Zares sprejeti drugega človeka takšnega, kakršen je, brez poskusov, da bi ga spremenili z opogumljanjem, manipulacijo ali prisilo, to je visoka umetnost ljubezni, ki jo večina med nami le stežka uresniči, pravi Robin Norwood, avtorica knjige Ženske, ki preveč ljubijo. Med branjem se resnično neštetokrat vprašam, kaj, za vraga, je nam ženskam!?! Zakaj nas tako mika spremeniti nesrečnega, bolnega ali kako drugače obremenjenega človeka v popolnega partnerja? Zakaj je ta misel vedno znova tako vabljiva? Ker smo tako zelo plemenite? Ne, plemenitost ne more razložiti vedenja več milijonov žensk, ki si izbirajo okrutne, ravnodušne, napadalne, čustveno zavrte, zasvojene moške ali takšne, ki so kako drugače nezmožni izkazovati ljubezen in skrb. Naloga ženske, kot jo takšna ženska vidi, je razumeti partnerja, ga opogumljati in pozitivno vplivati nanj. Vendar ponavadi ni zaželenega rezultata. Prav nasprotno. Če zveza potem razpade, je ženska povsem obupana. Zdi se ji, da je povsem odpovedala. Če celo tako ubogega, tako nesposobnega moškega ni mogla pripraviti do tega, da bi jo ljubil, kako naj potem upa, da bi jo lahko celo trajno ljubil trden, primeren partner? Zaradi takšne negativne sodbe se takšne ženske spuščajo iz enega škodljivega razmerja v drugo, morda celo bolj katastrofalno. In po vsakem takšnem razmerju se počutijo še bolj manjvredne.
Kako do pravljice? Robin Norwood je za primer vzela deloholika, lahko pa bi tudi kako drugače “problematičnega” moškega. Zasvojenost z delom je huda motnja. Moški se utaplja v delo zato, da bi se obvaroval bližine in intimnosti, ki ju doživlja kot ogrožanje, ali pa zato, da se ga ne bi polastili neprijetni občutki, predvsem strah in obup. Zasvojenost z delom je namreč oblika izogibanja samemu sebi. Cena, ki jo mora plačati za to izogibanje samemu sebi, je omejeno bivanje, ki onemogoča, da bi izkusil vse, kar življenje ponuja. Vendar samo on odloča o tem, ali je zanj ta cena previsoka in ali je pripravljen tvegati in ustrezno ravnati. Naloga njegove žene ni spravljati v red njegovo življenje. Ko se žena tega začne zavedati, šele takrat lahko opusti svojo križarsko vojno. Šele takrat, ko ga ona ne bo skušala spreminjati, ko ga bo osvobojena in ga bo kot takšna tudi pripravljena zapustiti, bo mož prisiljen premisliti o posledicah svojega vedenja. In če ne bo? Kaj je potem s pravljico o srečni ljubezni? Kaj je z otroki, ki ostanejo brez očka? Do tega pa nisem prišla. In hudo dvomim, da sploh bom, kajti zdi se mi, da je bistvo te knjige, da ženskam pomaga, da rešijo same sebe. Tudi za ceno zveze oziroma zakona.
Zame, ki sem tako dolgo verjela v pravljico o srečni ljubezni, je to hudo razočaranje. Zdaj z vsakim dnem bolj verjamem, da mi bo življenje tako ali tako dalo tisto, kar mi je usojeno in da je brez pomena, da se trudim. Pa tudi … Nikoli prej se mi ni bilo treba truditi, da bi me nekdo imel rad. Zame je bilo to samoumevno. Nekaj najbolj logičnega. V zadnjem letu pa sem toliko napora vložila, da bi me imel rad nekdo, ki naj bi me tako ali tako imel rad. Na koncu nisem dosegla ničesar, ves moj trud je bil zaman. Če mi je usojeno, da se bo vrnil, potem se bo vrnil, četudi jaz ne naredim ničesar. Če pa mi je usojeno, da bom svoja najlepša leta preživela z Alom Bundyjem in njegovo družino, pa tega ne morem spremeniti, kajti vse, kar bom delala na silo, se bo, tako čutim, obrnilo proti meni.
Ob gledanju risb, ki sem ju pripela k tej objavi, mi, priznam, začnejo po licih teči solze. Zima je bila, ko sva se spoznala. Pa je vendar v najinih srcih bilo toplo, ker sva oba pričakovala nekaj lepega. Pravljico. Ki je potem postala, vsaj zame, huda mora. In muc, ki je … Vedno sva govorila, da smo mi trije mačja družinica. Midva in najin mali lakotnik, ki ga danes tudi ni več. Ničesar ni več. In da, prepričana sem, da mi je bilo usojeno, da sem ostala sama. In četudi morebiti to sploh ni res, mislim, da je dobro zame, da to verjamem. Zakaj? Robin Norwood pravi, da ko se zgodijo stvari, ki nas čustveno ranijo in si mi potem rečemo, da je naša krivda, potem v resnici mislimo, da okoliščine obvladamo. Če sami sebi pripišemo krivdo, se hkrati oklepamo upanja, da bomo lahko ugotovili, kaj delamo narobe in to spremenili. Zato se trudimo, trudimo in trudimo in vendar … Imeli naj bi nas preprosto radi.