Erica Jong, ameriška pesnica, je napisala meni precej “utrgano” pesem z zelo nesmiselnim naslovom Sedemnajst svaril pri iskanju feministične pesmi. Enkrat sem jo prebrala, potem tudi drugič in ko sem jo prebrala tretjič, sem se začela spraševati, ali ni morebiti vsaj šest od teh sedemnajstih blodenj vredno upoštevati.
1. Pazi se moškega, ki se ti zdi nenevaren. Ta te bo presenetil.
2. Pazi se moškega, ki ti izbira obleke. Ta bi jih rad tudi nosil.
3. Pazi se moškega, ki hvali osvobojene ženske. Ta namerava pustiti službo.
4. Pazi se moškega, ki bi te rad zaščitil. Obranil te bo pred vsem, samo pred sabo ne.
5. Pazi se moškega, ki obtožuje lastno mater. Ta je kurbin sin.
6. Pazi se moškega, ki preveč ljubi življenje. Ta je bedak.
In res, na lastni koži sem občutila, da ti en navidez povsem nenevaren lahko naredi več škode od petih navidez nevarnih skupaj. Kako je z moškimi, ki ženskam izbirajo obleke, sicer ne vem, vsekakor pa je zadeva vsaj malo sumljiva. Sumničava sem tudi do moških, ki so pretirano navdušeni nad feministkami. Nekako nimam občutka, da navdušenje izvira iz resnične želje imeti žensko, ki zna v vsakem trenutku poskrbeti zase. Veliko bolj se mi zdi, da se nad takšnimi ženskami navdušujejo, ker menijo, da bo prevzela odgovornost tako zase kot zanj in potem tudi za morebitno potomstvo, medtem ko bodo sami lahko ostali večni otroci. O tem, kaj je meni naredil moški, katerega poslanstvo je menda bilo, da me zaščiti, sem pisala že velikokrat. Ne, pred samim seboj me ni obranil. Tudi meni bi se, kot so se očitno pesnici, začeli prižigati alarmi ob moškem, ki bi imel veliko grdega za povedati čez svojo mamo. Ne vem, mogoče se motim, ampak odnos moškega do mame meni veliko pove o njegovem siceršnjem odnosu do žensk. In še zadnje … Verjetno smo bedaki vsi, ki preveč ljubimo. Moškega, žensko ali pa življenje.
Kaj mislite, kakšnih moških se je treba paziti?
Resnično več ne mine dan, da ne bi kje na spletu zasledila, da bo kdo koga tožil. Zadeva je postala nadvse moderna, nekakšen nacionalni šport. Ker za druge nacionalne športe zdaj zaradi pomanjkanja forme nisem, se bom lotila tega, ki je telesno najmanj zahteven, torej tožarjenja. Ker se ne morem spomniti, da me je v zadnjih dneh kdo grdo pogledal in mi s tem prizadejal hude duševne bolečine … Ker se ne morem spomniti, da me je v zadnjih dneh kdo razžalil in zaradi tega več dni nisem spala … Ker nikakor ne uspem najti nobene knjige, v kateri se je pisatelj grdo norčeval iz mojega poklica in sem zato potrebovala pomirjevala … Ne zdi se mi v redu, da jaz ne bi mogla biti moderna. Še bolj se mi ne zdi v redu, da ne bi mogla dati svojega prispevka k zaostankom na sodiščih … Pa saj se menda tudi meni dogajajo krivice. Po vseh izračunih bi morali biti moji lasje dolgi že do sredine hrbta, vendar niso. Krivica. Pred nekaj meseci sem se, ko sem tekla po telefon, zaletela v steper in si zlomila noht. Krivica. Lani poleti pa sem namesto tradicionalnih trinajstih, imela samo štiri pege. Krivica. Si kdo upa trditi, da jaz zaradi zgoraj navedenega trpim manj kot Francka iz Spodnje Marjetice, ki ne more spati zato, ker sosedova jabolka padajo na njeno dvorišče, zlobni sosed pa noče in noče posekati jablane? Si kdo upa trditi, da trpim manj od Polde iz Zgornje Trobetice, ki vsakodnevno izgublja živce, ko vidi, da se njegov sosed iz službe pripelje s povem novim BMW-jem, medtem ko v njegovi garaži stoji BMW, ki je star že celih pet let. Če Francka lahko toži, če Polde lahko toži, bo tožila tudi Žogca … Menda je vsako sodišče v Sloveniji krajevno pristojno, ko gre za Boga. Ali pač? Kakorkoli že, treba je biti moderen. In ostati v formi, pa čeprav tožarniški.
Eden izmed tistih sto, dvesto “čudakov” je povedal, da ženskam ne plačuje za seks, ampak za to, da po seksu odidejo. Če je ta “čudak” poročen, je seveda zanj in za njegov zakon prostitutka mnogo manj “nevaren element” kot ljubica, ki se lahko do ušes zaljubi in kaj kmalu v želji, da bi mu uničila zakon in ga imela samo zase, kliče ženo. In žene? Premnoge pišejo, da bi jim bilo ljubše, da bi njihov mož šel k prostitutki kot k sodelavki, sosedi ali družinski prijateljici. Verjetno zato, ker prostitutka moškega vedno vrne oziroma pošlje nazaj domov. Pa vseeno to ne more biti edini razlog. Imajo ti moški manjvrednostne komplekse, ko pa so s prostituko, čutijo, da imajo popoln nadzor nad položajem in se tako počutijo močni? Gre za seksualno potešitev ali krepitev lastne samopodobe? Ali pa si želijo le več pestrosti v spolnem življenju, mogoče hočejo izživeti svoje spolne fantazije? Pa vendar, ali si želja ne upajo povedati svoji partnerki? Jih je sram, se sramujejo svoje lastne seksualnosti? In potem smo znova pri zgoraj omenjenih manjvrednostnih kompleksih. Po drugi strani pa me tudi ne čudi, da si miren, ugleden in globoko veren gospod žene ne upa prositi, naj mu poriva v anus svečo, medtem ko on sloni na likalni mizi. In prav takšnega je pred mnogimi leti v intervjuju za Mladino opisovala ena izmed mariborskih prostitutk. Roko na srce, opisovala je še veliko “hujše”, ampak nekatere stvari so tudi za Žogcin blog “prehude”.
Zares sprejeti drugega človeka takšnega, kakršen je, brez poskusov, da bi ga spremenili z opogumljanjem, manipulacijo ali prisilo, to je visoka umetnost ljubezni, ki jo večina med nami le stežka uresniči, pravi Robin Norwood, avtorica knjige Ženske, ki preveč ljubijo. Med branjem se resnično neštetokrat vprašam, kaj, za vraga, je nam ženskam!?! Zakaj nas tako mika spremeniti nesrečnega, bolnega ali kako drugače obremenjenega človeka v popolnega partnerja? Zakaj je ta misel vedno znova tako vabljiva? Ker smo tako zelo plemenite? Ne, plemenitost ne more razložiti vedenja več milijonov žensk, ki si izbirajo okrutne, ravnodušne, napadalne, čustveno zavrte, zasvojene moške ali takšne, ki so kako drugače nezmožni izkazovati ljubezen in skrb. Naloga ženske, kot jo takšna ženska vidi, je razumeti partnerja, ga opogumljati in pozitivno vplivati nanj. Vendar ponavadi ni zaželenega rezultata. Prav nasprotno. Če zveza potem razpade, je ženska povsem obupana. Zdi se ji, da je povsem odpovedala. Če celo tako ubogega, tako nesposobnega moškega ni mogla pripraviti do tega, da bi jo ljubil, kako naj potem upa, da bi jo lahko celo trajno ljubil trden, primeren partner? Zaradi takšne negativne sodbe se takšne ženske spuščajo iz enega škodljivega razmerja v drugo, morda celo bolj katastrofalno. In po vsakem takšnem razmerju se počutijo še bolj manjvredne.
Zame, ki sem tako dolgo verjela v pravljico o srečni ljubezni, je to hudo razočaranje. Zdaj z vsakim dnem bolj verjamem, da mi bo življenje tako ali tako dalo tisto, kar mi je usojeno in da je brez pomena, da se trudim. Pa tudi … Nikoli prej se mi ni bilo treba truditi, da bi me nekdo imel rad. Zame je bilo to samoumevno. Nekaj najbolj logičnega. V zadnjem letu pa sem toliko napora vložila, da bi me imel rad nekdo, ki naj bi me tako ali tako imel rad. Na koncu nisem dosegla ničesar, ves moj trud je bil zaman. Če mi je usojeno, da se bo vrnil, potem se bo vrnil, četudi jaz ne naredim ničesar. Če pa mi je usojeno, da bom svoja najlepša leta preživela z Alom Bundyjem in njegovo družino, pa tega ne morem spremeniti, kajti vse, kar bom delala na silo, se bo, tako čutim, obrnilo proti meni.
SLEPILO
Gotovo ste opazili, da je bilo zadnje dni na blogu več pesmi, zato pa veliko manj Žogcinih modrovanj. Ampak ne zato, ker je bila Žogca lena. Prav nasprotno, bila je preveč pridna. Danes ne bo, zato bo napisala tudi objavo za blog. Zakaj o sebi pišem v tretji osebi? Ne vem. Mogoče zato, ker se odpravljam v Rustiko po najboljši sladoled in do tedaj, dokler ga ne snedem, želim misliti, da to v resnici nisem jaz in se bodo tudi odvečne maščobe prijele kakšne druge. Kdo bi vedel …
SENCA PRETEKLOSTI
TI SI TAM
VERA
UMOR
IN VENDAR
STAVEK V KNJIGI
POSTELJA JE OSTALA RAZMETANA
ZAKAJ ME NE LJUBIŠ?
SODILI SMO 
RANA
BESEDNA IGRA
SLUTNJE
Opisani dogodek se je zgodil v virtualnem življenju, a bi se kaj zlahka lahko tudi v nevirtualnem, tistem pravem. Gospa je. Samo je. Obstaja. Virtualno. Kot vzdevek. Piše zabavne zgodbe o svojem naraščaju in obuja spomine na dneve, ko je naraščaj privekal na svet. Nič pretresljivega. Predvsem pa nič takšnega, česar ne bi počele tudi mnoge druge ponosne mamice. Vendar gre nekaterim v nos in se ne morejo vzdržati pisanja zajedljivih opazk. Enkrat, drugič, stotič. Naj ima človek še tako dobre živce, in ta gospa jih je imela, mu nekega lepega dne poči film. Dovolj je. Njej je bilo dovolj. Odločila se je, da gre v ilegalo. Ne prva in ne zadnja. Tam, v ilegali, je ne bodo napadale tiste, ki so to vseskozi počele. Kajpak s plemenitimi razlogi. Šla jim je na živce, motila jih je. Če to ni plemenit razlog, da se na nekoga spravljaš, potem res ne vem, kaj je?!? Je naredila prav? Menda je. Ko se nekdo spravi nate, se moraš umakniti. Tako pravijo. Stvar je v resnici zelo nepomembna, če ne bi postala simptomatična. Ne samo za virtualno bivanje, ampak bivanje na sploh. V končni fazi se je povsem enako v virtualnem svetu zgodilo tudi meni. Umakniti se mora žrtev. Tisti, ki je tarča napada. Ne napadalec. Tisti, ki živi v svetem prepričanju, da ima po človeku pravico brcati, dokler ta stoji pred njim. In vsi žrtvi govorijo, naj bo vendarle pametna ter se umakne. Nihče ne zgrabi tistega, ki brca in ga odvleče stran ali pa vsaj umiri. Tako je v virtuali. In v resničnem življenju ni nič drugače. Žensko, ki jo v lastnem domu mož pretepa, sprašujejo, zakaj ne odide. Zakaj bi morala oditi žrtev? Zakaj ne odstranijo ali vsaj umirijo nasilneža? Ona naj gre z otroki v varno hišo, da bo on lahko v njunem skupnem stanovanju nemoteno živel naprej? Narobe svet, kajne? Vendar žal naš svet. Pa saj, verjetno je ne tepe zastonj. Že ima razlog, da to počne. Kajpak misli, da je plemenit. Žrtev posilstva vsak drugi sprašuje, s čim je povzročila tisto, kar ji je posiljevalec naredil. Gotovo je tudi ona kaj naredila. In nenazadnje, če ti avto v garaži, ki je pod ključem, snamejo z vseh štirih pnevmatik, kar se je zgodilo enemu izmed mojih sosedov, je prvo vprašanje, komu se je zameril. Nekaj je gotovo naredil. Če nič drugega, je nekoga grdo pogledal. Seveda, poiščimo plemenite razloge. Vedno obstajajo. Za vse svinjarije, ki jih ljudje počnejo, poiščimo plemenite razloge.
GOLA V SEDLU NJEGOVE MOŠKOSTI