In čim več kupi!

Marsikaj sem v življenju slišala, še nikoli pa mi nihče ni rekel, naj čim več kupim. Prav nasprotno, ponavadi mi govorijo, naj kupim čim manj, še večkrat pa slišim, naj ničesar ne kupujem. Čudež? Ne, ampak ta zloglasna gripa. Tako je bilo … Odpravljala sem se na sprehod, ko je začelo močno deževati. Ker jaz po dežju ne hodim, pazim namreč na pričesko, sem se odločila, da se bom pač sprehajala po trgovinah. Ko sem pred trgovinskim središčem ravno našla prosto parkirno mesto, je zazvonil telefon. Mama. Z naslednjim nasvetom: “In čim več kupi.” Nekdo, ki me vse življenje odvrača od zapravljanja denarja, me nagovarja, naj kupim čim več?

Kajpak sem z veseljem ubogala in pošteno napolnila voziček, četudi ne mislim, da bo ta reč z gripo res tako huda, da bi doma morala imeti velike zaloge hrane. Če pa sodim po orjaških količinah hrane, ki so jo nekateri kupovali, po trideset litrov mleka in podobno, moja mama ni edina, ki so jo novice o gripi prestrašile. Kakorkoli že, upam, da bo jutri sončen dan in se mi ne bo treba sprehajati po trgovinah. Pa saj bodo verjetno zaprte. Spodobilo bi se, da tisti, ki vse leto delajo, na praznik dela ne bi.

Prašičja gripa!

Katerokoli številko bom napisala, bo takrat, ko boste vi objavo prebrali, že zastarela. Če se lotim naštevanja držav, v katerih so prašičjo gripo že odkrili, bom spisek morala čez nekaj ur dopolnjevati, zato bom tudi to preskočila. Gripa je. Nekateri so zaradi nje panični, druge je stran, spet tretji se iz cele zadevščine norčujejo. In čeprav moja mama, ki je tudi sama upokojenka, v šali govori, da bi država to priložnost morala izkoristiti tako, da bi pol milijona upokojencev poslala na počitnice v Mehiko in se tako rešila hudega finančnega bremena ter državi omogočila razcvet, vse kaže, da do zdaj zbolevajo in umirajo predvsem mlajši odrasli, ki naj bi bili najbolj odporni. In mi? Kajpak smo ustanovili posebno vladno koordinacijsko skupino, brez tega pač ne gre, ki bo slovensko javnost vsakodnevno obveščala o dogodkih. Na letališču pa, če jaz dobro razumem pisanje medijev, nič. Nihče vas nič ne vpraša, nihče vas ne pregleda. Odločili so se, da bodo potnikom začeli deliti letake in jih tako obveščali o znakih bolezni in ravnanju v primeru suma na okužbo, očitno računajoč na to, da se bodo ljudje sami “prijavili” in prostovoljno takoj odšli v zdrastveno ustanovo in v karanteno. Če sodim po svojih izkušnjah, se ljudje, ki pripotujejo iz daljnih dežel, ne zmenijo dosti za visoko temperaturo, bruhanje ali drisko in gredo k zdravniku šele takrat, ko jih skrbi za lastno zdravje.

Nas skrbi premalo ali preveč?

Koliko vzdihov?

KOLIKO VODE JE STEKLO

Koliko vode je steklo?

Koliko kapljic,
ki zlivajo
reke v morja?

Koliko rok,
ki zmedene opletajo,
dokler ne planejo
v pravi objem?

Koliko oči?
Koliko vzdihov?
Koliko kamnov
pod korakom?

Koliko časa je steklo?

Koliko zrn,
ki v nepovrat
podobo trajanja
sipljejo?

Koliko vode?
Koliko časa?
Koliko besed
v prazno

v mojem življenju?

Vinko Möderndorfer

Po Žogcinih antifašističnih poteh!

Zbudila sem se močno začudena, kajti v mojo spalnico je sijalo sonce. Pričakovala sem namreč dež. Izkazalo se je, da so nas povsem brez potrebe strašili s slabim vremenom in poznam nekaj ljudi, ki so zaradi zloveščih napovedi odpovedali svoje praznične načrte. Ker se ob sončnem vremenu ne spodobi valjati po kavču, sem se odpravila ven. Verjetno veste, da je današnji praznik moj najljubši oziroma da je poleg prvega maja edini, ki ga praznujem, zato od mene gotovo pričakujete, da sem ga preživela partizansko in imate prav. Šla sem na Urh, ki se mu sicer reče Sveti Urh, ampak meni osebno se zdi uporaba besede sveti skrajno neprimerna za hrib, ki ni bil nič drugega kot morišče. Kajpak sem šla do vrha z avtom. Že res, da sem peljala mimo manjše skupine upokojencev, ki se je gor odpravili peš in bi potemtakem jaz z veliko mlajšimi nogami morala … Srbi bi rekli: “Od koga je, dosta je.”

Kaj sem lahko videla, ko sem prišla gor? Samo tri table, zaklenjeno cerkev in spomenik. In četudi cerkev ne bi bila zaklenjena, so ob denacionalizaciji iz nje kot tudi iz njene neposredne okolice v muzej odnesli vsa spominska obeležja. Kdor ob prihodu na ta hrib ne ve, kaj se je na njem pravzaprav dogajalo, tega tudi ob odhodu ne bo vedel. Iz tistih nekaj tabel mu ne more biti nič jasno. Na primer, napis na mežnariji omenja samo, da so tam mučili žrtve fašističnega nasilja, ne ve pa se, kdo je bil tukaj in zakaj.

Vrata v mežnarijo so bila, enako kot vrata cerkve, zaklenjena. In ne samo to, fasada cerkve ni več takšna, kakršna je bila in bi tudi danes morala biti. Strelne poškodbe na stari fasadi so bile bistven element spomeniškega obeležja, saj naj bi opominjale na to, da so domobranci cerkveno stavbo uporabljali kot trdnjavo. Nekje, žal spletne strani več ne najdem, da bi pustila povezavo, sem zasledila naslednjo primerjavo: “Poškodbe fasade, ki so nastale med partizanskim obstreljevanjem, so bile edini razlog spomeniškega varstva, to pa v praksi pomeni, da se je cerkvi naklonjena oblast odločila nekako tako, kot če bi dovolila zasutje Postojnske jame, ker je več kot dovolj fotografskega gradiva o kapnikih in človeških ribicah”.  Na ministrstvu so se namreč izgovarjali s tem, da o poškodbah obstaja dovolj fotografskih dokazov.

Med drugo svetovno vojno je bila na Urhu sprva postojanka vaških straž, nato pa domobranska postojanka, znana predvsem po zverinskem mučenju in ubijanju partizanov ter ostalih pripadnikov NOB. Cerkev je služila domobrancem kot vojaška utrdba, na njenem zvoniku so celo uredili ostrostrelsko gnezdo. Od začetka vojne ter do leta 1943 je bila postojanka pod poveljem italijanske vojske, pozneje pa je nadzor prevzela nemška vojska. Nazloglasnejši urhovski mučitelj je bil pripadnik Rimskokatoliške cerkve, po vojni obsojeni in obešeni župnik, oboroženi vojaški kurat Peter Križaj. Ker se od zgodovinskih spominov ne da živeti, sem se odpravila na kosilo. Tokrat nisem hodila po poteh svojega princa, ampak sem se res odpravila v svojo najljubšo restavracijo.

Ampak danes v središču mesta ni bilo niti približno tako mirno kot včeraj. Tisočglava množica se je namreč zbrala na shodu Fronte za svobodo sveta in opozarjala, da je nestrpnost v Sloveniji nesprejemljiva. Skratka, šlo je za antifašistično zborovanje.

Med zbrano množico so prevladovali mladi, videti pa je bilo tudi nekaj politikov. Jaz sem v objektiv ujela ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Protestu so se pridružili tudi podmladki nekaterih političnih strank, med drugim SD-ja in Zaresa, prav tako pa tudi Društvo parada ponosa, kjer opozarjajo, da zgodovina uči, da je kriza običajno najplodnejši čas za razne oblike poveličevanja enih ljudi nad drugimi ter iskanja krivcev v narodnih, verskih, ekonomskih, spolnih in drugih manjšinah. Ne, če ste mislili, da sem se pridružila in protestirala z njimi, ste se zmotili. Malo sem klepetala s svojim levičarskim prijateljem in njegovim dekletom, enega smo prižgali, potem pa sem se odpravila domov.

Moj najljubši praznik!

V pričakovanju dežja!

Pred prazniki je bilo toliko joka in stoka zaradi vremena, ki naj ne bi šlo na roko tistim, ki so si vzeli proste dni in se odpravili na morje, da sem celo jaz, ki ne spremljam vremenskih napovedi, uspela registrirati, da bo od ponedeljka dalje dež. Prav zato sem se odpravila ven lovit zadnje sončne žarke, čeprav sem želela dan preležati. Roko na srce, večino dneva sem preležala, kajti vstala sem šele ob dveh. Noč je bila namreč čudovita, do petih zjutraj sem gledala svoje najljubše humoristične nadaljevanke in se naglas smejala. Verjetno je kakšen od sosedov pomislil, da sem se zakadila. Ko sem malo po tretji pokukala ven, sem najprej naletela na Picka in Packa. Nekoč sem bila velika “fenica”, tako kot moj najboljši prijatelj iz vrtca. Bila sva huda lumpa, prav tako kot Picko in Packo. Zanj ne vem, ali je še vedno lump. Jaz sem ostala lumpa.

Središče Ljubljane je bilo še bolj prazno kot sicer ob nedeljah, še največ je bilo italijanskih turistov. Nekateri lokali so bili, kot lahko vidite, povsem prazni.

Ko sem se odpravljala ven, je Web, eden najzvestejših bralcev mojega bloga, na splet “nalagal” posnetek pesmi Lejla, ki sem ga pred skorajda dvema letoma na koncertu Hari Mata Hari naredila v objemu svojega princa, zato sem si ves čas med sprehodom pela Lejlo in ko sem že hotela zaviti v svojo najljubšo restavracijo, sem šla raje po avto in se zapeljala tja, kjer sva s princem prvič skupaj kosila. Brez pekoče-kisle juhe ni šlo …

Brez race z limonino omako tudi ne. Za menoj je sedel par, ki je bil danes očitno prvič na skupnem kosilu in povem vam, da bi vstala ter pobrala šila in kopita, če bi bila ne mestu tega dekleta. Ko sta brala jedilni list in je naglas povedala, za katero jed se je odločila, je mladenič začel: “Ti boš vse to pojedla, takšno porcijo? Koliko pa ti sicer ješ? Jaz tega ne bi mogel pojesti.” Ko ji je podrobno razložil svoje prehranjevalne navade, je nadaljeval: “Verjetno je bolje, če naročiš to, meni si zdi bolj v redu.” Vsaj deset minut ji je solil pamet, zato sem si, ko se zapuščala restavracijo, dobro ogledala dekle, ki je moralo poslušati pridige tega težaka. Niti enega samega grama nima preveč, on pa ji že zdaj, ko se, če sodim po pogovoru, sploh še ne poznata dobro, utruja in jo mori. Kaj šele bo?

Sita in zadovoljna, da za vratom nimam obešenega tovrstnega urejevalca tujih življenj, sem se odpravila domov, na kavč. Jutri je moj najljubši praznik, predvsem pa je dela prost ponedeljek in če bo res deževalo, piše, da bo, bom znova spala do dveh. Saj zato pa so se borili, mar ne? Da danes lahko mirno spimo.

Rada imam praznike, pa čeprav deževne!

To se zgodi, če zjutraj ne spiješ “kafučina”!

Najraje imam sobote!

Odkar sem končala gimnazijo in me je minilo petkovo žuriranje, je sobota moj najljubši dan v tednu. Nedelj ne maram, kajti sledi jim ponedeljek, ki ga pa sploh ne maram. Soboto ponavadi izkoristim za meni ljube opravke in tudi danes je bilo tako. Zjutraj sem spila kapučino in pokadila samo meni znano število (ni za javnost) cigaret, potem pa sem se, kakor vsak konec tedna, odpravila k frizerki. Temu je sledil obisk knjižnice, ki je prijeten opravek šele zadnje leto, ko knjige vračam redno in ne plačujem več zamudnin. Torbo sem napolnila s knjigami. Tokrat, to moram priznati, se najbolj veselim tistih dveh o kamasutri, pa četudi sem trenutno nuna. Ne bom večno in takrat mi pridobljeno znanje gotovo pride prav. Čeprav … Kolikor poznam sebe bom vztrajno preskakovala besedičenje o teh in onih energijah in se posvetila zanimivim položajem.

Z Jovanko sva se tudi ta konec tedna dogovorili za skupno nakupovanje v BTC-ju, vendar se žal nisva našli. Ona je bila tam že pred menoj, jaz pa naj bi jo poklicala, ko bi prišla. Nastala je manjša težava, Jovanka je mobilnik pozabila doma in …

Nič, jaz sem bila tam, trgovine so tudi bile tam, zato skorajda bil greh, če se ne bi odpravila šnofat. Rezultat? Eno krilo iz džinsa, ki ga v resnici ne potrebujem, vendar ga bom gotovo nosila, zato me ne peče vest. Ene spodnjice, ki gotovo niso bile na spisku najnujnejših nakupov, kajti doma jih imam … Saj me je sram napisati, koliko. In pa najljubši parfum, brez katerega tako ali tako ne morem biti .

Poskrbela sem tudi, da med prazniki ne bom umrla od lakote. Prosim, brez zgražanja, koliko E-jev je v moji prehrani. Kuhati za enega pomeni rediti se, kajti tako miniaturnih količin nima smisla metati v lonec. Ajoj, ne smem pozabiti napisati, da nisem kupila nobene sladkarije. Bravo jaz!

Zvečer me čaka zelo prijetno delo za računalnikom in pa kajpak nadaljevanka, ki jo zadnje čase znova redno spremljam. Vsakokrat, ko pišem o tem, kaj počnem in kod se klati, in potem premišljujem o napisanem, imam občutek, da sem pravzaprav dosegla svoj življenjski cilj, ki je čim manj se “matrati”. Kar seveda ne pomeni ne delati ničesar, daleč od tega, vsekakor pa pomeni delati čim manj stvari, ki niso na spisku priljubljenih dejavnosti. In ko sem ravno pri priljubljenih dejavnostih … Zasledila sem, da bo maja v Ljubljani koncerta Đorđa Balaševića!

Dveh, ki sta ljubila!

LJUBEZEN ZADOŠČA

Ljubezen zadošča,
čeprav svet ugaša
in gozd se,
brezglasen, le s tožbo oglaša,
čeprav pretemno je,
da bi opazila zlatice, marjetke,
ki tam dol cvetijo,
ko morje mrk čudež,
hribi sence se zdijo,
čeprav dan zagrne vse,
kar sta storila,
ne vztrepeta roka,
ne zastane stopinja,
praznina ne zbega
in strah ne spreminja,
oči in teh ustnic dveh,
ki sta ljubila.

William Morris

Nikoli te ne bo preveč!

LJUBEZEN

Izbrišiva, kar je bilo,
kar je pretekel čas,
kar ni pognalo v klas,
pozabiva, je pač odšlo.

Poljubiva, kar je sedaj,
tvoj dan, ki v moj odsev
zveni prastar napev,
obljubiva se za nazaj.

Izvoli vse, ker manj je več,
za dva zarisan svet
zaklinja moj obet,
nikoli te ne bo preveč.

Miša Čermak

Stabilni, evropski in kmalu lačni?

Ob šestih zvečer sem se vrgla na kavč, prižgala televizor ter se spomnila, da se ravno ob tej uri na Kanalu A začne oddaja Svet. In kaj slišim? Evropi smo morali obljubiti, da bomo za 10 odstotkov znižali boleznine, za enak odstotek bomo nižje tudi porodniške, ukinili bomo brezplačen vrtec in otroški dodatek za zadnja dva razreda, brezplačna dijaška prehrana bo odslej samo za socialno ogrožene itn. Vse to pa naj bi pisalo v sprva javnem dokumentu, ki je pozneje dobil oznako tajnosti. Pa saj, res nima smisla, da bi državljani vedeli, kaj se jim pripravlja in kaj smo morali obljubiti Bruslju. Nenehno poslušamo o osamosvojitvenih zaslugah tega in onega, o zaslugah, ki smo jih davkoplačevalci drago plačali, najlepši primer takšnega zaslužnika je Igor Bavčar, medtem ko o samostojnosti ni nikjer ne duha ne sluha. Četudi se z nekaterimi od zgornjih ukrepov strinjam, je vse to “tu mač”. Stabilni, evropski in kmalu lačni?

V blaženem trepetu!

TI IN JAZ

Živega srebra si mi nasula v žile,
čutim, v krvi nosim kapljice pekoče,
tkivo iz drhtečih niti žive sile,
ki se trga in na dvoje hoče.

Vem za tvojo željo.
Vedno si izpila zadnjo kapljo curka,
ki čez usta pada.
Vendar nisva mosta med seboj zgradila,
kot da se med nama boči lok prepada.

Prsti, ki bi radi v blaženem trepetu
se sklenili v ognju in srebrni slasti,
bodo skoprneli. Sami so na svetu,
sami v hrepenenju, sami v črni slasti.

Najini telesi, ki bi radi vreli,
združeni v naraslo reko ljubkovanja,
bosta kot jeseni rože oveneli
z ločenimi cilji skupnega iskanja.

Ti bi rada večnost zadržala,
jaz bi rad trenutek blažene sprostitve.
Ti v trenutek dvomiš,
meni je ostala vera v večnost hipa,
v uro odrešitve.

Pridi, vsa iz sonca, vsa od ognja vrela,
na ležišče pusto, pridi k moji krvi.
Bolje, da naju v strasti
zmelje ista strela,
kot da bi naju mrtva grizli isti črvi.

Pridi v svetlo strugo mojega telesa
in razrasti se skozi nežna tkiva.
Vse na svetu je samo privid.
Nebesa so trenutek bežen,
večnost pa je siva.

Gustav Krklec

Tajnih sokov tajne sile!

POMLADNA ŽELJA

V zraku prva nežna slutnja,
kakor vera v božje čudo,
kakor blagoslov ljubezni,
ki poljublja našo grudo

in s poljubi v njej prebuja
tajnih sokov tajne sile …
O, da bi se tudi v meni
tiste misli prebudile,

tiste svetle, močne misli
pomladanskih dni in sonca,
o, da bi verjeti mogla
v srečo in pomlad brez konca.

Anica Černej

Čeprav nam jih življenje sproti ruši …

RAZLOGI SO

Čeprav nam jih življenje sproti ruši,
razlogi so:
ko tonemo v temo, v obup,
so nam na temnem nebu v duši
kot severnica v kažipot prižgo.

Preveč teme se v nas je usedlo z leti,
prekrilo naš otroški kam in kod,
samo nazaj je treba se ozreti,
do svojih bosih nog spet najti pot.

Razlogi so,
čeprav oko morda jih več ne uzre,
ne ujame več uho,
čeprav ob njih srce,
od lepih sanj utrujeno,
nič več ne vztrepeta.

Razlogi za življenje so!
Celo ko je življenja v nas
vse manj in manj.

Ciril Zlobec

Se dobiva na Titovi?

Ne, ne bo šlo. Menda ta cesta nima nobene številke, potemtakem verjetno ne more imeti lokalov, kjer bi se lahko dobila s komerkoli od vas, ampak imamo pa jo, Titovo cesto, vsaj tako poroča 24 ur. Ljubljanski mestni svet je namreč ob obstrukciji svetnikov SDS s 24 glasovi za in štirimi proti podprl predlog o poimenovanju vzhodne mestne vpadnice po Josipu Brozu Titu. Titova cesta bo potekala od krožišča pri Plečnikovih Žalah po trasi novo načrtovane severne vpadnice prek tomačevskega krožišča do križišča z Zasavsko in Dunajsko cesto v Črnučah.

Iz višin mi sveti!

MRTVA LJUBEZEN

Kam naj tebe, o ljubezen moja,
zdaj zakopljem, ko si preminila?
V mojem srcu ti ne bo pokoja,
saj spokojnost si mu pogubila.

Če bi v črno zemljo te položil,
ti v tej zemljici bi ne segnila,
zemska vila dragotine tvoje
v drago kamenje bi spremenila.

Če bi vtopil te v globoko morje,
ti se v morju ne bi raztopila,
morska vila tvoje dragotine
v čudoviti biser bi prelila.

Potlej bi prišli ljudje pohlepni,
iz zemlje bi te izkopali,
iz morja bi te potegnili
in bi v širnem svetu te prodali.

Vendar pojdi, naj te vzdihi vneti
kakor zvezdo dvignejo v nebo,
iz višin mi, žalostnemu, sveti,
tam ljudje te ne dosežejo!

Petar Preradović

Vstanite, igra himna Žogcinega bloga!

Koncert Novih fosilov!

Kje naj začnem? Pri Jugotonovi kaseti svetlo modre barve, ki sem jo tako rada poslušala in je nosila naslov Za djecu i odrasle. Imela sem šest let in seveda so mi bile bolj kot pesmi za odrasle zanimive tiste, ki so bile namenjene otrokom. Danes vem, da so bile pravzaprav najboljše pesmi na tem albumu Majčine oči, Sanja in Samo mi se javi. V naslednjih petindvajsetih let so bili Novi fosili pri meni nekakšna glasbena stalnica. Kakšno leto sem jih poslušala skoraj fanatično, spet kakšno samo po naključju. Kakorkoli že, na sinočnjem koncertu se je izkazalo, da znam na pamet prav vse njihove pesmi. Verjemite, nisem edina. Tako smo vsi skupaj prepevali Za dobra stara vremena. Jaz sem bila, priznam, malo tišja, ko sem snemala, ker moje zavijanje res ni nekaj, kar bi človek hotel ovekovečiti.

Če sem se prejšnji mesec na koncert Lepe Brene pripeljala po skorajda prazni cesti, sem sinoči potrebovala vsaj pol ure, da sem prevozila tisti zadnji kilometer proti Tivoliju. Zanimivo, prazna cesta je pri Breni vodila v nepopisno gnečo in dolgo čakanje pri vhodu v dvorano, medtem ko je sinočnji zastoj na cesti vodil v to, da sva se z Jovanko praktično sprehodili v dvorano. Kdo bi razumel? Obakrat pa je bila dvorana polna.

Vsekakor so Fosili podrli rekord. Če Ceca koncert, ki naj bi se začel ob devetih, začne ob pol dvanajstih, Čolić ob enajstih in Dino Merlin ob desetih, Brena pa ob petnajst do desetih … Do sedaj so bili najbolj točni skupina Hari Mata Hari. Ta koncert skorajda moram omeniti, kajti obiskala sem ga skupaj s princem. Še vedno velikokrat obujam spomine na tisti večer, ko me je stiskal k sebi in sem se jaz stiskala k njemu. Kaj sem pravzaprav hotela povedati? Fosili so podrli rekord v točnosti. Deset minut čez osmo so že peli.

Ker sva z Jovanko mladenki, sva se odločili, da midve že ne bova sedeli, četudi so bili tokrat tudi na parterju stoli, na tribunah so tako ali tako vedno. Kajpak nisva samo stali, tudi plesali sva. Gospod, ki ga vidite na spodnji fotografiji, Rajko Dujmić, je sicer napisal prav vse pesmi Novih fosilov. Tako smo vsi, cela dvorana, z njim zapeli refren pesmi Milena.

Zapeli so skoraj vse največje uspešnice. Čuješ li me, jel’ ti drago, Da te ne volim, Šuti, moj dječače plavi, Plava košulja, Saša, Najdraže moje, Tonka, Za dobra stara vremena, Još te volim, Dobre devojke, Nikad više staro vino, Ja sam za ples, Milena, Sedam dugih godina, Moj prijatelj Anu ljubi, Bilo mi je prvi put, Neveni žuti ter seveda zgoraj omenjeni pesmi Sanja in Samo mi se javi. Nekaj sem jih gotovo izpustila.

Ko je bilo koncerta konec, sem želela zavrteti čas nazaj in ga poslušati še enkrat. Tako zelo sem namreč uživala in prepričana sem, da to velja za večino obiskovalcev koncerta.

Oja, spodobilo bi se, da bi z Jovanko potem šli na pijačo v Lepo žogo, ampak žal ta lokal zunaj nima miz, kajenje pa je v zaprtih prostorih prepovedano, zato sva se odpravili v naslednji lokal, Piramido, in tam obujali spomine na koncert. Naj povem, da sva ugotovili, da jaz na koncertu skorajda nisem jokala, solzica ali dve sta padli, kar je zanemarljivo, če upoštevamo dejstvo, da so pesmi Fosilov izjemno čustvene.

Vesela sem, da tega koncerta nisem zamudila. Če ste ga vi zamudili, si oglejte fotografije s koncerta. Naslednji pa so na vrsti Prljavci.

Žogca in Jovanka postajata pravi žurerki!

Vse bolj strmo pada!

KRIVULJA SMO

Vse je samo krivulja, vse, kar traja,
se giblje, kar živi, krivulja, ujeta
v privlačno silo našega planeta,
je vzpon, je vzlet, ki pada. Ki zahaja.

Zdaj s trdim padcem zruši se pred nami,
zdaj težka od svetlobe se usloči,
ne zlomi se, ne pade, v temni noči
le utrne se, okrušek med zvezdami.

Krivulja smo, ki pod nebo se vzpenja
in je kot polna ustnica, v poljub
napeta, kot rdeči vrisk življenja.

In smo krivulja, tudi ko iznenada
obstane in potem v naš črni obup
samo še pada. Vse bolj strmo pada.

Ciril Zlobec

Nihče ne bo izbrisal!

S KRVJO SI SE ZAPISAL

S krvjo si se zapisal
v mojo srčno kri.
Nihče ne bo izbrisal krvi,
ki kri rdeči.

Z dotikom si pregnetel
v spomin ujeto pest,
zdrobil, izpil in spletel
jo v čarnem svitu zvezd.

S poljubom si zaljubil
oddaljen, nemi krik,
v tišini ga obljubil
bližini daljnih slik.

S semenom si pečatil
globini svojo sled,
telo s telesom zbratil
in duši z vekom let.

Z menoj si se izrisal
v svojo srčno kri,
kar si s seboj podpisal,
s teboj naj dogori.

Miša Čermak

Moškemu rodiš otroka in ga tako onesrečiš?

V Dnevniku sem zasledila članek o najnovejši raziskavi, ki je pokazala, da se je zadovoljstvo v zakonu po rojstvu prvega otroka zmanjšalo kar pri 90 odstotkih parov. Prav tako je v tem članku omenjena starejša raziskava, s katero so ugotovili, da so starši bolj depresivni kot pari, ki nimajo otrok. Je temu res tako, manj zadovoljstva in več depresije? Na koncu sicer piše, da otroci ne uničijo vsega, da se zadovoljstvo v zakonu po rojstvu otroka zmanjša, pari pa občutijo povsem novo dimenzijo zadovoljstva, ki temelji na družini. V Dnevniku sem v nekem drugem članku prebrala, da so znanstveniki ugotovili, da moške in ženske v enaki meri osrečuje dober odnos s partnerjem, čeprav ženske družinsko življenje osrečuje bolj kot moške. Če sodim po zaključkih iz zgoraj omenjenih raziskav, pridem do skorajda absurdne ugotovitve … Moškemu rodiš otroka/e in ga tako onesrečiš. Tukaj nekaj ne more biti v redu, kajne?

Kar pozabi nanj!

PUSTI PRINCA IZ SANJ

Pusti princa iz sanj,
saj ga ne bo od ondod.
Kar pozabi nanj,
saj zgrešil tvojo je pot.
Princ iz sanj skopni kot dim
in mladi dnevi grejo z njim,
saj en sam mlad dan
velja več kot princ iz sanj.

Kaj ti princ bo iz sanj,
ko z drugim šla pod roko
boš skoz beli dan
in le ljubav z vama bo.
Srečna vrisnila na glas boš,
ko te fant objel bo čez pas.
In zdrobil kot porcelan
bo se princ iz sanj.

Frane Milčinski – Ježek

Lov na pege!

Odkar je k nam prišla pomlad, najmanj desetkrat na dan napišem besedo sončkati. Sončkala sem se, sončkala se bom, komaj čakam sončkanje itn. Sicer ne vem, ali je beseda moj izum, če je, jo bom patentirala, vsekakor pa ni prav, da se nenehno ponavlja, zato sem izumila novo. Ta je brez dvoma moj izum. Lovljenje peg. Odslej se ne bom hodila samo sončkat, ampak bom hodila tudi lovit pege. To s pegami sploh ni hec. Jaz sem resnično vesela vsake. Naj se še tako trudim, jih do konca poletja ne morem uloviti več kot deset. Vendar nihče ne more reči, da se ne trudim. Tako sem se sončkala in lovila pege z Jovankino princesko.

Nikar pa ne mislite, da je dan minil v posedanju in poleževanju. Nedelja je tradicionalno dan za nogomet. Ker zaradi praznika ni bilo tekem, sva midve imeli svojo.

Včeraj je bila velikonočna nedelja, zato pri Jovanki niso manjkali pirhi in šunka. Jaz tega nisem jedla, ampak sem raje poskusila pečene bučke, purana in klobasico. Ne, ne bojkotiram praznika, res ne maram šunke, jajca pa lahko jem tudi doma, kar za druge stvari, ki jih Jovanka pripravi, ne bi mogla reči.

Tudi navkreber sem hodila. Verjeli ali ne, nihče me bi brcal v tazadnjo, kar sama sem šla. Ker so na vsakih nekaj metrov bile lepe rožice, sem se lahko pogosto ustavljala in tako se moj jezik ni plazil okoli kolen.

Ne vem, koliko peg mi je uspelo uloviti, vem pa, da sem se imela luštno. Ko sem se vračala domov, sem v kasetofon dala Joshua Tree in prepevala With or without you. Če mislite, da sem se zmotila, ko sem napisala kasetofon, ste v zmoti vi, kajti jaz resnično še vedno poslušam kasete. Pred petnajstimi leti sem v Ameriki kupila vse kasete, ki so jih U2 do tedaj izdali in vse še danes, četudi so bile preposlušane več stokrat, brezhibno služijo svojemu namenu.

Aja, jutri pa res začnem hujšati. Ups, danes, kajti polnoč je mimo in ni več nedelja, ponedeljek je. Hvalabogu, praznični ponedeljek. Ali pa bi mogoče morala napisati hvala Bogu, kajti v tem primeru gre zahvala res dobesedno Bogu.

Sonce spet bo grelo!

ODPOLJUBI MI TO SOLZO

Zakaj temno je zdaj nebo
in zlato sonce več ne sije?
V tišino je zdaj odet,
v grobu so opojne melodije.

Zaman na dver zrem venomer,
če sreča bi se spet vrnila.
Ni je in ni,
v moje oči
grenka solza je kanila.

Odpoljubi mi to solzo belo,
solzo belo, solzico grenko,
da življenje bo kot prej veselo,
spet veselo bo in spet lepo.

Odpoljubi mi to solzo belo
in osuši žalostno oko.
Spet bo srce se ob srcu grelo,
vse bo spet, kot vedno je bilo.

Saj če solzo imaš v očesu,
je ves svet tako teman.
A s poljubom boš prinesel
zlato sonce, svetel dan.

Odpoljubi mi to solzo belo,
ki mi rdeča ličesa rosi.
Da mi sonce spet srce bo grelo
skozi nasmejane oči.

Frane Milčinski – Ježek

Seks na vse strani! aka Jaz sem PROTI!

Na blogu smo imeli že nešteto vročih debat o tem, kaj je varanje ter še veliko več tem, ali je sprejemljivo varati, in če, kdaj. Nikoli pa nismo debatirali o zakonih, v katerih je zakoncema dovoljeno seksati na vse strani, pri tem pa nikogar ne varata, kajti takšno početje je posledica dogovora, ki sta ga sklenila. Da, danes bomo debatirali o odprtih zakonih.

Kot varanje ponavadi pojmujemo “aktivnosti”, ki drugega zakonca prizadenejo, s katerim se ne bi strinjal, če bi zanje vedel, in prav zato “aktivna stran” naredil vse, kar je v njeni moči, da tovrstne “aktivnosti” ostanejo “pasivni strani” prikrite. Ali če hočete … Varanje je, ko ti nekdo obljubi zvestobo, potem pa ne drži dane besede. Če te obljube ni, potem ni varanja. Mar ne? In naj tudi ne bi bilo sovražnih občutkov, bolečine in trpljenja, ki so ponavadi posledica prevare. Prešuštvovanje naj namreč ne bi bilo moralno zgrešeno samo po sebi. Zgrešeno je v toliko, kolikor prizadene bolečino in trpljenje drugemu zakoncu. Tisto, kar je napačno, ni zunajzakonska seksualnost sama po sebi, ampak izdano zaupanje. Večina v naši družbi nedvomno misli, da seks nujno izraža globoka čustva naklonjenosti in ljubezni. V tradicionalnem razumevanju seksa, ki ga še vedno priznavajo mnogi, je nedvomno tako. Vendar ga ne priznavajo vsi. Veliko ljudi namreč na seks ne gleda prav nič tradicionalno, ampak je njihov pogled zgolj in izključno hedonističen. Ko se najdeta dva s tradicionalnimi vrednotami, ni nobenih težav. Prav tako ni nobenih težav (razen občasnega zgražanja moralistov), ko se najdeta dva, ki na seks gledata hedonistično. In drugi primeri? Na pamet mi padeta dva. Prvemu nikakor ne bi mogli reči odprt zakon, čeprav je seksualno gledano še kako odprt. Zakon, v katerem eden izmed zakoncev prisega na zvestobo, drugi pa ne, vendar se o tem ne čuti dolžnega obvestiti o tem. Še več, čuti se dolžnega narediti prav vse, da drugi zakonec za to ne bi izvedel. To so pač primeri klasičnega varanja. Drugemu pa lahko rečemo odprt zakon, kajti dovoljenje za zunajzakonski seks obstaja, torej ni varanja, vendar je dovoljenje dano iz povsem napačnih razlogov. Takšno strinjanje ni nujno posledica izjemne seksualne odprtosti, lahko je samo posledica obupa, oklepanja, strahu pred izgubo. V takšnem primeru pa strinjanju navkljub pade v vodo tisto, da naj odprt zakon v pravem pomenu besede ne bi prizadejal trpljenje, kajti nedvomno ga.

Kakorkoli že, jaz sem PROTI. In vi?

Velika noč je lahko tudi drugačna!

Kamorkoli se na spletu obrnem, vsi pišejo o šunki in poticah. Ker je meni šunka od nekdaj delovala odbijajoče, ker potice nikoli nisem marala in ker tako ali tako rada “lulam proti vetru”, bo na mojem blogu dišalo po nečem drugem. Jedi, na katero zadnjih 24 ur nenehno mislim, nisem okusila že petnajst let in se vsaj deset let nisem spomnila nanjo, ampak včeraj se mi je pa prikazala pred očmi in me tako “drži”, da sem se odločila, da jo bomo sama “spacala skupaj”. Zaenkrat sem še vedno v fazi raziskovanja, ampak nič ne de, do konca praznikov mi bo gotovo uspelo. Zadevščini se po slovensko reče snežne kepe, ampak moja babica ji je pravila šnenokli in zato jo tako imenujem tudi jaz. Nič nenavadnega ni, da je moja babica uporabljala nemško ime, kajti ona je za mnoge stvari uporabljala nemška imena, še posebej pa je to veljalo za hrano, orodje, stvari v hiši in podobno. Oja, ljubljanščina se je v petdesetih letih izjemno spremenila.

Če za mamo lahko napišem, da ne zna narediti nič sladkega, potem moram za babico napisati, da je znala narediti prav vse. Pekla je rojstnodnevne torte za vse otroke, tako sorodnikov kot prijateljev. Pekla je potice, zavitke, piškote. Ampak od vsega, kar je delala, sem imela jaz najraje šnenokle. Tako zelo sem jih imela rada, da ponavadi sploh nisem mogla počakati, da so se ohladili, preden sem planila nanje. Moj oče, ki je sicer odgovoren za to, da se znam jaz prekleto dobro hecati na svoj račun, je mojo ljubezen do šnenoklov razlagal z naslednjimi besedami: “Seveda, ni jih treba gristi.”

Ker moje babice žal ni več, jih bom, če jih bom hotela spet jesti, morala narediti sama. Sicer sem poklicala mamo v nekem upanju, da se spomni, kako jih je babica delala, ampak mi je bilo kaj hitro jasno, da “sladkor daš v beljak, ne, v rumenjak, kam že” ni pot do uspeha. Skratka, Žogca znova študira recepte in kmalu se bo lahko pohvalila s še eno mojstrovino.

Tesno objeta!

KOT ČLENA DVA

Kot člena dva v verigi večno speta
pojdiva svojo pot tesno objeta.

Tako še kamen nogi bo mehak,
tako bo lahko nama vsako breme
in svetle nama bodo črte teme,
tako še pelin nama bo sladak.

Le grebi, grebi mi v lase
s toplo to dlanjo!
Jaz pa priklenem te nase,
tesno, tesno,
za vse večne čase,
vse dotlej,
da bodo te skuštrane grive,
ki grebeš vanje,
vse sive, sive.

Frane Milčinski – Ježek

Ne trobi, šminkam se zate!

Če redno berete moj blog, veste, da imam kar nekaj ljubezni. Kajpak je moja največja ljubezen princ. Potem so tukaj še ljubezen do kokakole, humorističnih nanizank, glasbe, občasno tudi ljubezen do prepiranja. Nikoli pa nisem pisala o svoji ljubezni do ene majhne stvarce, ki dela na baterije. In ne, ni vibrator. Verjeli ali ne, vibratorja sploh nimam in ga tudi ne želim imeti. Ta stvarca, ki dela na baterije in jaz do nje čutim veliko ljubezen, je fotoaparat. Tisti, ki me poznajo, vedo, da grem le redko od doma brez njega. Ko enkrat na teden “praznim kartico”, na dan pride marsikaj. Kot, na primer, ti dve nalepki. Ki ju sprva nisem hotela fotografirati, kajti bala sem se, da bo iz trgovine prišla lastnica avtomobila in me napadla. So pač takšni časi. Ko opaziš, da se nekdo vrti okoli tvojega avtomobila in ga celo fotografira, ponavadi pomisliš na kaj slabega. Zato sem šla raje mimo. Ljubezni do prepiranja navkljub. Vendar si nisem mogla pomagati. Čez pet minut sem se vrnila. S fotoaparatom, skritim v rokavu jakne, sem vseeno dvakrat pritisnila in …

Čeprav je tudi nalepška, na kateri piše Tako vozim, da te živciram, posrečena, se mi je ta, na kateri je pisalo Ne trobi, šminkam se zate zdela … Še tako koleričen moški, bi se moral, če bi zaradi njenega obotavljanja nekaj minut dlje stal na križišču, samo nasmehniti. Ali morda precenjujem strpnost slovenskih voznikov? Tudi jaz bi si morala omisliti kakšno nalepko. Razmišljam o Ne jezi me, ker praskam. Takšne ne prodajajo, kajne? Če jo vseeno kje zasledite, mi, prosim, sporočite.

Izvoli sendvič!

Včeraj sem na forumu zasledila, koliko dela in skrbi imajo ženske s tem, da mož dobi toplo kosilo. Najprej ga večkrat pokličejo, da bi preverile, kdaj se bo vrnil iz službe, da bodo lahko pravočasno začele kuhati, ne prezgodaj in ne prepozno. Ko možje končno pridejo domov, jih je očitno treba prositi, da bi sedli za mizo in bili tako prijazni ter pojedli tisto, kar je žena uro ali pa celo dlje pripravljala. Potem pa, ko pojedo, ne odnesejo krožnika v pomivalno korito, ampak se odpravijo naravnost do kavča ali računalnika. Razumem ogorčenost žensk, tudi sama bi bila ogročena, pa vseeno … Kdo nas sili, da odraslemu moškemu, ki ima dve zdravi roki, pripravljamo kosilo, ki mu je povsem očitno odveč? In zakaj mu ga potem, ko ga je pojedel, vendar pa ga ni dovolj cenil, očitamo, zamerimo in se celo prepiramo? Izvoli sendvič! Hladen bo, ali boš domov prišel ob štirih, petih ali šestih. Ne bo ti treba odnesti krožnika do pomivalnega korita, ker krožnika sploh ne boš potreboval. In da, brez težav boš kosilo v obliki sendviča pojedel pred televizorjem ali računalnikom. In jaz? Imela bom eno uro prostega časa več, kar je zame lahko samo dobro.

Vem, nekateri boste napisali, da sendvič ni zdrav. Seveda ni. Vendar tudi za odnos ni zdravo, da se partnerja nenehno prepirata zaradi hrane. Kot se je, na primer, s svojo ženo prepiral stric mojega očeta. Bil je direktor velikega slovenskega podjetja in temu primerno je imel veliko pomembnih sestankov, ki pa jih je vsakodnevno okoli druge ure začela prekinjati žena, ki je tja do štirih tudi dvajsetkrat poklicala z enim in istim vprašanjem kdaj naj začne kuhati. Ko je ob petih res prišel domov, menda je vedno prihajal ob isti uri, zato ni bilo potrebe za vsakodnevnim preverjanjem, je že imel poln želodec – žene, ne hrane. Ne pravim, da bi žene svoje može morale hraniti s sendviči, daleč od tega. Če pa so kosila vzrok za toliko zamer s strani ženske in toliko slabe volje s strani moškega, je sendvič mogoče najboljša rešitev.

Umetne bradavičke! aka Žogca bi tudi!

Mah, v bistvu Žogca ne bi, me je pa članek spomnil na to, da sem pred leti sanjala o tem, da bi si kupila umetne bradavičke. Saj ne, da je z mojimi karkoli narobe, ker res ni, samo ne vedo vedno, kdaj bi morale v restavraciji, trgovini ali nočnem lokalu otrdeti, če pa že vedo, se jih skozi nedrček in majico ne vidi. Zato je Žogca razmišljala o tem, kako luštno bi bilo imeti takšne, ki bi bile vedno trde. Kajpak si nisem mislila, da je takšna norost padla na pamet še komu, vendar sem to mislila zmotno. Umetne bradavičke so očitno postale velik posel. Kupite lahko takšne, takšne ali pa takšne in gotovo še kakšne. In zakaj jih ne bom kupila, četudi sem o njih sanjala že pred leti, ko verjetno sploh še niso bile na voljo?

Ne, ne zato, ker bi bila tako plemenita in ne bi hotela zavajati naivne moške populacije. Skrbi me, da bi se ena izmed bradavičk ali pa bognedaj kar obe ob nepravem trenutku premaknili in bi bilo videti, kot da z mojima žogcama ni vse v najlepšem redu. Kaj potem? Morala bi ju pokazati, da bi dokazala, da temu ni tako. Ker pa se takšno početje za nuno ne spodobi, je verjetno najbolje, da ostanem kar pri svojih, tistih pravih.

V bistvu se mi moški kar malo smilijo, ampak res samo malo. Kako naj sploh še vedo, kaj je res in kaj ne? Pred pisanjem te objave sem si ogledala kar nekaj fotografij zvezdnic in za nobeno ne bi dala roke v ogenj, da so res prave in ne umetne.