Kako zvališ krivdo nanjo! aka Priročnik za moške!

Najprej nekaj vprašanj. Si ženska? Če je odgovor da, lahko prvi odstavek preskočiš, vsekakor pa nimam nič proti, če prebereš objavo, ki jo pravkar pišem. Si moški? Če je odgovor da, pozorno preberi naslednje vprašanje. Ali obstaja kakšna, pa četudi zelo majhna, možnost da bi nekega dne lahko bil moj mož? Če ta možnost obstaja, pa čeprav je 0,00001 odstotka, ta objava ni namenjena tebi in je nikakor ne smeš brati. Blog je poln takšnih in drugačnih objav, ki bodo zate veliko bolj koristne.

Če smo razčistili, kdo sme brati to objavi in kdo ne, lahko začnem iz knjige Zakaj moški ljubijo mrhe, avtorice Sherry Argov, prepisovati navodila iz priročnika za moške. 1. Najprej ji reci, da za pogovor ni izbrala pravega trenutka. Pravega trenutka za pogovor seveda nikoli ne bo. 2. Očitaj ji, da je vse razumela narobe in da je preveč občutljiva, še preden ji sploh prisluhneš. 3. Z izgovori kolobari takole. V ponedeljek in sredo jo prepričuj, da je njena reakcija pretirana, v torek in četrtek, da je preobčutljiva, čez vikend pa, da si vse skupaj samo domišlja. 4. Zamenjaj temo pogovora. Reci: “Menstruacijo boš dobila, kajne?” 5. Če tudi to ne bo pomagalo, se začni prepirati. Bodi nepopustljiv in jo ves čas obtožuj, da je prepir pravzaprav začela ona. 6. Če ima ona šest dobrih argumentov, ti pa le enega napol sprejemljivega, se osredotoči zgolj na to podrobnost. 7. Ne popusti. Ves čas ji zastavljaj vprašanja o tem svojem napol dobrem argumentu in ne čakaj na odgovor. Če bo odnehala, to razumi kot svojo zmago. 8. Če je povsem očitno, da ima prav ona, se spravi na kakšno njeno napako, ki s trenutnim prepirom sploh ni povezana. 9. Poskrbi, da boš imel  na zalogi vedno kakšno “neodvisno strokovno mnenje”. Sklicuj se na ljudi, ki jih ne pozna. Reci na primer: “Celo X in Y se strinjata z mano in menita, da tvoje zahteve niso razumne.” 10. Ko ti bo skušala vse še enkrat razložiti, samo zavijaj z očmi. 11. Postavi se v vlogo njenega domačega terapevta. Prepričuj jo, da si je za vse kriva sama. “Zakaj si delaš toliko težav?” 12. Štej, kolikokrat bo kaj ponovila in jo na to neusmiljeno opomni. 13. Vsa zadeva je podobna boksu. Udarec z levico, z desnico hiter sunek v brado in potem umik. 14. Po prstih lahno poplesuj naprej. 15. Ne pozabi, da je vedno kriva ona. To je tvoja različica. Drži se je.

Tvoj korak!

ZAKAJ GREŠ MIMO?

Zakaj greš mimo mojih vrat,
ne trkaš kot takrat davno nazaj?
Zakaj ne stopi tvoj korak
čez moj domači prag, na noč, nekoč?

V mraku le sence so z menoj,
a kje objem je tvoj, da me ogreje?
Da v žilah mi vrela spet bi kri,
kot tiste davne dni, ki proč so, proč.

Na noč se mi luna smehlja,
bledolična gospa dol z neba.
Komu njene žarke zdaj naj dam,
ko sem sam,
tavam skozi noč do neba.

Zakaj greš mimo mojih vrat,
ne trkaš kot takrat davno nazaj?
Še kdaj na noč bo tvoj korak
prestopil moj prag,
kot nekoč, srečo mi nesoč.

Frane Milčinski – Ježek

Zakaj mama?

Po hudi tragediji, ki se je ta konec zgodila v Sloveniji, so mnogi po spletnih forumih in portalih spraševali, zakaj sta otroka sploh bila pri mami in ne pri očetu, ki je nedvomno bil primernejši roditelj. To pa je sicer vprašanje, ki ga jaz zastavljam že več let oziroma pišem, da je pri nas edino, kar mamo lahko “stane otroka”, to, da jo zalotijo s heroinsko iglo v žili. V vseh drugih primerih je očetovo skrbništvo nad otrokom znanstvena fantastika. To, da otroka dobi mama, je pri nas nekaj najbolj samoumevnega in če berete forume, na katerih pomoč iščejo tisti, ki se ločujejo, vam je kaj hitro jasno, da ženske sploh ne pomislijo na možnost, da otroci ne bi ostali z njimi. Še več, enakega mnenja so očitno tudi moški.

Nekje sem zasledila podatek, da v Sloveniji 96 odstotkov otrok dodelijo mamam in samo 4 odstotke očetom in da je ta statistika v drugih evropskih država veliko bolj v prid očetom. Imamo v primerjavi z drugimi državami tako dobre mame, tako slabe očete ali pa samo neustrezen sistem? Zakaj mama in zakaj vedno mama?

Auč, auč, auč, v kino bom morala brez princa!

Če so knjige o Jadranu Krtu zaznamovale moja najstniška leta, je bila Strastna zapravljivka aka Rebecca Bloomwood nedvomno tista, ki sem jo v svojih odraslih, ne pa tudi zrelih, letih najraje brala. Moja junakinja je zdaj v kinu, jaz pa sem v hudi dilemi. Iti, ne iti? Iti, ne iti? Iti, ne iti? Zakaj dilema? Nikoli nisem bila velika ljubiteljica filmov. Zame so nadaljevanke in nanizanke. Ne kakršnekoli, humoristične. Filmi so preprosto predolgi. Če sem jih že gledala, je bilo to v pižami. Na kavču. Še večkrat pa ob kavču. Iz neznanih razlogov jaz zelo rada sedim na tleh, naslonjena na kavč. V kino sem šla enkrat na tri leta in to je mojim potrebam povsem zadoščalo. Potem se je v mojem življenju pojavilo eno prijazno in lepo bitje, ki za potrebe spleta nima imena, ampak je samo princ. Povabil me je v kino in na pijačo. Prvič, drugič, tretjič … Ko sva bila v kinu četrtič, tega se zelo dobro spominjam, me je zeblo in mi je dal svojo bundo, da sem se pokrila. Še zdaj imam v nosu vonj po njegovi bundi, vonj po njem. Skoraj vsak teden sva šla v kino. Od filmov, ki sva si jih ogledala, so mi najbolj v spominu ostali Mali otroci. Mislim, da je bil to najin drugi film. Ko pomislim na Kolosej, pomislim nanj. Odkar ga ni, je bilo kar nekaj filmov, ki sem si jih hotela ogledati, vendar sem si vedno rekla: “Mah, ne, brez njega to ne bo to.” Ko sem pred novim letom izvedela, da v Kolosej marca prihaja moja Rebecca, sem začela pripravljati strateški načrt z delovnim naslovom Ogledati si Strastno zapeljivko in se ob tem ne cmeriti, kot da je konec sveta. Nekaj mladeničev je prijazno ponudilo pomoč pri izvedbi tega načrta, vendar sem jih morala tako ali drugače zavrniti. To bi šele bil jok. Moški, ki ne bi bil princ. Šla bom s prijateljico. Kar bo, pa bo. V življenju se dogajajo tudi veliko hujše stvari kot obisk Koloseja brez princa.

Sicer sva se z Rebecco “spoznali” na zelo Rebeccin način. Beograd. Knjižni sejem. Vrečo sem imela že polno knjig, ko sem zagledala rožnate platnice, ki so ne samo klicale moje ime, kričale so ga. Bogsigavedi, koliko denarja sem že zapravila tistega dne in bogsigavedi, katerega od Rebeccinih izgovorov sem uporabila, ko sem sama sebi dovolila kupiti knjigo. Pomembno je samo to, da sem jo kupila. Začela sem jo brati na avtobusu, ko sem se vračala v Ljubljano, in nisem je spustila iz rok. Carinikov niti pogledala nisem, ko sem šla ven kadit, sem jo vzela s seboj. Prišla sem tja do stote strani in doma nadaljevala z branjem, kakor hitro je bilo mogoče ali če hočete, čim se je moj tedanji življenjski partner spravil spat. Smejala sem se, smejala in smejala. Ko sem obrnila zadnjo stran, sem že bila na Amazonu in naročila nadaljevanji knjige. Takrat so bile samo tri knjige, zdaj jih je že pet. Sophie Kinsella je namreč o Rebecci Bloomwood napisala pet knjig.

Oja, prekleto dobro se zavedam dejstva, da film niti približno ni tako dober kot knjige, pa vseeno, ogledala si ga bom. S čim me je Rebecca osvojila? Predvsem z izgovori. Z neštetimi izgovori, ki si jih je izmislila, da je sebi opravičila nakup stvari, ki jih, verjemite, sploh ni potrebovala. Predvsem pa z izgovorom, da gre za naložbo, ker ne boste verjeli, je to izgovor, s katerim jaz sebi opravičujem nepotrebne nakupe. Na primer: “Če zdaj kupim ta parfum, mi potem, ker imam doma še pet parfumom, leto in pol ne bo treba kupiti parfuma. V bistvu sploh ne zapravljam. Parfum nedvomno potrebujem in v bistvu je izjemno pametno, da ga kupim zdaj, kajti čez leto in tri mesece, ko bi ga tako ali tako morala kupiti, bo dražji. Pravzaprav ne zapravljam, ampak varčujem.” Ne, to ni Rebeccin izgovor, je kar lepo Žogcin. Enak izgovor lahko uporabite za karkoli, za petnajste čevlje, za dvajseto krilo, za trideseto majico. Vedno pride prav. Že res, da jaz za razliko od Rebecce nimam polne denarnice kreditnih kartic in nisem dolžna vsem mogočim in nemogočim bankam, hvalabogu, vseeno pa menim, da sva si malo podobni. In ko sem že ravno omenila banke … Joj, kako sem se smejala, ko sem brala njeno dopisovanje z bankami. Ker so pri nas v Sloveniji, razumite, če morete, izdali četrto knjigo iz zbirke o Strastni zapeljivki, ne pa tudi prve, druge in tretje, se boste morali zadovoljiti z mojimi prevodi teh pisem. Ki gredo nekako takole …

“Draga gospodična Bloomwood, zahvaljujemo se vam za ček za 43 funtov, ki je prispel danes. Žal čeka niste podpisali. Brez dvoma gre za napako, zato vas prosimo, da ček podpišete in nam ga vrnete. Gotovo se zavedate, da s plačilom zamujate že osem dni.” To je pismo iz ene od veleblagovnic, v katerih je Rebecca imela kreditno kartico. Pred tem pismo je prejela pismo, v kateri jo je ta ista veleblagovnica obveščala, da dolguje 235 funtov in da je minimalno plačilo, ki ga mora nakazati, 43 funtov. Ampak šment, istega dne ji je ta veleblagovnica poslala tudi pismo z neverjetno ponudbo. Toliko in toliko točk zbere, če kupi to in to, toliko in toliko točk, če kupi ono. Vas zanima, kaj se je zgodilo s čekom za 43 funtov? Da, poslala ga je. Podpisanega, ampak … “Draga gospodična Bloomwood, zahvaljujemo se vam, da ste nam poslali ček za 43 funtov. Četudi je ta ček podpisan, je datum na njem 14. februar 2020 leta. Brez dvoma gre za napako. Ček vam vračamo in vas prosimo, da nam pošljete ček, na katerem bo datum dne podpisa.” Ne vem, katere od Rebeccinih štorij bodo v filmu, ampak …

Žogca gre v kino.

Ženske, ki imajo vse, nimajo pa moža!

Ko sem pred dnevi ob zelo pozni uri zapustila televizijski program, na katerega sem skoraj intervenozno priklopljena, in sicer CNN, se je pred menoj znašla moška zadnjica. Če sem jaz in druge gledalke (moški verjetno te nadaljevanke ne gledajo, če pa že, je nimajo radi) pred oči dobila zadnjico, je Carrie Bradshaw dobila tiča. Tiča moža svoje prijateljice. Ko je Carrie o tem dogodku poročala “lastnici tiča”, je bila izgnana iz hiše, kajti predstavljala je nevarnost. Joj, sem pa tudi trapa. Zakaj vam vse to pišem, ko pa …

Seveda, Seks v mestu. Epizoda, v kateri je bilo predstavljeno to, da mnoge poročene ženske, pa tudi moški, na samske ženske gledajo kot na … Imajo vse, nimajo pa moža, zato v resnici nimajo ničesar. In ko sem danes zjutraj prebrala blog Tine M … Najprej sem se seveda vprašala, ali je tudi ona gledala Carriejine dogodivščine, potem pa sem se odločila, da tudi jaz vam zastavim enako vprašanje. Ali še vedno velja mit, da je za moškega zakon zapor, za žensko pa uresničenje življenjskih sanj?

Bo Ljubljana spet dobila Titovo cesto?

Na aprilski seji mestnega sveta Mestne občine Ljubljana bodo mestni svetniki med drugim obravnavali predlog, da Ljubljana spet dobi Titovo cesto. Ta bi potekala od krožišča pri Plečnikovih Žalah severno in severovzhodno po trasi na novo načrtovane severne vpadnice proti tomačevskemu krožišču vse do križišča z Zasavsko in Dunajsko cesto, piše Dnevnik. Med 65 odstotki Ljubljančanov, ki po anketah sodeč hočejo imeti Titovo cesto, je kar 71 odstotkov takšnih, ki bi radi, da se Slovenska in Dunajska cesta preimenujeta nazaj v Titovo, je podatek, ki sem ga zasledila v Dnevnikovem članku. In vi, si želite nazaj Tita?

Tvoje lačne oči!

LAČNE OČI

Tvoje lačne oči …

Trenutek, poln žalosti,
bolečine in strasti …
Pogled, ki v odsevu živi vse,
kar bilo je in si.

Tvoje razgaljene oči …

Trenutek soglasja brezčasja
sredi tišine začarane bližine …
Ostaja za čas, ki mineva,
oplaja za čas, ki obstaja
v neskončnosti nekega speva.

Te tvoje lačne, lačne oči …

Nekje v dimu prostora,
ko mine, izgine vse, kar ni,
in ostane, kar mora.

Miša Čermak

In šele, če je odgovor na vsa vprašanja DA …

Tisto nekaj!

Odkar sem se spravila v red, knjige vračam pravočasno in ne plačujem ob vsakem obisku zamudnine, zelo rada obiskujem knjižnico. Prav z veseljem grem in se tam zadržim tudi uro, dve. Vem, da je to plehko, ampak najraje brskam po knjigah, ki imajo čedne platnice. Vse, kar je rožnatega, modrega, oranžnega ali podobno zanimivega, moram vzeti v roke. In na ta način sem zgrabila knjigo z naslovom Zakaj moški ljubijo mrhe, avtorice Sherry Argov. Verjetno bi jo tudi odložila, če ne bi, ko sem jo odprla naletela na naslednji stavek: “Če se boš obnašala, kot da si glavni dobitek, bo moški s tabo ravnal, kot da si največji zaklad.” Menim namreč, da je to najpomembnejše pravilo, ki bi ga morala poznati ženska, če želi imeti opravka z moškim oziroma moškimi. Ali kot je dejala Sophia Loren: “Ena polovica tvoje spolne privlačnosti je odvisna od tega, kar imaš, druga pa od tega, kar ljudje mislijo, da imaš.” Temu, o čemer govorita Sherry Argov ali Sophia Loren, jaz pravim tisto nekaj. Četudi ne vem, kako se temu reče, menim, da odtehta več od pameti, dolgih las ali nog, kuharskih sposobnosti in podobnih odlik, ki naj bi po nekem nenapisanem pravilu prinašalo moško pozornost.

Vinjete so bile politično darilo prejšnje vlade!

Ko so lani poleti uvedli vinjete, sem preklinjala kot kočijaž in govorila, da gre za politično darilo, namenjeno predvsem tistim zunaj večjih mest, ki praviloma raje volijo desno opcijo in so z vinjetami kajpak veliko prihranili. Ko sem sinoči brskala po spletu, sem naletela na članek z naslovom Vinjete so bile politično darilo prejšnje vlade. Aha, to je izjava sedanjega prometnega ministra. Gospod Vlačič se očitno strinja z menoj. Kot se verjetno zdaj z menoj strinjajo tudi tisti, ki so me lani napadali, ko sem pisala, da je cena nerealna in da bodo vinjete v roku enega leta gotovo podražili za sto odstotkov. Kot vidite, jih bodo. In tudi prejšnja vlada bi jih, če ne bi izgubila volitev. Skratka, od nečesa, kar je bila predvolilna lizika, smo prišli do tega, da bomo imeli najdražje vinjete v vsej Evropi. Ups, napaka, Madžarske so še dražje. Kakorkoli že, jaz še vedno vztrajam pri tem, da je sistem vinjet zelo nepravičen in zato, iz principa, na mojem avtu vinjete ni in je tudi ne bo.

Do zadnjega diha!

OGENJ

Biti ogenj, goreti in dogoreti!
Pepel ni ostanek ognja,
ostanek teme je.
Biti ogenj!
Svet je presvetljen,
tudi vesolje.
Ni strahu pred neskončnostjo,
ne pred večnostjo.

Vsak hip je večnost,
vsaka ura, vsak dan.
Svetla sem in plapolam.
Svetla sem in mirno gorim.
Tlim in sem svetla.
Kjer sem, je svetlo in toplo.

Biti ogenj –
do zadnjega zublja,
do zadnje iskre,
do zadnjega diha!

Neža Maurer

Ti, ki te sanjam v budnosti in te ljubkujem v spancu!

ISTOVETNOST

Ali boš enak čez dvajset let,
ali boš še tisti,
ki ga zdaj ne morem
misliti brez sebe,
tisti iz blodenj,
iz svetlih dvoran, iz sanj,
ki pogojuje ta čuden
meteorološki paradoks,
sončna sem le,
ko se oblačim zanj?

Ali boš še ti,
takšen kot zdaj odpiješ
požirek konjaka
in kot (se) stopiš v moj objem,
boš enaka sapa,
enak vonj in znoj,
bo enako srce
v obtok poganjalo kri,
kot jo nocoj,
ko si ti še ti,
moj on, moj moj?

Boš tisti isti ti, ti isti ti,
ki pomešan vame
(t)rajaš v tem trenutku,
ki mi mravljince
šepetaš v uho,
da zaniham v rezonanco,
boš še kdaj mižal tako,
kot imaš oči zaprte zdaj,
ti, ki te sanjam v budnosti
in te ljubkujem v spancu?

Petra Kolmančič

Zaradi koga se je zapil?!?

V zadnjih nekaj dneh sem večkrat prebrala, da se je ta in ta zapil zaradi žene. Če mi kaj dvigne pisker, mi ga dvigne takšno pisanje. Seveda si moram potem prižgati najmanj tri cigarete. Kdo je kriv? Kajpak pisci takšnih sporočil. Dejstvo, da si jaz te treh cigaret ne bi prižgala, če ne bi tako ali tako bila kadilka, je nekaj, kar bomo prikladno zanemarili. Kot vedno prikladno zanemarijo dejstva tisti, ki pišejo, da se je mož zapil zaradi žene. Zanemarijo, da se je ta mož na valeti valjal v lastnem bruhanju, da se na maturantskem izletu teden dni ni streznil, da so mu po maturantskem plesu “pumpali” želodec, da je zapil, menda se spodobi, vsakega prijatelja, ki je šel v vojsko, ki je vsakemu prijatelju, znancu, sodelavcu, sosedu in še komu pomagal zapiti otroka, da je bil pijan na vsaki poroki, pa tudi na svoji. Sem pozabila na rojstne dneve in nova leta? Opravičujem se. Ampak ne, do poroke je bil to samo moški, ki se zna zabavati. Saj veste, “ta prav dec” ne bo kot ena mimoza na zabavi pil mineralne vode. Čemu je to, lepo prosim, podobno? Po poroki pa je, kajpak zaradi žene, postal alkoholik. Ne pravim, da nekateri moški zraven svojih žena niso hudo ubogi, seveda so. Pravim pa, da v zakonih, kjer mož pije, ni mož tisti, ki je ubog, ampak je uboga žena. In žal tudi otroci.

Mimogrede, jaz sem res dobra duša, verjemite, da sem. In nobenemu ne privoščim, da bi se moral zaradi mene zapiti. Zato s tistimi, ki so na prvem zmenku pili alkohol, nikoli nisem šla drugega. Ko se bo čez deset, dvajset let izkazalo, da so alkoholiki, bodo za to krive ene druge “grozne babe” in ne jaz. 

Grem, kamor hočem!

HODIM

Kako z lahkoto hodim po tej cesti.
Ni avenija,
saj niti ne potrebujem
tako široke poti.
Dovolj mi je, če ob njej ni trnja
in na njej ostrih kamnov.

Polna upanja sem,
ko se dviga prah pod mojimi stopali.
Kaj vse mi zakriva
ali odkriva igra vetra in prahu.
Česar ne želim videti, je zakrito,
kar želim videti, je odkrito.

Kar nekaj jih je,
ki sem jih povabila na potovanje.
Pa sem se uštela.
Večina je vajena
le tlakovanih pločnikov.
Nobena slika jih ne pritegne.
Niti vonj rož in zelenja ob poti.

Oddaljila sem se od vsega.
Diham s polnimi pljuči.
Grem, kamor hočem.
Tudi če skrenem,
me nihče ne more zaustaviti.
Za svojo pot odgovarjam sama.

Slavica Štirn

Ves svet je v najinih rokah!

KADAR LJUBIMO

Sama sva na svetu –
ti in jaz.
To je vedno tako,
kadar ljubimo.

Povej mi dosti lepih besed,
nabrati jih morava
za vse življenje:
najina ljubezen je večna.
To je vedno tako, kadar ljubimo.

Ne misli na smrt!
Poslušaj:
Vrtnica se je razcvetela,
sonce je vzšlo žareče.
Nikogar ni razen tebe,
da bi mu to povedala –
in vsak dan je bolj res.
Vedno je tako, kadar ljubimo.

V posteljo najinih dlani
položiva svet, da se spočije,
da se ogreje od najinega diha.
Ves svet je v najinih rokah,
v najinih prepletenih prstih –
vedno je tako, kadar ljubimo.

Neža Maurer

Koncert Lepe Brene!

Ko se je koncert začel, sem ravno lulala, zato sem Uđi slobodno prvič slišala, ko sem čepela nad straniščno školjko. Pred koncertom je namreč pametno poskrbeti za to, da v sebi nimaš odvečnih tekočin. Žal so enako razmišljale širne ljudske množice, Hala Tivoli pa očitno premore samo eno stranišče. Nič hudega, Brena je Uđi slobodno zapela še dvakrat. Naslednjič je to storila, ko je na oder prišel ljubljanski župan Zoran Janković, ki je sicer reden gost tovrstnih dogodkov. In potem še tretjič za slovo.

Brena je na oder prišla s povsem novo pričesko, ki sem jo jaz označila kot stil Goce Tržan. Z Jovanko sva se strinjali, da ji pričeska odlično pristoja. Kot sva se strinjali, da je videti čudovita in da je za svoja leta v izjemno dobri formi. Pela je, plesala, skakala. Kot nekoč. Če sem iskrena, ne vem, koliko let ima, sem pa prepričana, da jih ne kaže. Fotografije, ki sem jih posnela na koncertu, si lahko ogledate tukaj.

Zapela je vse nove uspešnice ter veliko starih, tudi Ti me podsećaš na sreću, Dama iz Londona, Jugoslovenka, Mile voli disko, Golube, Što me nisi duže čekao, ki me je spomnila na (ne) mojega lepega princa, Duge noge, Čik pogodi, Ja nemam drugi dom, Bato, Bato, Hajde da se volimo in druge.

Kot lahko Breno samo pohvalim, ne morem pohvaliti varnostnikov, ki so ljudi pošiljali od enega do drugega vhoda, ker se niso mogli dogovoriti o tem, kdo naj bi kje vstopil. Na koncu je bila gneča pred vhodi v Hali Tivoli nepopisna. In v to gnečo, v množico ljudi, so nekateri “novopečeni imenitneži” rinili z avtomobili, kajti parkirati več kot tri metre proč od vhoda je zanje očitno sramota. Ne, policisti, ki so šli mimo in so brez dvoma to videli, jih niso niti opomnili. Prav tako nihče ni opominjal tistih, ki so v dvorani kršili zakon ter prižigali enega za drugim. Ko je bilo koncerta konec, so bila tla polna ogorkov. Na koncertih na Gospodarskem razstavišču česa takšnega nisem opazila še nikoli in četudi sem sama kadilka, lahko rečem, da me je kajenje v takšni gneči motilo.

Sicer pa sem bila izjemno presenečena nad obiskovalci koncerta. Če koncert Lepe Brene primerjam s koncerti, ki jih sicer obiskujem, Dina Merlina, Zdravka Čolića in Cece … Ponavadi prevladujejo obiskovalci, ki ne govorijo slovenskega jezika. Verjetno ga znajo, ampak pogovarjajo se pa v srbskem, hrvaškem, bosanskem ali kakorkoli se zdaj temu jeziku reče. Sinoči na koncertu Lepe Brene nisem naletela niti na enega obiskovalca, ki ne bi govoril slovensko.

Ker sva z Jovanko naredili zelo moder načrt in parkirali na pravi strani Celovške ceste, sva bila ena, dve, tri iz gneče, ki je nastala tudi po koncu koncerta. Ko sva za slovo še enega skupaj pokadili, sva že delali načrt za naslednji koncert. Sicer nisva vedeli nič o tem, kdo naj bi prišel v Ljubljano in kdaj, ampak jaz sem začela govoriti, da bo to Severina in potem sva se strinjali, da bo res Severina. Če ne bo Severina, bo pa kdo drug. Pomembno je, da je luštno. In na balkanskih koncertih je vedno luštno.

Trebuščki so trendi!

Saj veste, kako to gre v ženskih časopisih. Nas ženske, ki komaj čakamo, da gremo lahko v trgovino in kupimo nekaj novega, obveščajo o tem, da naši lanski čevlji niso več v modi, da se letos nosijo povsem drugačni in če si jih ne bomo nabavile, bomo pomlad in poletje preživele v hudem modnem prekršku. V enakem modnem prekršku bomo, če bomo nosile svetla krila, kajti letos so moderne kričeče barve. Zdaj ugibam, kajti resnično ne spremljam mode. Ko sem zjutraj naletela na naslov “Trebuščki so trendi”, sem se vprašala … Je potemtakem letos moderno biti noseča?

Prevrtaj si še glavo, da bo končno enkrat mir!

Ko sem pred meseci na blogu odprla kategorijo z nazivom Bruhanje, sem to naredila prav s tem namenom. Za tiste dni, ko bom na nekoga tako zelo jezna, da … In danes je žal spet takšen dan. Eden izmed mojih sosedov že peti dan zapored vrta. Zdi se mi, da zelo dobro vem, kateri. Tisti, ki leto in pol, odkar se je preselil, nima mirnega dne. Če ne vrta, tolče. Če pa slučajno ne tolče, premika pohištvo. Tisti, ki mi je s svojimi deli že s stropa vrgel “luster”, dan prej pa ob menjavi radiatorjev naredil poplavo v spalnici. Vrta, vrta in vrta, jaz pa po stanovanju hodim z mp3 plejerjem, ki se je zdaj pokvaril in me obsodil na vrtanje, vrtanje, vrtanje … V knjigi Čefurji ravs najdete naslednji stavek: “Seljaka iz sela lako, selo iz seljaka nikako.”

Naj že enkrat neha!

Zadnji dve vstopnici! aka Več sreče kot pameti!

“Deset, dve škatlici cigaret (ne bom delala reklame) in še dve vstopnici”, sem rekla mladeniču na bencinski črpalki, ki je tako ali tako moja najljubša trgovina. “Vstopnici bova posebej”, mi je odvrnil. To že poznam. Vedno naredijo poseben račun za primer, da bi koncert odpadel in je laže za vračanje denarja. “Lahko ugibam?” Začela sem se smejati, ker sem vedela, da bo uganil. “Lepa Brena, kajne?” Res je uganil. “Mi piše na čelu?” Samo nasmehnil se je. “Ampak vstopnic za parter ni več.” Kot bi me polil z ledeno vodo, ker jaz seveda nočem biti ne levo ne desno, ampak na sredini. Ker pa imam več sreče kot pameti … Ko sem se odločala, ali želim biti na levi ali na desni tribuni, je nekdo nekje storniral dve vstopnici za parter in seveda sta bili moji. Najini.

Na Lepi Breni nisem bila še nikoli. Sploh ne vem, ali je kdaj nastopila v Ljubljani. Verjetno je kdaj, v tistih prejšnjih časih, ko sem se jaz zanimala za bogsigavedi kaj, za balkansko glasbo povsem očitno ne.

Tisti pravi balkanski koncerti so zame prav poseben dogodek, ki se ga veselim več tednov. Zdaj se jih veselim še bolj, kajti z menoj ne hodijo na pol na silo ljudje, ki jim ta glasba ni všeč, ampak s svojo Jovanko, ki ravno tako kot jaz “čisto pade noter”. Tako mi je pred dvema letoma prepevala Ceca.

Tako pa mi je pred dobrim letom dni prepeval Zdravko Čolić. Še vedno hranim vstopnico, kajti bila je darilo mojega najlepšega princa.

In seveda ne smem pozabiti svojega najljubšega pevca Dina Merlina, kajti bila sem na treh njegovih koncertih in se že veselim četrtega, čeprav vem, da ga bom čakala še kakšno leto ali dve.

Žogca in Jovanka bosta nocoj žurali!

Moji slepi dotiki izgubljajo bitke!

BREZ TEBE

Brez tebe je pesem brez smisla,
korak v prazno, požirek žeje,
votlina podob, grobnica rok,
slina prah in poljub ugriz.
Brez tebe je nebo cement,
erekcija katapult bolečine,
vztrajnost življenja njegov nesmisel.
Brez tebe je knjiga nedokončana,
beseda večno odsotna,
celo svetloba je zgolj
računalniški ekran,
postelja krsta in jalova maternica.
Brez tebe heroji nimajo prihodnosti,
moji slepi dotiki izgubljajo bitke,
če hodim po vodi,
hodim skozi kamen.
Brez vrednosti je moje vpitje,
brez tebe kavka vrana, ki kljuješ
v moj trzajoči spol, ki ne najde,
ki ne najde, ki ne najde sebe brez tebe.

Brez tebe jalov breg sem,
požgan od lačne lave,
iz katere ne požene niti prevara.

Vinko Möderndorfer

Oba občutek enosti do dna prešine!

SANJSKI DOM LJUBEZNI

Ne s svetom, sam s seboj bi rad bil eno,
a sem, kot bi me prsti se drobil,
le v razpršenih delih sebe živ,
samo v ljubezni zaživim zgoščeno.

Vse drugo mi je kot prehodni dom,
ki vanj brezdomec v stiski se zateka,
a v njem ne doživi zavetja doma,

povsod, kjer išče se, le sled človeka,
nikoli pa on sam in ves, le dvom
v človeka v sebi, dokler ne priroma

v svoj sanjski dom ljubezni dvoednine,
v njej v rajski sli telesa in duha,
četudi le za kratek hip,
oba občutek enosti do dna prešine.

Ciril Zlobec

Uspelo mi je! aka Žogcina pita zeljanica!

Zdaj boste videli, kaj pomeni napuh, ki je mimogrede tudi eden izmed smrtnih grehov, če sem dobro obveščena. Prvič v življenju sem nekaj spekla, če ne štejem pic ala Žogca, in sem tako hudičevo važna, da bo moja pita zeljanica dobila objavo na blogu. Če bi vedela, da ni tako težko, bi se podobnega podviga lotila že veliko prej, ampak bolje pozno kot nikoli, kajne?

V nedeljo sva takšno isto pito pekli z Jovanko Broz. V bistvu je vse naredila ona, jaz pa sem podatke shranjevala v računalnik, ki mu pravim moja trda buča. To je njena pita.

Potem sem danes v trgovini kupila listnato testo, dva jogurta, skuto, mleko, jajca in špinačo. Naredila sem maso, jo dala na testo, testo zvila, malo več kot pol ure pekla na 180 stopinjah in konec, pita je že bila na krožniku. Tako sem pacala.

Jutri bom vse to nakupila še enkrat, odnesla k mami in naučila še njo. V nekem upanju, ki je verjetno samo utopija, da jo bo večkrat spekla očetu. Enkrat jo je že, ampak njena pita je bila samo iz listnatega testa in skute, vse drugo je izpustila, zato je bila temu primerno suha kot čips in neužitna. To zdaj pa je moja pita.

Z Jovanko sva, kakor vidite, dobro začeli. Mogoče me bo pa kakšen res zelo lačen hotel za ženo. Če bi princ vedel, kako dobra je ta pita …

Ne kondomi, ampak vzdržnost?

Papež Benedikt XVI. je ob svojem prvem obisku Afrike rekel, da delitev kondomov ni pravi odziv v boju z aidsom. Vatikan rešitev za to kugo namreč vidi v spolni vzdržnosti oziroma duhovnem in človeškem prebujenju. Papež je s to izjavo razburil aktiviste, zdravstvene delavce in politike, ki so njegove besede označili za nerealistične, neznanstvene in nevarne. Se strinjate, da kondomi povečujejo možnost tveganega spolnega vedenja ali pa ste mnenja, da se ljudje tako ali tako predajamo tveganemu spolnemu vedenju, ob tem pa se, če smo pametni, zavarujemo s kondomom?

Vse bolj narazen …

NEKOČ SVA BILA

Nekoč sva bila vsemogočna
in neskončno svobodna.
Danes sva samo to,
kar pač sva.

Odhajam,
kamor ne spadam.

Ostajaš,
kjer ne veš, kaj bi.

Življenjski črti
tvoje in moje dlani
gresta vse bolj narazen.

Neža Maurer

Dol mi visi, če mi visi dol!

Danes sem na forumu prebrala temo ene gospodične, ki jo je bilo izjemno sram novemu partnerju pokazati svoje oprsje, ker se je bala, da se mu bo zdelo premajhno. Prav tako jo je zelo skrbelo nekaj dlak, ki niso tam, kjer bi po njenem smele biti. Premišljevala sem o njeni težavi in na koncu sem ugotovila, da meni pa prav dol visi, če je kaj premajhno ali v mojem primeru prej preveliko, če mi kaj dol visi, če je kaj pomarančasto, če … Čeprav se ta “dol mi visi” sliši tako grdo in se bere, kot da bi mi bilo prav vseeno, kaj si misli moj partner, v bistvu ni mišljeno grdo. Tako razmišljam zato, ker nikoli nisem dobila občutka, da moški, ko so z žensko v postelji, iščejo estetske napake. Se mar motim in jih?

Žogca se pripravlja na soboto!

V ljubezen mojo ne verjameš!

NEVEREN GREBEŠ

Da, strahopeten kmet si,
z bregov navajen meriti
morja širino
in ceniti njegovo moč
po butanju valov,
ki izpodjedajo zemljo
skopuških njiv
v vsakdanji kruh zasanjanih.

V ljubezen mojo ne verjameš,
ker ji meja ne vidiš,
z umazanimi prsti
v meso nje živo
hlastaje grebeš,
grebeš,
neveren grebeš,
da bi po koreninah jo spoznal.

Ne čudi se,
če korenine suhe boš našel.

Ciril Zlobec

Raje trpiva!

NISVA

Nisva skupnega
si gnezda spletla,
ti v moje,
jaz v tvoje sem drobovje sedla.
Iz robide,
ki ne bo cvetela,
vsak si svoje gnezdo dela.

In nisva hotela.

Spraskanih mislih,
krvavih besed se bojiva,
gnojne muke
v drobovju živiva.
Toda ni še čas
črnega izliva,
ki ga ne želiva.

Raje trpiva.

Maja Vidmar

Je denar afrodiziak? aka Moj fant je bizmismen!

Stavila sem z enim najzvestejših bralcev svojega bloga. Ne za denar, tudi za pijačo ne. Želel je, da v primeru, če izgubim, napišem objavo o temi, ki jo bo določil on. Kajpak sem izgubila. Ker me je skrbelo, ali bom nalogi kos, je bil tako zelo prijazen, da mi je dal tri naslove in lahko sem izbirala. Vendar so bili naslovi res dobri, zato sem se odločila, da bo uporabila kar dva. Danes bom pisala o tem, koliko je ženskam pomembna moška denarnica, kdaj drugič pa o nasilju žensk nad moškimi.

Ne bom pisala o ženskah, ki jim pri nas pravimo pleh-pičke, četudi je ta beseda povsem neprimerna. Ne samo zato, ker je vulgarna. Še bolj je neprimerna zato, ker tem ženskam ne gre samo za avtomobile. Pač iščejo nekoga, ki jim bo omogočil življenje na visoki nogi. Veliko primernejši je izraz, ki se je uveljavil v Srbiji. Tam takšnim ženskam pravijo sponzoruše. Sanje vsake sponzoruše so, da lahko svojim prijateljicam reče: “Moj fant je bizmismen.” Ne hecam se, res mnoge tako govorijo. In ne, ne moti jih, da te besede ne znajo pravilno izgovoriti. Dovolj je, da zveni fensi. In da so tudi one fensi, ko nosijo drage obleke, hodijo na drage večerje in se vozijo v dragih avtomobilih. Vendar pa to še ne pomeni, da je sponzoruša uspešna. Uspešne sponzoruše so tiste, ki so “bizmismena” spravile pred oltar. Tudi uspešnih nogometašev, košarkašev in vaterpolistov se ne branijo. Vendar ne bom pisala o teh ženskah.

Pisala bom o nas, običajnih ženskah, ki jih zanima moški in ne njegova denarnica. Ker pa lahko samo domnevam, kako razmišljajo druge ženske, bom prvenstveno pisala o sebi. In napisala bom takole … Če bi obstajala dva povsem enaka moška, moška, ki se prav v ničemer ne bi razlikovala, eden bi zaslužil 1.000 evrov, drugi pa 2.000, bi izbrala slednjega. Domnevam, da bi se enako odločila večina žensk. Če pa bi morala izbirati med lepim, poštenim moškim, ki je dobrega srca in zasluži 1.000 evrov ter grdim, lažnivim moškim, ki je skregan z moralnimi vrednotami, ampak zasluži 2.000 evrov, bi brez premisleka izbrala prvega. Domnevam, da bi se z menoj strinjala večina žensk. Denar je lahko tudi afrodiziak, vendar je to v veliki meri odvisno od tega, v čigavem žepu je denarnica. Ko pomislim, kateri moški, ki so me zapeljevali, so se mi najbolj priskutili in se jih niti z daljincem nisem hotela dotakniti … To so bili prav tisti moški, ki so imeli veliko denarja in so bili prepričani, da me bodo lahko “kupili”. Enega se še posebej dobro spominjam, ker mi je vsakokrat, ko me je povabil na zmenek, povedal, da bo prišel pome v tem in tem najnovejšem mercedesu. Enkrat sem potem res šla na zmenek z njim, ker je bil tako vztrajen. Pripeljala sem se s svojim avtom, ki ni mercedes, pa tudi nov ni. In zmenek je bil vse, kar je ta moški dobil. Dve uri sem poslušala o tem, kam vse me bo peljal, kako me bo razvajal in potem sem poklicala prijateljico. Nekaj časa sva ga še skupaj poslušali, potem sva odšli. Ko me je naslednjič povabil na zmenek, sem se mu vljudno opravičila.

Ne, prav nobene potrebe ni, da bi mi moški plačeval počitnice. Delam, zaslužim in si jih lahko sama plačam. Ne, prav nobene potrebe ni, da bi mi moški plačeval obleke. Delam, zaslužim in si jih lahko sama plačam. Prav tako ni nobene potrebe, da bi mi moški plačeval večerje. Delam, zaslužim in si jih lahko sama plačam. Če si jih kdaj ne bom mogla, bo to samo pozitivno vplivalo na mojo nemanekensko postavo. Zakaj si želim, da moški vseeno ima denar? Ker želim, da sebi lahko plača počitnice, obleke in večerje. Ker želim z njim nekaj ustvariti, to pa je nemogoče, če je nenehno brez denarja. Takšnega pa sem že imela. Več kot desetletje. In sploh ni slabo zaslužil, samo vse je zapravil. Deset dni po plači je bil že brez denarja in nenehno si ga je sposojal od mene. Ko je dobil plačo, mi je seveda vse vrnil. In potem je bil deset dni po plači znova brez denarja. In s takšno izkušnjo za seboj je Žogca veselo hodila po svetu in simpatičnim mladeničem razlagala, da bo njen naslednji fant moral zaslužiti vsaj 1.700 evrov. Potem je prišel on, moj princ, ki me nima več rad. Rekel mi je, da zasluži samo 700 evrov in velikokrat me je vprašal, ali mora nujno biti 1.700. Velikokrat mi je, zdaj vem, da v hecu, rekel, da dela, ker se trudi, da bo nekoč imel takšno plačo in bo lahko postal moj mož. Pa mi je bilo vseeno. Rada sem ga imela in bi ga imela rada, če nikoli ne bi prišel niti do 701. evra. Nisem se veselila daril, ki mi jih je on kupil. Veselila sem se daril, ki sem jih jaz lahko kupila njemu. Noben denar tega sveta mi ni pomenil toliko, kot mi je pomenil on. Temu en moj znanec pravi romantična trapa. In verjetno nas je večina žensk, teh, ki sem jih označila kot običajne ženske, romantičnih trap.

Pred nekaj meseci mi je ena izmed prijateljic, ki jo je v istem obdobju na še veliko grši način zapustil fant, rekla: “Midve bi prodali dušo za ljubezen in okoli pobirava siromake. Razvajava jih, ne greva na drage počitnice, ker si jih oni ne morejo privoščiti, celo darila jim kupujeva. In na koncu naju sunejo v rit, kot da jim nikoli nisva nič pomenili. Mar ne bi bilo bolje, da bi se eno leto pustili razvajati, potem pa bi bili sunjeni v rit? Ker ljubezni tako ali tako ni.” Nisem se strinjala z njo. Pa tudi ona se verjetno ni strinjala sama s seboj in tega nikoli ne bi mogla narediti. Čeprav bi gotovo veliko manj bolelo, kot boli to, da imaš povsem poštene namene, nekoga vzljubiš z vsem srcem in potem doživiš kruto spoznanje, da …

Takšne smo me, običajne ženske, mar ne? Kot tudi običajni moški radi vidijo, da ženske dobro zaslužimo. Roko na srce, v mnogih primerih zaslužimo bolje od vas.

In mene ni več …

NE VEM, KDO SEM

Ne vem, kdo sem, ne kakšna sem.
Vsak, ki me sreča,
me ustvari po svoje, zase –
ko da je bog.
Gledam to svojo novo podobo
in ljubim človeka,
če me je ustvaril dobro in lepo,
in ga sovražim,
če ustvari spako.

Ljudje so slabi bogovi –
njihova moč ne seže do jutri:
človek odide, pozabi
in mene ni več.
Stopim se
kakor voščena figura na soncu
in ni ne sreče,
ne žalosti, ne želja.

Zgodi se, da pride še kdo
in ustvari nekaj podobnega,
kot je nekdaj bilo,
ko sem verjela,
da klešejo duše iz marmorja –
tedaj zajočem nenadno,
brez vzroka.

Neža Maurer

Zgrabi me!

USTAVI ME

Vse poti so prave:
nobena ni moja.
Vse smeri so vabljive:
nobena ni zaželena.
Vse želje so lepe:
nobena ni najlepša.
Jočem vase – zavoljo sebe.

Jutra so krik petelina,
gospodar ga bo dopoldan zaklal.
Sončni nakit vzhodov
je razmetan po blatu.
Dnevi so črno-bel film.
Ob mraku sem ranjen bor,
ki mu smola odteka v mah,
korna se mu suši.

Zgrabi me!
Ustavi me!
Ukaži mi pot ob sebi.
Določi mi čas in smer.
Bodi tisti,
zavoljo katerega bom jokala
in s katerim bom uživala.
Bodi tisti,
ki ga bom preklinjala zavoljo muk
in hvalila za srečo.
Zgrabi me!
Ustavi me!

Neža Maurer