Plovemo v neznano stran!

VSE TEČE

Vse teče, nič se ne povrne
in nič ne pride več nazaj,
nikoli val se ne obrne,
sijoča zvezda se utrne,
v temi zgubi se njen sijaj.

Mi vsi smo kakor na palubi
in plovemo v neznano stran,
zato trenutka ne izgubi,
in, kar s teboj potuje, ljubi,
dokler ti svetli čas je dan.

Predana bitja glej, otroke,
mladost, ki vre in ki trpi,
glej trud moža, glej stare roke
in luč ljubezni pregloboke,
glej svoje matere oči.

Še kar se tebi v prsih skriva,
vse: up in borbo, strast, bridkost,
kar hraniš kakor dobra njiva,
kar medlo v tebi se preliva,
vse glej in ljubi vso skrivnost.

A glej na vse kot iz daljine,
kot da že nič več tvoje ni,
kot da bi gledal na spomine,
na ladjo, ki s teboj izgine,
na luč, ki se v megli gubi.

Lili Novy

Moj cilj za leto 2009! aka Hladno srce!

Nikoli naj ne živi, če se ne bi mogla vzpenjati …

OVIJALKA

Nikoli naj ne požene,
nikoli naj ne požene
srčastih listov,
ki se nalahno naslanjajo.

Zaradi prenežnega stebla
naj nikoli ne zraste,
kačje bi se plazila po zemlji,
v strah bi se razkrajala
kakor zavrženo pričakovanje.

Nikoli naj ne živi,
če se ne bi mogla vzpenjati,
če bi morala umirati
med pohlepom
nizkih mesojedih trav.

Nikoli naj ne bo
nobene ovijalke,
dokler ne boš razbil
krute pečine
v plemeniti steber.

Milena Merlak

Če bi imela tiča … aka Ali so res tako glasni?

Drage dame, res ne vem! aka Kaj hočejo moški?

Statistika bloga kaže, da kar precej ljudi (predvidevam, da gre za ljudi ženskega spola) na moj blog zaide po tem, ko v brskalnik vpišejo besedne zveze, ki … Nima smisla, da jih opisujem, če jih lahko preprosto prepišem. “Kaj moški hočejo od ženske, kako obdržati moškega, kaj moški pričakujejo od žensk, kako veš, ali te ima rad …”

Ne, drage dame, jaz tega ne vem, res ne vem. Mislila sem, da vem, ampak se je izkazalo, da ne vem. Mislila sem, da hočejo veliko ljubezni in malo teženja, da pričakujejo veliko seksa in malo omejevanja svobode. In da, mislila sem, da tako moškega obdržiš, ne da bi se ti bilo sploh treba ukvarjati s tem, ali ga boš obdržala, ker seveda te ima rad. Mislila sem, ampak sem mislila narobe. Kar vam je, o tem ne dvomim, po nekaj minutah prebiranja bloga več kot jasno. Veliko preveč “cvilim” za nekoga, ki naj bi poznal te odgovore. In če sem povsem iskrena, hudo dvomim o tem, da vsi vedo, kaj hočejo. Zdi se mi, da pri premnogih velja … Danes to, jutri ono, tja do petdesetega leta bom že ugotovil.

Ker pa smo na blogu že našli odgovore na premnoga vprašanja, bom bralce in bralke pozvala, da napišejo svoje mnenje o tem, kaj naj bi hotele “moške primadone”, katerih ženske si zastavljate takšna vprašanja. Skratka, če kdo ve, naj napiše. Sama si veliko bolj kot odgovore na ta vprašanja želim, da bi lahko postala podobna neki svoji znanki, ki ji kratkomalo “dol visi” za to, kaj hočejo moški in se ukvarja zgolj in izključno s tem, kaj hoče ona. Dokler to dobi, lepo. Čim ne, zbogom. Brez razmišljanja. Vem, zveni kruto in brezsrčno. Seveda je dobila tudi sloves “prasice”, čeprav v resnice ne počne ničesar, kar moškim ne bi bilo več kot domače. Vendar pa ona nikoli v brskalnik ne bo vpisala besedne zveze  “kaj moški pričakujejo od žensk”, so pa brez dvoma njeni moški vpisovali “kaj ženske pričakujejo od moških”. Tistemu, ki prvi ugane, koliko moških je do zdaj zapustilo mojo znanko “prasico”, pa podarim veliko škatlo kondomov. Žogca kot dedek Mraz …

700 tolarjev za kavo?!?

Naslov ni napaka. Nisem pozabila, da imamo že dve leti evre. Na portalu 24 ur sem si ogledala prispevek, v katerem nas Breda Kutin iz Zveze potrošnikov Slovenije poziva, naj cen ne gledamo samo v evrih, ampak naj jih preračunamo tudi v tolarje, ker bo tako marsikdo izmed nas razmislil, ali je resnično pripravljen odšteti, na primer, 700 tolarjev za skodelico kave. Toliko namreč stane kava v nekaterih lokalih v središču mesta. In res je, nikoli ne bi odštela 700 tolarjev za skodelico kave, vendar pa 3 evre dam, ker sploh ne razmišljam. Kot nisem razmišljala pred nekaj dnevi, ko sem iz ene izmed “boljših” slaščičarn odnesla miniaturni (trije grižljaji in je konec) tortici, za kateri sem odštela 5,80 evra. Razmišljati sem začela šele, ko sem prišla domov in ugotovila sem, da me je teh šest grižljajev pravzaprav stalo 1.400 tolarjev in da v časih, ko smo še imeli tolarje, nikoli, ampak res nikoli ne v takšnem primeru odprla denarnice. Zato se res sprašujem … Komaj sem se odvadila preračunavanja v tolarje. Mar ne bi bilo smotrno, da ga znova “uvedem”? Vsaj kakšen dan ali dva pred bankrotom. Ko sem včeraj dvignila 160 evrov, kajti v antikvariatu ne jemljejo kartic, sem ugotovila, da leto 2008 zaključujem v stanju, ki mi je bilo doslej povsem neznano – v minusu.

In vi, ali cene še vedno preračunavate v tolarje? Če da, vas to kdaj odvrne od nakupa, čeprav ste ga bili pripravljeni opraviti, dokler ste imeli “v glavi” samo evrski znesek ali pa vas samo začne boleti glava, ko vidite, koliko se je pravzaprav vse podražilo?

Nad grobovi sanj, ki ne morejo umreti!

ČAKAM

Čakam, da pride že kdo,
kdorkoli,
da stopi po prstih k meni
in mi dvigne trepalnice z oči.
Mrtve so te oči.
Preveč so videle vsega,
a le malo, v kar so verjele.

Pridi, pridi že, neznani!
Dvigni mi trepalnice z oči,
luči mi dahni vanje,
ki ne ugasne,
ki je ničesar ne zatemni,
sanj vanje natrosi,
ki ne odcveto,
ki jih ne ospe
mrzla sapa resničnosti.

Glej, bojim se praznine,
neznani.
In teme.
Golta me, požira kot močvirje.
Ne morem premakniti stopal.
In nikjer človeka!
Stvari in predmeti
se spreminjajo
v prelomljene sence,
ljudje v okostnjake.
Strah me je koščenega smeha
ter trpkih ust nad grobovi sanj,
ki ne morejo umreti.

Ivan Minatti

Še enkrat in ne brez razloga aka Do kosti!

Po vsem, kar se mi je zgodilo v zadnjih dneh, sem se odločila, da iz arhiva “potegnem” nekaj mesecev staro objavo o priljubljeni mesojedni dejavnosti, ki “krasi” tako mesojedce kot najbolj zagrizene vegetarijance. Opravljanje. Ki gre včasih prav do kosti. V zadnjih dneh je gotovo šla. Ko so se najedli mesa in potic ter naveličali toliko opevane praznične družinske idile, so se lotili mojega drobovja …

Tako sem pisala pred nekaj meseci, zgrožena nad tem, da opravljajo druge. Od tedaj so kar nekajkrat do kosti obrali mene. Kajpak zahvaljujoč najboljšemu prijatelju mojega nekdanjega fanta, ki je ljudem postregel z zgoraj omenjenim drobovjem, zdaj pa se menda čudi, da ne nehajo grizti …

Če smo ženske včasih morale do sosede, k frizerki ali pred hišo (blok), da smo dobile material in sogovornico za tovrstno obiranje do kosti, je danes dovolj, da prižgemo računalnik. Pet minut guglanja nam da dovolj materiala, da se več kot “oborožene” odpravimo na forum odpirat teme z naslednjimi naslovi … Ste videle, kako je pa ta dala ime sinu? A se ni ona strašno zredila? To je pa višek, njej država plačuje zdravstveno zavarovanje! In seveda, kdo je s kom, zakaj, kdaj, kako … Do tukaj je še vse normalno. In zelo žensko. Ko pa se začne spletno brskanje za ljudmi v težavah, stiski, in izpostavljanje le teh z namenom obiranja do kosti, je šlo, vsaj zame, mesojedstvo malo predaleč. Danes, na primer, sem tako naletela na izpostavljanje gospe oziroma gospodične, ki je zelo očitno hipohonder, kar gotovo ni prijetno. Ne predstavljam si namreč, kako hudo mora biti živeti človeku, ki je prepričan, da ima vse mogoče in nemogoče bolezni. Izpostaviti takšnega človeka v želji, da privabiš čim več žensk, ki se bodo skupaj s teboj zgražale nad tem, koliko zdravstvenega denarja je bilo potrošenega za preiskave enega takšnega hipohonderja … Ne opravljanje, to je mrhovinarjenje. In mrhovinar poje do kosti.

Pred mnogimi leti je v mojem bloku umrla ena zelo prijazna in dobrosrčna gospa. Za seboj je pustila moža in dva najstnika. Nikoli ne bom pozabila dne po njeni smrti. Zvonil mi je poštar. Neki davki. Spodaj je bilo cel kup sosedov. Seveda je poštar, ki je videl črno zastavo, vprašal, kdo v bloku je umrl. In seveda mu je eden od sosedov odgovoril. Potem pa se je našla ena izmed sosed, ki v trenutku smrti kajpak ni bila zraven in zato ničesar ni zagotovo vedela, ki je dodala, da gospa ni umrla, ampak je naredila samomor. Ne, tega ni rekla niti najmanj sočutno, ampak z očitnim namenom, da si z nekogaršnjo tragedijo popestri eno jutro. Kako se je debata nadaljevala, ne vem, ker pri njej nisem hotela sodelovati, odšla sem. Ne za to, ker bi bila svetnica, ki bi ji opravljanje bilo tuje. Ostala bi, verjetno bi ostala, če bi beseda tekla o sosedi, ki je imela doma ljubimca, potem pa je prišel mož ter je oba gola vrgel iz stanovanja … Hudomušna kazen za dva, ki se imata luštno, še preveč luštno. Opravljanje? Naslajanje nad usodo mrtve ženske in otrok, ki sta ostala brez matere … To je mrhovinarjenje. In ob vsakem “ugrizu” v človeka, ki doživlja hudo stisko, bi se morali zavedati, da smo mrhovinarji.

Prav, opravljajte, ko kupim nov avto. Opravljajte, ko si omislim novega ljubimca. Opravljajte, ko po nesreči oblečem strgane najlonke. Ko pa samo zato, ker se vam trenutno v življenju ne godi prav nič slabega, tlačite skupaj glave in se posmehujete moji bolečini … Kajpak z vedno prikladnim izgovorom, da se vse to počne z najboljšimi možnimi nameni …

Zase lahko rečem, da upam, da resnično upam, da imam toliko srčne kulture, da ne iščem zabave v trpljenju drugih ljudi. Da nisem človek, ki bi si skušal dolgočasno življenje popestriti s tem, da bi do kosti obiral ljudi, s katerimi se je usoda tako ali drugače grdo poigrala. Da sem sposobna ločiti, kdaj je hec in kdaj se že naslajam nad človekom, ki  trpi.

Ko si na kosce razbit …

KRIK

Ko si na kosce razbit,
ko si izgubil obraz,
ko si pribit na križ
in se že več ne spoznaš,
ko si izgubil sled
in ne veš več, kje si,
naj brizgne
tvoj okrvavljeni krik
čez ta negibni svet
v to mrtvo nebo.

Morda je le kje še kdo,
morda ti odgovori.

Ivan Minatti

Vse najboljše, Slovenija!

Danes svoj osemnajsti rojstni dan praznuje vaša in moja domovina. Osemnajsti?!? Kako so leta hitro minila. In kako je zdaj vse drugače. Na cestah so lepši avtomobili. Na vsakem koraku so trgovine in trgovinski centri. Pogovarjamo se prek mobilnikov in računalnikov. Da, vse je drugače.

Spominjam se tiste zime. Če sem iskrena, se takrat nisem kaj prida ukvarjala s politiko. V resnici sem komajda vedela, kaj se dogaja. Štirinajstletnica. Fantje so bili pomembnejši od vsega. Če dobro pomislim, ni res, da je vse drugače. Še vedno se ukvarjam s fanti, še vedno se ukvarjam s štirinajstletniki. Sicer imajo tu in tam kakšen siv las ali pa jih sploh nimajo, tudi trebuščki se jim že delajo, ampak tam, kjer šteje, v glavi, so pa še vedno mladi. Pravijo, da Američani niso nikoli pozabili, kje so bili in kaj so delali, ko so izvedeli, da je umrl predsednik Kennedy. Tudi vi niste pozabili, kje ste bili in kaj ste delali, ko so uradno razglasili, da je Slovenija postala država?

Tebi, moja domovina, pa želim vse najboljše z naslednjo pesmijo. Že res, da “kurcam” vse tvoje politike. Že res, da “me hoče pobrati” vsako leto, ko vidim znesek v rubriki akontacija dohodnine. In da, že res, da včasih tudi nisem ponosna nate. Vendar sem te, moja domovina, vedno imela rada.

Jokam …

Bi morala ob božiču koga treščiti po gobcu?

Ne vem, kje naj začnem. Naj začnem na koncu in zaključim z začetkom? Ali naj začnem na začetku in, kot se spodobi, končam z zaključkom? Začetek bi bil papežev nagovor kuriji, zaključek pa moje vprašanje, ali moram, kajpak v dobro človeštva, ob božiču treščiti po gobcu kakšnega homoseksualca.

Letošnji božič je očitno v znamenju ekologije. Vse lepo in prav. Ampak je žal ta ekologija dobila dve veji, ena je ekologija okolja, druga pa ekologija človeka. Ekologija okolja bo potekala na naslednji način. Božično drevo na Trgu sv. Petra v Vatikanu bodo po božično-novoletnih praznikih reciklirali in iz njegovega lesa izdelali igrače za revne otroke. Je sploh kdo, ki tega ne pozdravlja? In potem je tukaj še druga ekologija, ekologija človeka. Za katero resnično upam, da je ljudje ne bodo pozdravljali. “Cerkev bi morala ljudi zavarovati pred samouničenjem. Potrebujemo nekakšno ekologijo človeka. Tropski gozdovi zaslužijo našo zaščito. Vendar človek kot stvaritev ne zasluži nič manj. Kot je treba zaščititi gozd, je treba ljudi zaščititi pred homoseksualnostjo,” je dejal papež Benedikt XVI. Zanj so homoseksualci očitno ekološki problem. Jaz pa sem, očitno zmotno, mislila, da je božič čas miru in ljubezni.

Zdaj se odpravljam v trgovino. Kajpak s svojo ekološko vrečko. Varujem okolje. Vendar se sprašujem, ali je to dovolj, kajti s tem rešujem samo okolje. Bi bila mar morala po gobcu treščiti kakšnega homoseksualca in pomagala reševati tudi človeštvo? In če naletim na biološkega ter temu primerno razgradljivega homoseksualca, kaj potem? Jaz pa sem mislila, da bo danes moja edina dilema, kateri kruh naj kupim, Jelenov ali Krjavljev. Šment!

Po rojstvu ne diši, le po trohnobi …

NA BOŽIČNI VEČER

Ni jaslic, ni drevesca v naši sobi,
odela bela zima ni poljano,
po rojstvu ne diši, le po trohnobi
in siva megla pada nad Ljubljano …

O, kje ste, časi neskaljene sreče?
Opojno nam kadilo je dišalo,
radost vzbudile so prižgane sveče,
da sleherno srce je vztrepetalo.

Le nekaj nam spominov je ostalo,
prepolne so bolesti naše duše
in v naših srcih je ljubezni malo.

O, sveta noč, pod nizko belo streho!
Kaj mi ne bo več srce dočakalo,
da ranjenemu bila bi v uteho?

Vera Albreht

Izgubljena lastovka …

KOLIKOKRAT

Kolikokrat se vrnem
v svoje gnezdo,
kolikokrat se potikam ob obali,
izgubljena lastovka sem,
moj let je poniknil v krutosti.
Koliko neznanih sporočil
sem pozabila,
koliko težav,
koliko grenčice!
Kako brez poleta čez ocean?
Mar ni zakon narave,
da lastovka umre,
ko ne more vzleteti z jato,
ali takrat, ko jata vzleti
in nanjo pozabi?

Irena Žerjal

Utvara, da nisi živel zaman!

UTVARE

Ne zadrži jih,
naj tiho odidejo,
preden se prižgo
večerne luči.
Pomagaj jim,
beračicam,
če katera izmed njih klone
pod bremenom cunj,
da ti ne obsedi
na pragu!
Ne vabi jih nazaj,
saj se ne bodo več vrnile,
ne poslušaj
njihovih laskavih besed!
Naj gredo
in naj ne vedo,
da so ti strle srce.

V tvojem praznem domu
bo ostala ena sama,
ki te bo spremnila
prav do konca poti,
utvara,
da nisi živel zaman.

Ludovika Kalan

Kako srce boli!

IŠČEM TE

Kako boli srce, odkar sem sama,
odkar še z dušo išče
trudni te korak.
Ne morem pozabiti,
kar med nama bilo je lepega,
ko šepetal je mrak.

Vse dneve je oskrunila črnina,
srce samotno
kliče te še v molk noči.
Odzvala klicem se je bolečina
in mi z dlanjo
zasenčila je luč oči.

In vendar kljub samoti
nisem sama,
še, še počiva v meni
tvoj obraz sladak.
In pozabila te ne bom,
ko jama pripne mi na srce
prsti za žalni trak.

Ada Škerl

K vragu lepota, mene zebe!

Pravijo, da je treba za lepoto tudi potrpeti. Puljenje dlak. Potrpim. Vse, kar je povezano z lasmi. Potrpim. Petke. Potrpim. Občasno, ampak vsekakor ne zadnje leto in pol, potrpim tudi lakoto, da se lahko spravim v luštne cunje. Ko pridejo ledeni dnevni, kakršni so se začeli v soboto, si pa rečem … K vragu lepota, mene zebe!

V soboto sva se z Jovanko odpravili na pokopališče in potem po nakupih v BTC. Zgroženi sva prišli do zaključka, da je temperatura občutno padla. In četudi sva se večino časa greli znotraj City Parka, sem se jaz tistih nekaj minut pod vedrim nebom tresla kot šiba na vodi, pa tudi zobje so mi šklepetali. Vendar je bilo najhujše zmrzovanje šele pred menoj. Ko sva z do konca napolnili voziček, sem se odpravila v mesto. Najboljši prijateljici sem namreč obljubila, da bom prišla pred Mestno hišo poslušat koncert pevskega zbora njene nečakinje. Po petih minutah sem bila že povsem zmrznjena, vendar sem morala prijateljico in njenega bratranca počakati še kakšnih deset, petnajst minut. Zapodila sem se med stojnice. Upala sem, da bo kje tudi kakšna, kjer strežejo hrano in pijačo ter seveda imajo plinske buče. Našla sem jo. Na tržnici. Priznati moram, da so imeli zelo zanimiv glasbeni izbor. Vrteli so Druže Tito, mi ti se kunemo in Hej, slovani. Za silo sem se ogrela, potem pa sem šla vohljat okoli drugih stojnic. Še dobro. Kajti našla sem prav takšne rokavice, ki sem jih želela zadnjih nekaj let. Volnene in še podložene. Ter prešite z usnjem v tistem delu, kjer se roka oprime volana. Odrezane na polovici prstov, da lahko kadim, ampak s pokrovčki, da prste lahko pokrijem, ko jih več ne potrebujem. Kakšen izum. Pisan prav meni na kožo. Zadovoljno sem mahala s svojo vrečko, ampak sem bila že čez pet minut spet pri isti stojnici. Gospod, mi lahko odrežete etiketo in ločite rokavici, da si jih nadenem? Z veseljem mi je ustregel ter se pozanimal, ali me res tako zelo zebe. Zelo, gospod. Hotel me je peljati na vroč čaj, ampak kaj, ko ni mogel zapustiti stojnice. Saj ne bi šla, bil je kar nekaj let starejši od mene. Ampak ko se treseš in šklepetaš z zobmi, se ti zdi luštno, da si tudi v tako neuglednem stanju nekomu ljubek. Potem smo poslušali koncert, po koncertu je sledil še sprehod, na kratko gretje v moji najljubši restavraciji in še zmrzovanje do avtomobila. Ne vem, koga je bolj zeblo, mojo prijateljico ali mene, ampak odločila sem se … Dokler bo tako zelo mrzlo, gredo lepota in plaščki v omaro. Ven pa je prišla moja najtoplejša bunda. Nekoč davno sem zanjo odštela zajetno vsoto denarcev in je eno mojih najljubših oblačil. Tako zelo je namreč lepa. In hkrati ogromna. Včasih se sicer spomnim, da je moj predbivši fant govoril, da je ne bi smela nositi, ker sem v njej povsem brez oblike … Ko me zebe, mi je prav vseeno za vse. Za lepoto. Za obliko. Za mnenja drugih. Če me zebe še bolj, si na glavo nadenem tudi kapuco.

In zdaj imam tudi rokavice … Zakaj so tako pomembna pridobitev? Moj volan je pozimi leden. Četudi takoj vključim gretje, iz avta še precej časa piha samo mrzel zrak. Jaz pa roke tlačim v rokave bunde ali plašča in se prek »posrednika« dotikam volana. Kajpak tako ne gre in do prvega križišča se sprijaznim z mrazom ter se s golimi rokami dotaknem ledene površine, kajti moram zaviti. In moje avtomobilsko petje, ki je že samo po sebi obupno, je zahvaljujoč tresenju in šklepetanju z zobmi verjetno naravnost tragično. Če bi me kdo posnel, bi mu bila morala za posnetek izročiti vse svoje premoženje. Ne, samo te sramote ne. Volan in avto sta ponavadi topla šele takrat, ko sem že sto metrov pred ciljem.

Tako je videti moj boj proti mrazu. Ki se mu sicer najraje izognem s tem, da preprosto ostanem doma. Vendar to kdaj ni mogoče. Včasih pa si tudi zaželim ven, v družbo meni dragih ljudi.

Kupila sem vsa darila. Zdaj se moram samo še odpraviti v klet po smrečico, jo okrasiti, darila postaviti pod njo in Dedek Mraz, po imenu Žogca, bo pripravljen na najdaljšo noč.

Tiho si korak obrnil!

MOJ VRTNAR

Bil si mojih juter zarja,
rosa, vetrič v vročih dneh,
roka blagega vrtnarja,
nosil cvetje si mi v dlaneh.

Si v nočeh mi nosil sanje,
zvezde tkal si na nebo,
tvoje mi je šepetanje
zlilo sij vseh sreč v oko.

Ko na gredice pogrnil
rdečih rožic si škrlat,
tiho si korak obrnil,
drugih rož si šel iskat.

Druge deklice milina
zdaj s teboj gre v novi svet,
nič ne moti te bližina
mojih gred oveli cvet.

Le po srečni cesti hodi!
Mlad si, lep je njen obraz,
dragi moj, prepričan bodi,
kmalu zveneta kakor jaz!

Milka Hartman

Slovensko-hrvaška vojna na spletu!

Ko je slovenski premier Borut Pahor sporočil, da bo Slovenija dala veto na hrvaška pristopna pogajanja, se je na spletu vnela prava vojna med “nami” in “njimi”. Odprtih je več bojišč. Komentarji pod novicami na spletnih portalih informativnega značaja. Komentarji na spletnih straneh časopisov. Forumi. Blogi. In nenazadnje virtualna različica življenja, Facebook. Aktivno sodelujete v teh bitkah ali ste mogoče opazovalec in jih berete? Menite, da ti spletni bojevniki lahko karkoli dosežejo ali pa gre samo za praznjenje in izražanje jeze nad drugo stranjo? Kaj mislite, kako se bo končal slovensko-hrvaški spor? Tisti pravi, ne spletni.

Kar je bilo, je bilo …

BOLEČINA

Kar je bilo, je bilo
in odveč so sanje.
Dan je dan, a večer večer.
Spet bo vsakdanjost
zožila to majhno,
smešno življenje
v pretesen okvir.

Kar je bilo, je bilo.
Več ne more biti.
Prisojen je enodnevnicam
samo en dan.
Kar je potem,
je le boleče ugašanje,
a mrak v čakanju noči
še vse bolj teman.

Kar je bilo, je bilo.
Vzvalovala sta vala pomladna
v ljubeč dotik.
V solzah pršečih razšla sta se.
Nemirna gladina zrcali sveta
in ljudi iznakažen lik.

Ivan Minatti

Mnogo cest in poti …

MALODUŠJE

Mnogo cest in poti sem prehodil
- in stranpoti,
na mnogih križiščih sem obstal
in ne vedel, kam.
Čas pa je šumel in šumel
v topolih
in življenje je bežalo mimo
kot brzojavi drogovi
ob progi z brzovlaki.
Jaz pa sem vselej
zakasnil na postajo.
S svojega opustelega perona
sem ves čas samo gledal za njim.
Samo gledal.
Žejen, a neodžejan,
nepotešen kot deček,
ki ob strani z zavistjo opazuje
igro svojih vrstnikov.
Spet rumenijo topoli,
čas se premika kot lena,
plitva reka.
Z bosimi stopali stojim v njem
in iz praznega srca
v starikavo prgišče
lovim kaplje let.

Ivan Minatti

Kompromisi, pot do sreče ali pekla?

Žena bi imela dva otroka, mož ne bi imel nobenega. Skleneta kompromis in se odločita za enega. Žena bi živela v samem središču Ljubljane, mož bi v gorah. Skleneta kompromis in se odločita za predmestje Ljubljane. Žena bi rdečega BMW-ja, mož bi modrega Saaba. Skeneta kompromis in se odločita za Volvo škrlatne barve. Kajpak, na kompromis pristanemo, ker se nam zdi, da bomo na ta način iztržili vsaj nekaj, kajti sicer bi tvegali, da ostanemo praznih rok. Nam ta vsaj nekaj prinese srečo ali pa je ta vsaj nekaj v resnici pekel, kajti nikoli ne dobimo tistega, kar si želimo?

Žogca bo letos diskriminatoren Dedek Mraz!

Zdaj pa do novega leta res ni več daleč. Ostalo je samo še dobrih deset dni in, šment, jaz nimam niti enega darila. Če seveda ne upoštevam tega, da sem v ponedeljek igrala Dedka Mraza sami sebi in zapravljala denar na Amazonu.

Lani je bilo drugače. Več kot mesec dni sem hodila po trgovinah in z velikim užitkom kupovala darila za svoje najdražje. Predvsem zanj, zanj sem zapravila pravo bogastvo. Če bi takrat vedela, kar vem danes … Ne, saj mi ni žal denarja, sploh ne. In vse, kar sem podarila, sem podarila z veliko ljubezni. Žal mi je, da sem mu dala toliko ljubezni, ona pa meni … Ko se obrnem nazaj, lahko samo rečem. Žogca, trapa si. Ko se spomnim vsega grdega, kar mi je letos naredil, lahko ugotovim, da sem vrhunska trapa. Letos ne bom trapa. Daleč najlepše in temu primerno tudi najdražje darilo bo dobil oče. On se namreč darilu vedno najbolj razveseli. Kupovanje za mamo je veliko bolj nehvaležno. Ponavadi darilo vzame s prikladno pridigo o tem, da ne potrebuje ničesar, da sem zelo nespametna, ker zapravljam denar in ga ne varčujem za hude čase ter da je ona skromno in bi se razveselila tudi sprehoda. Pa temu ni ravno tako, zato mi ne pade na kraj pameti, da bi ji podarila samo sprehod, potem pa poslušala o tem, da imam očeta raje od nje. Pravijo, da se pri kupovanju daril za otroke ne sme delati razlik. Verjemite, za starše velja enako pravilo.

Za vse tiste, ki me niso previjali ali dajali na kahlico, pa letos velja, da morajo biti ženskega spola, če želijo od mene dobiti darilo. Moja najboljša prijateljica. Seveda. To je že veliko let velika ljubezen. In potem moja nova prijateljica. Nova, ker jo poznam šele nekaj mesecev, vendar je najlepše, kar mi je prineslo leto, ki se izteka. Še nekaj daril in zaprla bom denarnico.

Če mi bo zato, ker sem moške črtala s spiska, ostalo kaj denarja, ga bom vsega zapravila zase. Tako ali tako si želim kupiti še eno posteljnino, preden mojo kolekcijo za vedno umaknejo iz prodaje. Prepričana sem, mi ne more škodovati, če si naredim malo večjo zalogo parfumov. Tudi kakšno masažo si lahko plačam. Karkoli, samo moškim ne bom kupovala daril. Kot je govorila gospodična, ki je lani ob istem času kot jaz bila brcnjena v ta zadnjo in sva skupaj celili srčne rane … Manj, kot narediš zanj, manj ogoljufano se počutiš, ko spoznaš, da mu v resnici nisi nič pomenila.

Tako. Jutri se bom odpravila po nakupih, da ne bom zadnje dni, ko bo, predvidevam, vsesplošna norišnica, skakala po trgovinah. Ker nakupovanje ni nikakršen užitek, če po trgovinah hodiš skuštran in skodran, moram prej nujno k frizerki na »likanje«. Mimogrede še eno vabilo. Jovanka, si jutri za kavo in kratek sprehod po trgovinah? In ne, ne bom ti povedala, katero darilo je zate.

In vi, ste že kupili darila ali čakate zadnje dni? Koga obdarujete? Kakšna darila kupujete in kako globoko ste ob prazničnih dnevih pripravljeni seči v denarnico?

Kdaj sva se ločili, ne vem!

TO JE ONA

Moja podoba v valujoči vodi.
Ko odhajava na sprehod,
se že dolgo ne drživa več za roke.
To je ona
in to sem jaz,
obračam se k njej,
ki je višja,
to je ona.
Kdaj sva se ločili, ne vem.
Vsak dan po malo.
In vendar sva eno.
To sem jaz,
moja podoba v valujoči vodi.
Rada bi jo zadržala,
a voda jo nese naprej
in jo postavi na svoj breg.
To je ona,
obračam se k njej,
ki je že višja,
ostajam za njo.
Moja podoba se razliva
v valujoči vodi.

Ela Peroci

Rane, krvaveče in skeleče …

ŽIVLJENJE

Ko nate vsa nesreča se vali,
ko te preganjajo okrutni dnevi,
ko zate prav nikjer zavetja ni,
ko bičajo te burje in valovi,

ko nič več ne veš,
kdaj ti vsaj mirno srce še zaživi,
čeprav brez sreče,
če kdaj robovi rane se zapro,
te črne, krvaveče in skeleče,

tedaj morda v odprt pogledaš grob,
globoko dol na krsto,
ki zausta takoj s plastmi prsti bo,
ko zakop začela
že naslednja bo minuta.

O, in tedaj začutiš,
pa čeprav do mozga peče
divje te trpljenje,
kaj luči vsemogočni je pozdrav
in kakšna svetla sila je življenje.

Lili Novy

Kot star popotnik je!

JESENSKI DEŽ

Jesenski dež, ki neprestano pada,
pripoveduje žalostne povesti,
kot star popotnik je,
ki mi na cesti težave
svojih mračnih dni razklada.

In kot že dolgo moja je navada,
se zopet bližam tajni tej bolesti,
katere korenina ni v zavesti,
katere vonj mi trpka je naslada.

Ta vonj omamlja,
kakor seme maka,
uspava in me vabi na ležišče,
ki že na moje trudne ude čaka.

Jesenski dež pa pada iz oblaka
in vsaka kaplja hoče v zatičišče
in pot do črne zemlje
najde vsaka.

Lili Novy

Že dolgo srce ničesar več ne pričakuje!

PTICE VEDO

Ptice vedo,
kam jih nese perut,
in žita vedo,
čemu zorijo,
in trave in veje
se nemirno zganejo,
ko sape večerne zadišijo.
Ptice vedo
in trave vedo …

Jaz pa ne vem, čemu!
Že dolgo srce
ničesar več ne pričakuje,
že dolgo so mu vse poti
enako znane in tuje.

Kar tako,
križem rok,
ob vogalu vsega slonim,
premišljam let ptic,
grenak se vetra dotaknem,
ki po žitu diši …

Komaj komaj slišno
že skozme zemlja zvoni.

Ivan Minatti

Kaj je boljše, internet ali seks?

Žal se ne morem pohvaliti, da je vprašanje, ki vam ga zastavljam, zrastlo na mojem zelniku. Ni. Pravkar ga je v moji najljubši oddaji The Situation Room zastavil Jack Cafferty. Ne bom preveč pametovala, ampak bom samo prevedla, kar je povedal.

Nobenega dvoma ni, da je internet temeljito spremenil naša življenja. Internet je postal tako priljubljen, da ga imajo mnogi raje od seksa. Harris Interactive je naredil raziskavo med 2.000 odraslimi. 46 odstotkov žensk jim je povedalo, da se raje za dva tedna odrečejo seksu, kot da bi se za isto obdobje odrekle internetu. Moški imajo očitno vseeno raje seks, samo 30 odstotkov bi raje izbralo abstinenco. Ko je zaključil svoj govor, je Jack zastavil naslednje vprašanje. Kako zelo smo postali odvisni od interneta?

Zelo, Jack, zelo. Vendar ga vseeno ne bi nikoli zamenjala za seks. Še vedno raje “tolčem” po dobrem tiču kot po tipkovnici. A kaj, ko lastniki tičev lomijo srca! Kaj pravite, kaj je boljše, internet ali seks?

Dedek Mraz mi je že naročil darilo!

Pred dvema tednoma sem izvedela, da se teta in sestrična iz precej severnih krajev odpravljata v južne kraje, kjer naj bi čakali tudi novo leto. Ker med prazniki ne bom imela pametnejšega dela, sem se odločila, da se jima pridružim. Žal sta se ustrašili snežne zmešnjave, ki je prejšnji teden vladala v Avstriji in novega sneženja, ki ga napovedujejo za prihodnje dni. Ostali bosta doma. Jaz pa tudi. Potovalne načrte smo namreč prestavile na mesec februar. Jaz bi kajpak lahko šla tudi zdaj, vendar potem februarja ne bi mogla, srečanja največjih klepetulj v družini pa nikakor ne želim zamuditi.

Dedek Mraz, ki je brez dvoma zelo prijazen možakar, se je odločil, da morajo moji praznični dnevi vseeno biti karseda prijetni, zato se je z Amazonom dogovoril, da mi pošljejo manjkajočo peto in šesto sezono humoristične nanizanke Zlata dekleta. Lani nama je naročil prve štiri sezone, ampak lani sva bila dva, moj mali prijatelj in jaz. Tatarski biftek, z nekaj sreče tudi pita z jagodami, kokakola, potem pa na kavč in pod “deko”. Ter maraton z Zlatimi dekleti do ranega jutra. Če kdo, potem so me one vedno uspele spraviti v dobro voljo in ne bom preveč mislila na to, da je nekoč pod jelko sladko spančkala ena mala puhasta kepica.

Ne samo darila, veselim se tudi tega, da bo leta 2008 nepreklicno konec. Prineslo mi je namreč zelo malo dobrega, zato pa toliko več slabega. In naslednje leto bo, upam in verjamem, veliko boljše.

Neizpovedan dolg neba se vrača!

VRETENO

Vreteno tvoje naj se več ne obrača,
zrcal veriga v popkovini obraza,
naj strga se ognjena zarja jaza,
stemni blesket krvi,
te pesmi igrača.

Neizpovedan dolg neba se vrača
na novo vselej skozi nič,
ekstaza vsega, kar je,
hresti v sebi od mraza,
ko bliske zla
v besedah preobrača.

Kdaj hip odpre se,
belih zvonov cvetje
osuje se skozi čase,
črni šivi,
semena zgodbe izdihnejo,
in petje?

Kdaj se žrtvuje,
reši neimenljivi izraz,
ki zre skozi to, kar svet je,
izreče večnost,
tebe, jaz minljivi?

Kristijan Muck

Krščenmatiček, porkaduš, saprabolt nazaj …

Ne, nihče me ni razjezil, zelo dobre volje sem. Če bi napisala kakšno krepko, bi jo zato, ker mi je zmanjkalo najljubšega kapučina, vendar bom preživela tudi z manj ljubim, noč bo namreč dolga. Zakaj so torej v naslovu kletvice? Ker želim z vami klepetati o kletvicah in psovkah. Jih uporabljate? Katere? Ob katerih priložnostih? In kdaj vas je sram, če vam kakšna uide? Tristo kosmatih medvedov, križana gora, jebela cesta, porkamizerija, matrvola …