Pazi se moškega, ki …

Erica Jong, ameriška pesnica, je napisala meni precej “utrgano” pesem z zelo nesmiselnim naslovom Sedemnajst svaril pri iskanju feministične pesmi. Enkrat sem jo prebrala, potem tudi drugič in ko sem jo prebrala tretjič, sem se začela spraševati, ali ni morebiti vsaj šest od teh sedemnajstih blodenj vredno upoštevati.

1. Pazi se moškega, ki se ti zdi nenevaren. Ta te bo presenetil.
2. Pazi se moškega, ki ti izbira obleke. Ta bi jih rad tudi nosil.
3. Pazi se moškega, ki hvali osvobojene ženske. Ta namerava pustiti službo.
4. Pazi se moškega, ki bi te rad zaščitil. Obranil te bo pred vsem, samo pred sabo ne.
5. Pazi se moškega, ki obtožuje lastno mater. Ta je kurbin sin.
6. Pazi se moškega, ki preveč ljubi življenje. Ta je bedak.

In res, na lastni koži sem občutila, da ti en navidez povsem nenevaren lahko naredi več škode od petih navidez nevarnih skupaj. Kako je z moškimi, ki ženskam izbirajo obleke, sicer ne vem, vsekakor pa je zadeva vsaj malo sumljiva. Sumničava sem tudi do moških, ki so pretirano navdušeni nad feministkami. Nekako nimam občutka, da navdušenje izvira iz resnične želje imeti žensko, ki zna v vsakem trenutku poskrbeti zase. Veliko bolj se mi zdi, da se nad takšnimi ženskami navdušujejo, ker menijo, da bo prevzela odgovornost tako zase kot zanj in potem tudi za morebitno potomstvo, medtem ko bodo sami lahko ostali večni otroci. O tem, kaj je meni naredil moški, katerega poslanstvo je menda bilo, da me zaščiti, sem pisala že velikokrat. Ne, pred samim seboj me ni obranil. Tudi meni bi se, kot so se očitno pesnici, začeli prižigati alarmi ob moškem, ki bi imel veliko grdega za povedati čez svojo mamo. Ne vem, mogoče se motim, ampak odnos moškega do mame meni veliko pove o njegovem siceršnjem odnosu do žensk. In še zadnje … Verjetno smo bedaki vsi, ki preveč ljubimo. Moškega, žensko ali pa življenje.

Kaj mislite, kakšnih moških se je treba paziti?

Razmišljam, da bi tožila Boga!

Resnično več ne mine dan, da ne bi kje na spletu zasledila, da bo kdo koga tožil. Zadeva je postala nadvse moderna, nekakšen nacionalni šport. Ker za druge nacionalne športe zdaj zaradi pomanjkanja forme nisem, se bom lotila tega, ki je telesno najmanj zahteven, torej tožarjenja. Ker se ne morem spomniti, da me je v zadnjih dneh kdo grdo pogledal in mi s tem prizadejal hude duševne bolečine … Ker se ne morem spomniti, da me je v zadnjih dneh kdo razžalil in zaradi tega več dni nisem spala … Ker nikakor ne uspem najti nobene knjige, v kateri se je pisatelj grdo norčeval iz mojega poklica in sem zato potrebovala pomirjevala … Ne zdi se mi v redu, da jaz ne bi mogla biti moderna. Še bolj se mi ne zdi v redu, da ne bi mogla dati svojega prispevka k zaostankom na sodiščih … Pa saj se menda tudi meni dogajajo krivice. Po vseh izračunih bi morali biti moji lasje dolgi že do sredine hrbta, vendar niso. Krivica. Pred nekaj meseci sem se, ko sem tekla po telefon, zaletela v steper in si zlomila noht. Krivica. Lani poleti pa sem namesto tradicionalnih trinajstih, imela samo štiri pege. Krivica. Si kdo upa trditi, da jaz zaradi zgoraj navedenega trpim manj kot Francka iz Spodnje Marjetice, ki ne more spati zato, ker sosedova jabolka padajo na njeno dvorišče, zlobni sosed pa noče in noče posekati jablane? Si kdo upa trditi, da trpim manj od Polde iz Zgornje Trobetice, ki vsakodnevno izgublja živce, ko vidi, da se njegov sosed iz službe pripelje s povem novim BMW-jem, medtem ko v njegovi garaži stoji BMW, ki je star že celih pet let. Če Francka lahko toži, če Polde lahko toži, bo tožila tudi Žogca … Menda je vsako sodišče v Sloveniji krajevno pristojno, ko gre za Boga. Ali pač? Kakorkoli že, treba je biti moderen. In ostati v formi, pa čeprav tožarniški.

Ne plačam ji za seks, plačam ji, da po seksu odide!

Tako je, pisala bom o prostituciji. Pri nas v Sloveniji prostitutke obiskuje kakšnih sto, dvesto “čudakov”, vsi drugi so nad celo zadevo moralno in še kako drugače vzvišeni. Ženske tej teoriji o sto, dvesto “čudakih” prav rade pritrdimo, ker “moj pa tega že ne počne”. Seveda nam rahlo narobe hodi dejstvo, da je v naši mali državi več tisoč prostitutk in da mora vsaka imeti najmanj deset rednih strank, če želi preživeti. Nekdo torej te ženske mora obiskovati in jim plačevati za seks. Kdo in zakaj?

Eden izmed tistih sto, dvesto “čudakov” je povedal, da ženskam ne plačuje za seks, ampak za to, da po seksu odidejo. Če je ta “čudak” poročen, je seveda zanj in za njegov zakon prostitutka mnogo manj “nevaren element” kot ljubica, ki se lahko do ušes zaljubi in kaj kmalu v želji, da bi mu uničila zakon in ga imela samo zase, kliče ženo. In žene? Premnoge pišejo, da bi jim bilo ljubše, da bi njihov mož šel k prostitutki kot k sodelavki, sosedi ali družinski prijateljici. Verjetno zato, ker prostitutka moškega vedno vrne oziroma pošlje nazaj domov. Pa vseeno to ne more biti edini razlog. Imajo ti moški manjvrednostne komplekse, ko pa so s prostituko, čutijo, da imajo popoln nadzor nad položajem in se tako počutijo močni? Gre za seksualno potešitev ali krepitev lastne samopodobe? Ali pa si želijo le več pestrosti v spolnem življenju, mogoče hočejo izživeti svoje spolne fantazije? Pa vendar, ali si želja ne upajo povedati svoji partnerki? Jih je sram, se sramujejo svoje lastne seksualnosti? In potem smo znova pri zgoraj omenjenih manjvrednostnih kompleksih. Po drugi strani pa me tudi ne čudi, da si miren, ugleden in globoko veren gospod žene ne upa prositi, naj mu poriva v anus svečo, medtem ko on sloni na likalni mizi. In prav takšnega je pred mnogimi leti v intervjuju za Mladino opisovala ena izmed mariborskih prostitutk. Roko na srce, opisovala je še veliko “hujše”, ampak nekatere stvari so tudi za Žogcin blog “prehude”.

Seveda vseh sto, dvesto “čudakov” ni poročenih. Nekateri so tudi samski. Eden izmed njih je povedal, da raje “vrže” denar za prostituko, kot da bi na večerjo in v kino povabil žensko, ki mu mogoče na koncu večera sploh ne bo dala. Gre res zato, da se prostitutka bolj “splača”, kajti gotovo da? Ali gre za moške, ki se bojijo zavrnitve in pa tiste prave intimnosti, ki bi jo prinesla zveza? Gre za strah pred pričakovanji parnerice? Prostitutka namreč pričakuje samo denar. Vsekakor pa je bolj pošteno, da se samski moški odpravi k prostituki, kjer je vse jasno, kot da zavoljo seksa ženskam laže, da se želi z njimi poročiti in imeti družino, v bistvu pa mu gre zgolj in izključno za seks.

Ne cestna, tudi barska ne, pri nas prevladuje mobi prostitucija. Splet je poln oglasov. Vse, kar mora moški narediti, je, da v roke vzame mobilnik, zavrti “pravo” številko in se dogovori. Naslednji oglas sem prepisala bolj za hec kot zares in ga zato seveda ne bom opremila s številko “pohotne gospodične”, ki pravi … Veš, vse prostitutke ne seksamo samo zaradi denarja, ampak v tem neznansko uživamo. Uživam, ko mi ga kdo potisne do grla, ko mi špricne v usta in ko nato spermo pogoltnem. Priznam, potrebna sem bolj kot normalne ženske. Moja muca je tako mokra, da predigre skorajda ne potrebujem. Zato mnogokrat rečem: “Ti samo pridi in me pofukaj.” Da, več tisoč jih je v Sloveniji. Obiskuje pa jih, če verjamete, samo sto, dvesto “čudakov”.

In za konec še ena zanimivost … Noben izmed teh stotih, dvestotih “čudakov” ni rekel, da prostitutke obiskuje zato, ker sicer ne more dobiti seksa.

Ali res prav za vsako rit raste palica?

Kje je pravljica o srečni ljubezni? aka Še enkrat!

Zares sprejeti drugega človeka takšnega, kakršen je, brez poskusov, da bi ga spremenili z opogumljanjem, manipulacijo ali prisilo, to je visoka umetnost ljubezni, ki jo večina med nami le stežka uresniči, pravi Robin Norwood, avtorica knjige Ženske, ki preveč ljubijo. Med branjem se resnično neštetokrat vprašam, kaj, za vraga, je nam ženskam!?! Zakaj nas tako mika spremeniti nesrečnega, bolnega ali kako drugače obremenjenega človeka v popolnega partnerja? Zakaj je ta misel vedno znova tako vabljiva? Ker smo tako zelo plemenite? Ne, plemenitost ne more razložiti vedenja več milijonov žensk, ki si izbirajo okrutne, ravnodušne, napadalne, čustveno zavrte, zasvojene moške ali takšne, ki so kako drugače nezmožni izkazovati ljubezen in skrb. Naloga ženske, kot jo takšna ženska vidi, je razumeti partnerja, ga opogumljati in pozitivno vplivati nanj. Vendar ponavadi ni zaželenega rezultata. Prav nasprotno. Če zveza potem razpade, je ženska povsem obupana. Zdi se ji, da je povsem odpovedala. Če celo tako ubogega, tako nesposobnega moškega ni mogla pripraviti do tega, da bi jo ljubil, kako naj potem upa, da bi jo lahko celo trajno ljubil trden, primeren partner? Zaradi takšne negativne sodbe se takšne ženske spuščajo iz enega škodljivega razmerja v drugo, morda celo bolj katastrofalno. In po vsakem takšnem razmerju se počutijo še bolj manjvredne.

Kako do pravljice? Robin Norwood je za primer vzela deloholika, lahko pa bi tudi kako drugače “problematičnega” moškega. Zasvojenost z delom je huda motnja. Moški se utaplja v delo zato, da bi se obvaroval bližine in intimnosti, ki ju doživlja kot ogrožanje, ali pa zato, da se ga ne bi polastili neprijetni občutki, predvsem strah in obup. Zasvojenost z delom je namreč oblika izogibanja samemu sebi. Cena, ki jo mora plačati za to izogibanje samemu sebi, je omejeno bivanje, ki onemogoča, da bi izkusil vse, kar življenje ponuja. Vendar samo on odloča o tem, ali je zanj ta cena previsoka in ali je pripravljen tvegati in ustrezno ravnati. Naloga njegove žene ni spravljati v red njegovo življenje. Ko se žena tega začne zavedati, šele takrat lahko opusti svojo križarsko vojno. Šele takrat, ko ga ona ne bo skušala spreminjati, ko ga bo osvobojena in ga bo kot takšna tudi pripravljena zapustiti, bo mož prisiljen premisliti o posledicah svojega vedenja. In če ne bo? Kaj je potem s pravljico o srečni ljubezni? Kaj je z otroki, ki ostanejo brez očka? Do tega pa nisem prišla. In hudo dvomim, da sploh bom, kajti zdi se mi, da je bistvo te knjige, da ženskam pomaga, da rešijo same sebe. Tudi za ceno zveze oziroma zakona.

Zame, ki sem tako dolgo verjela v pravljico o srečni ljubezni, je to hudo razočaranje. Zdaj z vsakim dnem bolj verjamem, da mi bo življenje tako ali tako dalo tisto, kar mi je usojeno in da je brez pomena, da se trudim. Pa tudi … Nikoli prej se mi ni bilo treba truditi, da bi me nekdo imel rad. Zame je bilo to samoumevno. Nekaj najbolj logičnega. V zadnjem letu pa sem toliko napora vložila, da bi me imel rad nekdo, ki naj bi me tako ali tako imel rad. Na koncu nisem dosegla ničesar, ves moj trud je bil zaman. Če mi je usojeno, da se bo vrnil, potem se bo vrnil, četudi jaz ne naredim ničesar. Če pa mi je usojeno, da bom svoja najlepša leta preživela z Alom Bundyjem in njegovo družino, pa tega ne morem spremeniti, kajti vse, kar bom delala na silo, se bo, tako čutim, obrnilo proti meni.

Ob gledanju risb, ki sem ju pripela k tej objavi, mi, priznam, začnejo po licih teči solze. Zima je bila, ko sva se spoznala. Pa je vendar v najinih srcih bilo toplo, ker sva oba pričakovala nekaj lepega. Pravljico. Ki je potem postala, vsaj zame, huda mora. In muc, ki je … Vedno sva govorila, da smo mi trije mačja družinica. Midva in najin mali lakotnik, ki ga danes tudi ni več. Ničesar ni več. In da, prepričana sem, da mi je bilo usojeno, da sem ostala sama. In četudi morebiti to sploh ni res, mislim, da je dobro zame, da to verjamem. Zakaj? Robin Norwood pravi, da ko se zgodijo stvari, ki nas čustveno ranijo in si mi potem rečemo, da je naša krivda, potem v resnici mislimo, da okoliščine obvladamo. Če sami sebi pripišemo krivdo, se hkrati oklepamo upanja, da bomo lahko ugotovili, kaj delamo narobe in to spremenili. Zato se trudimo, trudimo in trudimo in vendar … Imeli naj bi nas preprosto radi.

S tujimi čustvi se grobo igraš!

SLEPILO

Ko bi le vedel!
Znal si z njimi,
polna usta si jih imel
in zlahka si jih izustil.
Ko bi le vedel!
Tvoje sladke besede
“Naj noč namesto
mene te objame”
so sedale v moje osrčje,
se razlivale.
Ko bi le vedel!
Goreče si govoril
“Vedno me boš našla
v samotnem domu srca.”
Ko bi le vedel!
Bile so želje
po strasti in ljubezni.
Verjela sem vsaki besedi,
zaupala tvojim čustvom.
Ko bi le vedel!
Vse je bila laž!
Zaigrane luknje v srcu
in vsa tista bolečina.
Ko bi le vedel!
Misliš, da poznaš ljubezen.

V resnici si plitek,
zaprt v svojo neresničnost,
s tujimi čustvi se grobo igraš.
Ko bi le vedel!
Ko bi le vedel,
kako boli ta igra.

Nuša Ilovar

Rumena Žogca! aka Kdo, s kom, kdaj, kako, zakaj?

Gotovo ste opazili, da je bilo zadnje dni na blogu več pesmi, zato pa veliko manj Žogcinih modrovanj. Ampak ne zato, ker je bila Žogca lena. Prav nasprotno, bila je preveč pridna. Danes ne bo, zato bo napisala tudi objavo za blog. Zakaj o sebi pišem v tretji osebi? Ne vem. Mogoče zato, ker se odpravljam v Rustiko po najboljši sladoled in do tedaj, dokler ga ne snedem, želim misliti, da to v resnici nisem jaz in se bodo tudi odvečne maščobe prijele kakšne druge. Kdo bi vedel …

Ker imam povsem prazno glavo in ne vem, o čem naj bi pisala, odločena pa sem, da nekaj napišem, sem se lotila branja spletnih portalov. V upanju, da bom tam našla kakšno zanimivo temo. So visoke nagrade nadzornikov upravičene? Seveda niso. Ampak ne bom pisala o tem, kako perverzno je, da so podjetja reševali z davkoplačevalskim, torej našim, denarjem, zdaj pa, ko gre podjetjem dobro, si nakazujejo zneske, ob katerih se povprečnemu državljanju zavrti v glavi. Sneženje ovira promet po večjem delu države. To ni nič novega. Kaj bi se ponavljala? MNZ je sporočil, da je bilo Izbrisanih 25.671 ljudi. Ampak zaradi te teme se vedno vname prepir, kajti še vedno se najdejo ljudje, ki ne morejo ali nočejo razumeti, da človeku ne moreš vzeti stalnega prebivališča, če se je odločil, da ne bo vzel državljanstva. Hrvati se šalijo na račun Slovencev. Kaj bi počeli, če se ne bi prepirali s sosedi? V Ljubljani bodo redarji dobili pooblastila policije. Po novem ne bodo več zgolj pisali listkov zaradi napačnega parkiranja, ampak tudi kazni zaradi kršenja javnega reda in miru.

Ko je Žogca vse to prebrala, ni pa še pojedla sladoleda, zato ostaja v tretji osebi, se je odločila … Naj bo enkrat rumeno. Še nikoli ni bilo. Enkrat je vedno prvič. Naj se delamo še tako “fine”, karkoli je na portalu 24 ur napisano o zakoncih Čepin, vedno postane najbolj brana novica. Kaj se je v resnici zgodilo z zakoncema Čepin? In potem je tukaj Damjan Murko. Kaj skriva pod hlačami, ve samo njegova žena. Ne morem si kaj, da ne bi ugibala o tem, ali je v zakon vstopil nedolžen. In potem je menda konec tedna še EMA …

Kdo, s kom, kdaj, kako, zakaj? Gremo!!!

Srce, britkosti polno, po topli sreči hrepeni!

SENCA PRETEKLOSTI

Vse puste, sive dni
ubijam to ljubezen bolno.
Srce mi je kesanja polno,
obraz moj bolj in bolj bledi.

Iz mraka vstaja bled spomin,
zakrvavi spet stara rana.
Mladost, že zgodaj poteptana,
zre z bolečino iz daljin.

Prepozno moram žal spoznati,
o bol, težko zatajevana,
da duša moja razrvana,
ti sreče ne bi mogla dati.

Zato že mnogo mnogo dni
ubijam to ljubezen bolno,
čeprav srce,
britkosti polno,
po topli sreči hrepeni.

Marika Kardoš

Občutite recesijo?

Moje žalosti tvoja čud ne prepozna!

TI SI TAM

Ti si tam, kjer govorijo sanje,
kjer tolmun spomina se svetli.
Kar bilo je,
to zdaj valovanje izpremlja,
ziblje in blaži.
Vse srečavanje,
oddaljevanje teče,
dviga se in se miri.
Ti si tam, kjer skoz temoto luna
osvetljuje tajnosti tolmuna.

Ti si tam, kjer dozori resnica.
Skrivala kot roža strup je laž,
zdaj dehti med sence mi cvetlica
in resnica, ki jo ti imaš.
Brez želja sta ti oko, desnica,
vse, kar nisi ti, od sebe daš.
Ti si tam,
kjer nihče nič ne vzame,
kjer se spor nikoli ne razvname.

Ti si tam,
kjer veže stvarstvo sprava,
tam, kjer ni krvi, kjer ni solza,
moje solze je popila trava,
zemlja kri iz tvojega srca.
Moje žalosti, če te srečava,
tvoja čud že več ne prepozna.
Ti si tam,
kjer moje vzdihovanje
tone v šepetanju tvoje sanje.

Lili Novy

Vstaneš bel, čist in brezčuten!

VERA

Tvoje srce obleži globoko
pod razvalinami razbitega telesa.

In misliš, da se smeješ.
Ampak to je jok, ki rjove
skoz tvoje preluknjano grlo.
In misliš, da jokaš.
Ampak smeh razteguje
s sadističnimi prsti
kožo na tvojih licih.
Smeh valja rečno kamenje
po tvojih ustih.
Potem mečeš v zrak
pisane kroglice besed.
Loviš jih z usti
in jih z naslado požiraš.

Ker ne moreš nikoli pasti.
Nikoli do dna.

Potem pride potepen pes
in loka deževnico
iz tvoje odprte lobanje.
Živahne miši
obglodajo tvoja ušesa.
Tvoje ustnice.
Podgane spletajo gnezdo
v tvojih prsih.
Potem se veselo zasmejejo
tvoji golo zobje.
Vstaneš bel, čist in brezčuten.

Stopiš na prag novega dne.
Sonce nastavi rog nas tvoja usta.
Vroč medeninast rog.
Nikoli nisi padel.

Dane Zajc

Grem!

UMOR

“Greš?” se je boječe vanj zazrla.
“Grem!” je rekel.
“Tja, kjer tebe ni!”
In bilo je, kot da je umrla,
da je tu, a ne živi.

Dihala je še in še trpela,
tuja sama sebi, tuja vsem.
Eno le je v sebi še imela,
tisti zadnji, kruti: “Grem!”

Lili Novy

Ne zavrzi ničesar!

IN VENDAR

In vendar ne zavrzi ničesar.
Povsod se skrivajo znamenja,
poglej za razjeden zid,
za leseno steno,
za staro podobo,
za vrč brez vode,
za vrata samote,
v porušen dom,
pod kup pepela,
pod mrtvo telo ognja,
za plahost, za jok in za krivdo,
pod otrdelo dlan,
pod korenine besed,
po kamen, v rano, v drhteči strah,
na zapuščene travnike,
za samoten grm -
nekje je skrito še neznano zavetje,
mehko naročje iz perja in pesmi,
iz višnjevega mahu in diha,
kjer nastaja
nova navzočnost.

Jože Udovič

Takšnih skorajda ne delajo več!

Stoji za vsakim uspešnim moškim ženska?

Bila je ženska, ki me je od vseh najbolj ljubila!

STAVEK V KNJIGI

Po vsem dolgem,
strastnem življenju
bom brezimna oseba v knjigi,
vijuga na sliki,
misel umirjenega starca.
“Bila je ženska,
ki me je od vseh
najbolj ljubila.”
To bo narejen,
umeten stavek.
Opešano srce
ga ne bo več občutilo
in ob ovinkastih stezah spomina
ne bo več jezera
ne ženske tenje ob njem.
Vse bo zabrisano.

Po dolgem,
strastnem življenju.

Neža Maurer

Sled tvojih sokov!

POSTELJA JE OSTALA RAZMETANA

Postelja je ostala razmetana še ves dan,
na rjuhah sled tvojih sokov,
na blazini vonj tvojih las,
puščam vse tako, kot je bilo zjutraj.

Zvečer bom polegel po tvojem telesu,
ki ga ni več tam, zavonjal bom
v tvoje lase, ki jih ni več tam,
z boki pokril boke, ki jih ni več tam.

Večer je vedno samotnejši od jutra,
odhajanje vedno znosnejše od pričakovanja,
to sem spoznal, ko je čas obmiroval v telesu.

Zato je ostala postelja razmetana še ves dan,
zato da se lahko vračam tvojim sokovom
in pričakovanje ponovitve tako sladko boli.

Vinko Möderndorfer

Oče se v Sloveniji ne jemlje resno!

Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, nekdaj pa tudi moj profesor, je lani v intervjuju za revijo Mladina govoril o odstotnosti očetov v Sloveniji. “Ne kakršnihkoli, ampak očetov, ki so sposobni kaj prepovedati. Ki znajo vzpostaviti Zakon z velikim z.” BMZ nadaljuje: “Oče se na primer v Sloveniji ne jemlje resno. Saj vemo, “mati, kave bi”. Ampak taisti Cankar je neko žensko, ki je bila z njim noseča, v Tivoliju s kolenom tako sunil v trebuh, da je splavila. Strokovno bi rekli, da je bil Cankar, ker je zrasel brez očeta in je ostal v diadi z materjo, predojdipovski. V tem pogledu tako bolne situacije, kot je na Slovenskem, še nisem videl. Veste od kod to prihaja? Pri tlačanskem narodu je oče, takoj ko stopi iz hiše, simbolno kastriran. Od Italijana, od Nemca, od Madžara, od kogarkoli drugega.” Ima BMZ prav, ali v Sloveniji res primanjkuje pravih moških in posledično pravih očetov?

Izpolni vsaj zadnjo željo!

ZAKAJ ME NE LJUBIŠ?

Vse misli, ki v prsih sem skrite
pred drugimi nosil ljudmi,
vse tebi so davno očite,
ne ena neznana ti ni;
in vendar,
zakaj me ne ljubiš?

Vse trude, skrbi, hrepenenje,
saj nisem jih nosil za se,
posvetil sem tebi življenje,
poklonil sem tebi srce;
in vendar,
zakaj me ne ljubiš?

Premisli noči prebujene
in žalostne dneve preštej
in solze za te porojene,
premisli jih vse in povej;
povej mi,
zakaj me ne ljubiš?

Za rane, za žalost obilo,
za dni, ki mi temni teko,
za ves moj pekel mi v plačilo
izpolni vsaj zadnjo željo;
povej mi,
zakaj me ne ljubiš?

Simon Jenko

Skupaj, brezhibno, soglasno, z olajšano vestjo …

SODILI SMO

Sodili smo te,
tujca,
brata …
Sodili smo te
skupaj,
brezhibno,
soglasno,
z olajšano vestjo
in s podpisom:
“Želeli smo mu dobro!”
Pa vendar,
sodili smo te!
Vsi smo verjeli,
da si slab,
skoraj vsi,
samo Ljubezen
je dvomila
in pisala po tleh.

Nataša Ahčin

Stari in mladi, skupaj ali narazen?

Če ste si popoldne ogledali prenos inavguracije Baracka Obame, ste mogoče ujeli podatek, da se z njim v Belo hiši seli tudi tašča. In ker pogosto berem, kako snahe udrihajo čez tašče, ker kdaj pa kdaj slišim, kako se moški pritožuje čez njeno mamo, vas sprašujem …  Ali stari in mladi sodijo pod isto streho ali pa bi morali živeti narazen?

Se življenje igra z nami ali mi z njim?

Sam!

RANA

Vsak jo nosi, neko rano,
ki jo vsakemu zastira,
materi celo prikriva.
Z lastno jo krvjo izpira,
z lastno solzo jo umiva
sam.

Če te kdaj skušnjava sili,
danes jo pa le razgali,
svojo rano le pokaži,
se zasmej in pošali,
sebi se in vsem se zlaži
nam.

Reci: Davno zacelila
se je moja rana britka!
Mesto nje je brazgotina,
tenka kakor vitka nitka,
bela kot snega belina
tam.

A brez prič se mirno glejta,
ti in tvoja živa rana.
Tvoja naj jo kri izpira
in očišča solza slana.
Vedi: Vsak za svojo umira
sam.

Lili Novy

Z miško do nakupa!

Na spletu beremo časopise. Gledamo filme in nadaljevanke. Klepetamo na forumih. Navezujemo stike na takšnih in drugačnih temu namenjenih portalih. Iščemo podatke o tem in onem. Tudi bloge pišemo, vsaj nekateri. Pa vendar, splet je tudi posel. Trgovina. Kot povsod drugod nam na spletu nenehno kaj prodajajo. Pravzaprav je dandanes s pritiskom na miško mogoče kupiti že prav vse. Ali kupujete prek spleta? Če je odgovor da, kaj in kje? Če je odgovor ne, zakaj ne?

Bo pomenil drugačno Ameriko, drugačen svet?

Spet hodim po stezah …

BESEDNA IGRA

Spet hodim po stezah,
kjer sem nekoč mislila nate.
Najprej je bila ta misel
blaga in tolažilna
kot pomladni vetrc.
Potem žgoča in boleča
kot poletna sapa.
Nazadnje otožna
in rahlo posmehljiva
kot jesenski veter,
ki trga prvo listje.
Prišla je zima
in jaz sem mislila,
da več ne mislim nate.
Toda ko hodim po poteh,
kjer sem mislila nate,
spet mislim nate.
Nisva tista, ki sva danes,
tista sva, ki sva bila takrat,
ko sem mislila nate.

Dolores M. Terseglav

Samo ne ljubiš me!

SLUTNJE

Vrba se sklanja čezte.
Si mar potok?
Senca te prekriva.
Te mar zebe v objemu?
Trgaš pogled.
Te slepim?
Ti je tesno?
Te dotik peče?
Te peče vest?
Se ti zatika beseda?
Mi prizanašaš z resnico?
Nič od tega?
Roke še grabijo,
ko že odrivaš.
Usta so še staknjena,
ko se že sušijo.

Samo ne ljubiš me.

Ifigenija Simonović

Parkiram tam, kjer je “plac”!

Pred dnevi sem prebrala, da smo Ljubljančani nestrpni. Razlog? Avtomobili. Avtomobili, ki nimajo ljubljanskih registrskih tablic. In so seveda parkirani tam, kjer je “plac”. Res ne želim zagovarjati Ljubljančanov, ampak … Ne, v resnici jih želim. Prav nič zelo ljubljanskega ni v tem, da človek izgubi živce, ko ugotovi, da je nekdo avto pustil pred vhodom v njegovo garažo. Živce bi izgubil tudi Mariborčan ali Koprčan. Enako velja za avtomobile, ki stojijo na pločnikih, travnikih, kolesarskih stezah, križiščih, pred vhodi in povsod tam, kjer seveda ne bi smeli. Kdor nonšalantno pravi, da parkira tam, kjer je “plac”, bo imel težave povsod, ne samo v Ljubljani. Kajti ne parkira se tam, kjer je “plac”, parkira se tam, kjer je “parkplac”.

Izgini že enkrat! aka Narobe svet?!?

Opisani dogodek se je zgodil v virtualnem življenju, a bi se kaj zlahka lahko tudi v nevirtualnem, tistem pravem. Gospa je. Samo je. Obstaja. Virtualno. Kot vzdevek. Piše zabavne zgodbe o svojem naraščaju in obuja spomine na dneve, ko je naraščaj privekal na svet. Nič pretresljivega. Predvsem pa nič takšnega, česar ne bi počele tudi mnoge druge ponosne mamice. Vendar gre nekaterim v nos in se ne morejo vzdržati pisanja zajedljivih opazk. Enkrat, drugič, stotič. Naj ima človek še tako dobre živce, in ta gospa jih je imela, mu nekega lepega dne poči film. Dovolj je. Njej je bilo dovolj. Odločila se je, da gre v ilegalo. Ne prva in ne zadnja. Tam, v ilegali, je ne bodo napadale tiste, ki so to vseskozi počele. Kajpak s plemenitimi razlogi. Šla jim je na živce, motila jih je. Če to ni plemenit razlog, da se na nekoga spravljaš, potem res ne vem, kaj je?!? Je naredila prav? Menda je. Ko se nekdo spravi nate, se moraš umakniti. Tako pravijo. Stvar je v resnici zelo nepomembna, če ne bi postala simptomatična. Ne samo za virtualno bivanje, ampak bivanje na sploh. V končni fazi se je povsem enako v virtualnem svetu zgodilo tudi meni. Umakniti se mora žrtev. Tisti, ki je tarča napada. Ne napadalec. Tisti, ki živi v svetem prepričanju, da ima po človeku pravico brcati, dokler ta stoji pred njim. In vsi žrtvi govorijo, naj bo vendarle pametna ter se umakne. Nihče ne zgrabi tistega, ki brca in ga odvleče stran ali pa vsaj umiri. Tako je v virtuali. In v resničnem življenju ni nič drugače. Žensko, ki jo v lastnem domu mož pretepa, sprašujejo, zakaj ne odide. Zakaj bi morala oditi žrtev? Zakaj ne odstranijo ali vsaj umirijo nasilneža? Ona naj gre z otroki v varno hišo, da bo on lahko v njunem skupnem stanovanju nemoteno živel naprej? Narobe svet, kajne? Vendar žal naš svet. Pa saj, verjetno je ne tepe zastonj.  Že ima razlog, da to počne. Kajpak misli, da je plemenit. Žrtev posilstva vsak drugi sprašuje, s čim je povzročila tisto, kar ji je posiljevalec naredil. Gotovo je tudi ona kaj naredila. In nenazadnje, če ti avto v garaži, ki je pod ključem, snamejo z vseh štirih pnevmatik, kar se je zgodilo enemu izmed mojih sosedov, je prvo vprašanje, komu se je zameril. Nekaj je gotovo naredil. Če nič drugega, je nekoga grdo pogledal. Seveda, poiščimo plemenite razloge. Vedno obstajajo. Za vse svinjarije, ki jih ljudje počnejo, poiščimo plemenite razloge.

Zgoraj omenjena gospa je virtualno nehala obstajati. Njenega vzdevka ni več in tiste, ki so jo iz plemenitih razlogov napadale, ker jih je motila, motila pa jih je zato, ker so se vedno prekleto potrudile, da so jo med veliko množico uporabnic vselej našle in niso spregledale niti enega njenega sporočila, kar je, verjemite, precej zahtevna naloga, si bodo našle novo tarčo. Psi bodo še nekaj časa lajali, karavana bo šla pa vseeno dalje. In ko že omenjam pse … Če v parku podivja pes in se zaganja v ljudi, se bodo vsi obiskovalci parka strinjali, da mora lastnik psa umiriti. Če psu ni kos, mora skupaj z njim zapustiti park. Nikomur ne pade na pamet, da bi govoril, da morajo zaradi psa zapuščati park drugi obiskovalci. In nihče ne bo rekel, da si je tisti, ki ga je pes ugriznil, sam kriv, ker ni pravočasno zapustil parka. Če podivja človek, se mu je pa treba umakniti. Kdor se ne umakne, si je sam kriv za vse, kar sledi.

Izgini že enkrat, kajti dokler se nahajaš v dosegu mojih nog, imam pravico brcati po tebi in sam/a si kriv/a, kajti imaš možnost, da se umakneš. Je to narobe svet ali samo jaz ne razumem, da je opravičljivo biti nasilnež, pa četudi samo virtualni?

Bi šle za lepoto tudi pod nož?

Last mojih ritnic!

GOLA V SEDLU NJEGOVE MOŠKOSTI

Jaz slečem.

Najprej njega
in potem še sebe.

V poletni tišini mraka.

Usločim hrbet,
drsim po njem,
krožim, poplesavam.

Ponujam mu
svoji okrogli ritnici,
žgečkljivo, nagajivo,
grobo, surovo,
ne odlepi se več,
moj je,
last mojih ritnic.

Njegovo meso se mi
raztaplja v ustih,
drobi v dlaneh,
jaham ga,
v čvrstem prijemu postelje,
v čvrstem prijemu stegen.

Alja Adam

Povedati ali ne? aka Varanje!

Nihče ne želi biti prevaran. O tem sploh ni dvoma. Žal pa tudi ni dvoma o tem, da veliko ljudi želi varati in premnogi svojo željo tudi uresničijo. Po podatkih družinske in zakonske psihoterapevtke mag. Veronike Seles, avtorice priročnika Nezvestoba, vara skoraj 80 odstotkov ljudi, kar se meni sicer zdi neverjetno visoka številka, vendar Selesova varanje pojmuje nekoliko širše. Kot varanje namreč pojmuje tudi čustveno nezvestobo, ko eden izmed partnerjev začne skrivati svoja dejanja in besede, vključevati laži, morda čisto narahlo dvoriti tretji osebi, brisati prejeta in poslana elektronska ter telefonska sporočila, se zaupno pogovarjati s svojim sodelavcem ali sodelavko …  Večina še vedno kot varanje pojmuje skok čez plot in ko se takšen skok zgodi … Nekateri naredijo napako, četudi je težko govoriti o napaki, ko nekdo zavestno naredi nekaj, za kar ve, da ni prav. Drugi to počnejo vseskozi. Slednji so za to objavo povsem nepomembni, kajti samoumevno je, da ne bodo povedali. Zakaj bi, ko pa je to njihov življenjski slog? Tudi ko so zasačeni, govorijo, da ni res in če že morajo priznati, rečejo, da je bilo prvič in se ne bo nikoli več ponovilo. Verjetno pa je samoumevno tudi, da prevarani želi vedeti, da je v odnosu z nekom, ki mu nikoli ni bil sposoben biti zvest in mu tudi v prihodnje ne bo.

Vzemimo, da se je varanje zgodilo enkrat ali pa se je dogajalo kratek čas … Bi kot varajoči povedali? Je to, da varajoči pove, znamenje njegove iskrenosti ali morebiti sebičnosti, kajti bremena, ki si ga je sam naložil, ni sposoben sam tudi nositi in ga prelaga na partnerja? Bi kot prevarani želeli vedeti ali pa mislite, da tisto, česar ne veste, ne boli? Menite, da je po takšnem priznanjo še kdaj lahko, kot je bilo nekdaj? Ali pa bo takšna napaka vsemu trudu navkljub za vedno zaznamovala odnos?

Kolikokrat naj se še razbijem, ljubezen?

JANUAR

Ljubezni ni več. Moje.
Jaz pa moram biti. Kar naprej.
Zaenkrat še.
Konec mi ne prizanaša.
Iz koliko kosov
bom na koncu cela?
Kolikokrat naj se še razbijem,
ljubezen?

Kaj čakam? Kaj me čaka?
spustil si me in zapustil.
Ali pa sončna zima!
Nisem slepa.
Samo boli,
a čutim vse,
samo tesneje so barve in vonji
zliti v kletnih kamrah srca.
Vrhovi gora so zvečer roza.
Kot divje potonike!
Nisem slepa.
Samo boli.
Samo kletne kamre srca
so bolj nabita
in je težko dihati in govoriti.
Ni bilo časa!
Vabila sem te celo poletje.
Bil si drugje.
Z neko drugo ljubeznijo
si trgal ciklame še vso jesen,
ljubezen, ki te ni več.
Vabila sem te še,
ko je bilo že prepozno.

Ifigenija Simonović

Dajmo naši, fuj vaši!

Bi, ne bi, bi, ne bi, bi, ne bi … Pa bom. Ne zgodi se vsak dan, da na svojem blogu objavim “umovanja” simpatizerjev Janševe stranke, ampak “statut akademije Dajmo naši, fuj vaši”, ki sem ga našla med komentarji na Dnevnikovi spletni strani, je preprosto dober in hudo resničen. Tako se glasi … 1. Če naši lažejo, govorijo resnico. 2. Če nekdo, ki ni naš, govori resnico, je to laž. 3. Vsi naši so dobri, pametni, pošteni, sposobni … 4. Vsi njihovi so zlobni, neumni, nepošteni, nesposobni … 5. Kdor ni z nami, je proti nam in je sovražnik. 6. Resnica je tisto, kar veliki brat reče, da je resnica. 7. Veliki brat ima vedno prav. 8. Če veliki brat nima prav, velja prejšnje pravilo. 9. Zmerjanje, klevetanje, hujskanje itd. so najvišja oblika morale. 10. Drugače misleče je treba kaznovati in jih preganjati z vsemi sredstvi. 11. Miselni delikt, predhodnica verbalnega, je najhuši od vseh deliktov. 12. Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo in delajo enako kot delamo in mislimo mi. 13. Misliti drugače je nemoralna zloraba svobode. 14. Kdor misli drugače kot mi, očitno ne zna pravilno misliti. 15. Kdor misli drugače kot naši, je poosebljenje zla ali v najboljšem primeru duševni bolnik. 16. Če naši kradejo, je to pošteno prislužen denar. 17. Če njihovi pošteno služijo denar, kradejo našim. 18. Če so na oblasti njihovi, je to nepojmljiv zločin zoper ljudstvo. 19. Če naši zlorabijo oblast, je to malverzacija v korist ljudstva. 20. Če naši žalijo, je to vzgoja v duhu pravih vrednot.

V slogu dajmo naši, fuj vaši bom napisala še nekaj stavkov … Nekdanji (hvalabogu) predsednik vlade Janez Janša očitno ne namerava prenehati s svojimi prizadevanji za to, da naša sodišča ne bodo propadla. Meni namreč, da tožbe predstavljajo edini način, da zaščiti dediščino uspešne vlade, ki ji je predsedoval. No, mogoče pa vsaj Vlada Miheljaka ne bo tožil, kajti opravičil se mu je na skrajno ljubek način. Tako se glasi začetek opravičila: “Opravičujem se, iskreno, osramočeno, da je Janez Janša s svojim avtoritarnim, predmodernim in preddemokratičnim načinom vodenja pripeljal državo v skrajno neprijeten položaj. Tako se opravičujem in obžalujem, da je na tajnem sestanku 12. avgusta 2005 organiziral trgovsko-politično borzo in Laškemu omogočil nakup državnih delnic Mercatorja, v zameno so predstavniki Laškega izstopili iz nadzornega sveta Dela, te pa so nadomestili “Janševi fantje”, ki so urno spremenili uredniško ekipo in uredniško politiko Dela ter vpeljali popoln politični nadzor nad medijem, šikaniranje novinarjev in norčevanje iz bralcev. Opravičujem se, ker je Janševa koalicija spremenila Zakon o medijih in Zakon o RTV z bistvenim povečanjem vpliva in možnostjo pritiska politike na medije, kar je znižalo že dosežene standarde medijske svobode in avtonomije, sramotilo Slovenijo v mednarodnih strokovnih združenjih ter poželo izjemno količino negativne publicitete po Evropi …”

Tvoja pota so druga!

PREDEN SNEG ZAPADE

Preden sneg zapade
skrite sreče kraj,
pota, gaj, livade,
mi srce zajoče in hoče
še enkrat nazaj.

Saj bo dolga zima,
saj bo bridka smrt.
Črna vrana kima,
prazna, vlažna njiva,
megla se preriva,
log je že zastrt.

Nič ti ne pomaga,
če greš tja nazaj!
Tvoja pota draga
žalostna so, druga.
Tam prebiva tuga,
njen je skriti kraj.

Lili Novy