Žogca v Bohinju!

Prejšnji teden sem Izbrani obljubila, da bom prišla na kavo. Vedno ljudem obljubljam, da bom prišla na kavo, ampak, zanimivo, kave v resnici sploh ne pijem. “Prišla bom v četrtek”, sem ji rekla, potem pa sem ji v sredo zvečer sporočila, da me ne bo. Vendar se Izbrana ni dala in ni hotela slišati prav nič o tem, da bom morala delati do štirih. V resnici je imela prav, delo je mogoče opraviti tudi do dveh, če prebereš kakšen časopis manj, če nisi na tekočem z vsemi temami na svojemu najljubšemu forumu, če ne spremljaš prav vseh dogodkov pod oknom. Vse to jaz sicer redno počnem. Brez skrbi, moji nadrejeni vedo.

Vseeno pa je prišlo do spremembe načrta, namesto za pitje kave, v mojem primeru kapučina, sva se z Izbrano odločili za športen dan ali bolje športno popoldne in se odpravili v Bohinj. Če si naju predstavljate v trenirkah in supergah, se hudo motite. To je bil športen dan ali bolje športno popoldne v kiklicah in čednih čeveljcih, ne ravno najprimernejših za pohodništvo. Pa saj pohodništva od naju niste pričakovali, kajne?

Jaz sem bila nekaj časa celo brez čeveljcev, imela sem namreč željo broditi po vodi. Če bi vedela, da je tako topla, če bi vedela, da bo tako vroče, bi s seboj vzela kopalke in se vrgla v jezero.

Oja, videla sem veliko plavalcev. Pravzaprav sem bila presenečena, da toliko ljudi počitnice preživlja v Bohinju. Tudi sama sem jih nekoč in se ne spominjam tako velikega števila turistov. Sovraštvo do Hrvatov, ljubezen do domovine ali pa samo strah pred prašičjo gripo, karkoli je že razlog, mnogi Slovenci so se odločili za Bohinj.

Priznam, bi kar ostala tam, ampak šment, ko je pa Ljubljana med 20.07 in 10.08 najlepša. Da, najlepša je takrat, ko je večina Ljubljančanov po hrvaških otokih, na slovenskem primorju, Bledu, v Bohinju, Egiptu, Turčiji, Tuniziji ali kjerkoli pač že. Vendar brez skrbi, pod oknom se pa vseeno dogaja, tudi danes se gotovo spet bo in tako znova ne bom končala pred četrto.

Imej me rad!

Na blogu še vedno ni kategorije z naslovom “Žogca je imela pet minut časa in se je takoj lotila kupovanja”. Ni je, vendar bi morala biti. Natanko to se je včeraj tudi zgodilo. Imela sem pet minut časa. Nisem gledala v nebo in ugotavljala, da imamo lepo vreme. Nisem se ozirala po rožicah in občudovala njihovih čudovitih barv. Niti to me ni zanimalo, kdo hodi mimo in kako je oblečen. Ne, teh pet minut nisem smela potratiti, ampak sem takoj zavila v zlatarno in prišla ven z uhani.

Če niste uspeli razbrati s fotografije, na enemu piše “love”, na drugemu pa “me”. Skratka, “imej me rad”. Pa bi me res lahko imel rad. In obljubim, ne bom zapravljala tvojega denarja, samo svojega.

Jovankini recepti! aka Se vam že cedijo sline?

Drage moje kuharice, dragi moji kuharji, pred vami so nove mojstrovine iz Jovankine kuhinje. Če ste se naveličali običajnih čevapčičev, lahko poskusite argentinske. Kako naredimo argentinske čevapčiče? Jovanka pravi, da na naslednji način. Najprej skuhamo, olupimo in naribamo tri ali štiri krompirje, okoli 250 gramov naj bi tehtali. Krompirjem dodamo 250 gramov mletega mesa, en strok česna, en rumenjak in še dve jajci. Zmes posolimo, popopramo in jo pustimo stati petnajst minut. Nato oblikujemo čevapčiče velikosti desetih centimetrov in jih povaljamo v stepenem beljaku, ki nam je ostal, ter drobtinah in jih scvremo. Polivko za čevapčiče naredimo iz pol kisle smetane, ene žlice majoneze, ene žlice jogurta, stroka stisnjenega česna, peteršilja in popra.

Podvarak poleti delamo iz svežega zelja, pozimi pa iz kislega. V posodi tenstamo eno čebulo, nato čebuli dodamo na drobno narezano zelje in tenstamo naprej, med tem pa dodamo sol, poper, mleto rdečo papriko, kavno skodelico riža, vse skupaj premešamo in dodamo toliko vode, da z njo prekrijemo zelje. Vse skupaj stresemo v pekač, poravnamo s kuhalnico, da riž pade pod vodo, na vrh pa naložimo klobaso ali meso in na 200 stopinjah pečemo eno uro in dvajset minut.

Solato s fotografije naredimo na naslednji način. Skuhamo krompir in ga narežemo na poljubno velike kose, nato pa na vroče olje damo česen, potem stročji fižol, dodamo sol, poper in kis ter s tem prelijemo krompir.

In še čokoladna rolada. Pet jajc in pet žlic sladkorja zmešamo do goste pene, nato pa dodamo pet žlic moke in dve žlici čokolade v prahu ali kakava, nato pa na rahlo, poudarek je na rahlo, premešamo. Testo damo na namaščen papir za peko in na 200 stopinjah pečemo okoli deset minut. Ko se ohladi, ga navlažimo z narejenim kapučinom, ki smo ga zmešali z mlekom. S sladko smetano namažemo rolado po sredini, lahko dodamo tudi čokoladne bananice, potem pa jo zvijemo in prelijemo z raztopljeno čokolado.

Če imate kakšno vprašanje, vam bo Jovanka nanj z veseljem odgovorila. Če so vam recepti všeč in želite poskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje. Dober tek.

Samo tebe!

Hodimo okoli preveč “okrancljane”?

Se spomnite časov, ko smo pri nas nakit kupovali zgolj in izključno v zlatarni? Vsaj jaz se kot deklica ne spominjam, da bi bil na voljo tudi drugje. Moje prvo srečanje z “nezlatarniškim nakitom” je bilo v Ameriki, ko sem na oddelku za kozmetiko malo večje trgovine zagledala cele kupe srebrnih uhanov. Ker sem si ravno nekaj mesecev prej dala preluknjati ušesa, zaradi česar je, tako mimogrede, nastala družinska vojna, to “operacijo” sem namreč izvledla s pomočjo babice, ker so bili starši proti, potem pa mama cele tri tedne z menoj ni spregovorila niti besede, solidarnostno pa se ji je v molku pridružil tudi sicer veliko bolj svobodomiseln oče … Skratka, kupila sem si veliko uhanov. Večino sem z leti izgubila, za spomin mi je ostal samo en uhan v obliki pentlje. Danes je takšen nakit na voljo v vseh drogerijah, veleblagovnicah, pa celo v večini trgovin s čevlji. Ne samo nakit za glavo in njene podaljške, ušesa, nos, jezik, tudi za noge …

In prav slednji me najbolj zanima, nakit za noge. Priznam, še dve leti nazaj se mi je zdel popolnoma nepraktičen, zdaj pa prav z veseljem dam rinko na enega izmed prstov na nogi in si s še večjim veseljem okoli gležnja obesim kakšno “ketnico”. Vidim, da niti zdaleč nisem edina, da to počne vedno več žensk. Samo včasih se vprašam, ali mogoče ne hodimo okoli že preveč “okrancljane”. Kaj pravite?

Zgoraj brez?!?

Premišljevala sem, kakšno objavo naj dam na blog danes. Polovica naše druščine je, vsaj takšen občutek imam, tako ali tako na morju, zato nekih “hudih” debat ne pričakujem. V “čakalni vrsti” imam nekaj pesmi, tudi Jovankine recepte in objavo o nakitu, ki ga zadnje čase ženske tako rade nosimo tudi na nogah. Nakar sem se spomnila, da še nikoli niso pisali o tem, v kakšnih “izvedbah” se radi pojavimo na plaži. In ker je to tema, ki je več kot primerna za te poletne dni …

Moški, ste na plaži goli ali pa svojega korenjaka raje pokrijete? Ženske, nosite dvodelne ali enodelne kopalnike? Ste mogoče brez kopalk? Ali pa ste, to imam jaz najraje, vendar se vedno ne spodobi, zgoraj brez?

Moderno mi je včasih fuj in fej!

Pred mesecem dni sem na spletu zasledila, da je moderno nekaj, čemur rečejo aladinke, da jih moram letos poleti nujno nositi, če ne želim biti povsem za luno. “Kaj so to aladinke”, sem vprašala in kaj hitro mi je nekdo prilepil fotografijo. To je moderno, kje, v Sloveniji tudi? Očitno moram, ko hodim po ulici, manj sanjati in več gledati okoli sebe, sem si rekla. Rečeno, storjeno. Na mojo žalost so imela dekleta s foruma še kako prav, ta nenavaden kos oblačila je res okužil Slovenijo. Aladinke ali haremhlače so, kot sem pozneje prebrala, obvezni del garderobe v omarah vseh žensk, ki spremljajo modne smernice. Hvala, ampak ne, hvala, tokrat raje ne bom moderna.

Široke do kolen, v gležnju pa nagubane in stisnjene s trakom. Ali sploh obstaja še kakšno oblačilo, ki žensko postavo naredi gršo? Še tako postavno žensko te hlače spremenijo v narobe obrnjeno hruško, še tako majhna rita je v njih videti kot vogal od banke. V enem izmed brezplačnikov sem zasledila naslednji nasvet: “S harem hlačami ali aladinkami ste se tudi v naših prodajalnah gotovo že srečali, zato zberite pogum in se to pomlad in poletje v njih spehodite tudi vi. Čeprav se vam na prvi pogled zdijo morda malce čudne, vas bodo osvojile s svojo lahkotnostjo in udobnostjo, še ena dobra lastnost pa je, da pristojijo vsem.” Žal nisem tako zelo pogumna in bom tudi letos ostala v svojih kiklicah, naj bodo moderne ali ne. In prosim, naj mi tiste bralke bloga, ki jih rade nosijo, ne zamerijo. Nisem “kurcala” vas, samo hlače, ki jih letos nosite, naslednje leto pa jih gotovo več ne boste, kajti prišla bo nova moda, upam, tudi meni všečna.

Grešila sem!

Pol leta nisem imela vinjete in nisem bila niti enkrat v Supernovi, Leclercu in okoliških trgovinah, ker ne poznam poti do tja, ki ne bi vključevala obvoznice. Ko sem danes sedela v avtu in bila namenjena v BTC, sem si premislila in na koncu pristala na povsem drugem koncu. Če dobro pomislim, me je prav gotovo vodila želja po grehu. Hotela sem se do sitega najesti sušija. In sem se ga.

Ne vem, ali poznate to restavracijo, imenuje se Running Sushi & Wok, nahaja pa se v Supernovi, plačate določen znesek (med tednom je 9,90 evra, med koncem tedna pa 11,90) in potem lahko jeste, dokler ne padete skupaj. Če želite pretiravate, seveda. Kar sva svoje čase midve s prijateljico že počeli in kar je danes počelo kar nekaj ljudi, ampak jaz nisem, res ne. Ko sem bila sita, sem vstala, plačala in odšla. Kot sem napisala zgoraj, se mi je jedel predvsem suši.

Že res, da sem s tekočega traku na začetku potegnila tudi nekaj drugih jedi, ampak ko sem videla, da sem pojedla samo tisto, čemur se v angleškem jeziku reče dumplingi, pri nas pa se menda prevaja v žlikrofe, sem s tem prenehala, ker nima smisla tratiti hrane, pa četudi je brezplačna. Mislim, ni brezplačna, ni pa tudi dodatnega plačila.

Ne, lažem pojedla sem tudi školjke. Sicer pa suši, suši in samo suši. Zakaj je to greh? Greh je zato, ker je suši jed iz ribe in riža, riž pa je v moji shujševalni dieti strogo prepovedan, vsebuje namreč ogljikove hidrate.

Hrana pa je, kot lahko vidite, prihajala, prihajala, prihajala in nikakor ni nehala prihajati. Ponavadi so pri meni oči veliko večje od želodca, toda kaže, da sta zadnja dva meseca name blagodejno vplivala in res moje oči nehajo prositi za še, ko želodec ne more več.

In res, ko sem bila sita, sem končala. Samo še v spomladanski zavitek sem hotela ugrizniti. Enkrat. Tako sem restavracijo zapustila prijetno sita in ne kot lani poleti, ko sva se s prijateljico nekajkrat skoraj odkotalili ven in sva komaj prišli do avta. Ne, tokrat sem bila čila in nared za obhod trgovin.

Kot verjetno veste, jaz ne potrebujem ničesar in zato ni zaželeno, da bi karkoli kupovala. Veste pa verjetno tudi, da zelo rada kupujem. V nekaj minutah sem v rokah imela cel kup stvari in bila z njimi na poti na blagajno, ko sem se začela zadevati, da bi to bil že drugi greh v tem dnevu. In sem si začela govoriti, da mi stvari pravzaprav niso všeč, da jih ne potrebujem, da …

Ampak ni pomagalo. V tistem trenutku pa sem si v glavi zavrtela prinčev glas. Ko sem mu kdaj preveč nagajala, mi je znal reči: “Zdaj je bilo pa dovolj, kajne?” V trenutku sem vrnila vse, kar sem imela v rokah in ko me je prijelo, da bi kaj kupila, sem si znova zavrtela ta isti stavek. Jup, njega sem vedno ubogala. Verjetno je edini, ki sem ga ubogala. Tako mi je uspelo uživati in ne zapravljati. Obredla sem vse trgovine, zapravila pa sem samo tri evre. Ti trije evri pa … Vedno sem se pritoževala, zakaj pri nas ne prodajajo kozmetičnih pripomočkov v majhnih, potovalnih embalažah. Nikoli se mi namreč ni zdelo smiselno, da moram, ko grem na morje za tri dni, s seboj vleči pol litra kreme za sončenje, pol litra losjona za telo, ogromno zobno pasto, še večji šampon in gel za prhanje. In da, sem v Muellerju našla  miniaturne embalaže. Če sem danes že grešila, bom v grehu tudi zaključila dan in pojedla svoj prvi sladoled letošnjega poletja. Jutri pa spet po starem, torej brez ogljikovih hidratov.

Jovankini recepti! aka Tokrat kar trije!

Jovanka je spodnje dobrote pripravila že prejšnji konec tedna, vendar sem se jaz zadnje dni ukvarjala s sto in eno rečjo, zato njenih receptov nisem uspela ubesediti. “En malček”, priznam, pa sem bila tudi lena. Polpeti iz bučk. Najprej naribamo in ocedimo 600 gramov bučk, potem pa v posodo damo tri jajca, dva stroka česna, tri dekagrame naribanega sira, štiri žlice drobtin, tri žlice moke, sol, malo vegete in čisto na koncu tudi bučke. Vsega skupaj ne smemo pozabiti popoprati. Z žlico zmes premešamo in v ponvi naredimo kupčke ter jih oblikujemo v polpete, ki jih potem spečemo.

Svedrčki s piščancem. V ponvi popečemo piščančje meso, nato dodamo na drobno narezan korenček, majhno čebulo, dva olupljena in prav tako na drobno narezana paradižnika, vse skupaj popražimo do mehkega, nato dolijemo malo juhe, ne pozabimo na sol in poper ter stresemo v skuhane svedrčke. Premešamo, da se tesnenine prepojijo z omako, počakamo, da se jed malo ohladi in že jo lahko postrežemo.

Bananine rezine. Zmešamo pet rumenjakov, pet žlic sladkorja, dve žlici vode, nato pa dodamo še pet žlic moke in na koncu sneg, ki smo ga naredili iz beljakov. Zmes damo v posodo velikosti 40 krat 20 centimetrov in na 180 stopinjah pečemo 15 do 20 minut.  Biskvit ohladimo in premažemo z marelično ali kakšno drugo marmelado, potem pa se lotimo še kreme in sicer na naslednji način. V pol litra mleka vkuhamo dva vanilijeva pudinga in posladkamo tako, kot je napisano na vrečki, potem pa ohladimo. Zmešamo pol margarine in vanjo dodamo ohlajen puding, potem pa še en rumov sladkor ali dve žlici ruma. Na biskvit, ki smo ga namazali z marmelado, zlagamo na kolobarje narezane banane, čeznje namažemo kremo in prelijemo z raztopljeno čokolado.

Če imate kakšno vprašanje, vam bo Jovanka nanj z veseljem odgovorila. Če so vam recepti všeč in želite poskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje. Dober tek.

Srce je opustela vaška pot!

BEŽIJO URE

Bežijo ure in bežijo dnevi,
še preden se porazgube v spomine.
Bežijo ure in bežijo dnevi
in mrtve sanje, žive bolečine.

Bežijo ure in bežijo dnevi,
odnašajoč s seboj premnogo zmot.
Beže neurja daljnega odsevi,
samo srce je opustela vaška pot,

ki v temni si samotnosti želi,
da kdaj na njej vsaj listič zadrhti.

Ada Škerl

Kaj človeška življenja, pomemben je denar!

Mislite, da ste zato, ker se v avtu ne pogovarjate z mobilnikom v roki, ampak uporabljate komplet za prostoročno telefoniranje, na cesti kaj bolj varni, hkrati pa poskrbite tudi za varnost soudeležencev v prometu? Če tako mislite, se motite. Motite pa se tudi, če mislite, da vam bo to kdo povedal. Ameriško ministrstvo za promet svojim državljanom ni. Več sto strani dolgo raziskavo, narejeno leta 2002, ki bi ljudi verjetno odvrnila od telefoniranja, tudi prostoročnega, med vožnjo in s tem verjetno rešila veliko življenj, so raje zamolčali. Če bi se začelo množično oglaševanje tega, da je telefoniranje med vožnjo smrtno nevarno, kot je nevarna vožnja v vinjenjem stanju, bi to seveda krepko zmanjšalo zaslužke ponudnikov mobilne telefonije, ki, povsem očitno, izjemno uspešno lobirajo v vrhovih ameriške politike. Imate v avtu komplet za prostoročno telefoniranje in mislite, da se tako povsem varno pogovarjate med vožnjo? Enega takšnega lepotca poznam tudi sama. Jup, princ. Raziskava je očitno in nedvoumno pokazala, da ni telefon v roki tisto, kar povzroča prometne nesreče, ampak sam pogovor, ki pozornost voznika odvrača od dogajanja na cesti.

Zakaj sem spisala to jaro kačo? Ker nikjer v naših medijih nisem zasledila niti ene same besede o tej raziskavi, ki je sedem let pozneje in po izgubljeni tožbi države končno prišla v javnost. Čeprav je v Ameriki nekaj dni bila najbolj udarna novica, niti ene same besede. Skratka, spisala sem jo iz dveh razlogov. Ker vam želim sporočiti, da je tudi prostoročno telefoniranje v avtu nevarno. In ker želim začeti debato o tem, da nam država prikrije marsikaj, kar bi morali vedeti, to pa naredi zato, ker je denar povsem očitno pomembnejši od človeških življenje. Bogsigavedi, kaj vse nam še prikrivajo.

Nepopisan list!

HREPENENJE

Čist,
nepopisan list,
poln pričakovanj.

Nanj
piše življenje,
neizprosni kronist,
trpke besede
spoznanj.

Zato
je hrepenenje lahko
samo čist
nepopisan list.

Miha Klinar

Šla bom v samostan in to sploh ni hec!

Ležanje na plaži in plavanje zame že nekaj let nista najljubša oblika počitnic. Še vedno rada grem na morje in bom tudi šla, ampak to mi ne more nadomestiti potovanja in vsega tistega vznemirjenja, ki ga prinese. Ampak šment, državi, ki sem ju nameravala jeseni obiskati, se nahajata na samem spisku “prašičjegripnonevarnih.” Že res, da gripo lahko staknem tudi doma in jo verjetno tudi bom, ampak da bi šla nekam, kjer bi bila verjetnost, da zbolim, še veliko večja, kot je doma, potem pa tam bolehala v tuji postelji in med tujimi ljudmi … Ne, me ne mika. Zato sem včeraj premišljevala, kam bi lahko šla, da ne bi zabredla med viruse. Moja prva misel je bila, da si bom nekje v gorah najela ljubko kočo, potem pa sedela na klopici in brala knjige. Ampak najemati kočo za enega samega samcatega človeka? Predrago. In takrat sem pomislila … Kaj pa če bi šla v samostan? Je mogoče počitnice preživeti v samostanu? Ker jaz bi šla, jaz bi res šla v samostan. Prijatelj Gugl mi je takoj postregel z odgovorom.

Jup, veliko je samostanov, še posebej v Italiji, ki so odprli svoja vrata in takšne, kakršna sem jaz, sprejmejo medse. Dobro, molitvenega življenja, ki ga ponujajo, se tam ne bom udeleževala, zato pa se ne bom branila duhovnih pogovorov in duhovnega vodstva. Predvsem pa si bom kje v bližini poiskala klopico in brala knjige. Ko najdem kakšen samostan, ki se nahaja v čudovitem okolju in odkrijem način, kako naj brez stika z virusi pridem do tja, sem na konju. Brez heca, resno razmišljam, da bi šla na počitnice v samostan. Rezervirati pa je mogoče, kar je čudovito, na spletu.

Moj je!

Že nekaj mesecev sem vedno, ko sem šla mimo drogerije, vstopila in se samo malo “našpricala”, ker mi je njegov vonj dajal radost, lahkotnost in me delal zadovoljno. Bi ali ne bi? In vedno sem si rekla ne, da ne bom, ker ga res ne potrebujem, ker imam doma še toliko parfumov, ki jih moram porabiti, ker tako ali tako preveč zapravljam …

Mah, kaj me bo naredilo srečnejšo, 60 evrov več na računu ali občutek, da sem najbolj dišeče bitje na tem svetu? Kajpak slednje. In zdaj je moj! In zanimivo, ponosna lastnica Ultraviolet pafruma sem postala istega dne, ko sem izbrala “viola” očala. Oja, Žogca bo kmalu spet res dobro videla.

V sebi te nosim!

NI TREBA SLIKE, DA OČI SRCA

Ni treba slike, da oči srca
bi v pronicljivem vidu prepoznale
podobo tvojo in se posladkale
z vizijo, da sva blizu in sama.

V sebi te nosim, ko se dan preda
večeru, da ga spremeni skoz portale
noči in sanj, zbledelih med prevale
svetlobe, ki pogrešanja rahlja.

Nov dan se s tabo do noči smehlja,
le tu in tam ga malodušje vpreže
v bojazen, da vse lepo se konča.

A preden misel po presoji seže,
že v njene reže blago zašumlja:
od kod, zakaj, čemu je sploh prišla?

Zvezdana Majhen

Samo moje srce ne molči!

NOČNI MOLK

Vse je odeto v molk noči,
le v vrtu se
v drevesnih krošnjah
neslišno veter še lovi.

Vse je odeto v molk noči,
v naročju njiv je sončna roža
zaprla žalostne oči.

Vse je odeto v molk noči.
Samo to moje drobno srce
v tem nočnem molku
ne molči.

Marička Žnidaršič

Je to pomoč?

Kadarkoli berem debato o delitvi dela med moškimi in ženskami, dobim vtis, da se moški delijo na tiste, ki pomagajo ženi in tiste, ki tega ne počnejo. O prvih je napisanega veliko lepega, o drugih, razumljivo, malo manj. Redko se oglasi kakšna ženska, ki napiše, da njej mož ne pomaga, ampak samo opravi svoj del dela. In če moško pomoč pri gospodinjskih opravilih in vzgoji otrok … Šment, tudi jaz uporabljam besedo pomoč. Še enkrat. Če to, da moški pomijejo posodo, zlikajo perilo ali posesajo stanovanje, označujemo kot pomoč ženski, jim s tem v resnici sporočamo, da zgoraj omenjeno nikakor ni njihovo delo, da gre samo za njihovo dobro voljo, da naredijo nekaj namesto nas. Kajpak se spodobi za pomoč tudi zahvaliti.

Je res potrebno, da smo moškim hvaležne, če pomijejo svoj krožnik, zlikajo svojo srajco in posesajo svoj prah? Potem so tukaj še otroci in možje, ki ženam, tako berem, pomagajo pri skrbi za otroke. Če moški nahrani, okopa ali previje otroka, je s tem menda pomagal ženi. Je otrok samo njen? Vsaj jaz tako razumem besedo pomoč. Pomagaš, ko za nekoga narediš nekaj, kar bi moral narediti on sam. Če ta tradicionalna delitev dela še vedno obstaja, ali potem tudi jaz na nek način pomagam možu, če domov prinesem plačo, kajti tradicionalno gledano mi je ne bi bilo treba? In če je slučajno moja plača višja od njegove, kaj potem? Dobim odlikovanje, kakršnega mnogi moški pričakujejo po tem, ko so pomili (tudi svojo) posodo?

Nak, fotografija ni iz moje kuhinje.

Pozdravljena, žalost!

POZDRAVLJENA

Nisem te klicala -
a naj bo:
Pozdravljena, žalost!
Vidim, begunka si -
kdo ve, od kod …
Prišla si,
se naselila v meni.
Nisem te vesela,
a razumem te:
Kdo bi prebival
v nekih mrtvih prsih?

Neža Maurer

Deset let od smrti ameriškega princa …

Ne spominjam se, kdaj je tekla ta debata, vem pa, da sem na blogu nekoč v hecu zapisala nekaj v smislu: “Če mi Bog v tem življenju noče dati mojega princa, naj mi pa vsaj na drugi strani nameni Johna Kennedyja mlajšega.” Upam, da je Bog vedel, da ne mislim resno, nočem Kennedyja, hočem svojega princa. Vseeno pa ni bil hec to, da se mi je od vseh moških, ki sem jih videla v medijih, Kennedyjev sin zdel najbolj “markanten”.

Že kot majhna deklica sem bila povsem … Kako naj se izrazim? Imela sem določeno obdobje, ko se v prostem času nisem ukvarjala z ničemer drugim kot s tem, kdo je stal za umorom predsednika Johna Kennedyja. Stric, hvala mu, ker ni izgubil živcev, mi je moral redno pošiljati knjige o teorijah zarote, pozneje sem tudi sama v Ameriki opustošila nekaj knjigarn. Tega, kolikokrat sem gledala film s Kevinom Costnerjem v glavni vlogi, si sploh ne upam napisati. In še danes ne smem, če nočem za deset ur obtičati pred računalnikom, v YouTube vpisati pojma Kennedy assassination, ker padem noter in se ne morem izvleči ven. Fascinacija s Kennedyji, pač.

Pred desetimi leti. Morje. Jutro. Običajen prepir o tem, zakaj je njemu pretežko iti v trgovino po kruh, jedel bi pa ga vseeno. Če dobro pomislim, sem se z njim nenehno prepirala zaradi stvari, ki jih je on hotel, ni bil pa zanje pripravljen narediti nič. In sem šla v trgovino jaz. Kruh, cigarete in časopis. Naslovnica? Umrl je ameriški princ, prekletstvo Kennedyjevih se nadaljuje.

Deset let. Čas ne teče, ampak leti. Ko pomislim, sem danes veliko srečnejša, kot sem bila takrat. Če nič drugega, se mi vsaj ni treba prepirati o tem, kdo bo šel po kruh, ki ga sploh ne jem. Ni mi treba vsakodnevno razlagati, da bi šla raje na lepo plažo deset kilometrov proč, kot pa v mlakužo, do katere se da priti peš, in poslušati, kako je tistih pet kilometrov vožnje zanj hud napor in zahteven projekt. In kino zvečer? Ne, ga ma morju nikoli nisem doživela. Kakšne nemogoče želje imam, kino je namreč v mestu deset kilometrov proč, bova raje visela pred apartmajem. Upokojensko življenje pri dvaindvajsetih. Kako duhamorno in nič čudnega ni, da je na koncu na nek način tudi res ubilo mojega duha. In mogoče po vsem tem niti ne čudi toliko moja očaranost nad princem, tistim slovenskim, ki stvari ni delal z enournim predgovorom o tem, zakaj so zapletene, naporne, odveč. Ne bom pozabila dne, ko mi je zmanjkalo vrečk za sesalec, on pa mi je rekel, naj mu napišem model sesalca in mi jih bo naslednjega dne prinesel. Nisem mogla verjeti, da je to lahko tako zelo preprosto. Ni mi ga treba pol ure prositi. Ni mi treba eno uro razlagati, zakaj vrečke potrebujeva in brez njih ne bo šlo, potem pa mu še pol ure zagotavljati, da se ne bo zgodila prav nobena hujša sramota, če ga bo kdo od znanih ljudi videl kupovati nekaj tako nedoličnega, kot so vrečke za sesalec. Dovolj je bilo obujanja spominov. Grem delat, ker od spominov se ne da živeti, pa četudi so lepi.

V uvelih cvetovih ljubezen zveni!

TEBI

Samoti zdaj vse želje sem razdala,
utrnil jok jim je zadnji odsev.
Neštetokrat po tebi misel je kričala,
pa sama sebi krik bila je in odmev.

Saj leto je in več, odkar si v jami.
Saj leto je in več, kar gost tvoj, črv,
razjedel ti je lice, razcefral obrv,
odkar zaman te vabim z bednimi rokami.

Ne jočem več.
Le včasih z osamelimi dlanmi
drhte grem preko trudnega obraza
in sem ubita, zapuščena vaza …

V uvelih cvetovih ljubezen zveni.

Ada Škerl

Jovankini recepti! aka Rafaelo kocke in musaka!

Ponavadi začnem s slano jedjo in končam s sladko, kot naj bi se sicer tudi jedlo, ampak današnja Jovankina sladica me tako zelo mika, da preprosto moram obrniti vrstni red. Mimogrede, Jovanka mi je sporočila, da so ostali samo še trije kosi. Če bi bila na obisku jaz in ne bi hujšala, draga moja Jovanka, tudi teh treh kosov ne bi bilo.

Najprej opozorilo za tiste izmed vas (bolje nas, ker jaz sem tudi v tej skupini), ki jim še vedno delajo težave najpreprostejše stvari, da je ta recept precej zahteven, vsaj Jovanka tako pravi. Najprej se lotimo rjavega testa. Iz petih beljakov in 15 dekagramov sladkorja naredimo sneg, kateremu dodamo 15 dekagramov orehov in dve žlici moke, presejane s polovico pecilnega praška. Maso, ki smo jo dobili, vlijemo v pomokan in pomaščen pekač, damo v pečico in pečemo 20 minut pri 180 stopinjah. Ko se speče, testo zvrnemo na prt. Potem se lotimo belega testa. Iz petih beljakov in 15 dekagramov sladkorja naredimo sneg, nato dodamo 10 dekagramov kokosove moke in dve žlici moke, presejane s polovico pecilnega praška. Vlijemo v pomokan in pomaščen pekač, damo v pečico in pečemo 20 minut pri 180 stopinjah. Pustimo v pekaču, da se ohladi. In še krema. Rumenjake, ki so nam ostali od prej, zmešamo s 15 dekagrami sladkorja, dodamo vanilijev puding in malo mleka, da dobimo gladko maso, to pa vkuhamo v štiri decilitre mleka. Kremo ohladimo in zmešamo s 15 dekagrami margarine. Ko imamo vse pripravljeno, na belo testo v pekaču namažemo polovico kreme, pokrijemo z rjavim testom ter po vrhu namažemo še preostanek kreme. Po vrhu potresemo s kokosovo moko. Aja, še na nekaj vas moram menda opozoriti. Jovanka vam priporoča uporabo papirja za peko, ker menda “hudiček” noče iz pekača, četudi je ta pomokan.

Musake se lotimo na naslednji način. Najprej na eni čebuli popražimo 20 dekagramov mletega mesa, ki ga ne smemo pozabiti posoliti in popoprati. Potem v skledi zmešamo tri jajca, eno kislo smetano in štiri žlice moke, v to pa dodamo 800 gramov naribanih bučk. Zmešamo in polovico mase dodamo v manjši pekač. Nato v pekač naložimo meso in dodamo še drugo polovico mase z bučkami. Pečemo na 200 stopinjah kakšnih 40 minut oziroma do tedaj, da musaka postane lepe zlatorjave barve.

Če imate kakšno vprašanje, vam bo Jovanka nanj z veseljem odgovorila. Če sta vam recepta všeč in želite poskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje. Dober tek!

Tvoj telefon zvoni v prazno!

NI KRIVA

Ni kriva
ponujena roka,
da je nihče ne zagrabi

in ni kriv
iskren nasmeh
za mračne izraze,
ki ga obdajajo.

Toda kdo je kriv,
če tvoj telefon
zvoni v prazno?

Boris Hafner

Boste zapravljali?

V naslov se mi je prikradla napaka. Vprašanje bi se moralo glasiti “boste zapravljale”. Redko namreč naletim na moškega, ki bi, ko se začnejo razprodaje, z velikim veseljem skakljal po trgovinah in užival v hudi gneči, katerim se praviloma ne morete izogniti, če želite do polic priti, dokler še niso izropane.

Kakor verjetno veste, se razprodaje začnejo jutri. Jaz se brzdam in bom skočila samo v eno trgovino s čevlji. Ene čeveljce si namreč z Jovanko ogledujem že več mesecev in če bodo znižani vsaj za 30 odstotkov, jih bom kupila. Sicer pa ne bom zapravljala, kajti doma imam že toliko robe, da bi mogoče tudi sama lahko organizirala razprodajo, vendar je ne bom. Dieta namreč deluje in z vsakim tednom, ki mine, lahko nase “spravim” kakšno oblačilo, ki sem ga prej lahko samo opazovala v omari. Če boste šle po nakupih, vam želim, da bi vam polne vrečke čim manj izpraznile denarnico.

Česa moški ne bi smeli videti in česa ženske ne?

Ko se spoznavamo in hodimo na zmenke, se tistemu drugemu, če ravno ni naš namen, da ga odženemo, skušamo prikazati v najboljši luči. Ženske seveda nase navlečemo vse tisto najlepše, kar imamo, pa tudi moški se po svojih najboljših močeh potrudijo, da pridejo kar se le da urejeni. Ko je zadeva že bolj ali manj “zabetonirana” in še posebej, ko enkrat že živimo skupaj, pride na dan marsikaj. Niso vse njene spodnjice čipkaste tangice in niso vse njegove nogavice cele. Ona se, joj, šment, po stanovanju ne sprehaja v kiklici in čevljih z visoko peto, on pa se zna prepoten valjati po kavču. Potem pridejo na vrsto kozmetične maske za obraz, s katerimi jo on vidi, njegove “posrane gate”, ki jih ona mora tlačiti v pralni stroj … In na samem koncu, vsaj upam, da se pri tem konča, tudi krvavi vložki in tamponi. Prav zaradi debate o slednjih sem tudi napisala to objavo. Zagovarjala sem namreč stališče, da je bližina sicer nekaj zelo čudovitega, vendar pa vseeno med partnerjema mora biti vsaj malo distance, ker samo na takšen način ostane tisto pravo spoštovanje. Kaj pravite, ali naj partner vidi vse ali pa bi nekatere stvari vseeno morali zadržati samo zase?

Naj vam zaupam, da sem hotela k objavi hotela prilepiti fotografijo krvavega tampona. Ko sem guglala, da bi jo našla, mi je šlo kaj hitro na bruhanje in takšne fotografije nikakor ne bi mogla naslednja dva tedna gledati na svojem blogu. Odločila sem se za obrazno masko, za katero sicer eden izmed zvestih obiskovalec mojega bloga misli, da je nekaj, česar naj moški ne bi gledali, meni pa se zdi čisto luštna reč.

Ulala, kakšna rita!

Ne morem, da ne bi. Fotografijo sem videla na Ireninem blogu in ni se mi smiselno, da bi jo na blog dajala tudi sama, ampak se preprosto ne morem upreti. Zadeva je preveč ljubka, tako luštno smešno in hkrati tudi malo žgečkljiva. Ne toliko zaradi same rite, čeprav se moški verjetno ne bodo strinjali z menoj, veliko bolj zaradi Obaminega pogleda in Sarkozyjevega nasmeška.

Moja Hyacinth Bucket (pazite, da ne boste izgovorili baket, ker prav je seveda buke) bi rekla, da so nedvomno krivi kontinentalni vplivi, od katerih so francoski kajpak najhujši. Kaj mislite, je bil Barack doma kregan?

Zbudi se, dobri princ!

Niti misliti si ne morete, kako zelo sem vesela!

Ko to pišem, v Ljubljani grmi in lije kot iz škafa. Kdaj pa ne? Ko sem pisala objavo o prozornem dežniku, je bila podobna noč. Napisala sem, da zelo želim imeti prozoren dežnik in gumijaste škornje z rožnatimi vzorci. Dežnika še nimam, ampak nič ne, prihajajo namreč škornji mojih sanj. Ne vem, ali sem se od zgodnjih osemdesetih in šopingiranja v Italiji čemu tako zelo veselila, kot se zdaj tem škornjem.

Na spletu sem našla veliko lepih škornjev, ampak do tistih najlepših pa nisem mogla priti, kajti vse spletne strani, ki jih prodajajo, ne dostavljajo zunaj Anglije. Nič, ne morem dobiti najlepših, bom pa vzela tiste, ki so mi tudi lepe. Te ali te ali pa te. In potem se mi je na eDnevniku oglasila Zuzzu, ki že zelo dolgo bere in komentira moj blog ter mi je napisala, da jih lahko naročim na njen naslov in mi jih bo ona poslala. Tiste najlepše, ki jih dostavljajo samo v Anglijo. Da, Zuzzu živi v Angliji.

Ko bom dobila škornje, mora nujno deževati. In obljubim, da bom, četudi se sicer držim izključno betona, šla na Šmarno goro. Ne, tega ne obljubim, šla bom na Rožnik in bom tam brodila po blatu. Kajpak bom vse fotografirala in dala na blog. Vem, mnogim se bom zdela smešna, ker se tako veselim dveh kosov gume, ampak pomembno je, da sem jaz neznansko vesela, pa četudi se to mogoče komu zdi trapasto. Hvala, Zuzzu, naredila si mi veliko veselje.

Kdaj je kratko prekratko?

Moški, ki so sicer že več kot leto dni zvesti bralci mojega bloga, so se začeli pritoževati, da je zadnje čase premalo žgečkljivih objav. Če sem povsem iskrena, ne morem razumeti, kako jim ni zanimivo, da želim kupiti prozoren dežnik. Šment, saj bodo od prozornega dežnika imeli največ koristi prav oni, kajti tudi ob deževnem vremenu bodo tako lahko videli moj obraz. Potem so tukaj bureki, tiramisuji, pite ter druge dobrote. Peči se učim zato, da bom nekega dne dobra žena, Jovanka me namreč pripravlja na poroko. Znova, jedli bodo moški, bolj natančno en moški. Če omenim še objavo o tem, kako zelo ne vidim. Mar moški ne razumete, da je to, da ženska ne vidi, voda na vaš mlin? Ne vidim tudi tega, da se niste dobro obrili, spregledam nogavice, ki so namesto v koš za perilo padle zraven koša, ne opazim, da posoda ni natančno pomita. Ampak naj vam bo. Če hočete žgečkljive objave, jih boste dobili. Vsaj upam, da bo ta dovolj žgečkljiva.

Letošnje poletje je sicer prineslo dežnike in gumijaste škornje, vendar ponavadi ta letni čas pomeni kratke majice in še krajša krilca. Nekaterim je to všeč, drugi pa se zgražajo in tako oblečena dekleta ter ženske v mislih ali pa kar lepo naglas obmetavajo z ne ravno najlepšimi vzdevki. Zato vas sprašujem, kdaj je kratko prekratko.

Tako zelo želim imeti prozoren dežnik!

Vas kdaj piči, da morate imeti nekaj, na kar nikoli prej niste pomislili, česar niti pod točko razno ne potrebujete, kar pravzaprav niste nikjer videli, ampak ste dobili preblisk in zdaj … Mene je včeraj prešinilo, da moram imeti prozoren dežnik in zdaj iščem primeren (ne zelo deževen) trenutek, da se bom podala v lov nanj.

Roko na srce, mi bo sploh lahko kdo očital, da po nepotrebnem zapravljam denar? Je trenutno sploh kaj “bolj in” od dežnikov? Se spomnite zadnjega dne, ki je minil brez dežja? Zadnje noči? Mikajo me tudi gumijasti škornji s čudovitimi rožnatimi vzorci, ampak … Saj menda ne bo deževalo vse poletje. Ali pač? Kadarkoli pogledam vremensko napoved, vidim samo dež.

Jovankini recepti! aka Burek in tiramisu!

Preden vam napišem, kako se naredi burek po Jovankino, vam bom razložila, kaj morate narediti, če želite poskusiti burek po Žogcino. Sedete v avto in se odpeljete do Miklošičeve, kjer za minuto ali dve parkirate, kjer ne bi smeli, odštejete dva evra (predvidevam, ker ga gotovo že dve leti nisem kupila) in že lahko jeste. Žogcin način je, kakor boste videli, preprostejši od Jovankinega, vendar je njen burek veliko boljši.

V skledo razbijemo štiri jajca, dodamo en jogurt, posolimo, dolijemo tri decilitre mleka in na koncu narahlo vmešamo 500 gramov skute in polovico pecilnega praška. Narahlo zato, ker ne želimo, da se preveč zmešata z mlekom in jajci. Maso, ki smo jo dobili dajemo na vlečeno testo (za burek), ki ga tesno zavijamo in zlagamo v naoljen pekač. Nekaj mase na bom ostalo in to prelijemo po vrhu. Burek pečemo na 200 stopinjah in sicer 35 minut.

In kako Jovanka naredi tiramisu? Najprej zmeša en in pol deciliter mleka in en in pol deciliter vode ter doda dve ali tri vrečke kapučina in malo ruma ali rumov sladkor. V to zmes pomaka piškote in jih zlaga v pekač tako, da pokrije dno. Potem zmeša dva rumenjaka in sedem žlic sladkorja, v to zmes pa da 250 gramov skute, stepeni sneg, ki smo ga naredili iz beljakov, ki sta nam ostala, ter na koncu še dva ali tri decilitre stepene smetane. Vse to premeša in pol mase polije čez piškote. Potem naloži še eno plast namočenih piškotov in čez prelije drugo polovico mase. Ko je tiramisu končan, ga potresemo s kakavom.

Če imate kakšno vprašanje, vam bo Jovanka nanj z veseljem odgovorila. Če sta vam recepta všeč in želite poskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje. In seveda, tega ne smem pozabiti, dober tek!

Pogled na svet!

Ljudje na svet gledamo drugače. Kakšen bo naš pogled na svet, je pogojeno z marsičim. Prav gotovo, vsaj jaz tako mislim, v največji meri z vzgojo, ki smo je bili deležni. Na naš pogled na svet vpliva tudi starost, kraj bivanja, spol, partner itn. Ampak zdaj pišem o stvareh, ki vsebujejo čustveno ali miselno komponento. Ste kdaj pomislili, da nekateri ljudje tudi sicer svet vidimo drugače? Na primer takole …

Za večino izmed vas, ki berete moj blog, je to fotografija, s katero je nekaj zelo narobe. Mogoče bi jo opisali kot premaknjeno, zamaknjeno, megleno, vsekakor pa slabo in če bi izbirali fotografije, ki jih boste dali razviti, bi jo brez dvoma zavrgli, kajne? Za nekatere izmed nas pa to ni slaba fotografija, ampak dejansko tako tudi vidimo svet okoli sebe. Od nekdaj, vse življenje. Spodnjo fotografijo “dobimo” samo v primeru, če imamo v očeh ali na očeh steklo ali plastiko, ki mene že več kot mesec dni spravljata ob pamet. Na popravilu so mi namreč zlomili očala in potem odlomljen kos izgubili ter rezervni del (ne preveč predano) po Evropi iščejo že več kot mesec dni, leče pa čakam, včasih se mi zazdi, še bolj nestrpno kot princa, ker jih bodo nekje naredili prav posebej name. Takšnih namreč ni v nobenem skladišču, nikjer. Kdaj pa kdaj sem že čisto obupana in si mislim: “Nekaj mi dajte, ali mi vrnite očala ali pohitite z lečami, ker, ljudje Božji, ne vidim.”

In ko sem pred nekaj dnevi stokala in že skoraj jokala, pa nekdo ni razumel moje stiske in kako je hoditi in voziti po svetu, ko sveta ne vidiš takšnega, kakršen v resnici je, seveda nisem znala razložiti, kako stvari vidimo mi, ki imamo visok astigmatizem. Kako nekomu, ki ima svoje oči, pokazati, kako so stvari videti skozi tvoje? Lotila sem se guglanja in prišla do teh dveh fotografij. Kot lahko vidite, imam nekateri povsem drugače pogled na svet.

Kdo odloča o tem, kako bo moški lulal?

Če bi me pred letom dni vprašali, kako moški lulajo, bi vam odvrnila, da prav vsi to počnejo stoje. Ker resnično nisem ne videla ne slišala ne prebrala, da bi moški lulali tudi sede. Zdaj vem, da sem živela v zmoti, kajti na mojem najljubšem forumu je bila že kar nekajkrat razprava o tem, kako lulajo možje uporabnic foruma in če sodim po napisanem, vsaj polovica mož lula sede.

O tem, kaj je bolj moško in kaj manj, ne kanim razpredati. Vsak ima menda pravico lulati tako, kot mu najbolj ustreza. Ali pač? Imajo res vsi moški to pravico? Kakor zdaj berem, ni tako malo žensk, ki so svoje moške učile lulati tako, kot bolj ustreza njihovim higienskim standardom. Vsekakor sem mnenja, da ženska sme pričakovati, da ji ne bo treba po vsakem njegovem obisku stranišča brisati deske, da pa od moškega zahteva, da lula tako, kot ona misli, da mora lulati … Pa saj to je huje od vojske!

Joj, sem ponosna nase!

Ko sem opoldne vstala, prej se za soboto resnično ne spodobi, spila kapučino, pokadila za javnost neznano število cigaret, se oprhala z gelom božanskega vonja po stepeni smetani in oblekla povsem novo kiklico, ki je pred mesecem dni niti pod točko razno ne bi spravila čez rito, sem se odpravila na obisk k svoji dragi prijateljici Jovanki.

Jovanka in njen mož sta me že čakala. Da, mene morajo ljudje vedno čakati, ker nikamor ne pridem pravočasno. Trnovčanka mi je včeraj naročila, da moram fotografirati vso hrano, ki jo bom pri Jovanki videla. In sem jo. Meso, ko se je še peklo. Meso, ko je bilo že na mizi. Ter slastna solata, ki jo toplo priporočam vsem. Če želite recept, ga seveda lahko dobite. Ko sem pojedla kosilo, sem šla v kuhinjo in začela peči svojo čisto prvo sladko pito.

Kajti to sicer ni bila moja prva pita. Mogoče ste pozabili, ampak pozimi me je Jovanka naučila peči pito zeljanico. Zelo uspešno, kajti večkrat sem jo že spekla in vedno so jo vsi hvalili.

Recepta za pito, ki sem jo pekla danes, ne bom pisala, kajti pred mesecem dni je bil na blogu in si ga lahko preberete tukaj.

Ali je bila pita dobra? Menda zelo. Jaz je namreč še nisem poskusila. Saj veste, hujšam. Odnesla sem jo namreč staršem, ki sta jo jedla, kot da že teden dni ne bi videla hrane, pogostili pa smo tudi sosedo in njenega sina. Jaz sem se branila tega, da bi se pregrešila, ampak na koncu sem vseeno morala en kos odnesti domov. Saj ga bom pojedla, res ga bom, ker vseeno, to je moja prva sladka pita.

Dvoje toplih rok!

ZDAJ

Zdaj sedla bi
k nogam ti kot otrok,
prižela glavo
tesno na kolena tvoja,
da bi čutila dvoje toplih rok,
ki božanj so najnežnejših bogate.
Zakaj je sen sladak
le želja moja,
ko so tak mehke moje misli nate.

Dora Gruden

Jovankini recepti! aka Piconi in čičerkin namaz!

Jovanka se je vrnila s počitnic, Žogca pa tudi, zato so na vrsti novi recepti. V tokratni objavi bosta sicer samo dva, zato pa jih bo konec tedna še več. Nekaj jih bom poskusila tudi sama, kajti v soboto grem na obisk v Jovanki, ampak seveda žal premnogih jedi ne bom smela jesti, ker hujšam. Če bom pridna, mi bo Jovanka verjetno spekla kakšen zrezek in ne bom ostala lačna. Zdaj se seveda šalim, kajti Jovanka še nikoli ni nikogar pustila lačnega.

Piconi. Najprej morate narediti kvašeno testo, za nas bolj kuhinjsko neuke to pomeni, da potrebujemo pol kile moke, pol kvasa in malo soli, kar potem s toplo vodo zmešamo v kepo. Testo nato razvaljamo v velik pravokotnik in ga narežemo na kocke, ki naj bi bile velikosti petnajst krat petnajst centimetrov. Kocke najprej namažemo s paradižnikovo omako oziroma kečapom, vendar pazimo, da ne namažemo robov, potem pa po želji dodajamo šunko, riban sir, gobe, origano itn. Kocke zapremo in z vilicami stisnemo robove. Picone cvremo na ponvi z zelo malo olja, lahko pa jih spečemo tudi v pečici, ampak Jovanka pravi, da so na ponvi boljši.

Čičerkin namaz. Ker vedno pišete, da si želite predvsem preprostejših jedi, ena zelo preprosta, ampak menda zato nič manj slastna. Čičerko vzamemo iz konzerve in jo odcedimo. Stresemo jo v multipraktik in dodamo strok česna, tri žlice popraženega sezama, žlico limoninega soka ter sol, potem pa počasi dodajamo olivno olje, kar počnemo tako dolgo, da dobimo zmes, ki ima gostoto paštete ali pa tatarskega biftka. Dober tek!