Žogcino skakljanje po Zagrebu!

“Saj ne misliš resno”, so mi govorili, ko sem razglasila, da grem v Zagreb. Kajpak sem mislila smrtno resno. Če v Zagreb hodim iz Ljubljane, bom seveda šla tudi, ko se nahajam dvajset kilometrov proč. “Zakaj?”, so me spraševali. Ker imam rada velika mesta in Zagreb je pač najbližje veliko mesto. Grem na kavo, na kosilo, na sprehod, v šoping. Ker pač rada grem.

V izogib enournemu iskanju parkirnega mesta in morebiti celo plačevanju kazni, sem se z avtom zapeljala do Dobove, tam pa sedla na vlak, ki me je v dobrih dvajsetih minutah pripeljal v samo središče Zagreba. Najprej sem se podala v podzemno nakupovalno središče, kjer sva pred tremi leti z najboljšo prijateljico ob treh zjutraj kupovali alkohol po tem, ko sva do konca izpraznili mini bar v hotelski sobi. In to ni bil katerikoli hotel, bil je Hilton.

Ko sem “prešnofala” to lokacijo, sem se odpravila do trga Bana Jelačića, spila kapučino in Jamnico, potem pa je bilo na vrsti moje najljubše opravilo. Seveda, v mislih imam šoping. Opomniti sem se morala, kaj pravzaprav kupujem, kaj je tisto edino, kar potrebujem. Denarnica. Moja najlepša in najčudovitejša Benettonova namreč razpada. V Benetton, kam pa? Vedela sem, da še ene takšne ne bom našla, upala sem na približek.

Seveda sem se prej ustavila pri kiklicah in majicah, ko pa sem poskušala nekaj, kar so bile na pol cokle na pol japonke, sem na radiu slišala, da je umrl Michael Jackson. Še dobro, da sem ujela novice, kajti sicer bi bila precej začudena nad dejstvom, da so v vseh trgovinah vrteli njegove pesmi. Kupila sem denarnico. V Benettonu.

In potem še eno v Funky Fishu. Z denarnicami je namreč hudič. Ko sem jo iskala pred tremi leti, je iskanje potekalo natančno devet mesecev. Na koncu sem jo našla v Beogradu. In tudi tokrat je v Ljubljani kazalo precej slabo, prav nobena mi ni bila všeč. Ko sem v eni uri v Zagrebu zagledala že drugo meni zelo všečno, sploh nisem oklevala. Pa tudi draga ni bila. Na kosilo nisem šla. Mojo najljubšo zagrebško restavracijo so namreč zaprli. Ostal je samo še napis na zidu.

Ker sem bila uspešna, sem se lahko odpravila nazaj proti železniški postaji. Tam sem zagledala prizor, ki me je ganil in sem ga morala ovekovečiti. Mladenič v zgodnjih dvajsetih letih je držal za roko svojo ostarelo in betežno babico ter ji pomagal priti, kamorkoli je že bila namenjena.

Železniška postaja. Ostalo mi je še nekaj kun. Nekdo, ki bi bil podoben moji mami, bi teh 150 kun zamenjal nazaj v evre, ampak jaz ji nisem podobna. Raje sem poiskala natikače, ki so mi bili všeč in so stali natančno 150 kun, ter jih kupila.

Preden končam, bom svoje drage dame prosila za pomoč. Zdaj, ko imam dve denarnici, sem se znašla pred dilemo, katero naj začnem uporabljati, katero pa naj shranim za rezervo. Kaj pravite?

Žogca s krokodilčki v očeh!

Vse se enkrat zgodi prvič in zgodilo se je tudi to, da se je Žogca znašla na čisto pravi vaški veselici. Prvič! Z Izbrano sva v nekaj dneh v toplicah dobili številčno žensko družbo in v soboto zjutraj je padla zamisel, da gremo. Kajpak sem jaz, ki hodim na Dina Merlina, Lepo Breno in Ceco, “čukasto” gledala, ko sem slišala, da od mene pričakujejo, da bom šla poslušat Čuke.

Ker se nama je zdelo trapasto, da bi čepeli v hotelski sobi, ko so se druga “dekleta” zabavala, sva šli tudi midve. In ne, sploh nama ni bilo žal, kajti Čuki so resnično naredili dober žur, za najmlajše, najstarejše in tiste vmes.

Igrali so Avsenikove, Slakove pesmi, cel kup slovenskih uspešnic in seveda svoje viže. Za vas sem posnela Krokodilčke v očeh, Mal’ naprej pa mal’ nazaj in še eno pesem, ker gre nekako takole:“Jaz pa pojdem po dekle, tja daleč pod Gorjance …” Prepričana sem, da vi poznate naslov, kajti pesem je zelo znana, ampak jaz sem pač na tem področju za luno.

Zaigrali so tudi mojo najljubšo pesem vseh časov (princ bi skorajda moral vedeti, katera pesem je do konca samovšečni Žogci najljubša), ampak šment, ravno takrat sem bila na stranišču. Tam je bila sicer huda gneča, kar sploh ni nenavadno, kajti alkohol je tekel v hektolitrih. Ne, Žogca ga ni pila, bila je na Radenski, se pa je, kar ste verjetno pričakovali, zgražala nad pijanimi mladostniki in iskreno sočustvovala z dekleti, ki jih bodo nekega dne dobila za može.

Še nekaj besed o Čukih. Razen pesmi Ta vlak mi nobena njihova nikoli ni bila prav posebej ljuba, vendar moram priznati, da naredijo izjemno vzdušje in da dajo vse od sebe, da dobro zabavajo tiste, ki jih pridejo poslušat.

Če odštejem tri desetminutne predahe, so peli, igrali in plesali več kot šest ur, od osmih do pol treh. Z Izbrano sva omagali ob pol dveh, druga dekleta so še ostala. Tako je bilo, ko je Žogca prvič in mogoče ne zadnjič priskakljala na vaško veselico. Več fotografij si lahko ogledate tukaj.

Jackotu v slovo!

Žogca gre namakat svojo vsak dan manjšo rito!

Med pisanjem te objave s sušilcem za lase sušim svojo najljubšo kiklico, trenirko in še cel kup drugih stvari, ker sem se pranja kajpak lotila zadnji večer in se obleke čez noč niso posušile, kar je na nek način logično, razmere so namreč skorajda zimske, kurijo pa seveda poleti ne. Ko jih bom likala, bom skakljala okoli z depilacijsko kremo na enem organu in dveh okončinah, iskala po stanovanju kopalke, polnilce, šampone, lake, krtače itn. Vedno ista pesem. Kot da bi moj življenjski moto bil: “Tisto, kar lahko narediš danes, moraš pustiti za jutri.”

Preden se bom otovorjena s prepolnim nahrbtnikom odpravila do garaže, me bo gotovo še enkrat poklicala mama in mi razložila, kako moram voziti. Njene nasvete najraje poslušam, kajti ona na leto prevozi celih 50 kilometrov in ima zato bogate izkušnje, ki mi vedno pridejo prav. Potem mi bo na telefon dala še očeta in mu govorila, na katere hudo nevarne ovinke me mora opozoriti. Skratka, cela komedija. Ne bo pa nobene komedije na bazenih, kajti uspelo mi je občutno zmanjšati obseg rite. In ne samo rite. Kajpak bom v toplicah nadaljevala prehranjevalni režim brez ogljikovih hidratov in bom pri tem vztrajala vse do tedaj, ko bom takšna. Ker ne kaže, da se obeta kakšna huda vročina, bom verjetno brez težav preživela brez sladoleda. Vsaj upam. Pridni bodite!

Kot da si gluh!

PRIMERA

Govorim o tebi,
vedno in povsod o tebi.
Včasih si celo poleg,
a niti ne trzneš.
Kot da si gluh.

Ja, gluh si.
Morda celo zame.
V tvojih očeh se odslikavajo
samo še razdalje.
Iz leta v leto daljše.

Nenadoma vem:
Govorim o tebi
kot o najdražjem rajnkem.

Neža Maurer

Pela bom pesem o svoji ljubezni!

IGRAM ZA VSE

Igram za vse, kar imam.
Sprejemam vsakršna pravila igre,
plačam vsakršno ceno
za tisto, kar ljubim.
Če izgubim,
pojdem po svetu kot desetnica.
Šla bom
in gredoč pela o svoji ljubezni.

Neža Maurer

Klic hrepenenja!

IN VENDAR JE SONCE

In vendar je sonce. In vendar so ptice.
Kako naj utišam besedo?
In spet so na trgu čebljave ženice.
Kako naj preženem besedo?

Preveč je vonjav in preveč melodij,
preveč je otroškega smeha,
da ne bi skoz tisoč zaklenjenih vrat
privrelo še mene iskat.

Zaman se upiram in mrščim obraz,
zastonj zadržujem nasmeh,
brez haska molčim in odvračam pogled,
brezupen in jalov obred.

Kako naj preženem besedo in smeh
in glasbo in klic hrepenenja,
če čutim še sladkopekoči okus
po mavričnem soku življenja?

Neža Tratar

Kdaj je otrok premalo in kdaj preveč?

Na mojem najljubšem forumu se je razvnela debata o tem, kaj je sebično in kaj ne. Napisali (mogoče bi bilo pravilneje napisale) smo že skoraj dvesto sporočil in še vedno se nismo uspeli dogovoriti, ali so sebični tisti, ki imajo raje manj otrok, da sebi in otrokom lahko nudijo več, ali pa je morebiti sebično to, da rodiš celo četico otrok, katerim ne moreš ponuditi ne svoje sobe ne kakršnegakoli drugega plačljivega razkošja.

Je sebično, da na svet ne spraviš kakšnega bitja več zato, ker želiš sebi in otrokom, ki so že rojeni, ponuditi več in boljše? Ali pa je sebično govoriti, da se morajo otroci odreči temu ali onemu, ker si ti sam želiš še enega več? So res tisti, ki imajo manj otrok, materialisti? So tisti, ki imajo več otrok, kot si jih finančno lahko privoščijo, egoisti, ki jih ne zanima, kakšno ceno za uresničenje njihove želje po veliki družini plačujejo tisti, katerim naj bi družina bila pravzaprav namenjena?

Kdaj je otrok premalo in kdaj preveč?

Vsa nebesa!

VSA NEBESA

Bom izprosila?
Bom izmolila?
Bom po trpljenju
nekoga dobila?
Vem,
zaslužila ne bom!
Morda bom prejela
kar tako,
iz čiste milosti,
v navalu ljubezni,
zastonj,
vsa nebesa!

Nataša Ahčin

Ranjena in sama!

V MOLK VEČERNIH SLUTENJ

V molk večernih slutenj
pade krik, ki rani.
Zaihtijo slutnje
v žalosti neznani.

Ceste, svetle ceste,
tonejo v sivino,
tesni, plašni klici
trgajo tišino.

Iščem in ne najdem
več poti med nama,
tiho grem po cesti,
ranjena in sama.

Anica Černej

Očala, modni dodatek ali nebodigatreba?

Jaz, če tega slučajno niste vedeli, sem “špeglarka”. Ne vedno, nosim tudi leče. In ravno ta teden se zelo veselim novih leč, ki bodo manj naporne za moje lepe (joj, sem samovšečna) oči. Leče sem si v gimnaziji omislila, ker me je bilo sram nositi očala oziroma sem bila prepričana, da sem zaradi očal manj lepa, manj kul, manj … Manj vse, kar je pozitivno in bolj vse, kar je negativno. Kajpak sem se te “fiksne ideje” že zdavnaj znebila, ampak vseeno …

Še danes se premnogokrat ulovim pri naslednjem razmišljanju … Če želim na koga narediti še posebej dober vtis, se bom pojavila brez očal. Na primer, če bi me princ jutri povabil v kino (sanjati je dovoljeno, kajne?), bi se gotovo pojavila brez očal in z lečami. In kako vi doživljate očala, kot modni dodatek ali nebodigatreba, ki kazi vaš videz oziroma videz tistih, ki jih nosijo?

Zleti vame kot iskra!

BODI UTRINEK

Bodi utrinek
in razsvetli temo.
Zleti vame kot iskra
in sežgi mrtvo preteklost.
Zadeni,
četudi si kamen, ki ubija!

Neža Maurer

Zapravljaš čas!

NE TRUDI SE S PROCESI ANALIZE

Ne trudi se s procesi analize
odkrivati moj jedrni značaj,
z razumom ne dočakaš vstopne vize
za svet, ki vrat ne odpira na stežaj.

Če sem, kar vidiš za sledjo očesa,
kar v sebi čutiš kot dopolnjen dan,
presegajoč vrednotenje telesa,
potem ne tvegaš, da si tu zaman.

S procesi analize me postavljaš
v krhko črtovje črno-belih not,
za suho teorijo me zastavljaš,

ki z umom jo prevajaš kot robot.
S to kramo zlatolasi čas zapravljaš,
s prahom izkušenj si zasipaš pot.

Zvezdana Majhen

Božansko lepe!

Menda sem zlata!

Mene, tako se namreč govori, ni treba hvaliti, ker sem zelo rada pohvalim kar sama. Tokrat temu res ni tako, ampak se hvalim po naročilu. Izbrana, redni bralci bloga jo poznate, saj je velikokrat tukaj z nami, mi je naročila, da moram na blog napisati, da je Žogca zlata. V resnici sem ji malo pomagala, zato sem se včeraj odpravila na drugi konec Slovenije.

Tam sem dobila tudi novega prijatelja. Jaz imam izjemno rada ljubka štirinožna bitejca, ampak ta kosmatinec mi je pa še posebej prirastel k srcu, tako zelo je namreč prijazen in priden. Edina napaka, ki jo ima ta kužek, je ta, da ni moj.

Kdo izmed vas je napisal, da hujšam tako, da objavljam fotografije slastnih pojedin in se zato vsi drugi redite, posledično pa sem jaz videti vidkejša? Z Izbrano sva seveda šli na večerjo in iskreno upam, da se zaradi hrustljave race, ki sem jo snedla, ne bo kdo zredil.

Če mi je sinočnja raca teknila, pa mi je bilo danes že tretjič v zadnjih desetih dneh po mesnem kosilu slabo, kar je kajpak dober znak, da bo potrebno beljakovinsko dieto zamenjati s kakšno drugo, zato sem si na poti domov kupila veliko lubenico. Obljubim, da vam na blogu ne bo treba gledati fotografij vseh lubenic, ki jih bom v naslednjih dneh spravila vase. Aja, skoraj nujno je, da napišem tudi to, da mi je strašansko vroče. Nisem edina, kajne?

Po vsem mojem telesu!

SPOMIN NA LJUBEZEN

Spomin na ljubezen
ni srce na verižici
ali narisano na lectovem pujsku,
kupljenem na sejmu,
tudi ne ognjemet,
ki se ga gleda z roko v roki,
in tudi ne tisto,
kar je vtisnjeno v moje pomnenje,
ampak tisto,
kar je vžgano nevidno
po vsem mojem telesu,
po telesu,
ki je bilo ljubljeno,
ljubkovano
in oboževano.

Jacques Prevert

Kamorkoli grem, srečam župana!

Ko sem se vračala domov s popoldnevnega skakljanja po Ljubljani, sem premišljevala o tem, da je prav neverjetno, kako skorajda vsak teden nekje srečam župana. Je njega res povsod dosti ali pa je vedno tam, kjer sem jaz?

To, da je zame sprehajanje po betonu in med betonom ob koncu tedna najljubša dejavnost, verjetno že veste. Ko sva si s prijateljico ogledali vse izložbe s čevlji in ugotovili, da je moda nama zelo nevščečna, ko sva “prešnofali” vse stojnice z bižuterijo in se uspešno ognili vsem prodajalcem sladoleda, sva se odpravili v mojo najljubšo restavracijo jest v skladu z dieto. Oja, ko sem jaz ugotovila, da dieta deluje, se je je začela držati tudi ona in tako zdaj s skupnimi močmi kilogram po kilogram … To je bilo moje kosilo.

To pa njeno.

Kajpak ogledovanje izložb ni mogla zadovoljiti mojih potreb, zato sva zavili v eno redkih trgovin, ki so ob sobotah popoldne v središču mesta odprti. Tako sem zdaj bogatejša za lak za nohte čudovite rožnate barve in vodoodporno maskaro. Uspela pa sem se upreti skušnjavi in nisem kupila parfuma, ki si ga zelo želim.

Pred koncem skakljanja sva sedli v enega izmed ljubkih lokalov, ki so postavljeni ob Ljubljanici. In šment, pet minut za nama je prišel tudi župan. Res, kamorkoli grem, je nekje blizu tudi on. Še dobro, da sem njegova “fenica”. Bognedaj, da bi tako pogosto srečevala kakšnega politika, ki mi ne bi bil ravno pri srcu.

Pridi mimogrede!

ZATO PRIDI

Samo da vidim
tvoj nasmeh.
Zato pridi.
Lahko greva na kavo,
lahko spijeva vino
in gledava cigaretni dim.
Lahko mi rečeš,
da nimaš časa
za dolg klepet.
Pridi mimogrede.
Samo da vidim
tvoj nasmeh.

Sonja Votolen

Verjamete v usodo?

Jaz, kakor morda veste, najgloblje verjamem v usodo in sem mnenja, da se nam bo vse tisto, kar nam je usojeno, zgodilo, pa četudi se temu morebiti vztrajno upiramo, in seveda, tistega, kar nam ni bilo usojeno, ne bomo dobili, pa naj se še tako trudimo. In potem verjetno ni nič čudnega, da sem ob naslednji zgodbi prikimala. Upokojenka Johanna Ganthaler iz italijanske province Bolzano-Bozen je bila skupaj z možem Kurtom na dopustu v Braziliji. 31. maja sta prepozno prišla na letališče v Riu de Janieru, zato sta zamudila nesrečni let v Pariz in za las ušla smrti. Vseh 228 potnikov na krovu aibusa A330, ki je strmoglavil nad Atlantikom, je, kakor veste, umrlo. Danes pa je odjeknila vest, da je Italijanka umrla v prometni nesreči. Times Online, tako piše portal 24 ur, poroča, da je bila zanjo usodna avstrijska cesta v Kufsteinu, na kateri sta z možem čelno trčila v tovornjak. Ganthalerjeva naj bi umrla na kraju nesreče, njen mož pa naj bi bil huje ranjen.

Zgodba, priznati morate, zelo spominja na srhljivko z naslovom Final Destination. Film govori o skupini mladostnikov, ki ne gre na letalo, kajti eden izmed njih ima zlo slutnjo, da bo strmoglavilo, kar se je potem res zgodilo. Ampak šment, drug za drugim so potem umirali v prav neverjetnih nesrečah. Kajpak je to samo film in zgodba iz njega ni resnična, pa vseeno … Verjamete v usodo? Menite, da je ni mogoče prelisičiti, prinesti okoli, izigrati? Nekje sem prebrala misel, da usoda pozna poti, po kateri se ji izogibamo. Jih res?

Jovankini recepti! aka Paprike in žepki!

Drage moje kuharice in seveda tudi kuharji. Saj menda nisem naivna, ko mislim, da znajo moški, ki berejo moj blog, v kuhinji marsikaj pripraviti? Pred vami sta še dva Jovankina recepta, potem pa boste imeli deset dni časa, da se naučite, kar smo “vzeli”, medtem ko bo naša kuharica uživala na zasluženih počitnicah.

Polnjene paprike s fižolom naredimo na naslednji način. Dan, preden se tega projekta lotimo, damo fižol namakati. Naslednji dan ga skuhamo. V drugi posodi potem prepražimo tri čebule. Fižol precedimo, vendar vode ne zavržemo. Fižol damo na čebulo. Dodamo malo mlete rdeče paprike in  vegete, posolimo in mešamo na ognju. Nato prelijemo z malo vode, ki je nismo zavrgli. V posebni posodi naredimo prežganje in prelijemo čez fižol, da ni več voden. S to maso napolnimo paprike, kar pa ostane, zložimo okoli njih, nakar posodo damo za pol ure v pečico in jed je nared.

In še skutini žepki. V eno posodo damo 500 gramov moke, eno in pol žličko soli in pol kisle smetane. Dodamo tudi en beljak in pol decilitra olja, potem pa še vzhajan kvas in in dva decilitra toplega mleka. Testo takoj razvaljamo in izrežemo na pravokotnike tako, da na zgornjem delu naredimo zarezice. Za maso, s katero žepke napolnimo, potrebujemo 250 gramov skute in dve žlici kisle smetano. To dvoje posolimo in mešano. Enakomerno napolnimo žepke in jih stisnemo z vilicami, da jih tako zapremo. Pekač namažemo z razstopljeno margarino. In ne samo pekač. Z raztopljeno margarino namažemo tudi žepke in jih pustimo, da vzhajajo, potem pa jih premažemo še z rumenjakom, ki nam je ostal od prej. Žepke pečemo na 200 stopinjah, dokler niso zlato-rjave barve. In dober tek!

Ne razumem!

Nečesa ne razumem. Prišli smo v Evropo in zgradili množico nakupovalnih središč … Ali pa smo najprej zgradili nakupovalna središča in potem prišli v Evropo? Saj je vseeno. Dobili smo Hoferje in Lidle, tudi H&M-ov je kar nekaj, enako velja za McDonald’se, imamo Humanice, C&A-je in še cel kup drugih verig. Vse našteto je polno nakupovalcev oziroma jedcev, zato me zanima … Zakaj v Sloveniji ne morejo odpreti enega Dunkin’ Donutsa? V vseh evropskih prestolnicah, ki sem jih obiskala, jih je bilo vsaj ducat. Mar mislijo, da na našem tržišču ne bi mogli prodajati svojih krofov?

Odsotnost krofov Dunkin’ Donutsa še nekako prenesem, ampak tega, da nimamo niti enega samega Starbucksa pa ne morem prebaviti. Že res, da so njihovi kavni in drugi napitki precej dragi, ampak roko na srce, tudi pri naših, slovenskih, gostincih niso prav poceni. Jup, hočem Starbucks.

Dairy Queen nam je propadel, zato razumem, zakaj nikoli nismo dobili Burger Kinga. Če sem iskrena, ga ne pogrešam. Bi si pa želela en KFC. Tudi te, kot Dunkin’ Donatse in Starbuckse, v drugih evropskih prestolnicah najdete na vsakem koraku. Da pa ne bom pisala samo o hrani in pijači, zakaj nimamo niti enega Body Shopa? Ne razumem, res ne. Vi razumete?

In odšel!

TAKO DOLGO

Gledal ji je v oči
tako dolgo,
dokler v njih
ni zagledal sebe.

Potem se je zadovoljen
obrnil
in odšel.

Neža Maurer

Naj stane, kolikor hoče, grem na koncert!

Volitve v Evropski parlament!

Objava, ki jo berete, je bila napisana že včeraj, vendar je zaradi volilnega molka nisem dala na splet, dokler se niso zaprla volišča. To želim posebej poudariti, da ne boste zmotno mislili, da je pred vami moje mnenje o izidu volitev. Ko sem pisala ta zapis, izidov nisem poznala. Seveda pa vas vljudno vabim, da jih, ko bodo objavljeni, skupaj predebatiramo.

Kajpak danes volitev nismo imeli samo mi, potekali so v večini držav članic; Avstrija, Belgija, Bolgarija, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Nemčija, Poljska, Portugalska, Romunija, Španija in Švedska. Ciprčani, Latvijci, Maltežani in Slovaki so na volišča odšli v soboto, na Irskem so bile volitve v petek, prvi pa so lahko volili Britanci in Nizozemci, že v četrtek. V nekaterih državah so volitve potekale dva dni, na Češkem v petek in soboto, v Italiji pa v soboto in nedeljo.

Kaj so počeli v drugih državah članicah, priznam, ne vem, ker resnično nisem spremljala. V resnici tudi pri nas nisem spremljala, kaj so se šli, a po tistem, kar sem mimogrede ujela, bi rekla, da so kampanjo zaznamovali trapasti slogani političnih strank, skoraj komično prevažanje nekaterih kandidatov od vasi do vas in trkanje na vrata nič hudega slutečim ljudem, ter seveda na samem koncu škandal zaradi laganja predsednika stranke Zares Gregorja Golobiča, ki je potem, ko so ga razkrili, na televizijskih zaslonih zganjal patetiko brez primere.

Kaj so nam obljubljali, pravzaprav ne vem. In hudo dvomim, da je prav veliko ljudi svoj glas oddalo v skladu s temi obljubami. Mislim, kdo pa še verjame politikom? Predvidevam, da so se glasovi delili na naslednji način … Levičarji smo dali glasove levo, desničarji desno, tisti neopredeljeni pa so se odločili glede na svoj trenutni pogled na položaj v državi. Če bi morala karkoli napovedovati, bi zdaj, 36 ur pred zaprtjem volišč, napovedala, da se bo volilno telo oziroma neopredeljeni obrnilo malo v desno. Če zaradi ničesar drugega zato, ker desnica precej uspešno vlado obtožuje za vse tisto, kar je šlo zaradi recesije in slabega poslovanja v zadnjih letih rakom žvižgat. Seveda je pričakovana tudi zelo nizka volilna udeležba, kar vedno koristi desnici in nikoli levici. Sicer pa, če sodim po komentarjih, ki so jih ljudje pisali na spletom, Slovencem bolj kot ne “dol visi” za ta volitve, a vendar sem prepričana, da bodo izidi volitev zanimali vse in bodo jutri v službah prva tema pogovorov.

Jovankini recepti! aka Pita, paprike in lunice!

Ko sem se vrnila z volišča, so me na mejlu čakale fotografije Jovankinih dobrot. Gotovo se še spominjate, da ta konec tedna začenjamo z Jovankino kuharsko šolo, ki upam, da bo koristna za vse. Zame vsekakor bo, kajti resnično si želim več kuharskega znanja. Začnimo s pito, kajti s pito bom začela tudi jaz. Ko mi je Jovanka po telefonu razložila, kako se naredi in ko sem videla, da sploh ni težko, mi me pade več na kraj pameti, da bi za kos pite v trgovini dala dva evra.

Zdaj pa zares. Pita, ki jo vidite na fotografiji, je narejena z malinami, vendar lahko uporabite tudi kakšno drugo sadje, na primer jagode, marelice, ananas, borovnice, robide itn. Najprej naredimo krhko testo. Kako se naredi takšno testo, menda vedo vse gospodinje in mi tega ni treba pisati. Jaz sicer ne vem, mi bo pa Jovanka razložila. Ko je testo nared, zmešamo 250 gramov skute, dve žlici kisle smetane in dve žlici sladkorja. Testo prelijemo s to zmesjo in potem je zadeva nared za v pečico. Pečemo jo 35 minut in sicer na 180 stopinjah, nakar jo damo ven in pustimo, da se ohladi. Ko je ohlajena, nanjo naložimo sadje. Potem raztopimo preliv za torte, navodila se nahajajo na vrečki, in pito prelijemo. To je menda vse. Če boste imele kakršnokoli vprašanje o tej piti, ki bi jo jaz snedla kar s fotografije, vam bo Jovanka nanj z veseljem odgovorila.

Zdaj pa nekaj zelo preprostega in menda še bolj slastnega. Panirane paprike s sirom. Paprike očistimo, vanje damo rezino sira in jih spaniramo. To je vsa umetnost in gotovo dober recept za tiste, ki želijo, da je jed hitro nared in jim je misel na dolgotrajno preživljanje čase pred štedilnikom tuja.

In še ena zadeva, ki pa je veliko bolj zapletena. Orehove lunice. Pet beljakov in 130 gramov sladkorja zmešamo v gosto peno. Vanjo dodamo 150 gramov mletih orehov in 70 gramov sladkorja. Tej zmesi dodamo 50 gramov zmešane margarine. Vse skupaj zlijemo v pekač velikosti 40 krat 20 centimetrov in 20 minut pečemo na 200 stopinjah. Vzamemo ven in prelijemo s petimi rumenjaki, ki so nam ostali od prej. Zadevo vrnemo v pečico, kjer ostane še 10 minut. Ko jo znova vzamemo ven, pustimo, da se ohladi. Medtem, ko se hladi, zmešamo 150 gramov margarine in 110 gramov sladkorja v prahu, v to pa dodamo 150 gramov poparjenih mletih orehov ter zmešamo. Ko je zgornja zadeva ohlajena, jo prelijemo s to zmesjo in potresemo z mletimi orehi.

Za danes je to vse, čeprav, verjemite, te tri jedi niso edino, kar je Jovanka pripravila ta konec tedna. Več Jovankinih receptov bo na blogu čez dan ali dva, če pa česarkoli ne razumete in želite podrobnejšo razlago, vam bo Jovanka na voljo za pojasnila. In dober tek!

Zaspati blizu tebe!

KO BOM VETER

Ko bom veter,
bom smela zaspati
blizu tebe
in bom smela podrseti
po tvojem obrazu.
Ko bom veter,
se bom upala zamesti
v tvoje lase,
bom upala tkati poljube
na ustih.
Tvojih.
Veter to sme.

Sonja Votolen

Nekje dišijo tvoje stopinje!

ČUTIM TE

Čutim te
prihajati.
Nekje dišijo
tvoje stopinje.
V zraku je vonj
tvojih ust.
Ker boš prišel.
Čutim te že.

Sonja Votolen

Koncert Prljavog kazališta!

Ko sem pred nekaj meseci na spletu zasledila, da Prljavci prihajajo v Ljubljano, sem si rekla, da tega večera moram biti v Križankah, vendar mi verjemite, tako veličastnega koncerta nisem pričakovala. Ni besed, ki bi lahko opisale moje navdušenje. Sinoči sem uživala, kot že dolgo ne. Obiskala sem mnoge koncerte, ampak takšen šov, kot so nam ga pripravili, naredi mogoče samo še Dino Merlin, vsi drugi bi lahko samo gledali in se učili.

Za tiste, ki jim “balkanska glasbena scena” ni najbolj domača … Prljavo kazalište je zagrebška rok skupina, ki je nastala leta 1977 in je ena najpopularnejših skupin na Hrvaškem kot tudi na prostoru nekdanje Jugoslavije. V teh trideset in nekaj drobiža letih so posneli trinajst studijskih albumov, izdali pa so tudi štiri live albume in pet kompilacij. Poglejte, kako se je Mladen občinstvu zahvalil za dolgoletno zvestobo in privrženost.

Jasenko Houra (kitara, vokal), Mladen Bodalec (vokal), Tihomir Fileš (bobni), Jurica Leikauff (klavijature), Mario Zidar (kitara) in Dubravko Vorih (bas kitara) so največje uspehe želi s pesmimi Mojoj majci, Uzalud vam trud svirači, Heroj ulice, Tu noć kad si se udavala, Kao ja kad poludiš, Sve je lako kad si mlad, Marina, Zaustavite Zemlju, Korak po korak, Kiše jesenje, Moj bijeli labude itn. Večino svojih največjih uspešnic so nam zapeli tudi sinoči.

Nekaj video posnetkov s sinočnjega koncerta. Poglejte, kako so cele Križanke v popolni temi, toda s prižganimi mobilniki, pele Heroj ulice. Prav tako tako si lahko pogledate, kako smo skakali na Kao ja da poludiš. Tako pa smo peli Ruža Hrvatska oziroma Mojoj majci in Mladena priklicali nazaj na oder, da nam je zapel Što sad ljubav ima s tim. Kajpak sem jaz, zaljubljena duša, posnela tudi Moj bijeli labude. Skakali smo tudi na pesmi Sve je lako kad si mlad in Marina. Ne, nisem pozabila na Tu noć kad si se udavala. Več posnetkov bo na spletu čez dan ali dva. Moj slabotni računalnik namreč tistim največjim ni kos in bom morala znova za pomoč prositi Weba. (Apdejt: Web je naložil tudi Ma kog me Boga za tebe pitaju in Lupi petama.)

Vas  zanima, ali sem jaz, ki skorajda več ne jokam, na koncertu jokala? Sem. In sama nisem mogla verjeti, katero pesem sem si izbrala za točenje solz. Ne, ni bila ljubezenska, ampak tista najbolj domoljubna, ki jo Prljavci pojejo, posvečena pa je vojakom, ki so padli v vojni za Hrvaško. Še sama ne vem, zakaj sem jokala, ker sicer, joj, tole se bo slišala skrajno trapasto, v tej vojni nisem “navijala” za Hrvate. Pesem nosi naslov Lupi petama.

Kot lahko vidite na fotografiji, je bilo kar nekaj skakanja med občinstvo. Teh podvigov se je loteval Jasenko, medtem ko se je Mladen rokoval z vsakim, ki je proti njemu stegnil roko. Jaz je nisem, sem bila pa “hepi” kot kakšna mladoletna “grupi”, ko sva se na pol metra gledala v oči.

Na koncu koncerta so nam zaželeli srečo in zdravje ter da se na naslednjem koncertu znova vidimo, jaz pa sem si mislila: “Pridite čim prej.” Brez dvoma bom odslej hodila na vse njihove koncerte.

Konec koncerta pa še zdaleč ni pomenil konca prijetnega večera. Pred Križankami sem se namreč sestala s ljubko gospodično, ki moj blog bere že od samega začetka in sem potem z njo in njeno družbo klepetala pozno v noč. Ob tej priložnosti ljubko gospodično pozdravljam in ji sporočam, da bom vesela, če bova še kdaj tako prijetno poklepetali.

Spala nisem skoraj nič, ampak ni pomembno, kajti ves konec tedna se bom lahko valjala po svojem jogiju. In da ne pozabim, naslednji teden imam znova koncert, v Križanke namreč prihajata Jasmin Stavros in Dražen Zečić.

Oglejte si fotografije, ki sem jih posnela na koncertu.

Novo na Žogcinem blogu! aka Jovankini recepti!

Če pogosto berete Žogcin blog, sploh pa komentarje, ki jih pišemo obiskovalci bloga in jaz, ste verjetno opazili, da sem polna takšnih in drugačnih zamisli, ki varirajo od zelo pametnih do skrajno trapastih. Tudi danes se mi je ena “pripeljala” v betico, prepričana sem, da pametna. Ko je tekla debata o kuhi in peki, sem Jovanko Broz prosila, naj priskoči na pomoč s svojimi nasveti. Takrat sem pomislila …

Jovanka, moja draga prijateljica, nenehno ustvarja kulinarične mojstrovine in prosila sem jo, ali bi pomagala pri pripravljanju prispevkov za blog. Strinjala se je in odslej boste lahko na Žogcinem blogu brali recepte in občudovali fotografije sladic in drugih slastnih jedi, ki jih pripravlja v svoji kuhinji. Začnemo ta konec tedna!

Ker sem velikokrat jedla pri Jovanki, vam lahko zagotovim, da je vse, kar je delo njenih rok, naravnost božanskega okusa in vam priporočam, da tudi sami preskusite njene recepte. Princeske in pito zeljanico, ki jih vidite na fotografijah, je spekla prav posebej zame.

Žogca gre na Prljavce!

Oralni seks ni pravi seks?!?

“Mnogo najstnikov oralni seks niti ne smatra za pravi seks in prav zaradi tega je oralni seks izgubil svojo komponento intimnosti in ga najstniki izvajajo že rutinsko. Nanj gledajo kot na način, kako ohraniti devištvo, a vseeno biti spolno aktiven”, sem danes prebrala v enem izmed člankov na 24 ur. Daleč od tega, da bi vse, kar preberem, jemala za suho zlato, ampak veliko prevečkrat sem že na forumih brala hudo romantinčne zgodbe o parih, ki so “čakali” do poroke, potem pa se je izkazalo, da je to čakanje pravzaprav bilo vse drugo kot vzdržnost v pravem pomenu besede. Je za vas oralni seks seks ali ne?

Najbolj trapast slogan je …

Evropske volitve me bolj kot ne dolgočasijo in najverjetneje se jih sploh ne bom udeležila, mi je pa danes padel v oči članek na portalu naše nacionalne televizije, v katerem so našteti volilni slogani strank, ki upajo, da bodo s z našo pomočje dobile evroposlance.

SD: Ljudje smo prvi
SDS: Slovenija zmore več
Zares: Vzemimo Evropo zares
DeSUS: Za socialno Evropo, za vse generacije
SNS: Slovenija pred Evropo
SLS: Evropa se začne v Sloveniji
LDS: Z EU bomo ravnali v rokavicah, odločno, po pravilih
NSi: Blizu ljudem
SMS: Stop izkoriščanju ljudi in narave

Sprašujem vas, kateri slogan se vam od zgoraj naštetih zdi najbolj trapast.

Moje telo je plamen!

VSO NOČ

Moje telo
se zvija,
krči,
steza
in trga.
Vso noč.
Vso dolgo noč
brez prestanka,
brez spanja,
brez želje po spanju.

Moje telo je plamen,
ki hoče doseči
vejo nad sabo.

Neža Maurer