve proti desni po štedilniku, da se prepričam, da je vse na ničli. Ona menda naredi enako. Potem stopim do likalnika, ki je seveda izključen, ampak za vsak primer kabel odmaknem še kakšen centimeter proč od vtičnice. Kot da se bo sam vključil! Ona menda naredi enako. In seveda, povsem na koncu odnesem pepelnik na balkon. Ona tudi. Takšne stvari, tako mi je rekla, počne še neki Monk. Priznam, nisem ga gledala, spomnim pa se reklam in imela sem vtis, da je malo premaknjen. Menda nisem tudi jaz? Meni se je do zdaj zdelo, da samo varujem svojo ljubljeno nepremičnino pred uničenjem v zubljih ognja.
Kakorkoli že, s sestrično sva se ta konec tedna imeli čudovito in druženje bova menda prav kmalu nadaljevali tudi v Sarajevu. Vsekakor se spodobi, da se tja odpravim, dokler še nisem nehala kaditi, zapravljati in jesti sladkarije. Aja, še to. Ko smo se vrnile v Ljubljano, sta oče in stric najprej vprašala, ali sta se mama in teta sprli. Na njuno veliko navdušenje se tokrat nista. Če sva si midva s sestrično na moč podobni, sta onidve kot dan in noč. In ko začneta s svojimi…
Odkar so prenovili spletno stran mestne občine Ljubljana, sem povsem obupala nad tem, da bi prek računalnika ugotavljala, kaj se zanimivega dogaja v mojem mestu. Ironija, vem. Če so se lotili projekta spreminjanja nečesa, kar je dobro služilo svojemu namenu, bi ga lahko izpeljali tako, da bi končni rezultat bil boljši, ne slabši. Ne, iskanje je postalo preveč dogotrajno, zato …
Nič več ne vem, da se ob tej in tej uri na tem in tem mestu dogaja to in to. Če med skakljanjem po mestu naletim na kakšen dogodek, pa se ga zelo veselim. In s sestrično sva naleteli na brejkdens.
Pravzaprav brejkdenserji niso bili glavni zvezdniki te prireditve, ampak dekleta, ki so plesala druge plese, oni pa so bili “samo njihov brejk”, vendar so bili meni najbolj všeč.
Priznam, na trenutke me je pošteno skrbelo za njihovo zdravje, ampak izkazalo se je, da brez potrebe, ker so vedno pristali tako, kot je bilo treba.
Predvidevam, da ob fotografijah ni potrebno dodati pripisa “tega doma nikar ne poskušajte”?
Jaz gotovo ne bi poskusila, niti na vzmetnici ne, čeprav, roko na srce, včasih ni slabo, če zna človek na vsaj tam izvesti kakšno akrobacijo. Tako in tako pa bova verjetno s prijateljico jeseni šli na tečaj trebušnega plesa in to mogoče utegne biti še koristneje od brejkdensa. Če bom znala kuhati in plesati trebušne plese, ni vrag, da mi ne bi kakšen dobrohotno dovolil prati svojih umazanih “štumfov” in “gat”. Oja, se zelo rada šalim na svoj račun, ampak ne, ne maram pa, če drugi zbijajo takšne šale.
Društvo nekadilcev je s Centrom nevladnih organizacij in Slovensko zvezo za tobačno kontrolo pripravilo predlog sprememb zakona o omejevanju tobačnih izdelkov, danes poroča Siol. Po predlogu sprememb zakona bi bil v zasebnih prostorih večstanovanjske hiše cigaretni dim lahko prisoten izključno ob soglasni privolitvi vseh lastnikov stanovanj. Če dobro razumem, bi morala, če bi bile spremembe zakona sprejete, v kolikor bi živela v štitinajstnadstropni stolpnici, laziti od pritličja do štirinajstega nadstropja in ljudi prositi, naj mi podpišejo, da lahko kadim v svojem lastnem stanovanju. Če ne bi zbrala vseh soglasij, seveda jih ne bi, bi kdorkoli iz stolpnice lahko kadarkoli poklical policijo, pa četudi bi bil v štirinajstem nadstropju, jaz pa v pritličju in niti pod točko razno ne bi mogel vohati mojega dima.
Čeprav, če sem povsem iskrena in če predloge povežem z zdaj veljavnim zakonom, ki dovoljuje kajenje na odprtih površinah, kar terasa je, potem ne bom smela kaditi v stanovanju, česar moji sosedi ne vohajo, ker tudi jaz njih ne, bom pa lahko kadila na terasi, kar pa bi sosedi prekleto vohali, ker tudi jaz, zakajena in prekajena, v trenutku zavoham, če kdo na terasi prižge cigareto.
Nehajte že enkrat prodajati cigarete, odrecite se davkom, ki jih na ta način zberete, tiste pa, ki jih bodo preprodajali na črno, lovite malo bolj zagnano, kot zdaj preganjate preprodajalce heroina in kokaina (namig, našli jih boste pred vsako osnovno šolo) in bo mir. Toliko od mene, dokler še nisem šla zaradi raka rakom žvižgat.
Mah, zakaj se sploh razburjam? Zelo kmalu si bom dala roke zvezati na hrbet za kakšnih deset, dvajset dni in nehala kaditi. Hipohonder v meni je namreč začel dobivati zle slutnje.
Z naslednjo objavo tvegam, da me bo Bog “štrafal”, česar si res ne želim, še posebej ne sedaj, ko po navodilih svoje najboljše prijateljice vsak večer pridno molim. Za vsak primer. Škodovati menda ne more. Ko sem imela pet let, me je očetova teta naučila Oče naš in pri tem je ostalo. V želji, da si razširim obzorja oziroma število molitev, sem se lotila guglanja. Vendar me je žal kaj hitro minilo veselje do učenja, kajti lotilo se me je ogorčenje. Ne vem, ali ta Judita resnično obstaja ali pa gre samo za teoretičen primer, na katerem naj bi se ljudje nečesa naučili, ampak … Takole naj bi gospa Judita napisala: “Stara sem devetindvajset let. Imam otroke in moža, s katerim se nikakor ne razumeva. Z njim se ne da nikoli odkrito pogovarjati. Vedno nekaj prikriva in taji. Hodi naokoli z drugimi ženskami. Domov se večkrat vrača pijan in nasilen. Vse mora biti po njegovem. Če ne gre zlepa, pa zgrda. Nikdar ne pove, kam gre in kdaj se vrne. Če ga kaj vprašam, mi vedno odgovori: “Kaj te briga!” S takim človekom je zelo težko živeti in vendar živim z njim že devet let.«
In nasvet, ki ga je dobila in naj bi bil sporočilo vsem v podobni situaciji? Takole se glasi: “Judita mora v svojem nevzdržnem položaj odkriti smisel. Nekaj pozitivnega. Nekaj, za kar je vredno živeti in trpeti. To so otroci. To je vera v Boga. To je oklenitev Tistega, ki je rekel: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?”
Zame verjetno veste, da sem, ko gre za ločevanje, zelo konzervativna in menim, da bi človek moral, ko se odloči za zakon, biti pripravljen marsikaj potrpeti, ampak nekje pa meja mora biti. Zgornji primer je po moje že zdavnaj presegel meje tistega, kar bi bilo potrebno potrpeti. Smisla namreč v življenju z zapriseženim ženskarjem in pijancem ne vidim, predvsem pa se mi zdi absurdno namigovati na to, da bi ženska morala potrpeti za voljo otrok. Otroci gotovo imajo veliko od tega, da sta mama in oče skupaj, ampak samo v primeru, ko gre za zvezo, ki temelji na ljubezni in spoštovanju. V takšni družini namreč dobijo vzorce, s katerimi bodo tudi sami nekoč lahko “furali” dober zakon in družino. V zgoraj omenjeni družini ne morejo dobiti nobenega dobrega vzorca, se pa deklice lahko naučijo, da je mož nekdo, ki te pijan pretepa in te ob vsaki priložnosti prevara, ti pa moraš to prenašati, medtem ko se dečki naučijo, da je piti sprejemljivo, pijan pretepati ženo tudi, zvestoba pa je nekaj povsem nepotrebnega.
Resnično ne razumem, kako razmišljajo ljudje, ki delijo tovrstne nauke, vendar si mislim, da prav veliko povezav z Bogom ne morejo imeti, kajti ne verjamem, da Bog želi, da ta ženska in njeni otroci tako zelo trpijo samo zato, da bi enega pijanca čakal topel in pospravljen dom v trenutkih, ko se odloči, da je bilo za tisti dan dovolj kurbarije in popivanja. Če se slučajno motim, me pa lahko tudi Bog “štrafa”.
Minili so dnevi,
ko sem imela vse,
razen moči,
da bi te privezala nase.
Obrnil si se od mene
in jaz sem sesedla se vase.
Nič!
Minila je noč.
Če vse mi je vzela,
ostala je moč,
moč, ki v temo poje.
Moje srce ni več moje,
vsem je razdano!
Ne strmim več za njim.
Pretrgala sem vse jokave strune.
Minil bo čas
in Gospod bo zahteval račune.
Včeraj je bil, to gotovo veste, prvi šolski dan. Večkrat sem pomislila, kako zelo sem srečna, da mi ni treba več guliti šolskih klopi. Ne bom dolgovezila o tem, da se mi še vedno kdaj sanja, da pišem kontrolko iz fizike in ne znam rešiti niti ene naloge, da bom vprašana zgodovino, ki se je že več mesecev nisem učila, da je učiteljica ocenjevala zvezek, jaz pa ga nisem imela oziroma je bil prazen itn. Za ubožce, ki jih vse to še čaka, ne samo v sanjah, je bil to velik dan in mnoge so starši peljali na torto, sadno kupo, sladoled. Stara Ljubljana je bila polna ljudi, v nobeni izmed slaščičarn pa ni bilo mogoče dobiti proste mize.
Ko sva s prijateljico prišli v “staro”, sva najprej šli na pijačo s Trnovčanko in njenim sinčkom, potem pa sva se odpravili po knjigarnah, v katerih sva preživeli več ur. Ugotoviti moram, da so pri nas knjige prav božjastno drage ali če hočete … Knjiga, ki sem jo včeraj naročila na Amazonu za 10 evrov, v naših knjigarnah stane 30 evrov. Menda mi ni treba napisati, da bom “literaturo” tudi v prihodnje kupovala na spletu in sicer na tujih spletnih straneh? Vem, ni najbolj patriotsko, je pa prav gotovo smotrno.
Med skakljanjem po mestu sem pred vhodom v Namo na tleh opazila napis, ki se mi je zdel izjemno ljubek, ampak je žal že skoraj zbledel. Upam, da ga bodo popravili. Menim, da sporočilo ne more nikomur škodovati.
Ker imajo v moji najljubši restavraciji vedno kakšno prosto mizo, sem si tam privoščila tisto, česar prej nisem mogla dobiti v slaščičarnah, namreč cukr, še prej pa sva se s prijateljico pošteno najedli. Vem, preveč skakljam okoli in sem premalo doma, vrnem se namreč šele ob enajstih zvečer ali pa celo ob polnoči, vendar se mi zdi, da moram izkoristiti vsak dan. Saj veste, kmalu bo mrzlo, ob petih popoldne bo že tema, potem pa še … Ker vedno zamudim Odmeve, sploh ne vem, kaj se dogaja s prašičjo gripo, zaradi katere se bom menda morala odpovedati skakljanju, če ne želim, da se družina začasno odpove meni.
Odgovor na vprašanje iz naslova objave je z vsakim dnem manj jasen. Verjetno zato, da si lahko zjutraj skuham kapučino, čeprav … Za dajanje praška v skodelico in segrevanje vode verjetno ne potrebujem cele kuhinje. Mogoče bi jo lahko spremenila v telovadnico, ampak, roko na srce, tudi ta ne bi bila bolj obiskana. Ko se mi pozimi ne bo ljubilo ven, bom mogoče preskusila še kakšnega od Jovankinih receptov. Mimogrede, naši kuharici so popravili računalnik in verjetno lahko prav kmalu pričakujemo nadaljevanje njene kuharske šole.
Če berete blog Irene sirene, jaz ga in ga priporočam tudi vam, ste verjetno zasledili, da zadnje tedne zelo rada je v restavraciji, ki ji pravi “tista azijska luknja nasproti železniške postaje”.
Po novem bom tam jedla tudi jaz. Dobro, hitro in poceni. Juha, dve glavni jedi in dve pijači, vse to sva s prijateljico plačali samo 14 evrov.
Sinoči pa nisem odkrila samo restavracije, v kateri bom nabirala zaloge za hladne zimske dneve, ampak tudi …
VENOMER
POZNA VEČERJA
V POLMRAKU SOBE, ZA OČMI SVETA
JESENSKI NOKTURNO
BOLEČINI
ODKAR SI ODŠLA
ŽALOST
NOVI NAPEV
