Lenoben konec tedna!

Lenoba je hudič. Ko potopis sobotnega skakljanja pišem v ponedeljek zjutraj, vem, da sem lena. V svojo obrambo (pred samo seboj, ne pred vami) sem bila tudi malo vročična, ampak ne bom začela napletati svojih hipohondrskih teorij o tem, katero hudo bolezen, najmanj raka, lahko pomeni 37,1. Oja, zame to pomeni biti vročična, pri 37,5 več ne moram stati na nogah, ko pa imam 37,8, ne vem, kdo sem. Nedeljo sem prespala. Spala sem do enih (popoldne), bila budna do sedmih (zvečer), potem sem spala do enih (ponoči), ko me je zbudila žeja, nakar sem spet spala do sedmih (zjutraj). Ker o nedelji ne morem napisati ničesar drugega, se vrnimo k soboti, ki naj bi bila dan kulturnega udejstvovanja.

Vendar ni bila. S prijateljico sva na spletu pregledali spisek dogodkov in sva se, ko je nehalo deževati, odpravili v staro Ljubljano. Prišli sva, ko so se nekateri dogodki že zaključili, drugi pa naj bi se šele začeli. Tam okoli devetih. Vse, kar sva imeli od kulture, so bile izložbe galerij, ob katerih sva se ustavljali. Njihova vrata so bila seveda že zaprta.

Ker je bilo odprtih nekaj trgovin, Zara, H&M, Lush in podobno, se je začelo praznjenje denarnice. Edina zato, ker tokrat jaz nisem sodelovala, kupila sem samo masko, seveda v Lushu, čeprav ne dam roke v ogenj, da ne bom tudi jaz kupila tiste puhaste bundice do kolen, ki jo je prijateljica prinesla iz Zare. Odločila sem se, da bo moja, če jo bodo oktobra še imeli. Dokler sem še v kratki kiklici in pod njo ne nosim žab, mi je škoda zapravljati za zimsko “opremo”. Za sladkarije mi ni nikoli škoda denarja, ampak sem se vseeno uprla tej stojnici.

Ko so zaprli trgovine, sva se odločili, da bova jedli. Hoteli sva v Romea na palačinke, ampak notri ni bilo prostora, zunaj pa so zaradi dežja, ki je znova začel padati, nehali streči. Tam sva sedeli samo tako dolgo, da si je moj novi dežnik malo odpočil.

Potem sva šli v Sushimamo. Kjer imajo povsem drugačen tonik kot v drugih ljubljanskih restavracijah.

Ampak tudi tako zasoljene cene, da nama ni padlo na pamet, da bi naročili kaj več kot to, kar vidite na spodnji fotografiji. Moja dva miniaturna sušija in tonik ter njena juha in deciliter vina so naju stali celih 18,50 evra.

Ne, suši bova še naprej jedli v Running sushi & wok, ker pa je bila ta restavracija predaleč, sva se odpravili v Cantino, kjer so naju kokakola, dva decilitra vina in poln krožnik hrane stali samo 16 evrov. Ta restavracija je, verjemite, z razlogom moja najljubša.

Ko se nama je pridružil prijateljičin prijatelj, smo se preselili. Selitev je zahtevala vsega pet metrov hoje, do Asa. Sledil je posladek in burna politična debata, v kateri jaz nisem hotela sodelovati, da ne bi prilivala olja na ogenj, pa tudi sicer ugotavljam, da mi za politiko po domače povedano visi dol tisto, česar sploh nimam.

Jutra so vedno hladnejša. Ne vem, ali bom s tisto bundico res čakala do oktobra. Ne, ne smem začeti razmišljati po jesensko, še vedno je poletje, še vedno je pred menoj morje. Turobni dnevi in bundice sledijo pozneje, veliko pozneje.

Še vedno željna …

DA, NEKOČ DAVNO …

Da,
nekoč davno tega,
sem želela,
sem hotela,
sem imela
polno pest življenja.

V svoji drobni dlani
sem čutila,
spletala in lovila
resnico bivanja.

Takrat je bil vsak dan drugačen,
korak se ni prazno izgubljal.

Dlan,
še vedno željna,
hoče,
išče in lovi skozi prste
bežečo resnico življenja.

Darja Mozetič Kravanja

Rožnati štirikolesni prijatelj!

Pred približno tremi leti se je nekje v mojem srcu rodila ljubezen do rožnate barve. Ali po domače, rada imam roza. Če je le mogoče, bom dala nase kakšno rožnasto malenkost. Nisem pa dovolj premožna, da bi se okoli vozila s tako mogočnim rožnatim štirikolesnim prijateljem, ki ga vidite na fotografiji. Mogoče bi zbrala dovolj cvenka za dvokolesnega. Ali pa bo bolje, če počakam, da mi ga bo kupil gospod mož? Kolo, ne avto, da ne bo pomote.

Nagradno vprašanje se glasi … Kdo je lastnica tega lepotca? Nagrade ni, ker je do zdaj nikoli nihče ni hotel sprejeti z izgovorom, da kondomov ne potrebuje. In lepo prosim, res ugibajte, ne skušajte goljufati s stričkom Guglom.

Kdo me še čaka?

NOČEM OKEN

Nočem oken
s prižganimi lučmi.
Za takimi okni
vselej kdo čaka
(moja okna so temna),
za takimi okni
ščebet je, je jok,
je smehljaj
na ustnicah spečih otrok,
za svetlimi okni
ure in srca
merijo čas in ljubezen
preprosto in zanesljivo.
Moja okna so temna.
Nočem oken
s prižganimi lučmi.
Kdo me še čaka?

Ivan Minatti

Iskrenost lažnivcev?!?

Priznam, večino življenje sem preživela v vati. Tja do svojega devetindvajsetega leta sem bila prepričana, da tu in tam kakšen moški ali ženska vara, vsi drugi pa živijo v skladu z vrednotami, ki sta jih meni vcepila mama in oče. Ko sem spoznala, da s fantom ne morem več, ko je bilo končno tudi njemu jasno, da najina zveza res nikamor ne vodi, sem bila prvič v svojem odraslem življenju samska in opazila sem tisto, česar prej sploh nisem videla, ker preprosto nisem hotela videti, in sicer, da je varanja veliko. Cel kup moških se mi je namreč ponujalo za seks, veliko teh moških pa je bilo tako ali drugače vezanih. Naj napišem, da pri meni niso imeli uspeha in ga nikoli tudi ne bodo imeli. Tega, da so ženske enako razvratne, nisem hotela verjeti in nisem verjela, dokler nisem po forumih zasledila celega kupa “srečno poročenih” mamic z ljubimci. Ko pa so na mojem najljubšem portalu odprli še forum Nezvestoba …

Nikar me ne razumite napak, ne mislim, da je moškim dovoljeno varati, ženskam pa ne, ampak vseeno sem mnenja,  da se za žensko takšno početje še bolj ne spodobi, kot se ne spodobi za moškega. Ni mi blizu razmišljanje, da mora ženska prevzeti vlogo cankarjanske matere, ko enkrat na svet spravi potomstvo. Zdi se mi prav, da v čim večji meri ostane tisto, kar je bila, preden se je lotila projekta imenovanega razmnoževanje. Pa vseeno, ženska, ki je mati, bi, vsaj po moje, v moralnem smislu morala biti svetnica. Kar pa premnoge ženske na forumu Nezvestoba niso. In če večina moških, ki varajo, iskreno pove, da pač želijo adrenalinski seks, prevarantke napletajo od tod do nezavesti in iz nečesa, kar je samo seks, delajo znanost in pišejo doktorske disertacije. Zadnja, ki sem jo prebrala, je imela opraviti z iskrenostjo lažnivcev. Da, prevarant je tudi lažnivec, kajti brez laži ne bi mogel varati. Pisanja te objave sem se lotila zaradi naslednje izjave: “Lahko se sprijaznim z neiskrenostjo v zakonu, od ljubimca pa želim iskrenost.” Pustimo ob strani, da bi se z neiskrenostjo v zakonu moral sprijazniti prevarantkin mož, ki o tem, da mu žena vsakodnevno natika roge, ne ve ničesar. Samo dejstvo, da se pišejo teorije o tem, da je v zvezi, ki je bila sklenjena za “dokler naju smrt ne loči”, v kateri je bilo obljubljeno spoštovanje in zvestoba, iskrenost odveč, medtem ko se zveza dveh prevarantov, ki temelji zgolj na zadovoljevanju mesenih potreb, dviguje na neke moralne višave in je zato nevredna laži, ampak si zasluži zgolj in izključno popolno iskrenost … Hinavščina brez primere.

Narobe svet, prav res.

Naj sladoledna kupa tega poletja!

Naslov objave mi ni všeč, ampak če se izognem besedi, ki me moti, potem to ne bo več to, kajti prav ta je najpomembnejša. Namreč kupa. Ne zveni mi slovensko. Ker druge besede ne poznam, bo morala biti kupa, ne gre drugače. Takole je bilo. V petek sem šla k frizerki, da bi postala še bolj plavolasa, kot sem že sicer plavolasa. V salonu ponavadi prelistam vse trač revije, da sem na tekočem kdo s kom, kdaj, kje in zakaj, tokrat pa sva samo čvekali.

Med čvekanjem sem izvedela, da imajo ob Zbiljskem jezeru daleč najboljše sledoledne kupe in seveda sem se morala prepričati, ali ta podatek drži. Ko sva s prijateljico delali načrt, kam se bova šli sprehajat, je bilo Zbilje prvo na spisku možnosti. Kupa bajadera. Bila je več kot odlična. In kako zelo velika! Več kot priporočam.

Če ne marate sladoleda ali pa samo hujšate (zakaj jaz ne?),  se lahko sprehajate ob jezeru in ugotavljate, da so vsi naredili več potomcev kot vi. To sva namreč počeli midve s prijateljico.

Ne!

UKAZI

Ne išči me po peklu svojih zmot
s človeško nestrpnostjo.
Ne kliči me zaman
na vse gluhe strani sveta,
tvojega sveta.
Ne meri svoje okovane zasužnjenosti
z mojimi neskončnimi razsežnostmi.
Jaz sem
tihi vonj noči,
mahovnata prevleka minulosti,
neotipljiva senca brezvetrja.

Asta Znidarčič

Ves dan poslušam …

Žogca na Veliki planini!

Če ste mislili, da vas na mojem blogu nič več ne more presenetiti, boste zdaj videli, da ste se krepko zmotili. Žogca je namreč stopila z betona, natančneje, šla je v hribe. Tam seveda ni bilo trgovin, ki bi si jih lahko med hojo ogledovala, mimogrede, hodila sem več kot šest ur, kar je pomenilo, da sem si morala poiskati neko drugo “obsesijo”. Odločila sem se za krave.

Fotografirala sem skoraj vsako kravo, ki je šla mimo mene, samo tistega trenutka, ko je bik skočil na kravo, nisem ujela. Ampak hej, moj blog tako in tako ni pornografski.

Ko sva se s Piko našli pod vznožjem Velike planine, ji je bilo, verjemite, takoj jasno, da ima opravka z nekom, ki hribov, gora, planin in podobnega ni videl že več desetletij. Vprašala me je, ali sem s seboj vzela anorak, jaz pa sem jo samo čudno gledala. Zastavila mi je še nekaj vprašanj in seveda jaz nič od tega nisem imela v nahrbtniku. “Kaj pa si vzela s seboj?”, me je vprašala. Odgovorila sem ji po resnici: “Parfum.” Kaj naj vam napišem? Ko sem zjutraj premišljevala, kaj poleg denarnice, ključev, fotoaparata, mobilnika in cigaret še potrebujem, mi je na misel padel parfum. In sem ga vzela s seboj. Ni se mi zdelo, da bom potrebovala anorak in na koncu ga res tudi nisem, ampak za naslednjič si bom pa zapomnila. No ja, če nič drugega … Vsaj v sandalah nisem prišla. Kickerske “rulajo”, pa čeprav nimajo več barvno usklajenih vezalk. Brez skrbi, še ta teden jih bodo dobile. Ne, “gojzarjev” pa res nimam.

Bila sem izjemno prijetno presenečena, ko sem ugotovila, da je tudi Pika fotografski fanatik. Če ne bi bila, bi ji verjetno popustili živci, ko sem fotografirala vse mogoče in nemogoče. Tudi kravje kakce.

Jaz kakala na Veliki planini nisem, zato pa sem lulala. Kajpak v naravi. In seveda v upanju, da ni kje blizu še kakšen podoben fotografski fanatik, ki bi se mu zdelo zanimivo v objektiv ujeti mojo rito. Jup, za temi skalami.

Ampak šment, nekaj metrov dalje sem potem zagledala stranišče.

Maša je bila, vendar se je nisem udeležila. Ko so verniki odšli, sem se odpravila kadit na dvorišče kapelice. Recimo, da to tudi šteje. Še posebej, ker se zadnje dni trudim in pred spanjem intenzivno molim.

Tudi zato, da bi nekega dne lahko bila v takšni kočici s svojim princem. Brez grešnih misli, prosim, ker jih tudi jaz nimam. V tem trenutku si želim samo to, da bi ga lahko gledala, gledala, gledala …

Če bi bil kje blizu princ, verjetno ne bi imela časa gledati neumnosti, tako pa sem seveda jih. Kravja vimena. Ugotovila sem, da niti ena krava ni bila tako obdarjena kot jaz. Če se bodo hotele meriti z menoj, se bodo morale še precej pasti.

Tudi midve s Piko sva se “pasli”.

“Obsesije” s kravami pa nikakor ni hotelo biti konec.

Kot vidite, nisem samo jaz vzljubila krav, tudi one so mene. In četudi se na Veliki planini nisem parfumala, sem jim očitno dišala. Vsaj tej, ki je na vsak način hotela povohati mojo roko.

Pred odhodom v dolino pa še ta prizor …

Lep dan sva zaključili s sladoledom.

Hvala, Pika, za to čudovito doživetje. Upam, da jo še kdaj kam “mahneva”. Ampak enkrat bom tudi jaz tebe peljala po trgovinah, velja?

Malo molitve, veliko sušija in astrologije!

Znova sobota. Znova stara Ljubljana. Vendar namen današnjega skakljanja po tistem koncu ni bila želja po zapravljanju, res ne. Odpravila sem se k frančiškanom, in sicer sem hotela moliti, prositi za pomoč svetega Antona. Pridružila se mi je tudi prijateljica, ampak žal sva naleteli na zaprto cerkev.

Imeli sva dober namen, da se do treh, ko se je cerkev znova odprla, vrneva, ampak šment, sva odskakljani na vse mogoče konce mesta in se nisva več vrnili. Saj sveti Anton sliši tudi, če se z njim pogovarjaš od doma. Menda. Predvidevam. Upam. Ker res, bili sva preveč lačni.

Oja, znova suši v Running sushi & wok. Kjer seveda nimajo samo sušija, ampak se na tekočem traku vrti cel kup drugih jedi. Jaz sem jedla samo suši, prijateljica pa tudi. Veliko sva pojedli.

Ko sem v Leclercu kupila svoj najljubši pralni prašek, prijateljica pa v Bati škornje, sva se odpravili k moji najboljši prijateljici, kamor je prišla tudi izkušena astrologinja in imele smo seanso. Jup, zelo sem zadovoljna z rezultati, ampak kot vedno nepotrpežljiva. Zakaj se ne more zgoditi že jutri, zakaj moram čakati? Otrok v meni bi malo cepetal, ampak to ne pomaga. Včasih je treba preprosto počakati.

Moja najboljša prijateljica ima novega muca in izbirale smo mu ime, ampak nekako nisem dobila občutka,  da se je moj predlog prijel in da bo mucu na koncu res ime Pipo. Očitno bom morala še precej lobirati. Že nocoj po telefonu, čeprav ne do jutra, ker moram zgodaj vstati. Jutri bom namreč beton zamenjala za naravo, grem na Veliko planino.

Kadar …

POZABLJANJE

Kadar pozabljaš obraze kot imena,
obstaja nevarnost,
da bo ugasnila luč.

Kadar ljubiš in se roke ne dotikajo,
obstaja nevarnost,
da življenje oslepi.

Kadar odhajaš, pa ne premakneš sveta,
obstaja nevarnost,
da boš zares obstal.

Vse to je slabše od izdajstva,
vse to je slabše od smrti.

Vinko Möderndorfer

Kaj vas zjutraj zbudi?

Bujenje. Pri meni je to precej zahteven projekt. Roko na srce, ne bi bil, če bi se v posteljo odpravila ob desetih zvečer. Ko imam takšna obdobja, ki so redka in ne trajajo dolgo, sama in brez pomoči vstanem že pred šesto. Ker jaz ponoči resnično uživam in se ne spravim spat, je zjutraj pekel. Na mobilniku imam nastavljeno, da me ob pol osmih začne buditi in me potem budi na pet minut desetkrat. Z refrenom naslednje pesmi …

Ko jo zaslišim, bi morila. Ne zato, ker mi pesem ne bi bila všeč, mi je, ker sem vedno tako zelo zaspana. Refren pa je divji in glasen. In vseeno, četudi verjetno zbudi pol mojih sosedov, jaz še vedno nemalokrat zaspim. In vi, kaj vas zjutraj zbudi?

Željna ljubkovanja in toplega naročja!

NA LOVU

Moja ljubezen
zmeraj na lovu,
zmeraj znova željna
ljubkovanja in toplega naročja.
Bridkost je ime poti,
po kateri hodi,
tlakovana je z ježicami,
Mačje blazinice puščajo za sabo
rdeče žige.

Neža Maurer

Kako naj se piše otrok?

Ne, nisem noseča. Čudež, ki je uspel Mariji z Jezusom, meni še vedno ni. K pisanju me je spodbudila tema na mojem naljubšem forumu. Jaz sem, priznam, malo za Luno in meni se zdi “normalno”, da otrok nosi priimek svojega očeta. Vem, da dandanes veliko otrok nosi tako priimek očeta kot matere, kar se mi ne zdi sporno, ni pa po mojem okusu. Na forumu pa sem zasledila, da očitno nekatere ženske mislijo, da bi otrok moral nositi priimek matere, kajti ona ga je nosila, rodila in dojila. Moškemu očitati, da tega ni počel, se mi zdi skrajno neprimerno, kajti … Kako naj bi to izvedel?

Jaz zagovarjam stališče, da naj bi otroku priimek dal oče, mama pa ime. In vi, kaj menite, kako naj se piše otrok?

Rada bi se potopila v tvoj objem!

RADA

Rad bi znala te tako močno ljubiti,
da ne bi mogel nikoli oditi!

Rada bi spregovorila tisoč skritih besed
in z njimi spremenila tvoj in svoj svet,
rada bi se spletla v vse, kar si ti,
in s srečo prepletla tvoje sledi.

Rada bi se sprehajala skupaj s tabo
skozi zrelo poletno travo,
rada bi zjasnila tvoje mrko lice
in ti pokazala pot resnice.

Rada bi, da bi v tvoji ležala moja roka,
sreča je srečna, ko sva otroka.
Rada bi se potopila v tvoj objem
in v njem začutila vse, kar vem.

Rada bi, da bi znal tako močno ljubiti,
da ne bi zmogla nikoli oditi.

Miša Čermak

Skakljanje po prazni Ljubljani!

Gotovo ste že brali mojo teorijo o tem, da je Ljubljana najlepša med 20/07 in 15/08, ko je večina Ljubljančanov vsaj sto kilometrov proč od prestolnice. Jaz, če le mogoče, v tem času ne hodim na daljše počitnice, ker tega obdobja v Ljubljani preprosto ne želim zamuditi.

Parkirno mesto najdete, kjer ga potrebujete. Ne eno, najmanj deset sem jih imela na voljo, ko sem pripeljala pred pravoslavno cerkev. Lahko sem izbirala, ali želim avto pustiti na levi ali desni strani ceste, na soncu ali v senci. Najprej sva s prijateljico skočili v cerkev prižgat svečke, dobila sem namreč navodila z najvišje inštance (za nepoznavalce, to so gospa mati), potem pa sva se odpravili k Ljubljanici.

Najprej na Umetniško tržnico, ki poteka vsako soboto in na kateri se predstavljajo različni umetniki, ki na ulici ustvarjajo in razstavljajo svoja dela.

Potem pa še na Zajtrk ob Ljubljanici. Gre za prireditev, ki tudi poteka ob sobotah in obsega razstavo slik različnih umetnikov, slikarsko delavnico za obiskovalce ter razstavo slik, ki so ustvarjene v okviru delavnic.

Nekako, verjemite, da ni bilo preprosto, mi je uspelo ne oškodovati svojega bančnega računa in nagrada je sledila …

Al Bundy, v katerega družbi preživljam to poletno noč, bi me prav gotovo pohvalil. Če me že nihče drug ne bo.

Ena zanj!

Žogca v Piranu!

In sem nazaj. Prve počitnice na morju so končane, druge sledijo meseca septembra. Preden sem se podala na pot, je nekdo na blogu vprašal, kam grem, vendar nisem hotela odgovoriti. Nikoli prej ne povem, kam grem, ker ne želim, da bi se kdo, ki bi se nahajal v istem mestu, spraševal, ali sem tista z obupno pričesko mogoče jaz. Ali pa tista, ki ni še čisto do konca natrenirala zadnje plati. Ali pa celo tista, ki si je neprevidno pozabila na nogah pobriti tri dlake. Vse zgoraj našteto namreč še kako drži. Las na morju namreč nimam ravnih, ampak so takšni, kakršne je dala mati narava, popolnoma skodrani, rita še vedno ni natrenirala, kakšna dlaka pa je gotovo prestala strog inšpekcijski pregled.

Takoj ena od anekdot, ki mi bo gotovo ostala v spominu. Če nič drugega tudi zato, ker mi je ta gospod ob slovesu rekel, da te izjave ne bo nikoli pozabil. Takole je bilo. Moja prijateljica ima v Piranu družinske prijatelje, eno prav prikupno in prijazno družinico, katere glava družine je pravi Pirančan, torej rojen v Piranu. Ko smo bili drugega dne “na pijači”, na kateri smo se najedli sladolednih kup, sem razlagala, kako pridno sem zjutraj raziskovala mesto. Izustila sem naslednji stavek: “Ogledala sem si ves stari Piran.” Potem sem še nekaj blebetala o tem, kako novega dela še nisem uspela prehoditi. Gospod me je začudeno gledal in rekel: “Stari Piran? Novi Piran? Piran je ves star.” Hja, kot imam jaz staro Ljubljano, tako sem morala imeti tudi stari Piran. In čeprav je Piran res ves star, o tem ni dvoma, jaz Piran še vedno delim na stari in novi.

Lahko pa se, kot vidite, pohvalim s tem, da sem našla trg, na katerem je bil posnet eden mojih najljubših prizorov filma Poletje v školjki. Saj veste, prizor, v katerem Tomaž prvič vidi Mileno, prizor, v katerem Tomaž brejkdensa z Bajsijevim vokmanom, mama pa ga neumorno kliče z okna.

Večina fotografij je, kot boste videli, nastala zvečer in ponoči. Jaz sem namreč ena izmed tistih, ki na plažo hodi brez vsega. Kopalke na rito in brisača v roke. S seboj ne nosim mobilnika, fotoaparata, mp3 plejerja, hrane, pijače, knjig, ničesar.

Pa vseeno, vsak večer, ko sem na plaži opazovala sončni zahod, mi je bilo hudo, ker ga nisem mogla fotografirati in zato sem enkrat Izbrano vprašala, ali moj fotoaparat lahko v njenem nahrbtniku počaka na trenutek, ko bo sonce ravno na pravem mestu.

Žal sem to naredila prav tistega dne, ko so bili na nebu oblaki in nisem mogla ujeti prizora, v katerem bi se sonce “potapljalo v morje”, že prej je namreč izginilo med oblaki. Zdaj se mi vseeno zdi, da fotografije niso za vreči proč.

Ko je enkrat nad Piran padla noč, smo vse tri bejbolinke in potomstvo bili v vrsti za kopalnico. Lahko si mislite, da je trajalo kar precej časa, preden smo bili vsi “berajt” za pohajkovanje po mestu. Pozor, po starem delu mesta.

Saj razumete. Kot se zvečer spodobi biti v stari Ljubljani, tako se enako spodobi biti v starem Piranu. Mislim, ne moreš biti tako “ne in” in čepeti v novem delu Pirana. Oja, zdaj se norčujem iz same sebe.

Zajtrku sem se tako ali tako vedno odrekla, kosilu, če je le bilo mogoče, ampak večernemu sladoledu se pa nisem mogla. Morje brez sladoleda zame namreč ne obstaja. Vedno sem se ga namreč do sitega najedla.

Tudi na plažo, kamor sicer ne nosim ničesar, sem vzela nekaj kovancev. Da bo za sladoled. Nekoč davno sem svoj morski prehrambeni režim izdelala do zadnje podrobnosti. In sicer gre stvar nekako takole. Ko sem bila majhna, nisem hotela jesti in starši so se z menoj bojevali za vsak grižljal posebej. Mama je namreč živela v prepričanju, da bom umrla od lakote. Danes kajpak ve, da ta nevarnost nikoli v resnici ni obstajala in ji je žal, da me je posiljevala s hrano. In če doma skorajda nisem hotela jesti, potem na morju sploh nisem hotela jesti. Ničesar. Razen sladoleda. Ko je nekoč eden izmed natakarjev v portoroškem Palacu videl, kakšne borbe imamo, je staršem rekel: “Če noče jesti nič razen sladoleda, ji dajta pa sladoled.”In tako sem tja do sedmega leta na morju sladoled jedla za zajtrk, kosilo in večerjo. Da ne bi umrla od lakote.

Potomstvo mojih bejbolink niti pod točko razno ni imelo takšnih izsiljevalskih štosov, jaz pa seveda tam nisem razlagala svojih zgodb o tem, kako starše prisiliš, da te hranijo samo s sladoledom. Za potomstvo so bile najzanimivejše tetovaže. Pri tej “raboti” sem na koncu sodelovala tudi jaz in se z morja vrnila polna tetovaž.

Kajpak ne gre za tiste prave tetovaže. In kajpak bodo poslikave v nekaj dneh izginile. Z nog, oprsja, rok. Saj niti ne vem, kje vse jih imam.

Še nekaj malega plaže, preden objavo zaključim, kot sem si zamislila, z nočnim življenjem.

Preden sem šla na pot, me je nekdo na blogu vprašal, ali bom na morju “pecala tipe”. “Neeeeeeee”, je bil moj odgovor. Seveda jih res nisem. Ne vem, ali sem sploh videla kakšnega moškega, čeprav je bila verjetno polovica ljudi v Piranu moškega spola. Popolnoma sem odmislila obstoj bitij, ki imajo med nogami priveske. Življenje je tako lepo, naravnost čudovito, ko se ne ukvarjaš s tistim “kaj je mislil, ko je rekel …” Če bo kdaj vedel, kaj misli in bo mislil resno, bom o tem nedvomno obveščena. Do tedaj pa bom veseljačila s svojimi bejbolinkami. Z radensko, kokakolo, sokom …

Spila pa sem tudi en koktejl. Se je spodobilo. To bi bilo to. Saj bi napisala še kaj, vendar se mi mudi spat, da bom jutri “berajt” za staro Ljubljano.

Pokovka, kokakola in nič ljubezni!

Leto 2008 je bilo zame v kinematografskem smislu povsem izgubljeno. Roko na srce, ne samo v kinematografskem. Spominjala se ga bom kot grozljivo dolge in srhljivo globoke doline solz. Ko je na velike zaslone prišel film Ljubezen v Barceloni, so me spraševali, ali si ga bom šla ogledat. Seveda ne. In še danes si ne znam predstavljati, da bi šla v “najin” Kolosej brez njega. Zato sem še toliko bolj navdušena nad kinom na Ljubljanskem gradu, to je namreč način, da si ogledam zamujene uspešnice. Oja, za ta film sva se našli ta pravi dve. Na grad sem se namreč odpravila s prijateljico, s katero sva v zadnjih sedmih letih, kolikor traja najino druženje, o ljubezni, bolje o moških, govorili tristo, štiristo ali bogsigavedi koliko ur in na koncu nisva bili nič pametnješi. Tudi med filmom sva nenehno čvekali. Pa ne zato, ker ne bi bil zanimiv, ker je bil zanimiv.

Vmes sva v svoja želodca spravili, kar vidite na zgornji fotografiji. Ne, pivo ni moje. Da, kokakola je moja. Pa saj to veste. S pokovko je bilo še in še smeha, ampak raje ne napišem, zakaj. Ko se vrnem z morja, bom šla brez dvoma na grad gledat še kakšno uspešnico lanskega leta. Da, nekaj dni me ne bo, grem čofotat. Upam, da me ne boste preveč pogrešali. Če pa me vseeno boste, mi bo to laskalo, kajti pomenilo bo, da me radi berete.

Razstava Dunje Wedam!

Nabrežje Ljubljanice med pristanom Ribji trg in Čevljarskim mostom je že uveljavljeno prizorišču ene od galerij na prostem v Ljubljani. Če se vam preveč ne mudi, če ne hitite v službo, na zmenek ali po trgovinah, se ustavite in si oglejte razstavo Dunje Wedam.

Fotografinja Dunja Wedam je, kakor verjetno tudi vidite, skozi objektiv fotoaparata ujela različne motive Ljubljane.

Enajst umetniških fotografij kaže podobe Ljubljane, kot jih je mogoče videti v odsevih luž.

Fotografije so razstavljene na panojih velikosti 300 krat 200 centimetrov.

Razstavljena dela so iz avtoričinega cikla Odsevi Ljubljane, kamor spadajo poleg Luž tudi Odsevi na Ljubljanici in Odsevi na steklu.

Kar vidite na spodnji fotografiji, naj ne bi bilo na razstavi, vendar vseeno je. Umazanija. Po reki plavajo stvari, ki sodijo v smetnjake.

Priznam, kar jezna sem bila, ko sem opazovala turiste, ki so fotografirali Ljubljanico, polno smeti. Tokrat začuda nisem srečala župana Jankovića. Če bi ga, bi se seveda pritožila zaradi te sramote.

Razstava Darka Golije!

V Gruberjevi galeriji na prostem si lahko ogledate kiparsko razstavo Darka Golije, ki nosi naslov dLAN. Priznam, Golijevih stvaritev ne bi razumela, če si ne bi prej na spletu prebrala, kaj je želel s svojimi dLANmi sporočiti.

Kustos razstave Jure Mikuž je zapisal, da je Golija s fragmentiranimi dlanmi ponazoril komunikacijske navade sodobnega človeka in tako kot umetnik uporabil načela sodobne teorije dekonstrukcije, poznane iz poststrukturalistične misli.

“Goljeve dLANi, varno spravljene v vitrine, podobne razstavnim, so postale muzealizirane, skrepenele v značilnih držah mišk, teh pa ni videti. Človek kmalu ne bo več potreboval konkretnega, materialnega posrednika, kakršni so kamen, kreda, čopič, tipkovnica in miška, ampak bo prek računalnika ali dlančnika komuniciral samo še z glasom, s smermi pogleda, s toploto kože ali s telepatsko močjo misli”, je zapisal Mikuž.

Kakorkoli že, meni so dLANi dale misliti.

Ritolizništvo, ki bi lahko bilo kolonoskopija!

Da naša zunanja politika temelji na ritolizništvu, je tako in tako jasno vsakomur, ki vsaj kdaj ob sedmih ali desetih zvečer prižge televizor. Ampak to, kar sem prebrala zdaj, je pa krepko preseglo vrtenje okoli analnih odprtih tujih političnih veljakov. Ne, to je že prava pravcata kolonoskopija. “Slovenija odločitve o sprejemu terorističnih osumljencev iz ameriškega zapora Guantanamo na Kubi, ki se ga je predsednik ZDA Barack Obama odločil zapreti, še ni sprejela, a to možnost preučuje?!?”

Naši politiki vsi po vrsti pozdravljajo zaprtje Guantanama. Lepo od njih. Kajpak nikomur ni mar za te njihove pozdrave. Žal so šli nekateri dlje od pozdravov. Vzemimo za primer izjavo Iva Vajgla iz stranke Zares. Po njegovih besedah je prav, da tudi Evropa prevzame del odgovornosti, da se konča blamaža in poniževanje ljudi, ki jim ni mogoče dokazati zločina. Vajgl misli, da ne bi bilo nič narobe, če bi pri tem sodelovala tudi Slovenija. Kaj imamo mi opraviti s tem? Se temu gospodu in drugim navdušencem nad kolonoskopijo zdi vredno zaradi enega hvala enega od podsekretarjev na enem od ameriških ministerstev slovenske državljane izpostavljati morebitni teroristični nevarnosti? Kajpak bodo muslimanski skrajneži navdušeni nad nami, da bomo pripravljeni v svojih zaporih gostiti njihove ljudi.

Roko na srce, izjave, ki jih dajejo, so tako zelo nejasne oziroma so si v popolnem nasprotju, da mi z vso svojo pametjo ni bilo dano razumeti, koga naj bi pravzaprav uvažali. Eni omenjajo zapornike, drugi nekdanje zapornike, tretji spet govorijo o zapornikih, ki jim krivde ni bilo mogoče dokazati. Mar ne veste, koga boste uvažali ali se samo sprenevedate? Če gre za zapornike … Pred nekaj dnevi sem na televiziji poslušala jok in stok o tem, da so naši zapori tako polni, da je stanje nevzdržno, da naši, torej neuvoženi, zaporniki spijo na tleh. In mi jih moramo še uvažati? Če gre za nekdanje zapornike … Nekdanji zapornik je svoboden človek. Nekdanji zapornik je nečesa kriv, v tem primeru terorizma. Zakaj natančno jih mi potrebujemo na svojih ulicah? Če Amerika misli, da se ne smejo vrniti domov, naj jih naseli pri sebi. Tam na Bushevem koncu države je prostora več kot dovolj. Zaporniki, ki jim niso mogli dokazati krivde … To potem sploh niso bili zaporniki, ampak priporniki. Z nedopustno dolgim priporom. Ki bi jim Amerika morala izplačati tako visoke odškodnine, da bi si lahko kupovali graščine na Beverly Hillsu. Proti slednjim, torej nedolžnim, nimam nič in zaradi mene tudi lahko pridejo v Slovenijo, ampak zakaj bi oni to hoteli?

Odkar pomnim, naša mala Slovenija skaklja okoli ta velikih in jih prosi, ali jim lahko pomaga. In potem nam s televizijskim zaslonov sporočijo, ponavadi je to naredil Dimitrij Rupel, da nas je ta in ta pohvalil. Pejte se srat, ampak res. Če bi tako zelo radi komu pomagali, vam prav rada sestavim spisek vaših državljanov, ki potrebujejo pomoč. Vem, vi bi raje spisek tistih, ki bi bili primerni za pošiljanje v Afganistan. Kako ne razumem, da moramo pomagati Ameriki, kajne?

Kje je meja spodobnega?

Ko se imamo radi, ko se imamo res zelo radi, včasih znamo pozabiti, da na tem svetu pravzaprav nismo sami. Dokler gre za poljube, božanje, objemanje, se ponavadi nihče ne pritožuje ali vznemirja, kaj pa, ko se nežnosti že skorajda prelevijo v seks na javnem mestu?

Imela sem kakšnih deset let, ko sem na plaži brala knjigo, potem pa sem vedno manj brala in vedno bolj gledala dogajanje na sosednji brisači. Vsekakor sem začela pozorno spremljati, ko je moški imel glavo pod njeno majico. Vsaj deset minut. Danes vem, kaj je delal, takrat pač nisem vedela. Prav tako danes razumem, zakaj je svoje kopalke tako vztrajno drgnil ob njene. Z današnjo pametjo si lahko mislim, da je njuno “predstavo” takrat opazovala vsa plaža.

Zanima me, do kje ste še pripravljeni iti na očeh drugih in kdaj je po vašem mnenju skrajni čas, da se zabava preseli za štiri zidove, v prikolico, pod šotor ali pa vsaj v kakšen oddaljen grm.

Film pod zvezdami! aka Kino na Ljubljanskem gradu!

Končno mi je uspelo. Leto in pol je minilo, odkar sem bila zadnjikrat v kinu. Nisem in nisem hotela iti brez svojega princa, z njim sem si namreč skoraj vsak teden ogledala kakšen film. Kamorkoli bi se obrnila v Koloseju, bi videla njega, čeprav ga seveda ne bi bilo. Kino na Ljubljanskem gradu je seveda povsem drugačno doživetje od obiska kinodvoran, zato nisem imela nobenih zadržkov, ko sva se s prijateljico dogovorili, da bova šli gledat Gomoro.

Vstopnice so poceni, samo 3,80 evra. Tudi pokovko lahko dobite, če brez nje ne morete gledati filma. In, to je seveda velik plus, med filmom lahko tudi kadite. Seveda je lepo, če v takšnem primeru sedite na skrajni levi ali desni in v nekadilce ne pihate zloveščega dima. Na koncu me je sicer malo zeblo v noge, kratka kiklica ni bila najboljša izbira za ne najbolj vročo noč, ampak se je dalo zdržati.

Vsekakor Gomora ne bo edini film, ki si ga bom ogledala pod zvezdami. Toplo priporočam. Spisek filmov, ki jih bodo predvajali v prihodnjih dneh, pa si lahko preberete tukaj.

Čad srca!

STRASTI

Zamamil žar me tvojega je zublja
in sem prosila, da odžgeš me, strast,
da s tabo vzplapolam, sem tvoja last,
da čutim kri, ki v tebi se pogublja.

Igrala si na vročo slo teles,
roke vodila v ljubkovanj si nizu,
gorela si mi v žilah, v ust ugrizu.
Ko zadnjič si zaplapolala v kres

in ko poslednjič sem se ti predala vsa,
ostal grenak okus je in čad srca.

Ada Škerl

Važička sem!

Objava, ki je pred vami, ima samo en namen, hvalisanje. Mogoče se spominjate, da sem pred tremi tedni za Tedi in zase naročala škorenjce, crocse in marelco, vendar je izbrana trgovina dostavljala samo v Anglijo, zato sva “izkoristili” Zuzzu, ki nama je prijazno ponudila pomoč. Izdelke sem dala poslati na njen naslov, ona pa jih je potem poslala meni. V torek so prišli crocsi, potem v četrtek marelca in danes tudi škorenjci. Priznam, malo me je skrbelo, da ne bodo kateri od naših ali njihovih poštnih uslužbenk preveč všeč in jih bo hotela imeti, ampak strah je bil odveč. Tedi že nekaj dni v sončnem vremenu uživa v svojih ljubkih crocsih, zdaj pa sem na vrsti jaz s svojo marelco in škorenjci, pripravlja se namreč dež.

Če me boste kje v mestu srečali v moji novi deževni opravi, me lahko pocukate za lase, ne bom nič huda. V kolikor ste princ, me lahko tudi uščipnete za rito, ampak za kaj takšnega morate res biti princ, kajti v nasprotnem primeru znam biti zelo huda. Ker pa bom imela v roki marelco … Saj veste, previdnost ni nikoli odveč.

Moji zvesti oboževalci!

Ko sem bila mlajša, so me oboževali, saj veste, lepa koža in sladka kri, potem pa sem zadnja leta dobila občutek, da zame kažejo veliko manj zanimanja. Napaka, prehitro sem odpisala svoje zveste oboževalce. Ko sem sinoči prišla na Primorsko, sem sedla za mizo in še prve cigarete nisem pokadila, ko sem se že praskala na treh mestih.

Nauk. Na morje moram nujno vzeti nekaj proti komarjem, ker se bodo sicer počitnice spremenile v praskalni pekel. Šment, jaz pa sem zelo naivno mislila, da se bom morala na obali otepati samo moških.

Politiki, te občutljive in nežne duše!

Objavo bi lahko začela z nekaj sočnimi na račun politikov, vendar sem se vseeno odločila za nekoliko drugačen začetek. Politiki. Človek bi pričakoval, da se tisti, ki se ukvarjajo s politiko, zavedajo, da čisto vsak Božji dan več tisoč ljudi zanje uporablja ne preveč laskava imena. Enako bi človek pričakoval, da so tega navajeni in niso več tako občutljivi. Napaka, so. Hrvaška premierka Jadranka Kosor bi se bila morala zavedati, da jo več sto tisoč Hrvatov in še kakšen Slovenec zmerja s tatico, kurbo, lažnivko. Seveda ji rekdo kdo to pove v obraz, eni si ne upajo, drugi pa preprosto ne dobijo priložnosti. In vseeno, ena majica jo je vrgla iz tira.

Tako zelo je njo, občutljivo in nežno dušo, prizadela majica s fotografije, da je snemalec televizijske ekipe RTL zaradi nje dobil odpoved. Napis na majici je na seji vlade prvi opazil minister za zdravstvo Darko Milinović, ki je vladnega fotografa prosil, naj majico dokumentira. Na dogodek se je potem odzvala Jadranka Kosor, ki je vse novinarje opozorila, da vlada ne bo blagohotna do podobnih izpadov, saj ministri niso ljudje z ulice, ampak jih je na to mesto postavilo ljudstvo. Kaj naj še napišem? Pomembno je, da se gospa premierka v času, ko je njena država dobesedno pred bankrotom, ukvarja s pomembnimi stvarmi.