Žogcino skakljanje po Gorenjskem!

Zjutraj je zazvonil telefon. Oče. Ali pridem na kosilo? Seveda ne pridem. Kdaj sem pa že prišla? Širše je znano, da se jaz prehranjujem doma in po restavracijah, pri starših pa ne jem. Nakar je verjetno sledilo mamino ugotavljanje, da je druženja z “otrokom” veliko premalo in še en klic, ta veliko bolj premeten. Ali grem na izlet? To pa grem. In smo šli.

Preddvor. Do zdaj sem ga videla samo na videokasetah, in sicer s porok. Kar nekaj otrok prijateljev mojih staršev se je namreč poročilo tam. Žal so se vsi tudi ločili, da pa vse le ni tako črno, se je eden izmed parov po ločitvi znova našel in srečno živi na koruzi.

Kot vidite, jamstvo, ki so ga dajali, ni ravno najboljše. Pa tudi porok, koliko mi je bilo dano opaziti, v Preddvoru ni več, ampak se zdaj odvijajo v Brdu pri Kranju. Drevored, ki ga videte, nosi s seboj nekakšno legendo. Grajska gospodična se je zaljubila v nekega gospodiča in ko jima niso dovolili poroke, naj bi se drevesa zarastla skupaj, to pa naj bi predstavljalo njuno ljubezen. Nisem najbolje razumela. Kakorkoli že, če se par poroči tam, mora ženin nevesto nesti skozi drevored in če mu uspe, naj bi pomenilo, da bo zakon srečen. Zadeva, kakor sem napisala že zgoraj, v praksi ne zdrži, kar me v bistvu sploh ne bi smelo čuditi, če sodim po tem, da sem bila pred uro ali dvema na forumu razglašena za nestrpno samo zato, ker sem napisala, da nikoli ne bi varala. Očitno je varanje povsem sprejemljivo, če ima ženska za to opravičljive razloge. Moški, predvidevam, opravičljivih razlogov ne more imeti, za to je on, če vara, vedno prasec.

Prascev v Preddvoru nisem videla, sem pa zato videla sledi, ki so za njimi ostale na več koncih. Moja mama, ki povsod vidi možnost za zaslužek, je takoj začela računati, koliko denarja bi se nabralo, če bi nekdo vrnil vse steklenice, ki so jih ljudje pustili okoli jezera. Oče je takoj pripomnil, da bo pred naslednjim obiskom tega gorenjskega bisera v prtljažnik dal ogromno torbo, da se bo lahko šla podjetništvo.

Jaz sem se bolj kot s podjetništvom ukvarjala s tistimi nekaj kapljicami, ki so padle z neba in ugotavljanjem, v kolikšnio meri mi bodo pokvarile pričesko, ki je na srečo ostala nedotaknjena, je pa tako lepa, da bi brez težav lahko krasila naslovnico Vogua. Ko sem fotografirala vse živalce, smo se odpravili naprej.

Ko smo prispeli na Brdo pri Kranju, je bila najprej na vrsti daljša razprava o tem, da so me gotovo že kot otroka peljala na sprehod po parku, ampak se jaz tega ne spominjam. Mama se ni dala prepričati, da temu ni tako. Pa me seveda nista peljala, ker me nista mogla, park so namreč šele po osamosvojitvi odprli za javnost.

Grad Brdo pri Kranju je dal začetku 16. stoletja (1510) postaviti goriški deželni glavar in kranjski vicedom Jurij Egkh, piše Wikipedia. Sredi 18. stoletja je prešel v last baronov Zoisov, je pa vodička, to sem mimogrede ujela, ko sem šla mimo vodene skupine, omenjala, da so Zoisovi posestvo kupili od družine Jurija Dalmatina. Kakorkoli že, leta 1935 ga je kupil kraljevi namestnik Pavle Karađorđević. Po drugi svetovni vojni je bil grad seveda nacionaliziran in je postal slovenska rezidenca Josipa Broza Tita. Po osamosvojitvi, ko smo z denacionalizacijo vračali premoženje vsem mogočim, nikomur ni padlo na pameti, da bi Brdo pri Kranju vrnil potomcema tistega, kateremu so ga nacionalizirali. Menda to ni bilo v državnem interesu. Kar seveda lahko razumem. Ne razumem pa, kako je bilo v državnem interesu v Mariboru dijake srednje kmetijske šole izseliti, da bi se objekt vrnilo Cerkvi, enako v Ljubljani dijake srednje oblikovne šole. Šole očitno niso v državnem interesu, je pa v interesu to, da ta grad služi protokolarnim potrebam Vlade Republike Slovenije.

Kakorkoli že, Aleksander II. Karadjordjević, eden od naslednikov lastnika Brda pri Kranju, je pred dvema letoma dobil vabilo zdaj že pokojnega nekdanjega predsednika države Janeza Drnovška, da si objekt ogleda, in tedaj je menda največji vik in krik, tako so mi povedali starši, zganjal prav gospod, ki je imel včeraj nedaleč stran svoj strankarski piknik. Ne, na pikniku me ni bilo, sem pa Janeza Janšo in njegovo Urško videla na bencinski črpalki. Fotografija ni najboljša, ker je narejena skozi precej umazano okno avtomobila, ampak mogoče si jo boste vseeno z veseljem ogledali.

Predsednik Janez Drnovšek je takrat menil, da ima princ moralno pravico, da obišče Slovenijo in si ogleda kraje in objekte, ki so jih nekoč posedovali njegovi predniki. Zakaj njima dvema, princu in njegovi sestri ni vrnjeno nič, čeprav smo vsem drugim vračali vse? Nekako takole naj bi šlo. Kraljeva družina je z ukinitvijo monarhije izgubila svoj dotedanji državni položaj, s tem pa tudi premoženje, ki ji je pripadalo kot kraljevi družini, je odločilo naše ustavno sodišče, Karađorđević pa vztraja, da sta bila zemljišče in dvorec na Brdu pri Kranju v zasebni lasti, zato naj bi bila do vrnitve s sestro upravičena. Sledila je tožba na Evropsko sodišče za človekove pravice, razpleta pa ne poznam.

Ko ni naših političnih veljakov in njihovih gostov iz tujine, Brdu pri Kranju vladajo race in pa seveda mladoporočenci. Kar nekaj jih je včeraj skočilo v zakonski jarem.

Spomin na čase, ko je bilo na Brdu največ političnih veljakov, tako domačih kot tujih, pa seveda ostaja. Predvidevam, da je na projektu te steklene pošasti sodelovalo cel kup arhitektov, ampak mene osebno nihče ne bo prepričal, da takšna zgradba sodi v objekt tega kova. Ampak kdo mene kaj vpraša?

Danes je nedelja. Dovolj je bilo skakljanja okoli. V zadnjih desetih dneh me skorajda ni bilo doma. Čakajo me perilo, posoda, prah in še cel kup drugih malo manj prijetnih obveznosti, ki pa jih žal nihče ne bo opravil, če jih jaz ne bom. Včasih je dobro, da je vreme slabo, ker drugače bi se že malo zbala, da me ne bo obiskala sanitarna inšpekcija. Joj, da ne pozabim, več fotografij si lahko ogledate tukaj.

Čakam poletje v školjki, samo še espadrile kupim!

Koncert Oliverja Dragojevića!

Oliver Dragojević menda v Ljubljano pride vsako leto, ampak meni se do včeraj nekako ni uspelo “privleči” na njegov koncert. Verjetno zato, ker so leta, ko sem ga zvesto poslušala, že zdavnaj minila. Tudi za včeraj nisem bila povsem prepričana, ali bom res šla, kajti moja Jovanka je imela družinske obveznosti in sem si mislila: “Oliver in še sama, kaj pa vem! In naslednji teden so tako ali tako Prljavci.” Ker mi je ponavadi žal za stvari, ki jih ne naredim in ne za tiste, ki jih, sem se odločila, da grem. In ne, ni mi bilo žal.

Četudi sem, odkar je odšel princ, bila na veliko koncertih, je bil ta prvi v Križankah. Ne, nisem nič jokala, sem pa na vsake toliko pogledala proti mestu, kjer sva skupaj poslušala skupino Hari Mata Hari in se stiskala drug k drugemu. Še danes imam v nosu vonj njegove kože in še danes ga živo vidim mokrega do kože, ko se je po koncertu ulilo, kot še nikoli doslej v Ljubljani, on pa je šel, da jaz ne bi bila mokra, po svoj avto, da je potem s svojim avtom mene odpeljal do mojega avta, nakar me je pozneje izgubil na obvoznici, ker je on vozil 100 na uro, jaz pa 40. Ampak nič ne de, na koncu sva se našla pri meni doma. Moj princ, bil je takšna sreča in postal takšna nesreča.

Kakor vidite, tokrat fotografije niso primerne za iskanje gub in sivih las, kajti nahajala sem se precej daleč od odra. Ker sem vstopnico kupovala zadnji dan, so bila na voljo samo stojišča, kar je v prevodu pomenilo, da sem stala čisto zgoraj, medtem ko so bili na mestu, kjer se običajno nahajam, stoli. Pa tudi sicer je bil koncert bolj upokojenski od tistih, na katere sem navajena, čeprav so se na samem koncu tudi “upokojenci” razživeli. Ni pa jih uspela k življenju spraviti Danijela, ki nam je takole pela Ide mi.

Če želite, lahko poslušate, kako nam je Oliver zapel refrene pesmi Neka se drugi raduju, Iz mora san pruži tebi ruku in Velo Luko, medtem ko bo za posnetke celih pesmi potrebno počakati kakšen dan ali dva, so namreč preveliki, da bi jih lahko naložila, konvertirati na jih na svojem prastarem računalniku ne morem in bom potrebovala pomoč Webmaherja, ki mu jaz sicer pravim Web. (Apdejt: Web je naložil posnetke s koncerta. Poslušajte Cesarico, U ljubav vere nemam in Kad mi dođeš ti).

Oliver je koncert začel s pesmijo Galeb i ja, zapel pa je večino svojih velikih uspešnic: Skalinada, Cesarica, Nadalina, U ljubav vere nemam, Tko sam ja da ti sudim, Bez tebe, Kad mi dođeš ti itn.

Ko je Oliver imel dovolj, ni imelo dovolj občinstvo. Neka damica je na koncu celo skočila na oder s svojo glasbeno željo in Oliver ji jo je izpolnil, še prej pa jo je varnostnik pospremil z odra.

V kolikor ste danes prvič na Žogcinem blogu, si oglejte tudi reportaže s koncertov Novih fosilov, Lepe Brene in Dina Merlina ali pa video posnetke s prej omenjenih koncertov. Naslednji teden grem na Prljavo kazalište in niti misliti si ne morete, kako zelo se veselim tega koncerta.

In nič več!

NEKAJ ALI NEKDO

Vsak od nas je samotna gora,
otok,
mogoče zvezda,
ali nekaj še bolj samotnega,
temnega v temi.

Čudež je že to,
da se pojavi nekaj
ali nekdo,
ki to temo razžari.

In nič več.

Neža Maurer

Žogobrcen dan!

Barcelona tretjič ali Manchester United četrtič? Na eni strani Valdes, Puyol, Toure, Pique, Keita, Busquets, Xavi, Iniesta, Messi, Eto’o, Henry, na drugi Van der Sar, O’Shea, Ferdinand, Vidić, Evra, Park, Carrick, Anderson, Giggs, Ronaldo, Rooney, med njimi pa Busacca. Naj zmagajo prvi ali drugi, na stavnici ni izrazitega favorita, brez dvoma bo šlo za tekmo leta.

Če boste tekmo gledali zaradi ljubezni do nogometa ali pa se boste mogoče samo hoteli navduševati nad potnimi mišičastimi telesi, vas vljudno vabim, da svoje vtise napišete tudi tukaj. Čeprav sicer na blogu ne dovolim nikakršnega “fajtanja”, bom nocoj, če bo v Rimu res vroče, dovolila “en tak fejst” nogometni “fajt”.

Vse s tabo je odšlo …

LE DA BI NE BILO

Le da bi ne bilo
teh zvezdnatih noči!
Če tiho stopiš v gozd,
skrivnostno završi,
in kadar ležeš v travo,
opojno zadiši …
Da bi jih ne bilo!

Se spomniš še,
kako sva zvezdam govorila,
kako sva včasih s poti
med praprot se zgubila,
kako sem se ti v travi
presrečna nasmehnila?
Vse s tabo je odšlo …

Mila Kačič

Žogca je pozabila, da je švercerka cigaret!

Kje naj začnem? Najprej se bom pohvalila, da sem včeraj prevozila 800 kilometrov, kar je zame rekord, toliko namreč sicer prevozim v dveh, treh mesecih. Ko sva se z očetom zgodaj zjutraj odpravila na pot, je bil prvi cilj Jasenovac. Želela sem namreč videti spomenik, ki mi je bil vedno od vseh spomenikov v nekdanji Jugoslaviji najbolj fascinanten. “Pojdi, dokler je sploh še kaj tam”, mi je rekla soseda staršev. “Iz muzeja so tako ali tako odnesli vse, kar nanje meče slabo luč”, je nadaljevala. Muzeja od znotraj sploh nisem videla, ampak nič ne de, saj so na spletu na voljo veliko manj cenzurirani filmi in fotografije, kot jih je po novem mogoče videti v tam. Sicer pa sam odnos, ki ga imajo do obiskovalcev, kaže, da bi najraje videli, da spomeniškega kompleksa sploh ne bi bilo. Niti ena sama tabla vas ne opozori na to, da se tam kakoli nahaja. Na njihovo nesrečo in na srečo obiskovalcev pa je spomenik vseeno prevelik, da bi kompleks skrili.

“Kako to, da sploh še stoji?”, sem vprašala očeta. Kot vedno, je imel odgovor na dlani. Če bi šlo samo za Srbe in druge “nepomembne” ubite v Jasenovcu, bi spomenik in vse okoli njega med “domovinskim ratom” letel v zrak in nihče jim ne bi mogel dokazati, da ni prišlo do neverjetnega nesrečnega naključja. Ker pa tam ležijo tudi Židi in ker se nihče pri zdravi pameti ne bo šel igrat z Židi, hrvaška sramota stoji tam in bo tam stala še naprej.

Taborišče Jasenovac je bilo ustanovljeno avgusta leta 1941, ko so vanj pripeljali prve ujetnike iz Sarajeva in razpuščeno aprila leta 1945. Za razliko od ostalih taborišč je bilo to taborišče namenjeno predvsem uničevanju Srbov, ki jih je Ante Pavelić imel za državnega sovražnika številka ena v NDH, čeprav je tu umrlo tudi večje število Hrvatov, Romov, Židov in Slovencev. Število žrtev ni bilo nikoli natančno določeno. Taboriščni arhiv je bil uničen dvakrat (v začetku 1943 in aprila leta 1945). Državna komisija Hrvaške je na sojenju na Mednarodnem vojnem sodišču v Nürnbergu pričala, da se število žrtev giblje med 500.000 in 600.000. Dne 9. oktobra leta 1942 je Vjekoslav Luburić, imenovan tudi Maks, na svečanosti v Jasenovcu, ki jo je priredil kot proslavo prve obletnice svoje krvave vladavine, v govoru izjavil: “In tako smo v enem letu tukaj v Jasenovcu poklali več ljudi kakor Osmansko cesarstvo v vsem obdobju turške prisotnosti v Evropi …”

Na prvi fotografiji vidite spomenik, medtem ko je na drugi maketa koncentracijskega taborišča. Na njej je predstavljeno, kateri kup ali luknja predstavlja katere objekte v taborišču. Objekti so bili namreč uničeni. Dva takšna kupa lahko vidite na tretji fotografiji, medtem ko sem na četrti povečala meni najbolj grozljiv objekt, ki se je imenoval “glavna peč za peko ceglov in ujetnikov”. Peka ujetnikov? Sicer pa sem pred meseci že obširno pisala o Jasenovcu in vas vabim, da si preberete to objavo.

Ker dandanes ni več moderno obiskovati spomenike, posvečene žrtvam nacizma, fašizma in njihovih pristašev, tudi Jasenovac ni več najbolj priljubljena točka za obiskovalce, se pa vseeno najde kdo, ki se pride poklonit tudi tem ljudem. Venec, ki ga vidite na peti fotografiji, je v spomeniku pustilo “društvo Josipa Broza Tita iz Banja Luke.” Vsaj tako je na njem pisalo.

Železniški tiri, ki jih vidite na šesti fotografiji, pa so edino, kar je ostalo od taborišča, kajti ustaši so, ko so bežali, za seboj uničili vse. Zbežala pa sva tudi midva z očetom, ne pred nasprotno vojsko, ampak pred komarji in ostalim mrčesjem. Bližina Save, ki je samo nekaj metrov proč, jim očitno ugaja in v eni uri, ko sva bila tam, so naju povsem popikali.

“Kam zdaj?”, je vprašal oče. “V Bosno”, sem odgovorila. Zadnjikrat sem bila v Bosni, ko je bila ta še ena izmed jugoslovanskih republik, nekaj let pred vojno. Ko mi je povedal, da ni vzel potnega lista, ampak samo osebno izkaznico, je bilo, kot bi me polil z ledenim tušem. Kar bi mi sicer na več kot 30 stopinjah moralo prijati, ampak mi ni. “Greva do meje, avto bova pustila pred mejo, jaz bom šla čez mejo, pet minut stala v Bosni in se vrnila nazaj.” Bosna, Bosna in na vsak način Bosna. Tako sva šla do meje in ko sva bila tam, sem se spomnila, da sem nekoč na forumu prebrala, da je tudi osebna izkaznica dovolj. “Pojdi vprašat”, mi je rekel oče. Ko sem že bila pri cariniku, me je poklical nazaj. “Ne omenjaj Hrvatu lične karte, osobna iskaznica je.” Lahko! In sva šla.

Roko na srce, prvih nekaj metrov se nama sploh ni sanjalo, v kateri del Bosne sva padla, vendar je bilo kaj hitro jasno, da gre za Republiko Srbsko. Očitno tisto, da so najprej obnavljali cerkve, da se je vedelo, kdo je kdo, ni bilo tako iz trte izvito. Vse cerkve so namreč obnovljene.

Ko sem videla, kakšno hišo se je nekdo odločil prodati, me je skorajda vrglo s sedeža, ampak po daljšem premisleku … Podrtija ima najboljšo lokacijo v naselju, stoji nasproti cerkve, na eni strani je trgovina, na drugi bar. Mogoče pa gospod vseeno kaj iztrži od kakšnega gastarbajterja, ki jo bo porušil in tam postavil lepo hišo. Verjeli ali ne, zrastlo je že nekaj prav veličastnih palač.

Ko sva že bila namenjena nazaj na Hrvaško, je oče vprašal, ali ne bova kupila cigaret. Jaz, velika švercerka cigaret iz Srbije, sem od samega navdušenja povsem pozabila, s kakšno dejavnostjo se sicer ukvarjam. Dve šteki sva kupila za 15 evrov. Pri nas bi stali 52 evrov. Seveda to ni bil šverc, kajti 200 cigaret na osebo se sme peljati čez mejo. Potem sva se vozila, vozila in še vozila, da sva prišla do Bjelovarja, mesta, o katerem sem veliko poslušala, vendar ga še nikoli nisem obiskala.

V tem mestu sta moja pokojna babica in njena sestra, ki je umrla to soboto in bo danes pokopana, preživeli zadnji dve leti vojne. V ulici, ki jo vidite na spodnji fotografiji, je menda stala slaščičarna, kjer je moja babica kot šestnajstletno dekle delala.

Po koncu vojne se je seveda vrnila v Ljubljano, je pa prijateljstva iz Bjelovarja gojila do konca življenja in kakšno leto, dve, pred babičino smrtjo, ko je na Hrvaškem divjala vojna, je bila pri njej več mesecev kot begunka ena od teh prijateljic s svojo sedemletno vnukinjo, ki sem jo jaz takrat doživljala kot malo “portparolko” HDZ-ja. Politika gor, politika dol, povsem očitno sta takrat zbežali pred čisto pravimi steli.

Ko sva z očetom že bila v Sloveniji, naju je poklicala mama z dramatično novico, da ji je toča uničila vrt. Pozneje se je izkazalo, da temu vseeno ni bilo tako, sva pa na poti bila tudi midva deležna kakšnih desetih minut te grozljive nevihte. Ko sem zapeljala v tunel, na srečo na prehitevalnem pasu, in tam videla kakšnih deset avtomobilov, ki so bili parkirani na preostalih dveh pasovih, sem si želela, da bi bila Bosanka in ne pripadnica tako norega naroda, ki je pripravljen za to, da zaščiti svoj trapasti avto pred točo, povzročiti verižno trčenje. Bog se nas usmili, prav res.

Če si želite ogledati več fotografij iz Jasenovca in Bjelovarja, kliknite na povezavo.

V Gorico na pico!

Prepoznate ulico na fotografiji? Dvajset, petindvajset let nazaj sem na njej imela svoje najbolj veličastne gledališče predstave. Najprej sem igrala neverjetno prijaznost in govorila: “Lepo prosim, samo še to. Obljubim, da ne bom prosila za nič več. Mami, ali lahko? Oči, ali lahko? Najlepše prosim.” Ko to ni več vžgalo, sem igrala užaljenost. Začela sem grdo gledati in objavila: “Z vama dvema se sploh več ne pogovarjam.” Ko me nista več “šmirglala”, sem začela igrati (ali pa tudi ne) “devil childa”. Jo prepoznate? Na fotografiji je goriška ulica, na kateri smo nekoč kupovali kavbojke, krila, jakne, šolske torbe, zvezke itn.

Ulica se je od tistih časov precej spremenila, jaz pa se v resnici nisem, še vedno bi imela vse, ampak hvalabogu se mi, ko kaj hočem, ni treba več prerekati z nikomer. Odprem denarnico, izvlečem ven kartico in plačam. Kajpak danes nisem imela namena kupovati, ker sicer za obisk Gorice ne bi izbrala nedelje. Sem pa vseeno grešila, pojedla sem sladoled, nisem pa jedla pice, četudi to piše v naslovu. Tako lepo se pica rima z Gorica, da se nisem mogla upreti.

Se še spomnite časov, ko so nekateri v orjaških količinah vlekli čez mejo vse, kar je sploh bilo mogoče kupiti, potem pa so se prerekali s cariniki? Tako nenavadno mi je bilo, da zdaj na meji ni nikogar. Čeprav, roko na srce, nam cariniki nikoli niso odprli prtljažnika. Moj oče ima tako “honest face”, da njega nikoli nikjer nihče ne pregleduje. Oja, pa je tudi moj oče moral švercati, na primer več kot en meter velik fliper, ki sem ga jaz nujno morala imeti.

Sicer pa se z očetom na pot nisva podala zaradi Gorice in obujanja spominov na čase, ko sem ju z mamo mučila. Šla sva zato, ker se je oče od nekdaj želel z vlakom voziti ob Soči.

Med vožnjo mi je pripovedoval zgodbe o tem, kako je bilo na vlakih v časih, ko je bil on majhen in so se cel dan ali pa kar dva dni vozili do Dalmacije. Prepolni vlaki, ne samo sedeži, ampak tudi prehodi. Vsak, ki je začel malicati (najmanj pohana kura se je vzela s seboj na pot), je ponujal še vsem drugim in tako se je celo pot samo jedlo. Po vagonu so si podajali čutarice s šnopsem in ugotavljali, kdo ima boljšega.

Po vseh teh zgodbah me sploh ni čutilo, da je oče v vlaku nenehno imel potrebo, da bi jedel. In tudi je jedel. Vlak pa ni bil tako star, kot je ta na fotografiji, čeprav so se nekateri povsem očitno danes vozili tudi s tem, muzejskim, vlakom.

Kaj naj napišem o Soči? Da je lepa? Vsekakor je. Sicer pa meni, ko gre za naravne lepote, kaj hitro zmanjka besednega zaklada. In ko ravno omenjam besedni zaklad …

Prva beseda, ki sem jo jaz znala reči, je bila fičko. Če sem natančna, sem govorila ičko. Ne mami in ne oči, ampak ičko. Nič presenetljivega, ko pa sva bili z mamo vsak dan na balkonu in čakali, da pride ičko, kar je seveda pomenilo, da se je iz službe vrnil oče. Kakor lahko vidite, nisem edina, ki je navdušena nad ički. Jutri se najverjetneje odpravljava v Jasenovac, ampak ne z ičkom.

Žogca na Plitvičkih jezerih!

Vso pomlad sem govorila, da želim obiskati Plitvička jezera in brskala po katalogih turističnih agencij, vendar se moji in njihovi datumi niso ujemali. Ko je oče pred nekaj dnevi izjavil, da se želi zadnje dni dopusta družiti z otrokom (to sem v tem primeru jaz), so bila Plitvička jezera prva na tapeti. In sva šla, oče in jaz.

Ali bom vozila? Seveda bom, z velikim veseljem. Tako sem govorila dan prej. Ko pa noč pred potjo nisem zatisnila očesa, ampak sem do jutra jokala zaradi materinega znamenja, ki me bo spravilo v grob, upam, da ne dobesedno, se mi je zdelo, da niti do Grosupljega nisem sposobna pripeljati. Kapučino številka ena, potem še kapučino številka in bila sem povsem pri sebi, sposobna pripeljati do tja ne po najkrajši poti, ampak po vseh vaseh in vasicah, ki sem jih želela videti in o katerih bom nekaj napisala v posebni objavi.

Plačala sva vstopnino (110 kun) in že sva bila notri. Če dobro pomislim, bi lahko bila notri tudi brez plačane vstopnice, kajti nihče nikjer ne preverja, ali jo imaš. V njihovo dobro upam, da turisti preveč ne izkoriščajo njihovega zaupanja.

Turistov je bilo veliko, predvsem tujih. Večina se je povsem očitno v teh naravnih nebesih oglasila na poti na morje, bilo pa je tudi več avtobusov angleških turistov, za katere sem iz pogovorov sklepala, da imajo nekje na obali svojo bazo in hodijo na izlete po Hrvaški in Bosni.

Na voljo je veliko različnih ogledov oziroma poti. Midva sva se odločila za tisto, ki traja tri ure. Nekako se nama ni zdelo, da sva sposobna hoditi šest ur in odločitev je bila kar pravilna. Tri ure sva uživala, če bi morala hoditi še tri, bi se verjetno naslednje tri samo še mučila.

Še nekaj povsem tehničnih podatkov. Nacionalni park Plitvička jezera je skupina šestnajstih povezanih jezer med gorskimi hrbti Male Kapele in Plješevice v Liki. Ustvarjata jih Bijela in Crna rijeka, ki se po združitvi pretočita čez slapove in za slapom Sastavci izlivata v reko Korano. Vanjo se s 76 m visokim slapom izliva tudi potok Plitvice. Jezera se delijo na gornja (Prošćansko jezero, Ciganovac, Okrugljak, Batinovac, Veliko jezero, Malo jezero, Vir, Golovac, Milino jezero, Jezerce, Burgeti in Kozjak) in na spodnja (Milanovac, Gavanovac, Kuleđerovac in Novakovića Brod ). Med najvišjim, Prošćanskim jezerom, in najnižim jezerom Novakovića Brod je 136 m višinske razlike.

Gornja jezera so med seboj ločena z dolomitnimi pregradami, ki z ustvarjanjem vedno nove sadre rastejo v višino. Sadra nastaja prav na mestih, kjer voda pada v nižje jezero. Spodnja jezera pa so nastala s porušitvijo svodov v podzemnih jamah, skozi katere se je pretakala voda gornjih jezer. Nacionalni park Plitvička jezera so najbolj znan hrvaški narodni park, hrati pa sodijo tudi med ene najlepših naravnih stvaritev Evrope.

Domov sva se seveda vračala po najbližji poti, čez Karlovce do mejnega prehoda s precej nenavanim imenom, in sicer Bosanci, čez Črnomelj, Žužemberk. Do meje sem še nekako pripeljala, potem pa sem ugotovila, posledica neprespane noči, da si na vsakih nekaj sekund ponavljam, da moram imeti oči odprte, kar je vsekakor bil dober znak, da sem volan predala očetu in zaspala na sovoznikovem sedežu. To je bilo kot v dobrih starih časih, ko sva z očetom hodila skoraj vsak konec tedna na smučanje. On je vozil, jaz pa sem zadaj spala. V ponedeljek, ko bodo turisti in “vikendaši” sprostili ceste, greva v Jasenovac, potem pa se oče po tritedenskem dopustu, ki ga je večinoma preživel z mamo na morju, vrača v službo, jaz pa tudi, čeprav moj dopust ne bo trajal tri tedne, ampak samo štiri dni. Več fotografij z včerajšnjega potepanja si lahko ogledate tukaj.

Pazi, mine!

Ko smo se leta 1990 vračali iz Dalmacije, kjer sem jaz na enem izmed otokov uživala cela dva meseca, je oče naredil “piš pavzo” v enem mestu, za katerega sem jaz takrat vprašala … Še danes se spomnim, da sem, ko sem izstopila iz avta rekla: “Smo na Kosovu, ali kaj?“ Čeprav nikoli v življenju nisem bila na Kosovu, mi je na pamet padla ta primerjava. Imena mesta si takrat nisem zapomnila. Teden dni pozneje so se po isti poti domov vračali naši družinski prijatelji in niso se, kot mi, vozi osem ur, ampak dobrih dvajset. Oče mi je razložil, da je bila blokada v “tistem mojem kosovskem mestu”. Nekaj let pozneje, ko sem se že malo bolj zanimala za politiko, so mi razložili, da se “tistemu kosovskemu mestu” pravzaprav reče Knin. Ko sva se včeraj vozila proti Plitvičkim jezerom, ni bilo nobenega dvoma o tem, kje se je začela nekdaj samooklicana država Republika Srbska Krajina. Ko sem videla prvo tablo Pazi, mine!, sem vedela, da je to to.

Tokrat sem seveda vedela, da to ni Kosovo, čeprav si jaz Kosovo še vedno predstavljam na takšen način. Če ne bi z očetom imela cilja oziroma namena, da nekam prideva in se še istega dne vrneva nazaj, bi jaz avto ustavila ob vsaki hiši, ki je bila nekoč povsem očitno obstreljevana, na kar še danes kažejo luknje v fasadi, vendar na tako ne bi prišla nikamor, kajti takšna hiša je skorajda vsaka druga. In da, hiše so večinoma prazne, celo območje pa spominja na deželo duhov. Če kje lahko pritisnete na gas brez skrbi, da vas bo policist izmeril na radar, je to tukaj. Policistov ni. Pravzaprav ni nikogar.

Znake življenja sva videla samo v mestecu s fotografij, imena ne vem, kjer je bil odprt Konzum in sva šla kupit mrzlo pijačo. Razen prodajalk v Konzumu in voznika stoenke s prve fotografije, sva videla še nekoga, ki je popravljal zgradbo z zgornje fotografije. Ta zgradba je nekoč bila ali zdravstven dom ali šola ali pa kakšno občinsko poslopje. Danes je brez oken, vrat, brez vsega.

Pravoslavna cerkev, ki kaže na to, kdo je tukaj nekoč živel in danes ne živi več, je zaklenjena in poškodovana. Nikogar ni, ki bi jo obnovil in če bi že kdo bil, bi cerkev verjetno bila zadnje, kar bi obnavljal.

Enako velja za zgradbo, v kateri je, predvidevam, nekoč bila velika trgovina. Vse je razbito, prazno in obdano s smetmi. Ni samo tabel Pazi, mine!, ker so jih očitno očistili, kar pa je veliko premalo, da bi se ljudje, tako Srbi kot Hrvati, vrnili domov. Čeprav pravijo, da je doma najlepše, četudi v resnici ni, zlahka razumem, zakaj tem mestecem in vasicam nihče ne bi želel reči dom.

Žogca se pripravlja na Dalmatinca!

Sindrom imenovan hotel mama!

Objavo, ki je pred vami, sem “kuhala” natančno teden dni, od prejšnje srede, ko sem si na prvem programu naše nacionalke ogledala oddajo z naslovom Svet in sveto. Četudi mi je oddaja sicer duhamorna in ob pogledu na goste ponavadi postanem depresivna, so pritegnili mojo pozornost, ko so začeli govoriti o tem, da 50 odstotkov 29-letnikov v Sloveniji živi pri starših, ta, za družbo menda izjemno negativen fenomen, pa so poimenovali sindrom hotela mama. Če me spomin ne vara, so povedali, da so raziskave pokazale, da je Slovenija v Evropi na drugem mestu po številu mladih, ki že dolgo niso več mladi, ampak vseeno še vedno živijo doma, pokazale pa so tudi, da premnogokrat razlog za to sploh ni ekonomski.

Zadevo so osvetlili z obeh zornih kotov, in sicer z gledišča mladih, ki že imajo sive lase ali pa jih sploh več nimajo, kot tudi z gledišča staršev. Mladi? Takšen način življenje jim omogoča presežek finančnih sredstev, kajti večji del stroškov bivanja, hrane in vsega drugega ostaja na starših, njim pa ostaja denar za avtomobile, počitnice in hobije. O tem, da je doma skuhano, oprano, zlikano, pospravljeno in da oni s tem nimajo nič, menda ni treba pisati. Polni penzion z brezplačno sobarico. Skratka, odvisni in z vsemi privilegiji odraslosti, brez vsake odgovornosti. Čeprav prepričujejo sebe ali druge, da “bi lahko že zdavnaj šli, če bi le hoteli”, so to samo iluzije, za katerimi skrivajo strahove pred neuspehom.

In stari? Dostikrat je hotel mama tudi potreba staršev, ki na svoje otroke pritiskajo, naj ostanejo doma, ker se preprosto ne morejo sprijazniti s tem, da bi njihovih ptički odleteli in si spletli svoja gnezda. In da, premnogi starši gradijo orjaške hiše z namenom, da bodo otroci, ko enkrat ne bodo več otroci, ostali doma. Otroke, ki to več niso, vežejo nase, namesto, da bi si želeli, da si ustvarijo svojo družino. Zadrega nastane samo takrat, ko mame na tržnici srečajo kakšno nekdanjo sodelavko, ki razlaga o svojih vnukih, one pa morajo povedati, da jih še nimajo. Kar se mene tiče, jih tudi ne bodo imele, dokler bodo že skoraj štiridesetletnike stregle od spredaj in zadaj.

Ker je v naslovu objave mama, naj zaključim z besedami svoje mame, ki pravi, da je bilo naši generaciji v otroštvu očitno preveč lepo in zato ne želimo odrasti.

Umetna ritka! aka Žogca ne bi!

Se spomnite objave z naslovom Umetne bradavičke! aka Žogca bi tudi? Če smo se takrat čudili, kaj vse pade na misel ženskam, ki želijo moške prepričati, da je nekaj veliko lepše, kot v resnici je, kaj porečete na naslednjo pogruntavščino?

Sama sem precej skeptična. Toliko se namreč trudimo, vsaj nekatere, da bi zadevo zmanjšale, da se mi zdi nesmiselno, da bi jo potem umetno povečevale. In kaj se zgodi potem, kot ženska sleče kavbojke, moški pa zagleda tole?

Žogca je že teden dni brez!

Kdor pije, naj tudi plača?!?

Pijani vozniki na naših cestah povzročijo okoli 40 odstotkov vseh prometnih nesreč, zato je minister za zdravje Borut Miklavčič pred dnevi napovedal spremembo zakona. Ta predvideva odškodninsko odgovornost opitih povzročiteljev nesreč, kar pomeni, da bodo morali ti sami plačati stroške zdravljenja in rehabilitacije za vse udeležence v nesreči. Enako velja za povzročitelje pod vplivom mamil in tiste nasilne. Zdravljenje in rehabilitacijo ponesrečencev v sedanjem sistemu krije splošno zdravstveno zavarovanje, vendar so ti stroški izjemno visoki. Predlagana sprememba v omenjenem zakonu bi po približnih izračunih prinesla okoli 130 milijonov evrov na leto, torej ravno toliko denarja, kot ga bo zdravstvena blagajna letos izčrpala iz rezervnega sklada.

O tem, da so naše ceste polne pijancev, ki po njih sejejo smrt, ni nobenega dvoma, kot tudi ni nobenega dvoma o tem, da jih do zdaj še noben zakon ni uspel ustaviti in nekako dvomim, da bo ta kaj bolj uspešen. Četudi se načelno strinjam s tem, da naj tisti, ki pije in vozi, sam plača povzročeno škodo, je na mestu tudi vprašanje, ali ta najnovejši ukrep ni bolj kot naši varnosti pred brezbrižnimi vozniki namenjen polnjenju še ene luknje, tokrat zdravstvene? Kot je na mestu tudi vprašanje, kaj bo s tistimi povzročitelji nesreč, ki nikjer ne delajo, nimajo prebite pare in jih ne bo moč niti rubiti, kaj bo s partnerji in otroki povzročiteljev, ki jim bodo zaradi plačila zdravstvenih storitev prodali streho nad glavo?

Kaj menite vi? Naj tisti, ki pijejo in vozijo, tudi plačajo, ali pa vam je ljubši sedanji sistem?

Kateri je tisti eden?

Zakon, ki naj bi iz dveh naredil enega, je vse življenje trajajoč boj, da bi se pokazalo, kateri je tisti eden, je menda nekoč izjavila ali morebiti zapisala Agatha Christie, “brez katere” jaz svoje čase nikoli nisem šla na počitnice.

Zakaj se mi zdi, da je ta tisti eden v večini primerov ženska in da moški to zelo dobro vedo, zato se tudi zakona bojijo kot hudič križa?

Kraljestvo praznine!

PAHNJENA

Ko sem pahnjena v praznino,
ne kričim in se ne bojim.
Nekje zanesljivo pristaneš.
Čisto normalno je,
da med padanjem dobiš odrgnine.
Vedno upam, da ne bi bilo pregloboko.
K sreči sem trpežna, ostajajo le brazgotine.
Teh pa tako ne opazim več.

Po pristanku me objame molk.
Oddahnem si.
Vem, da ne bo nihče prišel.
Tudi ure ne bo nihče navil.
Njen večni ritem me spravlja ob pamet.

Vstopim k kraljestvo praznine.
Um se zbistri.
Prihajajo barve,
vse več jih je.
Spojim se z njimi.
Nastaja nekaj lepega,
da me dviga in dvigne,
ponese tja preko.

Slavica Štirn

“Kurcajte” z Žogco III. del!

Po Kurcajte z Žogco, ko smo pozimi skupaj spremljali izbor za slovensko evrovizijsko popevko, po Kurcajte z Žogco II, ko smo skupaj, žal neuspešno, navijali za našo predstavnico, danes sledi “Kurcajte” z Žogco III. del! Če vas zvečer ne bo odneslo na lepše in boste spremljali prireditev, vas vljudno vabim, da se nam pridružite pri “kurcanju”. In naj vas naslov ne zavede, dovoljeno je tudi hvaliti.

Nocoj bomo poslušali, pa tudi gledali, že dolgo namreč Evrovizija ni namenjena samo poslušanju, 25 pesmi. V finale so se v četrtek uvrstili predstavniki Azerbajdžana, Hrvaške, Ukrajine, Litve, Albanije, Moldavije, Danske, Estonije, Norveške in Grčije, ki jim bodo delali družbo v torek izbrani izvajalci iz Turčije, Švedske, Izraela, Portugalske, Malte, Finske, Bosne, Romunije, Armenije in Islandije. Pet držav se je v finale uvrstilo avtomatično, in sicer gostiteljica Rusija, Nemčija, Velika Britanija, Francija in Španija. Vrstni red nastopajočih si lahko ogledate na portalu naše nacionalne televizije.

Jaz bom navijala za bosanske predstavnike in bi zanje navijala tudi, če bi se v finale uvrstili državi, za kateri jaz sicer navijam. Preprosto, bosanska pesem mi je od vseh pesmi, ki so jo letos poslale državne nekdanje Jugoslavije, najbolj všeč, zunaj svojega bloka pa tako ali tako nikoli ne bi glasovala.

“Kurcajte” z Žogco!

Kakšna groteska!

PREDEN SE KONČA

Rada bi, preden se konča,
še kaj doživela.
Kar sem dobila,
sem vse potrošila.
Skoro nič ni več v mojem dosegu.
Roke se stezajo, vse se odmika.
V tem hlastanju dvigujem prah.
V sončnem žarku vse veselo migota.
Pritajim smeh.
Kakšna groteska!

Skušnjave so vsepovsod.
Ker preveč premišljujem,
se porazgube, odplavajo.
Ujeta sem v nevidne omejitve.
Lahko bi rekla,
da včasih na prav smešen način
zapravljam svoj čas.

Slavica Štirn

Pridi!

ČAKAM NATE …

Pridi, da gradove zlate
sezidala bova si v neba sinjine
in v oblake bele.

Pridi, dokler je nebo še sinje,
dokler so oblaki beli,
da ne bodo prehiteli
naju temni mraki.

Pridi, dokler nama svetle nade
preostaja za gradove zlate.
Čakam nate …

Frane Milčinski – Ježek

“Kurcajte” z Žogco II. del!

Pozimi sem zato, ker sem morala držati dano besedo, prvič v življenju gledala Emo. Še več, obljubi o spremljanju tega precej nezanimivega dogodka je sledila obljuba, da bom izboru za slovensko evrovizijsko popevko namenila tudi objavo na blogu. Na koncu se je izkazalo, da smo prireditev spremljali skupaj, v objavi Obljuba dela dolg! aka “Kurcajte” z Žogco! pa smo napisali kar 409 komentarjev. Zato danes ne bo šlo brez “Kurcajte” z Žogco II. del! in seveda bo v soboto na vrsti “Kurcajte” z Žogco III. del!

Prvih evrovizijskih deset je bilo znanih že v torek zvečer, za drugih deset mest v sobotnem finalu letošnje Evrovizije pa se bo danes pomerilo devetnajst izvajalcev, deseti bodo nastopili Quartissimo. Prenos si lahko ogledate ob 21.00 na 2. programu RTV Slovenija ali poslušate na Valu 202.

In seveda, “kurcajte” z Žogco!

Kam?!?

Ker me čaka kar nekaj nepomite posode in nezlikanega perila, se mi je zdelo skrajno neprimerno, da bi pisala objave, katerih dolžine se niti Dostojevski ne bi sramoval. Nekaj kratkega, lahkotnega in prijetnega. Ker je poletje pred vrati in mnogi iščemo zamisli za pohajkovanja, sem se odločila za kratek Kam?!? in eno izmed fotografij iz svoje precej zajetne zbirke. Ko sem se lotila albumov ali natančneje datotek, sem hitro pozabila na posodo in začela obujati spomine. Na koncu sem se odločila za fotografijo, ki sem jo nekega lepega jutra posnela z balkona svoje hotelske sobe v Riminiju. Ne zato, ker je fotografija prav posebej lepa, ampak zato, ker sem se spomnila, kako zelo sem bila takrat srečna. Ne, ni bil z menoj, pobegnila sem mu za dva dni, me je imel pa zelo rad in me je zelo pogrešal, če sodim po številu poslanih sporočil.

Preden postanem preveč pocukrana ali pa bognedaj celo cmerava, vprašanje. Kje se boste potepali to poletje in kje bi se potepali, če bi vam debelina denarnice to omogočala? Šment, posoda še vedno čaka, perilo pa tudi.

Mučenje imenovano kupovanje kopalk!

Včasih je preprosteje, če se človek nekaterih stvari ne spomni, čeprav se jih. Če za nekaj nimamo prav pametnega argumenta, uporabimo selektiven spomin. Spomnimo se tistega, kar nam koristi, za tisto drugo, kar ne govori nam v prid, pa trdimo, da smo pozabili in s tem na sporne dogodke pade senca dvoma o tem, ali so se sploh zgodili. Nekateri so tovrstno sprenevedanje pripeljali do popolnosti in imajo luknje v spominu večje od švicarskega sira. Ko se odpravite kupovat kopalke, sprenevedanje ni mogoče. Majhna kabina. Ogledalo samo dvajset centimetrov proč od vašega telesa. Luči pa … Zakaj morajo luči v kabinah biti močnejše od tistih v operacijskih dvoranah? V takšnem trenutku se človeku, mogoče bolje ženski, v glavi odvrtijo slike vseh čokolad, sladoledov, tortic, pic in špagetov, ki jih je pojedla od zadnjega kupovanja kopalk. Ničesar ni mogoče selektivno pozabiti, vse je tam, za nameček še dobro osvetljeno. Tam. Na trebuhu. Na stegnih. Na riti.

Ko sem ugotovila, da bom najkasneje čez mesec dni morala kupiti nove kopalke, me je minila vsaka želja, da bi jedla, kajti v nasprotnem primeru bom tistih nekaj dni po bazenih in predvsem okoli bazenov skakala v skafandru. Zakaj ti nikoli ne morejo biti v modi?

Zamudila sva se!

NISVA SI VERJELA

Nisi mi verjela.
Nisem ti verjel.
Samo nasmihala sva se.
Kazala zobe.
Se otipavala.

Nisi mi verjela.
Nisem ti verjel.
Zamudila sva se.
Šla sva preveč mimo,
kot bi se bala.

Zato mi zdaj vsakič,
ko te srečam,
čisto malo poči srce.

Vinko Möderndorfer

Spet mi gre na otročje!

Velikokrat ste me bralci bloga, ko sem v svojih objavah omenjala nakupovanje na bencinskih črpalkah, spraševali, zakaj nakupe tako rada opravljam tam, kjer so cene potrošnikom najmanj prijazne. Na fotografiji vidite razlog. Napaka, na fotografiji vidite enega izmed razlogov.

Ko sem se v soboto po pohodu odpravila v trgovinsko središče po sadje, pijačo in še nekaj drugih malenkosti, sem domov prinesla tudi copate. Ne razumite me napak, niti malo mi ni žal, čeprav jih ne potrebujem, tako zelo so mi namreč ljubki. Ker so trgovine tudi sicer polne ljubkih stvari, jaz pa še vedno nimam bogatega moža, so bencinske črpalke zame še najboljša rešitev.

Janez Janša, cirkusant ali revolucionar?

Medtem ko je Maribor osvajal naslov nogometnega prvaka Slovenije, je ena druščina v Ljubljani pripravljala strategijo za osvajanje Slovenije, ki pa ne bo, kot do sedaj, nosila naziva Rupublika Slovenija, ampak bo postala “druga republika”. Opravičujem se, ker ne vem, ali naj to novo tvorbo pišem z veliko ali malo začetnico, ker niti ne vem, kaj ta tvorba je. Predvidevam, da Slovenija vseeno ostane. Janševi privrženci so kajpak navdušeni in prepričani, da se vsem drugim tresejo hlače, jaz pa ne vidim nobenega razloga, da bi se komerkoli moralo karkoli tresti. Kolikor je meni znano, je ustavo še vedno mogoče spreminjati samo z dvotretjinsko večino, vse tisto, kar je Janez Janša povedal v svojem sinočnjem govoru, pa zahteva spremembo ustave. Zelo me zanima, na kakšen način kani Janez Janša spreminjati ustavo. Če po ustavni poti, potem ve, kot ve tudi ljudstvo, da za takšen podvig nima niti teoretičnih možnosti in je to nič drugega kot en velik cirkus. Če gre za drugačno pot, potem pa cela reč postane veliko bolj resna in je beseda cirkus nikakor ne more opisati. Se nam obeta revolucija, državni prevrat? Seveda je tudi iz tega mogoče zbijati šale in prav to si je privoščil bloger Renton.

Če preberete Janšev govor, kaj hitro ugotovite, da se tega, o čemer pišem, zaveda tudi sam. “Možnosti za tako temeljite ustavne spremembe, ki simbolično pomenijo prehod v drugo republiko, se bodo marsikomu danes zdele nerealne. Dejal bo, da za spremembo ustave potrebujemo 60 glasov v parlamentu, imamo pa jih največ dobro polovico. Vse to drži, vendar ni pomembno.” Kako ni pomembno? Pomembno je, da o tem govorite, gospod Janez, ni pa pomembno, da tega ne morete izpeljati na ustaven način? “Pri danes potrebnih ustavnih spremembah gre za podoben položaj. Svetovna finančna in gospodarska kriza bosta prinesla institucionalne spremembe globalnih razsežnosti. Številne države, zveze in mednarodne organizacije bodo dograjevale in reformirale svoje temelje. V Sloveniji bodo politične posledice gospodarske in socialne krize zaradi nesposobnosti vladne koalicije večje in globlje, kot v nekaterih primerljivih državah. Na voljo bosta verjetno samo dve poti. Ena demokratična, institucionalna, ki bo preko ustavnih sprememb in potrebnih reform vodila k odpravi družbenega in gospodarskega zastoja. In druga, skrajno populistična, razdiralna, lahko bi rekli nacionalsocialitična, ki bo vodila v kaos, izolacijo in tragično ponavljanje preteklosti.” Katero torej kanite izbrati vi, gospod Janez? V govoru sicer piše, da ni nobenega dvoma, katero, pa vseeno … Realno to ni in je povsem nepomembno, ali bodo volitve naslednje leto ali šele čez tri leta. Kot je tudi nepomembno, kako močno nas bo recesija treščila po glavi. Prepričana sem namreč, da nikoli dve tretjini Slovencev rešitve zase ne bo iskalo v Janezu Janši. Mogoče je na mestu tudi naslednje vprašanje … Če so volitve tako zelo pomembne in bi jih po malo več kot pol leta po mnenju nekaterih morali imeti znova, zakaj se SDS takrat, jo je še bila na oblasti, ni lotila reforme sodstva, zaščite referendumske volje ljustva, povečevanja učinkovitost oblikovanja in delovanja izvršilne oblasti, pridobivanja enostavnejših možnosti razpisovanja predčasnih volitev itn.? Ker se je zavedala, da za tovrstne podvige nima dovolj glasov? Ali pa so vse te težave nastale v zadnjih pol leta, prej pa sploh niso obstajale?

“Najprej bo predlagano omalovaževano, potem bo prešlo v nasprotovanje, ko pa bo čez nekaj let uresničeno, bodo vsi trdili, da so bili zraven”, je včeraj izjavil Janez Janša. Cirkusant ali revolucionar?

Žogca brez kolajne!

Deveti maj, ki ga evropske države praznujejo kot dan zmage nad nacizmom in fašizmom, je za svoj mestni praznik, dan miru, izbrala tudi Ljubljana, in sicer v spomin na osvoboditev in konec štiriletne okupacije pred 64 leti.V sklopu prireditev ob prazniku Ljubljane in dnevu miru imamo tudi Pot ob žici. Tisti, ki prehodijo 35 kilometrov dolgo pot, dobijo kolajno.

Jaz je kajpak ni dobila. Ko se je pohod začel, sem še trdno spala. In seveda nisem prehodila vseh 35 kilometrov, tam 3,5 kilometra pa že. Da ne boste mislili, da jaz ne zmorem 35 kilometrov. Moj oče bi rekel: “Postavite na vsakih 500 metrov kakšno dobro trgovino in ugotovili boste, da zmore tudi 50.”

In če sem lena jaz s svojimi 3,5 kilometri, kaj potem porečete na naslednje? Med hojo sem nekaj metrov od same poti, torej na njivi, opazila avto. Zdelo se mi je nemogoče, da bi si nekdo privoščil kaj takšnega, da bi se odpravil na pohod tako, da bi se pripeljal petnajst metrov stran od PST-ja, tja nekam na sredino. Menila sem, da je lastnik avtomobila gotovo tudi lastnik njive, da je prišel kosit ali kaj podobnega. Napaka.

Dejansko je šlo za družino, mislim, da s tremi otroki, ki je razmišljanje “pripeljem se pred vrata” pripeljala do skrajnosti. Ko so se odpeljali, so ljudje samo zgroženo gledali. Gospoda, glavo družine in voznika, očitno ni niti malo skrbelo, da bi mu mestni redarji napisali kazen. Roko na srce, verjetno tudi redarju z domišljijo na turbo pogonu ne bi padlo na pamet, da bom nekdo parkiral na takšnem mestu. Danes sem sicer uspela narediti še nekaj fotografij, ki kažejo na to, da ljudem “dol maha” za vse, vendar bom fotografije avtomobilov, parkiranih na intervencijskih poteh, prihranila za kakšno drugo objavo.

Ker me je pred nekaj dnevi Irena Sirena (obiščite kdaj njen blog, odličen je) zdražila s svojo objavo, sem se odločila, da bom prišla tudi do Koseškega bajerja. Jaz favne in flore nisem niti videla, sem pa zato spremljala tekmovanje v daljinsko vodenih miniaturnih jadrnicah.

Naj se vrnem še malo k prazniku. V Ljubljano so 9. maja 1945 vkorakale enote 29. divizije in 7. korpusa slovenske partizanske vojske. Že ob 5. uri zjutraj sta sirena na glavnem kolodvoru in velika zastava na ljubljanskem gradu oznanili, da je konec štiriletne okupacije, kasneje pa se je prvič oglasila tudi kukavica radia Svobodna Ljubljana. Po navadi vam na koncu prilepim tudi fotografijo kosila, vendar je danes ne morem, nisem namreč šla na kosilo. Zakaj? Ker sem se včeraj za večerjo tako zelo najedla, da se mi še danes zdi, da bom počila.

Ker me potem vedno vprašate, kaj je na krožniku, bom kar napisala. Puranji zrezek v smetanovi omaki s šampinjoni. Če odmislim preveč poln želodec, je bil večer čudovit. Z najboljšo prijateljico sva praznovali njen rojstni dan. Klepetali sva, kot bi naju kdo navil. Na poti tja pa … Ker nimam vinjete in je zame obvoznica prepovedana, sem morala iti mimo prinčeve službe. V zadnjem trenutku sem se spomnila, da bi pa s ceste mogoče vrgla uč na parkirišče in tam je bil njegov “avtomobilček”. Moj lepi in pridni princ, ob pol osmih zvečer v petek še vedno dela. Ker je šlo za rojstni dan, seveda nisem prišla brez darila. Kupila sem ji nekaj dišečih stvari.

Zdaj grem pa pospravljat stanovanje. Nekateri pravijo, da je to najboljša telovadba. Dokler mi tega s kavča ne bo govoril mož, bom verjela, da imajo ti nekateri prav. Potem pa …

Ti to veš, ti to znaš!

LAHKO JE

Lahko je
oditi s povešenim
pogledom.
Da ne vidiš upanja
v žarečih očeh
in prošenj
v prazno segajočih rokah.
Da ne vidiš krikov
v skrčenih prstih
in shirane volje
v povešenih ramenih.
S povešenim pogledom
je lahko oditi.
Ti to veš,
ti to znaš.

Sonja Votolen

Zdaj ni več ovir!

BOLEČINA

Verjameva: najgloblja vseh globin
je najina ljubezen dvoedina,
in veva: globlja je le bolečina,
ki divja dvigne se prav iz globin

te najine ljubezni, je gejzir,
ki zgane se, ko čas njegov napoči,
navzgor, ves čas navzgor, navzgor se toči,
doslej bile so, zdaj ni več ovir,

zemljo raztaplja, skalne sklade kolje,
privre na dan – večno slep spregleda:
nebo nad njim, pod njim zeleno polje,

pomirjen, vdan sam vase se seseda,
je skoraj jezero, je spet globina,
zdaj v njem zrcali se neba vedrina.

Ciril Zlobec

Zakaj si želim vse znova?

ŽIVLJENJE, DAJ MI ŠE ENO STRASTNO POMLAD

Življenje, daj mi še eno strastno pomlad,
še eno razdivjano poletje,
še eno pomirjajočo jesen,
ki me bo z vonjem cimeta zazibala
v čarobno zimsko zasanjanost.
Zakaj si želim vse še znova,
morda še mnogo in tisočkrat?
Čemu se mi trgajo prsi,
ko diham ta znani vonj?
Iz česa poji se ta volja?
Obup prestreza up vrojeni
in strahu se pogum upira,
izguba rodi hrepenenje
po vsem strašnem, sladkem,
sliki po spominu.
Če mislim, nič me ne oklepa.

Blanka Erhartič

Danes je …

Iz službe na pokopališče?

Ste sinoči gledali Tarčo? Če je odgovor da, ali ste mogoče ob spremljanju oddaje pomislili, da je bolje, da vas “vzame hudič” tistega dne, ko ne boste mogli več delati? Pokojnine, ki nam jih obetajo, so namreč mizerne. Tisti, ki danes zaslužijo povprečno plačo 898 evrov, bi v primeru, da bi se upokojili leta 2024, imeli pokojnino 502 evra. Se vam zdi malo? Kaj naj potem rečejo tisti, ki danes prejemajo minimalno plačo, ki znaša 589 evrov in bi v primeru, da bi se leta 2024 upokojili, dobivali pokojnino v znesku 329 evrov? Obe številki sta že danes na pragu oziroma pod pragom revščine, ki ga po nekih izračunih predstavlja številka 495. In menda bo z vsakim letom huje. V Sloveniji je danes 868.732 zaposlenih (če ni z današnjim dnem že kakšen manj) ter 556.876 upokojencev (če ni z današnjim dnem že kakšen več). Upokojen je torej že vsak četrti Slovenec in na enega upokojenca pride 1,69 zaposlenega, še pred petindvajsetimi leti pa so za enega upokojenca delali trije zaposleni. Leta 2035 naj bi se to razmerje izenačilo in bo za enega upokojenca delal en sam zaposlen. Nam mladim seveda kot rešitev priporočajo dodatno varčevanje. Sliši se preprosto, pa vendar ni. Nekoč so trije delali za enega upokojenca in za nameček jim ni bilo treba dodatno varčevati. Čez nekaj let bo samo še eden delal za enega upokojenca, hkrati pa bo moral dajati na stran še za svoja stara leta. In kako varno je sploh to, kar dajemo na stran? Ameriški primer je namreč pokazal, da ne najbolj. Mnogi Američani, ki so mislili, da so prihranili dovolj in se bodo letos lahko upokojili, so zgroženi ugotovili, da sta jim recesija in zlom borze upokojitev prestavila na poznejša leta.

Kaj je torej rešitev, da gremo iz službe naravnost na pokopališče?

Bolje je živeti za danes!

VSE ODIDE

Vse odide na tem svetu
in nič se ne vrne.
Pričakuješ, da ti bo kaj podarjeno
- vrnjeno.
Znova in znova kličem in čakam,
da bi morda le prišel tisti dan
in vrnil, kar je odšlo.

Potikam se naokrog,
čakam, zadržujem dih,
da ne bi zgrešila česa v gneči.

Počutim se, kot da me spodnaša oseka.
Borim se, da me ne pogoltne globina.
Ko me naplavi,
sem na smrt utrujena,
prazna školjčna lupina.
Kar je koristnega, je sol,
ki jo pusti plodno morje na moji koži.

Nenadoma, ko me oblizne sončni žarek,
ugotovim, da ni pametno jadikovati.
Bolje je živeti za danes.

Slavica Štirn

Samo umiramo zares!

O ČLOVEŠKEM ŽIVLJENJU

Kaj je življenje?
Igrokaz strasti,
radost pa glasba,
ki komad deli,
telesa mater so kot garderoba,
kjer se po vlogi nam kroji podoba.
Nebo je strog gledalec,
ki zazna,
kdo kaj narobe in kdo prav igra,
in grob,
ki toplo sonce nam ukrade,
je kot zavesa,
ki po igri pade.
Tako ves čas igramo smrtni ples,
samo umiramo brez vseh šal,
zares.

Sir Walter Raleigh

In že je praznikov konec!

Moji najljubši prazniki so mimo. Če bi lahko, bi jih podaljšala za kakšen teden ali dva, ampak žal to ni mogoče. Spanje do poldneva, celodnevna potepanja, zvečer pa brezskrbno gledanje mojih najljubših humorističnih nadaljevank pozno v noč, največkrat pa kar do jutra. Preden bo Ljubljana spet polna živčnih ljudi, ki se jim nekam mudi ter jim je prav malo mar, kod hodijo in vozijo, sem se odpravila še na eno potepanje. Najprej sem si ogledala starine in se zaljubila v vrtni komplet. Ker nimam vrta, sem ga samo fotografirala.

Prodajajo marsikaj, stare knjige, star denar, star pribor, stare plošče itn. Večina si samo ogleduje, nekateri pa tudi kupujejo. Po tistem, kar sem jaz uspela videti, gre daleč najbolje v promet Tito. Priča sem bila tudi enemu prepiru. Gospa je “rezervirala” Titovo sliko in šla na bankomat po denar, medtem pa je ta ista slika padla v oči neki drugi gospe in prodajalec je … Gospe sta se “fejst” skregali. Kako se je spor končal, ne vem, tudi zame sta bili namreč preglasni.

Sicer pa je bilo v središču mesta več kot Slovencev turistov, predvsem Italijanov in Angležev, nekaj pa je bilo tudi Hrvatov. Tudi letos je na nabrežju Ljubljanice razstava otroških slik.

Seveda sem šla na kosilo v svojo naljubšo restavracijo. Četudi sem fotografijo enchilade suizas “prilepila” že prejšnji teden, sem jo znova fotografirala, kajti za mojo najljubšo jed je vladalo precejšnje zanimanje.

Na poti na stranišče, ki je v zgornjem nadstropju, sem postala ob najini mizi. Tukaj sva nekega petkovega večera, ko še nisva bila par, ampak samo zagledana drug v drugega, s princem sedela več ur in klepetala.

Četudi sem bila med sprehodom priča kar nekaj prepirom italijanskih staršev in njihovih otrok o tem, kdaj se bo jedel gelato, sem sladkanje vseeno preskočila. Tako ali tako vase zmečem veliko preveč kalorij.

Zdaj, ko je praznikov resnično konec, lahko napišem samo, da se mi ne ljubi delati in sem prav slabe volje, ko samo pomislim na to, koliko dela me čaka v tednu, ki je pred nami. Ampak vsega lepega je enkrat konec in če bi bilo praznikov in prostih dni preveč, jih verjetno ne bi znali ceniti.