Tič v ustih ali riti kot usluga?!?

Dvajset let je že tega. Še več. Moj dedek je bil velik ljubitelj križank, zato je babica vedno morala kupiti vse časopise in revije. To je bil tudi razlog, da sta med drugim v kleti med starim papirjem imela tudi velik kup Anten. Ki mene kajpak niso zanimale. Vse dokler ... Nekoč je ena od deklet iz bloka prinesla Anteno in nam je pokazala … Da, tisto, kar je pisal Brane Kastelic. Od tedaj sem vedno, ko sem bila na obisku pri babici in dedku, tekla v klet in tam skrivoma brala Braneta Kastelica. Saj ne vem, ali je bilo to treba skrivati, ampak zdelo se mi je, da se za desetletno smrkljo ravno ne spodobi.

Pred nekaj tedni  sem ugotovila, da Brane Kastelic na Siolu piše blog in seveda sem ga začela brati. Zdaj tega, kakor lahko vidite, več ne skrivam. V zadnji objavi je Brane zapisal: “ Poroka, kot kažejo raziskave, posebej slabo vpliva na količino oralnega seksa, posebej felacije, kar ni ne lepo ne prav. Slišim, da je včasih tako hudo, da pride na vrsto samo ob posebnih priložnostih, kot so rojstni dnevi, obletnice poroke in morda kakšni večji prazniki. In da je zato v veliko zakonih veliko oralnih prepirov.” Ko sem bila še pod vtisom prebranega, sem na 24 ur prebrala članek z naslovom Nikar se ne prostituirajte v domači postelji! In prav v tem članku je veliko govora tudi o oralnem seksu kot o nečem, česar veliko ljudi ne dela s pretiranim navdušenjem, pa vseeno to kdaj pa kdaj naredijo, in sicer kot uslugo svojemu partnerju. In jaz sem prva, ki bo navijala za to, da človek pod rjuhami ne bi smel delati stvari, do katerih ima odpor samo zato, ker … Na oralni seks nikoli nisem gledala kot na uslugo, ki jo naredim moškemu, ampak kot na meni zelo ljubo zabavo. Vsekakor ga imam raje od najboljšega sladoleda. Zato pa bi tisti drugi, ups tretji seks bil usluga. Mislim namreč na analnega. Če bi se kdaj lotila tega, bi se ga zgolj in izključno z namenom, da naredim uslugo. Ker pa uslug ne delam … In če se vrnem k Branetovem blogu … Če ljudje tega ne počnejo iz veselja, ampak bolj z namenom, da drugemu naredijo uslugo … Je zato oralnega seksa po poroki manj? Ker menimo, da nam, ko so stvari že podpisane in partnerja jemljemo na nek način za samoumevnega, ni treba več delati uslug? Vsaj jaz tako razmišljam … Če smo ga prej z največjim veseljem vzele v usta, zakaj bi to po poroki počele samo ob posebnih priložnostih, na primer za njegov rojstni dan?

Brez zgražanja, lepo prosim. Jutri je nedelja in obljubim, da bom šla takoj zjutraj v cerkev molit za svojo turbo grešno dušo.

Izbris ni bil naključen, država je ravnala sistematično!

V politične debate se že dolgo ne spuščam več. Sploh ne reagiram nanje. Včasih samo zato, da vem, da nisem pozabila pisati tudi politično, napišem, da mi gre hudo na živce dejstvo, da (do pred kratkim politični mrlič) se Marjan Podobnik, ki so mu tam v Srbiji še kokoši pocrkale, predstavlja za rešitelja slovenskega naroda. Kakšen igralec! Celo pisanje o Janezu Janši me ne gane. Še več, ko sem pred desetimi dnevi poslušala, kar je govoril v oddaji Trenja, sem mu lahko samo pritrjevala, kajti “problematiko Hrvaške” je obravnaval modro in je ni izkoriščal za pridobivanje cenenih volilnih glasov. Zato pa še vedno reagiram na “problematiko izbrisanih”. Ko zasledim, da so izbrisani “beden folk”, ki ga je treba “čim prej sterati na jug”. Ko preberem, da “je treba nagnati vse čefurje”. Ko vidim, da veliko ljudi piše, da so državljani Slovenije, ki niso slovenske narodnosti, krivi za vse slabo, kar se dogaja v naši državi. Ko trdijo, da so ljudje, ki se pišejo na ić, priviligirani državljani, za katere država naredi vse, medtem ko za državljane slovenske narodnosti ne naredi nič. Na bruhanje mi gre, dobesedno mi gre na bruhanje zaradi sovraštva in omejenosti. Seveda, Mercatorjevi trgovki Francki Novak je za slabo plačo kriva Mercatorjeva trgovka Safeta Muhimirović. In Murini delavki Lojzki Hočevar je za nevzdržen socialni položaj kriva Murina delavka Svetlana Milinović. Imena so seveda izmišljena. Ni pa žal izmišljeno to, da se v času, ko se širi gospodarska kriza, širi tudi nestrpnost. In da je v takšnih časih na pohodu iskanje krivcev. Vedno je najlaže, da je za vse kriva skupina ljudi, ki nam v nečem ni podobna. Kot vedno prikladno pozabimo, da je ta skupina ljudi v “istem zosu”. Mogoče Safeta Muhimirović hodi na Karibe, medtem kot Francka Novak ne more priti niti do Portoroža? Mogoče Svetlana Milinovič vozi mercedesa, medtem ko Lojzki Hočevar njen punto razpada pod ritjo? Na vse to so zdaj prišli še izbrisani, ki jih nekateri izkoriščajo za populizem najbolj cenene in pritlehne vrste. Izbrisani so po novem ljudje, ki bodo na račun revnih Slovencev postali veliki bogataši. Ne, niso. Ti ljudje, ki tudi, če se jim ne bi zgodil izbris, nikoli ne bi prilezli višje od srednjega sloja, večina pa bi ostala v nižjem, so bili zaradi krivice, ki jim jo je naredila država, pahnjeni na samo dno družbe, ostali so namreč brez pravice do zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja, socialnih pravic, brez možnosti izobraževanja otrok. In ti ljudje si zdaj ne zaslužijo, da bi jim bile krivice popravljene brez tega, da bi jih zasovražila velika večina državljanov? Menda ne. Zakaj ne? Ker se izbrisani uporabljajo kot sredstvo za obrat volilnega telesa nazaj v desno. Človek si res težko zatisne ušesa pred vsakim tuljenjem o tem, da so si izbrisani za izbris krivi sami. In seveda je bolj preprosto prisluhniti Grimsu in Turku kot pravnim strokovnjakom. Kot je preprosto besedičenje takšnih ljudi vzeti za edino resnico, veliko bolj preprosto kot prebrati odločbo ustavnega sodišča ali se kakorkoli drugače pozanimati, za kaj sploh gre.

Izbrisani niso za izbris krivi sami, kajti niso se izbrisali sami, izbrisala jih je država in to je naredila nezakonito. Država teh ljudi ni obvestila, da bodo v primeru, če državljanstva ne pridobijo, izgubili pravico do stalnega prebivališča. Veliko si jih je državljanstvo vseeno hotelo urediti, ampak so bili zavrnjeni zaradi nepopolnih vlog. Kot verjetno veste, vam nihče ne sme zavrniti vloge samo zato, ker je nepopolna. Tisti pa, ki si državljanstva sploh niso hoteli urediti … Zakaj bi si ga morali? Koliko ljudi, tudi Slovencev, živi v državah, katerih državljani niso, pa jim zato nihče ne jemlje stalnega prebivališča? Še več. Ne samo, da jih država ni obvestila o tem, kaj se jim bo zgodilo, tudi o tem, kaj se jim je zgodilo, jih ni obvestila. Ti ljudje niso dobili odločb o izbrisu, odločb, ki bi jim omogočile, da se pritožijo. To, da so izbrisani, so izvedeli ob prvem naslednjem obisku kakšnega izmed državnih ali občinskih uradov, kjer so jim uničili dokumente. Sledila je kalvarija, ki si je nekdo, ki je ni doživel, ne more niti predstavljati. To kalvarijo pa je povzročila država. In to zdaj ni vredno nič? V državi, kjer v vsakem brezplačniku najdete vsaj tri oglase, ki vas pozivajo, da jih pokličete in si priskrbite odškodnino za to in ono? Ste padli v trgovini in si zvili gleženj? Tožite za odškodnino. Se je nekdo zaletel v vas in vas je teden dni bolel vrat? Tožite za odškodnino. Desetletje izbrisanega življenja pa si ne zasluži odškodnine? Ne razumite me napak, tudi jaz nisem navdušena nad tem, da bi iz davkoplačevalskega denarja, ki je tudi moj, odhajale velike vsote denarja. Daleč od tega. Ampak za to niso krivi izbrisani, kriva je država. Ali če hočete, krivi so tisti, ki so v državi vodili politiko brisanja ljudi.

Naslov objave ni zrasel na mojem zelniku. In ni, kot tudi izbris ne, naključen. Pravzaprav je to naslov intervjuja, ki ga je za Dnevnik dala moja nekdanja profesorica, nekdanja predsednica ustavnega sodišča dr. Dragica Wedam Lukić. Če imate čas in če vas problematika izbrisanih zanima, ga toplo priporočam.

On misli to in to! aka Rentgen v njegovi glavi!

Upam, da sama tega ne počnem, čeprav ne morem vedeti. Morala bi namreč narediti kakšno “anketo javnega mnenja” med tistimi, ki so me poslušali v času, ko sem bila še poparčkana … Kakorkoli že, naj to počnem tudi sama ali pa mogoče vseeno ne, vedno mi gre na smeh, ko preberem: “Nam pa veliko pomeni, da se v nedeljo zjutraj ob osmih zberemo pri mizi. Skupaj zajtrkujemo in se pogovarjamo. Ne, to ni nekaj, kar sem si jaz izmislila, mož in otroci pa morajo sodelovati, vsi si to želimo in brez tega ne bi znali živeti.”

Kolikor jaz poznam mladi ljudi, hočejo tja do desetega leta ob osmih zjutraj gledati risanke in ne mirno sedeti za mizo in klepetati s starši, od desetega leta dalje pa želijo spati do poldneva. Moški pa … Da ne bi znali živeti brez nedeljskega zajtrka točno ob osmih in pogovora, ki ga spremlja? Zakaj se mi zdi, da večina pogovarjanja pride iz ženskih ust? Mogoče zato, ker tudi jaz povem vsaj enkrat, če ne dvakrat več kot povprečen moški? “Nama veliko pomeni, da greva v soboto popoldne skupaj po nakupih.”  Ne, jaz sem samo zelo cinična, ko mislim, da bi se moški ta čas raje valjal po kavču ali igral košarko s prijatelji. “Midva nikoli nikomur ne poveva nič, kar se dogaja v domači spalnici. Ne, ni res, da zlahko vem samo zase, zanj pa ne morem. Vem, da on nikomur ne pove nič.” Seveda ne. Ko s prijatelji sedi ob pivu in en  prijatelj pove kakšno sočno, drugi zato, da bi bil še večji frajer, doda še kakšno bolj sončno, tvoj moški objavi: “Midva sva se dogovorila, da nikoli nikomur ne poveva nič, kar se dogaja v domači spalnici.” To je seveda veliko bolj verjetno od tega, da se pohvali: “Meni moja stara da skoraj vsak dan.” Ali pa se pritoži: “Počasi jo imam že poln kufr, vsak večer jo boli glava”. Midva misliva, midva hočeva, nama je najbolj všeč, midva si ne znava predstavljati, midva nikoli ne bi … Midva misliva, da je bolj pomembno kupiti nov pralni stroj kot nov televizor. Midva hočeva vsako nedeljo preživeti pri mojih starših. Nama je najbolj všeč, ko se stiskava in gledava Razočarane gospodinje (ali kakšno drugo žensko nadaljevanko). Midva nikoli ne bi na ulici pogledala drugo žensko ali moškega, ker sva si povsem predana. Sem res jaz tako cinična, ko mislim, da misli v zakonu vseeno niso tako zelo usklajene? In da pravzaprav ni nič narobe, če niso? Sem še bolj cinična, ko mislim, da se ženske, ki tako govorijo, v resnici bojijo, da bi njihov moški mislil drugače, kajti vsako nenavdušenje nad skupnimi mislimi bi lahko pomenilo, da bo pobegnil? Ali pa gre mogoče za to, da ženska resničnemu stanju navklub hoče tisto pravljico, v kateri mora biti popolna usklajenost? Pa saj, to je pravljica. Sem napisala premalo o tem, da nekatere verjamejo, da je tudi potomstvo povsem usklajeno s tem, kar misli glava družine oziroma njeno veličanstvo mati? Toliko cinizma pa tudi jaz ne premorem. Še vedno namreč ni minilo dovolj časa od mojih otroških in najstniških let, da se ne bi spomnila, da sem si mislila nekaj povsem svojega. “Ne, seveda ne bi raje pred televizorjem jedla čokolade. Mi lahko, prosim, skuhaš zdravo večerjo, mami? Ampak pred osmo, ker ob pol devetih bom že v postelji. Veliko mi pomeni, da sem naslednji dan pri pouku zbrana in si zapomnim več kot moji trapasti sošolci, ki do desetih gledajo As ti tud not padu. “

Ena družina, štirje člani, koliko glav?

Me v čare zapreda utvara?

NIKOLI

Nikoli ne grem mimo tebe,
ne da bi srce mi trpelo,
v prijemu usode drhtelo,
ki v rani okrutno mu grebe,
da skoraj mi madež krvi
obleko na prsih temni.

In vendar te željno srečavam
in pogled mi k tebi uhaja,
me s tvojo podobo opaja,
kot vino jo hlastno vsrkavam,
pijano pod mano noge
se sredi koraka šibe.

Ko misli beseda ognjeno
ti drugu v bližini razklada,
mi sadje sosedovo pada
čez plot na gredico peščeno,
na skrivnem ga, sita gladu,
okušam, podobna tatu.

Ko tvojo prisotnost začutim,
čeprav te ne vidim, ne čujem,
sem kakor na vrtu, na tujem
in temnem, kjer cvetje zaslutim,
od sladke vonjave težak
objema in boža me zrak.

Je to po resnici mogoče?
Me v čare zapreda utvara?
Saj svet se krog mene že stara,
za letom mi leto idoče
obraz zaznamuje, roke,
a vsako prezre mi srce.

Zdaj več ne verujem, da zima
pohlevno področje prekriva,
da prazna, premražena njiva
pod ivjem utripov več nima.
Zdaj vem, da kar mene boli
in hrani, še v smrti živi.

Lili Novy

Treba se je znati prodati!

Resnica ne boli samo mene! aka Še ena stara objava!

Če ne želite, da vam sogovornik reče, da imate kriv nos, mu ne govorite, da ima prevelika ušesa. Če ne želite, da vam sogovornik reče, da ste naduti, mu ne govorite, da je neumen. Če ne želite, da vam sogovornik reče, da imate krive zobe, mu ne govorite, da škili.

Nikogar namreč na ta svet niso spravili zato, da bi drugim služil kot vreča za boks. Kot tudi nikogar na ta svet niso spravili zato, da bi drugim razodeval boleče resnice. Pa vendar so ljudje, ki so prepričani, da imajo prav takšno poslanstvo, namreč drugim razodevati boleče resnice. Boleča resnica ponavadi pride z obveznim dodatkom, pridigo o tem, da resnica pač boli in da jo zreli ljudje mirno in dostojanstveno prenesejo. Povsem iskreno vam povem, nisem zrela, boleče resnice ne prenesem mirno in dostojanstveno, ampak se razburim. Potem se zavlečem v kakšen kot in si ližem rane. Nedavno pa sem se odločila, da je dovolj kotov in lizanja ran. Nekomu, ki mi je nepoklican razodeval boleče resnice, sem tudi sama razodela bolečo resnico. In spoznala sem, da je moje razburjenje le drobtnica v primerjavi s tem, kako zelo se razburijo tisti isti ljudje, katerih so najbolj polna usta tega, da je treba resnico prenesti mirno in dostojanstveno. Po eni takšni dogodivščini sem bila bogatejša za zelo pomembno spoznanje. Ljudje, ki vam povsem nepoklicani razlagajo, kaj si slabega mislijo o vas, tega tako pogumno ne počnejo zato, ker so prepričani, da si vi o njih ne morete misliti prav nič slabega, še manj pa zato, ker bi imeli tako zelo trdno vero vase, da bi vedeli, da njih boleča resnica ne bo prizadela. Ti ljudje samo mislijo, da nihče nikoli ne bo tako zelo predrzen, kot so predrzni oni sami.

Če se imate radi, ne poslušajte tistega če te kdo udari po enem licu, ga ne smeš udariti nazaj, ampak mu moraš nastaviti še drugo lice. Kajti tepli vas bodo, dokler se jim boste pustili. Udarite nazaj in mogoče boste, kot jaz, presenečeni ugotovili, da ste, čeprav je videti drugače, vi tisti, ki ste v resnici veliko močnejši.

Povrni se, povrni!

ŽIVLJENJU

Bilo, življenje moje,
si le čustev zmeda
in dvomov bolečina in prevar,
bilo si molk in krik,
uživanje in beda,
zvodnik ljubezni moji in grobar.

Ej, dobro si z menoj se naigralo!
A jaz za srd tvoj
in za vse zasmehe
jecljala sem ti zmedeno zahvalo.
Miru poznala nisem,
ne utehe,
pa vendar kličem ti
v tej prsti črni:
Četudi kot bridkost,
povrni se, povrni!

Ada Škerl

Seješ moje krike!

NE BOJIM SE

Ne bojim se tvoje
gole teže,
ne bojim se tvoje
gole moči,
ko me pregrneš,
je na onem koncu
vse tvoje,
na tem je vse vesolje moje.
Tam padaš v globine,
tam širiš vesolje,
tam rušiš zidovje,
in seješ moje krike.
Tu pa čisto na drobno
zabredem v grmovje,
miže preštejem
vdihe, izdihe in drgetanja.
In tudi jeziku se tukaj
ne morem odreči
in ušesom in vonju,
ki me preganja.
Od norega štetja
zrahljana pričakam
tvoje vesolje,
da me preplavi.

Ne bojim se tvoje
gole teže,
ne bojim se tvoje
gole moči,
strah me je
tvojega golega vonja
sredi prazne noči.

Maja Vidmar

Vaše mnenje o levem mnenju?!?

“To je tema zame”, sem si rekla, ko sem jo zagledala na forumu. Prijazno, olikano in po vseh pravilih, ki jih narekuje pravopis, sem napisala svoje velecenjeno mnenje, vendar je bilo v natančno petih minutah izbrisano. Na to sem se jaz od srca nasmejala, kajti vedno se razveselim, ko vidim, da imam še vedno tako zvestega oboževalca. Včasih me mika, da bi mu poslala svojo fotografijo, da bi videl, koga tako zvesto obožuje, potem pa si rečem: “Eh, saj ni vredno.” Je pa vsekakor vredno debate pismo, ki ga je na forum pripela ena izmed uporabnic. Zato ga zdaj jaz pripenjam vam in čakam na vaše komentarje.

Z okusom po že prestani žalosti!

KADAR TI PRIDE NA MISEL

Neizgovorljive besede
za jezom zaprtih oči.
Slutnje.
Vznemirjenja.
Razpredajoči se srhi.
Drgnejo se drug ob drugega.
Ponikajo.
Izvirajo in se razlivajo.

Dokler niso steklene solze.
Vse iz enakega stekla.
Pa različne.
Druga drugi blizu.
Iz istega izžetega izsrčja.
Pesmi.
Vsaka zase.
Druga iz druge izvirajo.
Druga v drugi se končujejo.
Vse spete.
Z okusom po že prestani žalosti.
In po neprestanem upu.

Ifigenija Simonović

In vem, da lahko!

Hvala za viruse!

Včeraj zjutraj je zvonil poštar. Pošiljka. Odkupnina petnajst evrov. Od nekoga, ki tudi škatlico cigaret plača s kartico, je utopično pričakovati, da bo v soboto zjutraj imel v denarnici petnajst evrov gotovine. “Vrzite mi obvestilo v nabiralnik”, sem mu rekla in dodala: “Bom šla iskat na pošto.” Če ne bi šlo za knjigo, ki sem jo tako nestrpno čakala, bi jo verjetno pustila na pošti čakati nekaj dni, tako pa sem šla na poti na sprehod ponjo. Ko sem čakala, da je poštna uslužbenka poiskala mojo pošiljko, sem opazovala dogajanje v sosednji vrsti, ki je bila hvalabogu pet metrov proč. Zakaj hvalabogu? Ker so bili tam virusi. Kašljanje, kihanje, brisanje nosu. Vse to je kot na turbo pogonu počela gospa srednjih let, ljudje okoli nje pa so se obračali stran in si s plašči zakrivali obraz. Ker sem hudo firbčna, sem oči obdržala na pecljih, da bi ugotovila, kaj je bilo tako zelo nujno, da ta bolna gospa ni mogla ostati doma in v postelji, ampak je morala svoje viruse deliti s celim svetom. Neckerman. Notri pa verjetno kakšne cunje ali kaj podobno nepomembnega. Vsekakor v pošiljki ni moglo biti nič tako življenjsko pomembnega, da ne bi moglo počakati do ponedeljka, ko bi gospe bilo bolje. Ko sem dobila svojo knjigo (za firbčne Čefurji raus), sem odšla. Če bi se slučajno nahajala v vrsti, kjer je bila raznašalka virusov, bi ji pred odhodom brez dvoma rekla: “Hvala za viruse.”

Resnično nikoli nisem razumela tistih, ki tako nonšalantno okoli trosijo svoje viruse. Od nekdaj sem imela alergijo na ljudi, ki so se v službo “primajali” z gripo in potem razlagali, da si ne morejo privoščiti bolniške, ker potem nimajo plačanega prevoza in malice ter se jim na koncu meseca to pozna. Teden dni pozneje je na bolniški pol njihovih sodelavcev, ki si mogoče tudi ne morejo privoščiti bolniške, a kaj, ko tako zelo gripozni ne morejo delati. Nekoč davno sem “udarila po mizi” in rekla: “Ali gre domov ona ali bom šla jaz.” In nadrejeni so gospo z vsemi njenimi robci poslali domov.

Gripe nisem imela že celih šestnajst let. Naj tako tudi ostane. Včeraj me je mogoče rešila ravno prava izbire vrste. Ali pa sem takšen hudič, da me niti virusi ne marajo.

Ljubezen zaradi seksa ali seks zaradi ljubezni?

Kaj je bilo prej, ljubezen ali seks? Če gledamo evolucijsko, je bil verjetno najprej seks in šele nato se je pojavila ljubezen. Kaj pa mi, danes in zdaj? Najprej ljubimo in si potem želimo seksati ali seksamo in potem začnemo ljubiti? Ali ljubimo, da bi lahko seksali? Ali seksamo zato, ker ljubimo?

Kakorkoli že, strinjam se z Maxom Modicem. Seks ni vse, vendar je vse brez seksa nič. Ali v prevodu, brez seksa ljubezen, vsaj pri meni, ne bo živela. Ni nujno, da bo umrla, izdihnila, vendar več kot životarila ne bo. Ker meni je seks izjemno pomemben. In ko slišim ljudi govoriti, da seks ni pomemben, priznam, pomislim … Ali ga ne dobijo dovolj ali pa je slab. Ponavadi se izkaže, da imam kar prav. Da podcenjujejo tisto, česar nimajo in zato govorijo, da si tega pretirano niti ne želijo. Tudi jaz si, če mi verjamete, sploh ne želim imeti v garaži porša. Je nezadovoljivo spolno življenje kompromis? Včasih je težko najti zanesljivega in ljubečega partnerja in strastnega ljubimca oziroma ljubimko v eni osebi. Zato smo pogosto pred odločitvijo … Naj za življenjskega partnerja izbrerem prijaznega in ljubečega moškega, ki bo lepo skrbel za dom in otroke, a prave strasti ob njem ne bom čutila? Ali pa naj se raje odločim za divjega moškega, s katerim bom noro seksala, a ga nikoli ne bom mogla zares ukrotiti? Zato so moški pogosto pred odločitvijo … Naj za življenjsko partnerko izberejo mirno in skrbno žensko, ki bo dobra mama in žena, v spalnici pa dolgočasna? Ali naj se odločijo za divjo žensko, s katero bodo noro seksali, vendar je v resnici nikoli bodo mogli ukrotiti? Če je kompromis, ga jaz nisem pripravljena sprejeti.

Koliko ljubezni potrebujemo za dober seks? In koliko seksa potrebujemo za dobro ljubezen?

Odprta hiša je srce!

ODPRTA HIŠA

Moje skrivnosti kar kriče.
Ne potrebujem nič jezika.
Odprta hiša je srce,
krila vrat na šir razmikam.
Epopeja teh oči
je moja ljubezen,
a brez krinke.

Uganljive moje so resnice,
te muke ni moč skriti.
Nag do zadnje sem koščice,
me ta nagota ščiti.
Jaz sem tisto,
kar oblačim
in duha ne tratim.

Jeza vztraja trdoživo,
z jezikom čistim, ki ne suka,
resnico bo dejanje govorilo.
Zatisnem si lažniva usta,
beg mi spači
najbolj jasni krik
v brezumno agonijo stisk.

Theodore Roethke

Slovenskega naroda sin oziroma hči?!?

Se po novem temu tako reče? aka Kurbarija!

Nocoj sem premišljevala, kako čudovita zadevščina je pravzaprav tale splet. Vse je na dosegu roke. Vse zamujene oddaje. Vsi časopisi. Telefonski imeniki celega sveta. Karkoli iščeš, boš, če seveda znaš iskati, tudi našel. In ne samo to, izveš lahko, kaj vse se plete po glavah drugih ljudi. Ter tudi, kako se nekaterim stvarem po novem reče. Na primer varanju. V tistih starih neračunalniških časih smo temu rekli kurbarija. Dandanes, če sodim po tem, kar nekateri pišejo na splet, ko iščejo pomoč za svoje stiske, se temu reče duhovno prerasti partnerja. Metuljčkov poln trebuh, kateremu sledi poroka, nato pride otrok ali dva in začne se tisto, čemur pravimo življenje. Ki kajpak ni podobno romantičnim prizorom iz hollywoodskih filmov, kajti … Je pač življenje. Dandanes nam, kamorkoli se obrnemo, dopovedujejo, da smo nekaj imenitnega, čudovitega, enkratnega, neponovljivega, pravi pravcati čudež, ki si prav zato zasluži vse in še več. Pravzaprav smo ene navadne reve, če si vsega ne vzamemo, če ne doživimo prav vsega, kar življenje lahko ponudi. Vsaj mislim si lahko, da tako razmišlja žena in mati, ko se začne na spletu nič kaj prijateljsko dopisovati z moškimi. In šment, kaj hitro začuti povezavo z enim izmed teh moških. Ker pa smo mi po novem imenitna, čudovita, enkratna, neponovljiva bitja, pravi pravcati čudež, bo tudi povezava takšna. Duhovna. Kar naenkrat takšni ženski mož menda duhovno več ne sledi, zato pa ji je duhovno še kako dorasel poročen moški, ki jih da zelo jasno vedeti, da žene ne kani zapustiti.

Tudi to je splet. Če ga ne bi bilo, verjetno nikoli ne bi izvedela, kaj vse so si ljudje pripravljeni izmisliti, da bi opravičili početje, za katerega vsaj zame ni nobenega opravičila. Če ga ne bi bilo, verjetno nikoli ne bi izvedela, da dva, ki varata svoja zakonca, v resnici samo živita bogato duhovno življenje. Kajpak nič kriva, kajti mož in žena jima duhovno pač nista več dorasla.

Da, po novem se temu reče tudi tako.

V tvoji duši spim, v mojem srcu sanjaš!

PESEM ZA NAJU

V tvoji duši spim.
V mojem srcu sanjaš.
V tvojih dlaneh gorim.
V tvoji izmišljiji se ljubiva do konca.
V tvojih očeh umiram, vrnjen davnini.
V mojih črkah dišiš
po nežni živalci iz pragozda.
V tebi se spet najdem, reka me odnaša.
V sebi te čutim, silovito deževje,
topline rek, monsun večnosti.
V tvojih sanjah prepoln tišine zaspim
na morski brežini, iz čiste svetlobe.
V meni poješ, plešeš, se ljubiš,
me božaš, ti, samo ti.
V tebi sem tvoj, vse bolj, vse bolj popoln,
z vso lepoto nesmrtne pesmi.
V moje pokrajine se preseljuješ, nevzdržno.
Vate padam. Na mah nežnih ros,
na slapove ljubečega petja.
Vame toneš, čutim tvoje ustnice,
dehtečo kožo slačenja, trepet bližine.
V naju se rojevajo nova vesolja,
še nikoli prej obstoječa, neponovljiva.
Z nama se odpirajo, razcvetajo, širijo,
pljuskajo, tečejo, šumijo.
So poezija, željno božanstvo,
žareči travniki rož, oceani srečnih besed.
Kam plavajo, kipijo, kličejo, iščejo,
želijo: silovito, nežno, mehko, strastno?

Ivan Dobnik

Hlačke dol, noge narazen! aka Še ena stara objava!

Še dobro, da so izumili žaluzije. Še dobro, da je sosednji blok petdeset metrov proč. Še dobro, da je nekdo med blokoma nekoč davno posadil drevesa in so zrastla visoka. Na to velikokrat pomislim, ko brez hlačk in z nogami zelo narazen “racam” po stanovanju. Kakšnih deset minut. Kolikor potrebuje depilacijska krema, da bi opravila svoje. Saj vem, da ste pomislili, da bo ta objava o seksu, vendar ne bo. Priznam, namerno sem vas zavedla. Vendar vseeno berite dalje. Razpisala se bom o stvareh, ki jih ženske počnemo, da bi bile lepe.

Nocoj sem spet “racala” po stanovanju. Ker pač mislim, da ženska od popka navzdol ne sme imeti nobene dlake. Pa dobro vem, da so jih generacije in generacije prej imele in se zato ne sebi ne moškim niso zdele grde. Še več, starejšim generacijam je grdo to, kar počnemo zdaj. Moja mama, na primer, pravi, da smo kot oskubljene kure. Vendar “skubljenje” ni preprosto. Kajpak lahko namažeš “vrtavko”, čepiš v kopalnici deset minut, spereš, potem namažeš še noge, stojiš v kopalnici še deset minut in spereš. Ker pa je to precej zamudno, ogledovanje ploščic pa dolgočasno, namažeš vse naenkrat in “racaš”. Če bi me kdo videl, bi ga pobralo od smeha.

Precej pestro imam tudi, ko je dan za masko. Verjetno bi moj obraz preživel tudi brez nje, vendar s prijateljico ob vsakem obisku trgovine privlečeva domov cel kup mask. Najraje imam čokoladno, ki tudi čudovito diši. Težava nastane, če pozabim, da jo imam na obrazu, telefon pa zazvoni, preden se je maska posušila. Še nekaj dni sem čistila sledi. Milo za umivanje obraza, tonik, dnevna in nočna krema. Vse to je del vsakdana. Prepričana sem, da ne samo mojega.

Če se večina žensk ukvarja z dnevnimi in nočnimi kremami, naslednje gotovo počne samo nekaj najbolj norih, med katere sodim tudi jaz. Prhanje s kirurško kapico na glavi. Videti je trapasto, vendar je to edini način, da lasje ostanejo ravni. In verjemite, če vsak teden za ravnanje las plačate trinajst evrov, si ne želite, da bi se skodrali že med prvim prhanjem. Vsaka kapljica pa je lahko usodna. Že para je usodna.

Potem pa moje morilsko orožje, nohti. Ponosna sem na to, da imam že od trinajstega leta dalje dolge nohte, zelo dolge nohte. Če se vsakodnevno jezim na Boga, da mi jo je zagodel s temi nemogočimi skodranimi lasmi, se mu moram zahvaliti za nohte, ki se ne lomijo. Vendar je delo tudi z njimi. Če nimate pomivalnega stroja, in jaz ga nimam, jih potrebno nalakirati vsaj dvakrat na teden. Ponavadi z rdečim lakom oziroma najtančneje, gre za barvo, ki jim pravimo gnila višnja. Potem so tukaj svetlo rožnati ter skoraj prozorni laki in vse tiste svetleče nalepke. Pa črno bela kombinacija (en noht črn, naslednji bel in tako do konca), če je kakšna pomembna tekma. Vsi vzorci so na ogled na moji pisalni mizi, kajti vedno kaj kapne. Zato je vsake toliko treba mizo očistiti tudi z acetonom. Tudi telefone sem že čistila z acetonom, tipkovnice, obleke. Vse to se kajpak da preprečiti, če nisi neučakana in za deset minut daš vse od sebe, se ne oglašaš na telefon, ne šariš po tipkovnici, si ne popravljaš majice … Vendar pa vsega ni mogoče preprečiti, kajti prebavni organi niso nujno obveščeni o tem, da se suši lak. In kdaj se zelo mudi prav takrat, ko končaš z lakiranjem nohtov. Ko opraviš, sediš na stranišču in premišljuješ … Naj tako s pokakano ritko sedim še pet minut ali pa naj se obrišem ter razmažem lak po papirju in tudi ritki? Da, tudi ritko sem že čistila z acetonom.

Uspešno oprhana, kajti lasje so ostali ravni, namazana z losjonom, uspešno oskubljena, lepo nalakirana (mimogrede, če slučajno ne veste, zelo hud modni prekršek naredite, če imate nohte na nogah svetlejše od nohtov na rokah), oblečena, obuta in kajpak že z vsaj desetminutno zamudo. Kaj sem pozabila? Parfum. Eno zapestje, drugo zapestje, eno koleno, drugo koleno, za en uhelj, za drug uhelj. Kot se to pač počne. Potem pa še malo brez razmišljana in … Naravnost po beli majici. Madež. Majico dol. Nobena druga bela ni zlikana? Likanje. Zamujam že dvajset minut. Še dobro, da se ne pudram in ne šminkam. Ker potem bi zamuda bila že polurna.

Še zadnji pogled v ogledalo. Lahko grem ven. Če mislite, da vse to počnem, ker me nekje časa moški, ki bo božal mojo gladko in oskubljeno kožo, ki bo kuštral moje ravne lase in vohal sladke vonjave, se seveda debelo motite. S prijateljico grem čvekat o tem, zakaj nama ni usojeno, da bi našle srečo v ljubezni in zakaj naju ne marata prav tista moška, ki si ju midve tako zelo želiva. Moja mama bi rekla: “Edina pametno, kar si tukaj napisala, je to, da pomivaš posodo.” In verjetno bi imela prav. Nekoč sem živela brez vseh teh krem, mask, dragih šamponov in še bolj dragih balzamov, sploh nisem vedela, kaj je losjon, parfum se mi je zdel potrata denarja, dlake pa nekaj najbolj naravnega na svetu. In se vprašam, zakaj vse to počenjam. In se vprašam, kaj norega bom še počela. Na forumu sem namreč nedavno prebrala, da postaja priljubljeno beljenje ritne luknjice. Kar se mi v tem trenutku zdi povsem noro, celo nezaslišano, ampak …

Kot se moja generacija zgraža nad prejšnjo zaradi dlak, tako se bo verjetno naslednja generacija zgražala nad mojo zaradi nepobeljene ritne luknjice. Vendar jaz resnično ne vidim smisla v pobeljeni ritni luknjici. Kot moja mama ne vidi smisla v oskubljeni “vrtavki”. Kot njena mama ni videla smisla v nalakiranih nohtih. Kot njena mama ni videla smisla v … Le kaj si bodo še izmislili?

Neskončna slast!

SLAST

Slast je trepet,
ki se duši dobrika z blazinicami.
Vzbujena od mehkih dotikanj
prede v dlani.

Slast v cvetni časi poljuba
medi.
In včasih nam že samo kot obljuba
življenje sladi.

Slast se breztežno vzdiguje
v svoj vrh,
vse dokler se v nas ne osuje
kot srh.

Toda najslajša je,
če dozori v grenkih solzah
in nas potem kakor čudež drži
na rokah.

Takrat nam od nje zastaja
srčni utrip.
Ta slast je neskončna,
kljub temu da traja
le kratek hip.

Niko Grafenauer

Del tebe v meni ne bo nikoli umrl!

Še!

NOČI SO TEMNE

Noči temne. Noči dolge.
Noči zvezdnate.
Kot samotni baldahini.
Grejem se. Mehčam se.

Roke hladne. Roke počasne.
Roke okorne. Kot usta.
Približujem se. Mehčam se.

Besede navznoter. Besede zaprte.
Molk topel. Kot misli.
Obstanem na pol poti. Mehka.

Tvoja gladka koža. Tih.
Samo dihanje te izdaja.
Kot spomin.
Valoviš. Tvoja čer sem. Še.

Ifigenija Simonović

Razklenila bom srce!

NOČEM UMRETI

Nočem umreti, ne da bi živela.
Ne bom se bala
padca in ognja.
Raje živim svoje dni,
dovolim življenju,
da me odpre,
razblini moj strah,
me naredi bolj dostopno.
Razklenila bom srce,
dokler ne bo razprlo peruti,
postalo bakla, obljuba.
Tvegala bom
in stopila iz svoje sence,
živela tako,
da bom vsako prejeto seme
predala naprej drugim kot cvet
in bom vsak prejeti cvet
poslala v svet kot zrel sad.

Dawna Markova

Hrbtna stran našega srca!

“Kako naj prestopimo vrata besa, da bi našli svojo strast, ko pa je prav to tisto, česar se bojimo in po čemer najbolj hrepenimo? Strasti se bojimo, ker obljublja spontanost, nenadzorovanost in ker ponuja nekaj, kar je zunaj našega razumnega in znanega jaza. Hrepenimo po njej, ker ima naša strast barvo, dimenzijo, utrip. Razkriva hrbtno stran našega srca, našo blagoslovljeno divjost.”

Iz knjige Nočem umreti, ne da bi živela avtorice Dawne Markove.

Vsa soba zadiši po tebi!

PREBUJANJE

Rad imam način,
kako se prebujaš,
kako steguješ roke,
jih prepletaš, kako mižiš
med tem jutanjim obredom,
s katerim pričneš dan.
Potem odgrneš odejo
in vsa soba zadiši po tebi.
Rad imam tvoj vonj,
tvoje prve besede,
ki se spreminjajo v predenje,
podobno mačjemu.
Tvoje golo telo
ob mojem golem.
Tvoja dlan,
mehka kot šapica,
se vsako jutro
sprehodi po meni.
Rad imam tvoje prebujanje.
Nežno te prevalim na hrbet
in te vdihnem,
kot da si vsa vonj,
otresen s prašnikov
najlepše dišeče izmed rož.

Peter Semolič

Valentinčica Žogca! aka Pa dajmo spet o ljubezni!

Kmalu bo minilo leto dni, odkar pišem blog in večina objav je bila tako ali drugače povezana z ljubeznijo. Tudi ta bo. Še posebej zato, ker je jutri valentinovo. Praznik, ki je žal veliko bolj kot praznik ljubezni praznik nakupovanja, pa vseeno …

Veste, kdo je doktor Phil? Tisti, ki je nekoč redno gostoval pri Oprah. Doktor Phil, sicer Phillip C. McGraw, je napisal kar nekaj knjig, ki so seveda postale mednarodne uspešnice. V knjigi Reševanje odnosov je zapisal deset zmot, ki jih po njegovo gojimo in bi se jih morali čim prej znebiti. In sicer so zmote naslednje … 1.  Odličen odnos imata lahko le sorodni duši. 2. V odličnem odnosu mora biti veliko romantike. 3. Partnerja, ki imata odličen odnos, znata odlično reševati težave. 4. Odličen odnos zahteva skupne dejavnosti, ki partnerja za vedno povežejo. 5. Odličen odnos je umirjen. 6. V odličnem odnosu damo lahko duška vsem svojim čustvom. 7. Odličen odnos ni povezan s spolnostjo. 8. Odličnega odnosa ne moremo ohraniti, če ima partner čudaške značajske lastnosti. 9. Obstaja pravi in napačen način, kako do odličnega odnosa. 10. Vaš odnos lahko postane odličen le, ko vam uspe partnerja spremeniti. Teh deset splošno sprejetih prepričanj o tem, kaj naj bi vplivalo na zdrav odnos, so nam vcepili tisti, ki so nas zasipali s podobami, katere so lastnosti “srečnih” parov in nam s tem na nek način dali vedeti, da bi tudi naš odnos partnerjem moral biti takšen. Na ta način pa nam niso pomagali, ampak škodovali.

Kakšno bo moje valentinovo? Dan kot dan. Ne bom dobila rdeče vrtnice, tudi čokolade ne. In ne, tudi jaz ne bom nikomur nič podarila. Lani sem. Potrudila sem se in našla najlepšega medvedka, ki ga je bilo mogoče kupiti v vsej Ljubljani. Zanj. Nisva sicer več bila par, ampak vsak dan sva klepetala po telefonu in … Ker sem vedela, da bo domov prišel šele pozno zvečer, hotela pa sem, da ves dan ve, da sem se spomnila nanj … Medvedka sem dala v veliko podloženo ovojnico in mu ga priporočeno poslala na služben naslov. Ura še ni bila devet in on sploh še ni prišel v službo, ko sem dobila hudo nesramno sporočilo njegovega prijatelja. Ali se sploh zavedam, kaj sem naredila? Kaj sem pa naredila? Sramoto si mu naredila. Kako? Sodelavci se mu bodo smejali, ker si mu poslala medvedka. Počakaj malo. On še ni prišel v službo, ti pa veš, kaj je v zalepljeni ovojnici? Kako je to mogoče, rentgena verjetno tam pri vas nimate? Odprli so priporočeno pismensko pošiljko, ki zelo jasno ni bila naslovljena nanje, ampak nanj. Sram pa naj bo mene?!? Kajpak, nekaj ur pozneje je prijateljevo perverzno logiko “razumel” tudi on in se je do mene vedel, kot bi mu poslala bombo, ne pa najlepšega medvedka. Tega nisem razumela pred letom dni in tudi danes ne razumem. In še vedno mislim, da sem bila prijazna Valentinčica. Vse, kar sem naredila lepega in dobrega, je na koncu …

Solzna ihta me pri priči mine!

OPTIMISTIČNA BALADA

Če svet se kdaj mi le preveč zameri,
predam naročju se melanhonije,
ki iz samote svoje hrano pije,
zaprem za sabo škripajoče dveri.

Srce mi poka in oko se cmeri,
dokler ni poln lonec za pomije
in glej,
iz njega bujna roža vzklije,
kopriva!
Speče me, pri moji veri!

In solzna ihta me pri priči mine,
z dlanjo oči in lica si otarem,
grem,
duri na široko spet odpahnem.

Prijazno sonce v kamro mi posije,
in vse je spet, kot je bilo,
po starem.
Veselo jo po beli cesti mahnem!

Meta Rainer

Je ženska, ki hitro da, res kurba?!?

To preprosto ni res! aka Kakšen moški je dober moški?

Zjutraj sem … Ni bilo ravno jutro, vstala sem ob pol enih, vendar to ni pomembno … Ura je dve in zdaj sem že budna … Pa se mi vseeno zdi, da sanjam, ko prebiram še eno debato o tem, da slabi moški dobijo ženske, medtem ko dobri moški ostajajo samski, ker nam ženskam služijo kot začasna rešitev oziroma nadomestek. In ko sem že pomislila, da dejansko verjamejo, da sanjamo o zapitemu nasilnežu, ki nas bo pretepal za zajtrk, kosilo in večerjo, ugotovim, da v resnici pišejo o dominantnih moških oziroma alfa samcih, kot so jih poimenovali. Ne vem, kako se bo debata razvijala naprej, ampak upam, da bodo ugotovili naslednje …

Da je tisto, čemur ti teoretiki pravijo dominantnost, pravzaprav odločnost. In da je za odločnost potrebno vedeti, kaj hočeš. Kajti težko si odločen, če pravzaprav ne veš, za kaj si odločen. In če ne veš, kaj hočeš, ob sebi pa imaš žensko, ki to ve, potem pa se okoli nje vrtijo takšni, ki tudi vedo … Ne morete reči, da so vas takšne ženske zapustile in odšle z barabami. Odšle so z moškimi, ki so vedeli, da hočejo biti z njimi. Odšle so z moškimi, ki so se z njimi poročili in si ustvarili družino. Med temi moškimi so dobri in slabi. Kot so med samskimi dobri in slabi. Med temi moškimi so tako nasilni kot mirni. Kot so med samskimi tako nasilni kot mirni. Med temi moškimi so tako zapiti kot trezni. Kot so med samskimi tako zapiti in trezni.

Ne, niste ostali sami zato, ker ste dobri. Sami ste ostali zato, ker kakšne izmed izvoljenk, ki vas je imela rada, niste prijeli za roko in peljali pred oltar. Si niste upali? “Negativci”, kot jih imenujete, so si. Tako je, to so alfa samci. Če ste si kdaj ogledali kakšen dokumentarni film o živaleh, gotovo veste, da alfa samci veliko seksajo. Gode si jim, kajne? Vendar gotovo veste tudi, da odgovorno poskrbijo za vse tisto, kar nastane kot posledica seksa. Ne bežijo pred odgovornostjo.

Ne, preprosto ni res, da si ženske dobre moške izbiramo za prijatelje, s slabimi pa se poročimo in si ustvarimo družine. Da si izbiramo “surovine”, zavržemo pa romantike. Veste, od vaše dobrote in lepih besed dvakrat na teden ob kavici se ne da živeti. Tudi od romantičnih večerij ob svečah enkrat na teden ne. Kot moj oče vedno govori, življenje ni praznik in tudi sončen majski dan ne. In moški, ki ti v tem krutem svetu stoji ob strani v dobrem in slabem, je dober, pa čeprav se vam od daleč zdi slab. Lahko se je vam bahati z dobroto in čudovitostjo, ko žensko peljete na romantične počitnice ali v kino. Lahko vam je takrat govoriti, kako razumevajoči, mirni in nežni ste. Ko pa dobro veste, da se nikoli ne boste znašli v položaju, ko bi svojo mirnost morali dokazovati v ponedeljek ob šestih zjutraj, ko je treba tri otroke, ki bodo vpili drug čez drugega, spraviti v vrtec. Ko potem avto pol ure ne bo vžgal, ko boste zato vsi pozni, ko bo potem na cesti huda gneča … Ste prepričani, da takrat tudi vi, tako zelo razumevajoči, mirni in nežni, ne bi začeli vpiti?

Pa saj je vseeno, kajne? Če bi želeli vedeti, kako bi se v takšnem položaju vedli, bi že bili poročeni in imeli tri otroke, ki bi vam parali živce. In ne bi dvakrat na teden ohranjali svoje razumevajoče, mirne in nežne samopodobe ter bežali pred odgovornostjo. Lahko je biti dober, ko nisi na preskušnji. Lahko se je bahati s svojo dobroto, ko dobro veš, da si tako zelo izmuzljiv, da se na preskušnji nikoli ne bo znašel. Kajne?

Jaz sem imela dobrega moškega, najboljšega na vsem svetu. Ne, ni mi bil začasna rešitev oziroma nadomestek. Bil mi je vse na svetu. Še danes jočem za njim. Tudi njemu ni bilo do takšnih ponedeljkovih juter. Raje je ostal samo dober. Toliko o teoriji, ki so jo napletli.

Opravičila, ki to niso! aka Ali res nismo prav nič krivi?

Predstavljajte si, da ste v restavraciji. Naročili ste jed in pijačo. Ko ste krožnik in kozarec že skoraj izpraznili, se odločite, da ne bi plačali računa in začnete natakarju razlagati, da vam hrana in pijača pravzaprav sploh nikoli nista bili všeč. Mislite, da vam bo ob pogledu na prazen krožnik in še bolj prazen kozarec verjel? Kajpak ne.

K pisanju te zgodbe me je spodbudila izpoved žene in mame treh otrok, ki je se zaljubila v drugega in se ji zdaj zdi nesmiselno reševati zakon. Kajpak ima do tega pravico. In kajpak nikomur (razen mogoče možu in otrokom) ni dolžna polagati računov za svoja dejanja, ampak … Ko so ji ženske želele dobronamerno svetovati, naj vseeno premisli, ali je smotrno zaradi trenutne zaljubljenosti uničiti družino, je zapisala, da z možem nikoli ni bilo tisto pravo, da nikoli ni bilo tiste prave kemije in tiste prave ljubezni. Zame je to enako temu, da v restavraciji poješ in popiješ, potem pa se, ko bi moral plačati, izgovarjaš, da ti hrana in pijača nikoli zares nista teknili. Zakaj si jedel? Zakaj si pil? Zakaj nisi po nekaj grižljajih in nekaj požirkih rekel, da nisi zadovoljen? Zakaj se z nekom poročiš, če ni tiste prave ljubezni? Zakaj narediš tri otroke, če ni prave kemije? Zame so to opravičila, ki to sploh niso. Kajti s tebe ne sperejo krivde. Še več, pokažejo, da si še bolj kriv. Ko si si želel otrok, si si to vzel, čeprav do tistega drugega nisi čutil, kar bi moral, tistega več, in si se tega ves čas dobro zavedal. Zdaj pa, ko si želiš več, ko čutiš, da lahko dobiš več, misliš, da lahko tistemu drugemu odpelješ otroke? Lahko, vendar ne brez plačila računa. Vse je v življenju treba plačati. Pa četudi z malo slabšo samopodobo. Ki brez dvoma sledi, ko sebi in drugemu priznaš, da si ga samo izkoristil. In če namesto iskrenega opravičila poveš opravičilo, ki to sploh ni, bo račun samo še višji.

Sicer pa se, vsaj jaz tako mislim, takšne stvari dogajajo, ker se ljudje, ko nekaj hočemo, ne pustimo motiti in se temu primerno ne sprašujemo, ali je nekaj prav. Ali naše zadovoljevanje takšnih in drugačnih potreb opravičuje bolečino, ki jo povzroči tistemu drugemu ali pa tudi tretjemu. Hočem četico otrok? Če jih hočem, jih bom imela. Pa kaj, če ga ne ljubim. Ko bodo otroci iz plenic, bom iskala ljubezen. Hočem poročenega moškega? Pa kaj, če bo njegova družina trpela. Nisem jaz kriva, da imajo otroci za očeta prevaranta. Hočem se eno leto imeti z nekom luštno? Pa kaj, če v resnici ne mislim resno. Ker bo bolj luštno, če bo tisti drugi mislil, da ga na smrt ljubim in želim z njim ostati za vedno, pač to govorim. Nisem jaz kriva, da mi verjame.

Že res, da imamo pravico biti srečni. Vendar imajo tudi drugi ljudje pravico, da jih ne onesrečimo. Ali če zapišem kot pravnica … Pravica enega se konča tam, kjer se začne pravica drugega. Ali res nismo prav nič krivi?

Naslednji stavek je povsem odveč, zato ga bom zapisala na samem koncu in ga boste lahko po potrebi preskočili. Če bi bili vlogi obrnjeni in bi to naredil moški, bi bil prasec vseh prascev.

Je ljubezen mogoče tudi kupiti?

Do cilja usode!

LE NAPREJ

Nihče ne vpraša,
kam greš,
kam te vodi usoda.

Le naprej moraš.
Ne glej na ovire,
na podrte mostove
in polena pod nogami.

Le naprej moraš,
četudi so redki
topli pogledi
in nežni stiski rok.

Le naprej moraš,
čeprav je včasih
samotna pot,
ki te vodi neznano kam.

Le naprej moraš
po razburkani pot
do cilja usode.

Nuša Ilovar

Med temo in temo!

BOLNA LJUBEZEN

Ljubezen, jabolk se najej, ko smeš.
Naužij se sonca,
kraljevsko stopaj, koder greš,
smejoča se nedolžnost
na nebeških poteh.

Četudi prisluškuješ grozi krika,
ki mračno plove v zunanji temi,
nema, slepa zver
v paranoičnem besu.

Ogrej se, užij ta čas,
pokonci glavo,
izjemna v utripu motne krvi,
v drgetu veličine,
kamor prezir ne seže.

Veseli se trenutnosti in hodi
med temo in temo,
v svetlečem medprostoru,
tesnem kot grob,
a brez njegovega miru.

Robert Graves

Dokler si bil!

SPOMINI SNEŽIJO SKOZME

Metulj se upira vetru.
Frfota s scefranimi krili.
Srkal si mi pot s kože.
Sol iz solze.

Volk s ciklamo.
Oči se mu svetijo.
Zaljubljen.
Pel si mi in me božal.
Vabila sem te in te mehčala.
Svetli časi. Ko sva bila.

Naletavam. Brez kril že.
Rišem te kot snežnega metulja.
Razgrinjala sem te po postelji.
Z beline sem pivnala barvo,
ki je dišala po tebi.

Dokler si bil.

Ifigenija Simonović

Od javne zaroke do še bolj javne ločitve!

Ko sem se sinoči priklatila domov in odprla spletni forum, mi je bilo kaj hitro jasno, da sem zamudila pomemben dogodek. Trenja z naslovom Bizarna slava. Ker sem hud firbec, sem si potem oddajo v celoti ogledala na spletu. Nekaj malega o izbruhu po Emi, na hitro so omenili zaroko Saše Lendero, kajpak ni mogel manjkati Damjan Murko, ampak glavna zvezdnika oddaje pa sta bila v studiu prisotni Aleš Čepin in njegova še vedno žena, ki je poklicala po telefonu, Urša Čepin.

Pred nekaj meseci sem, kot vedno doslej, pri frizerki prebirala trač revije, ki jih sicer nikoli ne kupujem. Jahta in na njej skorajda gola “človeška primerka”, naslov pa pompozen. “Kdo je pa ta Urša Čepin”, sem vprašala frizerko in dobila izčrpno razlago. Pevka, ki ne zna peti. Voditeljica, ki ne zna voditi. Ter seveda žena bogatega poslovnežna. Naslednjič sem o njej brala, ko je v svojo preveč rožnato spalnico spustila kamere. In takrat sem se spomnila besed svojega znanca, ki se je na željo svoje tedanje žene zelo javno poročil in potem še bolj javno ločil. Rekel je: “Če novinarje kličeš, ko si srečen, bodo še toliko raje prišli takrat, ko bodo videli, da trpiš.” Četudi v primeru zakoncev Čepin ni povsem očitno, da bi se zdaj, ko sta manj srečna, medijev izogibala. Še več, tako vztrajno prek medijev pereta umazano perilo, da mnogi menijo, da je “operacija ločitev” pravzaprav medijskih konstrukt. Četudi meni ni povsem jasno, zakaj naj bi trgovec z avtomobili potreboval takšno reklamo. Zakaj jo potrebuje wanna be pevka in voditeljica, je verjetno jasno. Naj je res ali ne, igro, ki sta jo začela, morata, hotela ali ne, odigrati do konca. Ker jima mediji ne bodo dopustili, da bi jo nehala igrati.

Od ločitve k nečem lepšem. Včeraj so mediji objavili novico o zaroki Saše Lendero. Če sem prav razumela, se je zaroka zgodila na cesti, in sicer Celovški. Pred kamerami in pod plakatom, ki je obenem tudi reklama za trač revijo, ki bo danes izšla. Srečnemu paru verjetno vsi želimo, da bi ostal skupaj do konca svojih dni, če pa se to ne bo zgodilo in bodo mediji tako secirali njuno ločitev, kot dandanes ločitev zakoncev Čepin … Jim bosta to sploh smela zameriti? Mi pa bomo brali. O ljudeh, ki so slavni zato, ker so slavni in ne zato, ker bi naredili karkoli vrednega pozornosti. Tudi jaz, kar lahko opazite po tej objavi, sem začela spremljati sago Čepin, četudi o njiju vem samo to, da sta spala na posteljnini s Playboyjevimi zajčki in da se je ona vozila v belem ferrariju, ki jih ga je kupil mož.

Bog se nas usmili, ko se bo ali če se bo ločeval Damjan Murko. Že zdaj, ko so njegovi zakonski prepiri samo zaigrani, so daleč najbolj brana novica na spletnih portalih. Meja s Hrvaško, astronomske odpravnine v državnih podjetjih, stavka delavcev itd. Nič ni tako brano kot Damjan Murko. In kar je najhuje, bentimo nad mediji, ki takšne nenovice objavljajo. Seveda jih in jih bodo, dokler jih bomo brali.

Neplodna mati štirinajstih otrok?!?

Gotovo veste, da so se pred tednom dni v Ameriki rodili osmerčki. Verjetno veste, da so bili rezultat umetne oploditve, kajti njihova mama se je zdravila zaradi neplodnosti. Mogoče pa niste zasledili podatka, da ima njihova mama Nadya Suleman doma že šest otrok, ki so stari med dve in sedem let. Torej jih je zdaj že štirinajst in zanje bo skrbela sama, kajti menda je samska in za nameček še nezaposlena. In kot je njena mama povedala novinarjem, je Nadya obsedena z “zbiranjem” otrok. Je prav, da medicina pomaga tovrstnim zbirateljicam?